Komentar ŽLS k predlogu Zakona o dolgotrajni oskrbi in obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo

Objavljeno: .

Ministrstvu za zdravje smo 20.11. 2017 poslale komentar k predlogu Zakona o dolgotrajni oskrbi in obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Predlog zakona in predvideni sistem dolgotrajne oskrbe smo zavrnile, ker bi njegovo izvajanje: ohranjalo in krepilo tradicionalno vlogo žensk v družini; poglabljalo neenakost žensk pri dostopu do formalne dolgotrajne oskrbe; poslabšalo socialni in ekonomski položaj žensk, izvajalk storitev neformalne oskrbe v domačem okolju; okrepilo tveganje, da bi ljudje, ki ne bi dosegli vstopnega praga za uveljavljanje pravic, ostali brez ustrezne pomoči; določalo sramotno nizko plačilo za izvajanje storitev neformalne oskrbe, neustrezno urejalo socialno varnost oskrbovalk/oskrbovalcev in osebnih pomočnic/pomočnikov ter omejevalo njihovo pravico  do odsotnosti, kar je posledica nizkega družbenega vrednotenja  skrbstvenega dela, ki bi ga predlagani zakon le še ohranjal in krepil.

 

 

PREDLOG ZAKONA O DOLGOTRAJNI OSKRBI IN

OBVEZNEM ZAVAROVANJU ZA DOLGOTRAJNO OSKRBO

 

Komentarji Ženskega lobija Slovenije

 

Ženski lobi Slovenije (ŽLS) ocenjuje, da je predlog zakona neprimeren za nadaljnjo obravnavo in sprejem in zato obstoječemu predlogu Zakona o dolgotrajni oskrbi in obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo odločno nasprotuje.

 

Povzetek razlogov, ki so vodili ŽLS do nasprotovanja predlaganemu zakonu:

Predlog zakona v izhodiščih, členih zakona in obrazložitvi členov ne upošteva vidika spola in drugih pomembnih značilnosti ciljnih skupin, ki jih zakon naslavlja. Spričo odsotnosti analize stanja na podlagi spola in drugih relevantnih okoliščin ciljnih skupin tudi ne predstavi ustreznih predvidevanj/trendov z vidika spola ter ne poda ocene vpliva izvajanja zakona na spol in enakost žensk in moških v Sloveniji.

Predvidena relativno visoka doplačila za storitve formalne dolgotrajne oskrbe bodo   poglabljalaneenakost pri dostopu do formalne dolgotrajne oskrbe.

Predlog zakona ohranja in celo krepi neenako delitev dela v zasebnem življenju, saj so  izvajalke neformalne oskrbe predvsem ženske v poznih srednjih letih, ki so še vedno zaposlene in ob skrbi za družino in vnukinje/vnuke skrbijo še za starejše. Zaradi  doplačil za storitve formalne oskrbe se bo večina ljudi odločala za neformalno oskrbo, ki jo bodo še naprej zvečine izvajale ženske.

V predlogu zakona ni enotne definicije dolgotrajne oskrbe, pač pa so navedene le storitve, ki jih le-ta zajema. Med storitvami, navedenimi v predlogu zakona, ni storitev, ki bi uporabnicam in uporabnikom omogočale in zagotavljale socialno vključenost.

Med cilji in načeli, na katerih temelji predlagan  sistem dolgotrajne oskrbe, ni varstva človekovih pravic, integritete in dostojanstva uporabnic in uporabnikov dolgotrajne oskrbe.

Predlagan sistem v nasprotju s cilji predloga zakona ni celovit, saj obstajajo skupine, za katere še vedno veljajo drugi zakoni in predpisi. Prav tako ne zagotavlja uresničevanja drugih ciljev, predvsem univerzalne dostopnosti, saj obstaja resno tveganje, da bodo zaradi v predlogu zakona predvidenih doplačil za formalno oskrbo ženske, ki so v starosti še mnogo revnejše od moških (stopnja tveganja revščine je skoraj trik-krat višja od  stopnje tveganja moških),  imele omejen in v primerjavi z moškimi neenak dostopdo formalne dolgotrajne oskrbe.

Med razlogi za sprejem zakona so izpostavljeni predvsem prednostno zagotavljanje oskrbe v domačem okolju in vzpostavitev pogojev za razvoj različnih oblik dolgotrajne oskrbe ter podpore samostojnemu bivanju v domačem okolju, vendar v predlogu zakona ni nikakršnih jamstev, da bo to omogočeno tudi   v primerih, ko ne bo dovolj razpoložljivih zmožnosti formalne oskrbe na domu.

Oskrba na domu je v predlogu zakona omejena na oblike neformalne ali formalne oskrbe. Predlog zakona bi moral predvideti kombinacijo obeh oblik, kar bi olajšalo neformalnim skrbnicam/skrbnikom usklajevanje izvajanja oskrbe družinske članice/člana s poklicnim delom.

Deinstitucionalizacija skrbi za starejše s spodbujanjem in zagovarjanjem oskrbe starejših na domu je v samem zakonu premalo domišljena in določena. Glede na to, da nam po vseh dostopnih raziskavah in statistikah kaže, da so ženske primarno glavne oskrbovalke družinskih članic in članov, ocenjujemo, da bo zakon poslabšal socialni in ekonomski položaj žensk, saj predlog zakona ne zagotavlja nikakršne varnosti osebi, ki izvaja storitve neformalne oskrbe v  primerih, ko le-ta  ni vključena na trg dela ali mora trg dela zapustiti zaradi oskrbe starejše osebe.

Pravice iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo ne vključujejo kombinacije pravice do prejemka za neformalno oskrbo in  pravice do storitev dolgotrajne oskrbe v formalni oskrbi, pravica  do nadomestne oskrbe zaradi načrtovane odsotnosti osebne pomočnice/pomočnika ali izvajalke/izvajalca neformalne oskrbe  je omejena na štirinajst koledarskih dni letno, kar ni skladno z odgovornostjo, zahtevnostjo, fizično in psihično intenzivnostjo skrbstvenega dela, predvsem tedaj, ko  se storitve zagotavljajo osebi z najtežjo omejitvijo samostojnosti ali sposobnosti.

Predlog zakona določa, da država osebni pomočnici/osebnemu pomočniku izplača zgolj minimalno plačo, s čimer sporoča, da neustrezno vrednoti zahtevno skrbstveno delo.

 

Predlog zakona ne zagotavlja pravice do sofinanciranja prilagoditev bivalnega okolja, ki bi omogočilo več starejšim ljudem oskrbo na domu.

 

Kategorije, v katere se na podlagi  ocenjevanja uvrsti uporabnica/uporabnik so opredeljene s točkami in ne s številom ur dolgotrajne oskrbe, ki jo upravičenka/upravičenec potrebuje, zato iz predloga zakona ni razvidno, katere in kolikšne omejitve samostojnosti, sposobnosti in omejitve telesnega in duševnega zdravja zavarovane osebe  določajo uvrstitev v posamično kategorijo.

 

Predlog zakona na določa, kako se zagotavlja ustrezna pomoč osebam, ki ne dosežejo vstopnega praga.

 

Vloga skupnosti in nevladnih organizacij ter preventiva so v predlogu zakona povsem spregledane.

 

DOLGOTRAJNA OSKRBA Z VIDIKA SPOLA

Dolgotrajna oskrba z vidika spola je povsem spregledana,čeprav Zakon o enakih možnostih žensk in moških že 15 let vlado in ministrstva zavezuje, da pri pripravi predpisov, ki posegajo na področja, pomembna za ustvarjanje enakih možnosti žensk in moških, upoštevajo vidik spola, in kljub temu, da je nekdanji Urad za enake možnosti izvedel vrsto usposabljanj za integracijo vidika spola v oblikovanje politik in pripravil orodja za oceno vpliva na spol za vsa ministrstva. Med najpomembnejšimi ciljnimi skupinami, ki jih obravnava predlog zakona – uporabnicami/uporabniki storitev dolgotrajne oskrbe in izvajalkami/izvajalci teh storitev - so ženske v veliki večini, zato je nedopustno, da pri pripravi predloga zakona, ki je nastajal več kot 15 let in za katerega obstaja že več predlogov, opravljenih pa je bilo tudi več javnih razprav, niso bile opravljene analiza stanja z vidika spola in drugih relevantnih osebnih okoliščin, ocena predvidevanj za naprej (trendov), ki bi upoštevali vidik spola, in tudi ne presoja vpliva izvajanja predlaganega zakona na ženske in moške ter na stvarno enakost spolov.

 

Uporabnice in uporabniki storitev dolgotrajne oskrbe

Podatki, uporabljeni v izhodiščih, so spolno nevtralni. V besedilu in preglednicah, kjer je podana ocena stanja na področju dolgotrajne oskrbe v Sloveniji, podatki o populaciji, ki uporablja storitve dolgotrajne oskrbe ne povedo, kakšne so razlike v tej populaciji glede na spol,  starost, družinski status, pri ciljni skupini starejših oseb pa tudi število oseb, s katerimi živijo v gospodinjstvu. Slednje bi nam povedalo, koliko starejših žensk in  moških živi v enočlanskem gospodinjstvu. Brez ustrezne analize stanja in predvidevanj za naprej na podlagi obstoječih podatkov ter vpliva predlaganih ukrepov ni mogoče tehtno presojati primernosti predloga zakonskih rešitev.

V Sloveniji tako kot drugod ženske živijo v povprečju dlje kot moški, zato je delež žensk med najstarejšimi skupinami prebivalstva višji od deleža moških, v enočlanskih gospodinjstvih živi več starejših žensk kot moških, vrzel v pokojninah žensk in moških je 21%, stopnja tveganja revščine pri osebah, starejših od 75 let, je pri moških 10%, pri ženskah 27% (za leto 2016),  stopnja tveganja revščine žensk starejših od 65 let, ki živijo v enočlanskem gospodinjstvu, je 41%, moških 26% (za leto 2016), v domovih za starejše je tri-krat več žensk kot moških, ženske v povprečju zaslužijo 8% manj kot moški, stopnja zaposlenosti žensk v starosti od 20 do 64 let je 66,7%, moških 73,3%.

 

Izvajalke in izvajalci storitev dolgotrajne oskrbe

Po ocenah je v Sloveniji več kot 30.000 oseb, ki prejemajo neformalno oskrbo, izvajalke neformalne oskrbe pa so predvsem ženske v poznih srednjih letih, ki so še vedno zaposlene in ob skrbi za družino in vnukinje/vnuke skrbijo še za starejše. Te ženske so izčrpane in izgorele.

Živimo v družbi, kjer je še vedno zakoreninjena tradicionalna delitev dela med spoloma, zato so ženske tiste, ki opravijo večino skrbstvenega in gospodinjskega dela. Po podatkih Eurofonda so ženske v Sloveniji leta 2015 v povprečju opravile 32 ur neplačanega dela na teden (največ med vsemi državami članicami EU) in 38 ur plačanega dela, moški pa 15 ur neplačanega dela in 43 ur plačanega dela na teden.

 

Pričakovanja glede okoliščin/trendov in vpliv na razlike med ženskami in moškimi na področjih, ki jih ureja predlog zakona

V izhodiščih ni predvidevanj glede starejših, ki bodo potrebovali dolgotrajno oskrbo z vidika spola (število žensk, ki živijo same nekoliko narašča, število moških pa upada; število let delovne aktivnosti se podaljšuje, upokojujemo se vedno starejši, delitev dela med ženskami in moškimi v poklicnem in zasebnem življenju je še vedno neuravnotežena…). Zakon predvideva uvedbo plačila dodatnih prispevkov za delodajalce in delojemalce in obveznega prispevka posameznice/posameznika od neto plače in pokojnine za dolgotrajno oskrbo. V primeru odločitve za formalno oskrbo na domu ali institucionalno oskrbo bi morale uporabnice in uporabniki doplačati 30% cene storitev oz. 30% doplačilo k prejemku za formalno oskrbo. Zaradi prevladujočih družbenih norm in finančnih razlogov lahko pričakujemo, da se bo večina ljudi odločila za neformalno oskrbo, ki jo bodo v večini izvajale ženske. Formalna oskrba bo še posebej teže dostopna ženskam, saj je njihov finančni  položaj slabši od moških. Glede na to, da je po podatkih ZPIZ povprečna starostna pokojnina leta 2016 znašala 688 EUR, da imajo ženske v povprečju 20% nižjo pokojnino kot moški in da je  med starejšimi ženskami (nad 75 let) stopnja revščine 30%, ocenjujemo, da bodo v predlogu zakona predvidena doplačila ustvarjala neenakost pri dostopu do formalne dolgotrajne oskrbe.

V Sloveniji že dolgo veliko napora vlagamo v bolj uravnoteženo delitev dela med moškimi in ženskami v zasebni sferi, ta zakon pa bi na ženske naložil še večje »breme« v skrbi za družinske članice in člane in posledično prispeval k še bolj neuravnoteženi delitvi dela med spoloma.

 

Države članice EU

Povzetki iz dosedanjih analiz v državah EU potrjujejo, da dolgotrajno oskrbo z vidika uporabnic in uporabnikov in oseb, ki storitve dolgotrajne oskrbe izvajajo,  pomembno določa spol. V državah EU so tako kot v Sloveniji med osebami, ki uporabljajo storitve dolgotrajne oskrbe, večinoma ženske (daljše pričakovano trajanje življenja, a krajše pričakovano trajanje življenja brez hujših ali zmernih zdravstvenih težav), prav tako pa ženske predstavljajo veliko večino oseb, ki izvajajo storitve dolgotrajne oskrbe.Topomembno prispeva k sistemski spolni neenakosti na področju dolgotrajne oskrbe, saj za starejše, ki potrebujejo tako oskrbo na domu, najpogosteje skrbijo družinske članice, ki se posledično soočajo z izzivi pri zaposlitvi za polni delovni čas, kar ima dolgoročen vpliv na njihovo starostno obdobje zaradi nižjih pokojnin in omejenega dostopa do storitev dolgotrajne oskrbe tedaj, ko jo bodo  same potrebovale. Poleg tega, so strokovne oskrbovalke pogosto slabo plačane in imajo omejen nadzor nad delovnim časom, kar kaže na nizko družbeno  vrednotenje skrbstvenega dela na trgu dela, ki v tem sektorju pogosto vodi v prekarnost. Dostop do storitev dolgotrajne oskrbe je zatorej posebej pomemben za spodbujanje ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem v družinah s članicami/člani, odvisnimi od pomoči drugih, pa tudi širše za zagotovitev, da  bo sektor dolgotrajne oskrbe skladen s politikami enakosti spolov in ne-diskriminacije.[1] Razen tega pa so potrebne tudi politike in ukrepi za zmanjševanje potrebe po dolgotrajni oskrbi starejših z zagotavljanjem ustrezne podpore neformalnim skrbnicam, da se izognejo svoji odvisnosti od drugih v starosti.[2]

Na tem mestu se nam zdi pomembno izpostaviti tudi letošnje stališče RS do Predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev ter razveljavitvi Direktive Sveta 2010/18/EU. V njem namreč Slovenija nasprotuje predlogu, da bi imel vsaka delavka/delavec pravico do vsaj petih delovnih dni dopusta za oskrbo, pri čemer je treba pravico utemeljiti z zdravstvenim stanjem sorodnice oz. sorodnika, torej otroka, partnerice/partnerja in enega od staršev delavke/delavca. Nasprotuje namreč razširitvi v Sloveniji že veljavne pravice še na starše zavarovanke/zavarovanca za najmanj pet dni letno, in sicer zaradi finančnih obremenitev.[3]

Čeprav ne gre neposredno za dolgotrajno oskrbo, je stališče k predlogu te direktive pomembno z vidika preventive, saj pravočasna kratkotrajna oskrba lahko prepreči ali odloži potrebo po dolgotrajni oskrbi staršev. Ta pravica skrbi za širši krog sorodnikov je pomembna tudi tedaj, ko urejamo formalno pomoč staršem, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, in jim mora v tem vmesnem obdobju oskrbo na domu nekdo zagotoviti. Zato menimo, da je tako nasprotovanje v nasprotju s cilji predloga zakona o dolgotrajni oskrbi in definicijo družinske članice ali družinskega člana iz 3. člena predloga zakona. Pričakovale bi, da si bo Vlada RS v času, ko je pripravljala predlog tega zakona,  prizadevala pravico razširiti tudi na druge sorodnike.

Podatki o stopnji zaposlenosti  v Sloveniji, navedeni v zgoraj omenjenem stališču Vlade RS, ki občutno presegajo povprečje zaposlenosti žensk v EU,  nedvomno terjajo, da se pred nadaljnjo obravnavo tega predloga zakona opravi analiza vpliva izvajanja zakona na spol in posledično na enakost  žensk in moških v Sloveniji (stopnja zaposlenosti žensk vstarostni skupini 20-49 let z enim otrokom 79,2% -  EU 71,3%; z dvema otrokoma 83,5% - v EU 70,3%; in s tremi ali več otroki 80,4% - v EU 54,7%).[4]

 

ZGLEDI, UPORABJENI PRI VZPOSTAVITVI SISTEMA DOLGOTRAJNE OSKRBE

Predlagana vzpostavitev sistema dolgotrajne oskrbe po zgledu držav, za katere je značilno, da se te naloge izvajajo predvsem v okviru družine, je z vidika spola in vpliva na enakost žensk in moških  za Slovenijo nesprejemljiva. V Nemčiji in Avstriji se dolgotrajna oskrba izvaja predvsem v okviru družine, oskrbo na domu pa pretežno izvajajo ženske. V Avstriji je okoli 80% upravičencev in upravičenk deležnih neformalne oskrbe na domu, ki jo v večini primerov izvajajo ženske. Obenem je za Avstrijo in Nemčijo značilno, da je velik delež žensk na trgu delovne sile zaposlen za krajši delovni čas. V Nemčiji se je od leta 1993 delež žensk, zaposlenih za krajši delovni čas z dobrih 30% dvignil na več kot 45% in se bliža 50 odstotkom.[5]    

V ŽLS se sprašujemo, zakaj predlagatelj zakona ni uporabil izkušenj iz držav, kjer so pri zagotavljanje kratkotrajne in dolgotrajne oskrbe ter doseganju stvarne enakosti spolov naprednejši, npr.  zgledov iz skandinavskih držav (Danska). Danski model dolgotrajne oskrbe na primer temelji na odgovornosti države za zagotavljanje  storitev formalne oskrbe, ki jo morajo zagotavljati lokalne skupnosti (občinski sveti so odgovorni za financiranje in vzpostavitev sistema ponudbe pestrih storitev oskrbe). Vsaka občina je tudi dolžna zagotoviti vsem starejšim od 75 let, ki živijo sami v svojem domu brez osebne in praktične pomoči drugih, letno vsaj dva preventivna obiska na domu. Zato je na Danskem zelo malo ljudi,  potrebnih pomoči pri oskrbi, ki ne bi bili deležni formalne  pomoči in oskrbe na domu ali instituciji. Družinske članice in člani oseb, ki potrebujejo oskrbo, sami sebe smatrajo  kot svojce, ki imajo pri zagotavljanju blagostanja starejših od pomoči in oskrbe odvisnih družinskih članic ali članov predvsem socialno podporno vlogo. Družinske članice in člani pomagajo starejšim, da ostanejo socialno aktivni in vključeni v družinsko življenje ali socialne mreže, medtem ko vse druge storitve pomoči in oskrbe zagotavlja država in so za uporabnice in uporabnike dostopne brez plačila/doplačila.

Slovenija se na področju zaposlovanja, enakega  plačila, političnega odločanja, izobraževanja  itd. umešča med države, ki so dosegle razmeroma visoko raven enakosti spolov in bi se morala zgledovati po državah, s katerimi želimo biti primerljivi.  Kot smo že izpostavile, je delitev dela v zasebni sferi, kjer ženske še vedno opravijo večino neplačanega gospodinjskega in skrbstvenega dela, vključno z zagotavljanjem dolgotrajne oskrbe družinskim članicam in članom, eno od področij, kjer se tudi v Sloveniji, kljub mnogim prizadevanjem na področju politike za enakost spolov, trdovratno ohranja neenakost. 

Obenem smo presenečene, da se ob zgledovanju po nemškem modelu sistema dolgotrajne oskrbe predlagatelj zakona ni zgledoval tudi po  analizah, ki jih je Nemčija opravila na tem področju, in mnogih javno dostopnih poročilih, saj bi pri tem zaznal, da pri tem uporabljajo podatke, ki kažejo na razlike med spoloma in analizirajo druge karakteristike (npr. status osebe: poročena ovdovela, ločena ali samska) ter med drugim opisujejo breme neformalnih oskrbovalk/oskrbovalcev starejših družinskih članov/članic.[6]

 

DEFINICIJA DOLGOTRAJNE OSKRBE

Ne glede na to, da je v izhodiščih izpostavljeno, da bo zakon uredil enotno definicijo dolgotrajne oskrbe, v predlogu zakona natančne opredelitve ni; izvemo le, katere vrste storitev zajema dolgotrajna oskrba (6. člen). Med vrstami storitev pa ni tistih, ki upravičenkam in upravičencem zagotavljajo socialno vključenost in zadovoljujejo druge potrebe, npr. na področju kulture, saj  je spremstvo uporabnice/uporabnika zagotovljeno le povezavi z izvajanjem storitev dolgotrajne oskrbe in ne tudi za ohranjanje duševnega blagostanja uporabnice/uporabnika.

 

CILJI IN NAČELA

Med cilji in načeli, ki so izpostavljeni pri uveljavitvi novega sistema dolgotrajne oskrbe, ni varstva človekovih pravic, integritete in dostojanstva uporabnic in uporabnikov dolgotrajne oskrbe.

V izhodiščih je med cilji navedeno oblikovanje celovitega, razpoložljivega, univerzalno dostopnega, geografsko in finančno vzdržnega in dosegljivega sistem dolgotrajne oskrbe, med razlogi pa je izpostavljen tudi  poudarek  na oskrbi v domačem okolju in vzpostavitev pogojev za razvoj različnih oblik dolgotrajne oskrbe in podpore samostojnemu bivanju v domačem okolju.

Kot smo že navedli zgoraj, obstaja tveganje, da zaradi razlik  med spoloma obstaja veliko tveganje, da bodo zaradi v predlogu zakona predvidenih doplačil za formalno oskrbo ženske imele omejen in v primerjavi z moškimi neenak dostop  do formalne dolgotrajne oskrbe, kar je v nasprotju s temeljnimi načeli dolgotrajne oskrbe navedenimi v izhodiščih, predvsem enakosti glede dostopnosti, uporabe in razpoložljivosti storitev.

V predlogu zakona so upravičenke in upravičenci do dolgotrajne oskrbe zgolj polnoletne osebe, kar pomeni, da za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami ostane v veljavi šolska, družinska, zdravstvena  in socialna zakonodaja. Prav tako so iz predloga zakona izključene nekatere druge skupine prebivalstva, ki bodo še naprej prejemale dodatek za pomoč in postrežbo po drugih pravnih predpisih. ŽLS zato meni, da predlog zakona ne oblikuje celovitega sistema.

 

OSKRBA V DOMAČEM OKOLJU

V izhodiščih predloga zakona je izpostavljeno, da Slovenija namerava vzpostaviti sistem dolgotrajne oskrbe, pri čemer je velik poudarek na oskrbi v domačem okolju, bodisi neformalni bodisi formalni. Deinstitucionalizacija skrbi za starejše z zagovarjanjem oskrbe starejše osebe na domu je v samem zakonu premalo domišljena in določena. Namreč, kot smo izpostavile zgoraj, sam zakon ne upošteva vidika spola, hkrati pa tudi ni nobene ocene predvidenih učinkov zakona na ženske in moške, ki bodo skrbeli za družinske članice in člane, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Glede na to, da nam po vseh dostopnih raziskavah in statistikah kaže, da so ženske primarno glavne skrbnice za družinske članice in člane (otroke, starejše), ocenjujemo, da bo zakon poslabšal socialni in ekonomski položaj žensk. Kaj dolgotrajna skrb pomeni z vidika zaposlenosti in položaja na trgu dela za osebo, ki prevzame tako oskrbo starejše osebe? Zakaj se osebi, ki izvaja neformalno oskrbo za starejšo osebo v primerih, ko oskrbovanec oziroma oskrbovanka  ni vključena na trg dela ali mora trg dela zapustiti zaradi oskrbe starejše osebe, ne bi priznavala delovna doba, država pa bi pokrila zdravstvene in socialne prispevke?

V ŽLS se tudi  sprašujemo, zakaj predlog zakona oskrbo na domu omejuje na oblike neformalne ali formalne oskrbe in ne predvidi hkratne kombinacije obeh oblik, ki bi občutno olajšala neformalnim skrbnicam/skrbnikom usklajevanje izvajanja oskrbe družinske članice/člana s poklicnim delom.

 

PRAVICE IZ OBVEZNEGA ZAVAROVANJA ZA DOLGOTRAJNO OSKRBO

Predlog zakona v 16. členu ne vključuje kombinacije pravice doprejemka za neformalno oskrbo in  pravice do storitev dolgotrajne oskrbe v formalni oskrbi.

 

Nadomestna oskrba zaradi odsotnosti izvajalke/izvajalca neformalne oskrbe in osebne pomočnice/osebnega pomočnika

Pravica  do nadomestne oskrbe zaradi načrtovane odsotnosti osebne pomočnice/pomočnika ali izvajalke/izvajalca neformalne oskrbe  je omejena na štirinajst koledarskih dni letno. Omejitev kaže na nizko vrednost, ki jo predlagatelj pripisuje izvajanju storitev neformalne dolgotrajne oskrbe oziroma oskrbe s strani osebne pomočnice/pomočnika, saj je trajanje nadomestne oskrbe v številu dni nižje od minimalnega števila dni letnega dopusta po ZDR. Taka omejitev je zlasti vprašljiva, ko je upravičenka/upravičenec do dolgotrajne oskrbe uvrščen v najvišjo, 5. kategorijo, v katero se uvrščajo osebe z najtežjo omejitvijo samostojnosti ali sposobnosti.

Osebna pomočnica/osebni pomočnik

Uvrščenost v 5. kategorijo daje osebi pravico do osebne pomočnice/osebnega pomočnika. ŽLS predlaga, da država osebni pomočnici/osebnemu pomočniku izplača povprečno plačo in ne minimalno, saj je skrbstveno delo odgovorno, zahtevno, fizično in psihično intenzivno delo. Z zagotavljanjem dostojnega plačila za skrbstveno delo, država daje pomembno sporočilo, da ustrezno vrednoti tovrstno delo in osebe, ki to delo opravljajo, ter hkrati omogoča dostojno življenje ter boljše izhodiščne pogoje za pokojnine osebnih pomočnic/osebnih pomočnikov.

Predlog zakona v 39. členu določa pogoje za določitev osebne pomočnice/osebnega pomočnika. Med njimi je pogoj, da je osebna pomočnica/osebni pomočnik član družine oziroma svojec uporabnice/uporabnika in da dejansko živi na istem naslovu kot uporabnica/uporabnik. Glede na to, da sme uporabnica/uporabnik imeti dve osebni pomočnici/pomočnika in da lahko osebna pomočnica oziroma pomočnik sočasno zagotavlja oskrbo največ dvema uporabnicama/uporabnikoma, iz določb tega člena ni jasno, kako naj pomočnica/pomočnik dejansko živi na istem naslovu kot obe uporabnici/uporabnika.

 

V predlogu zakona je navedeno, da  sodi svetovanje za prilagoditev stanovanj v sklop podpore ohranjanja samostojnosti in preprečevanja poslabšanja stanja (6. člen).  ŽLS meni, da mora zakon zagotoviti pravico vsaj delnega prispevka javnih sredstev za  prilagoditev stanovanja (sofinanciranje prilagoditev bivalnega okolja je pomemben ukrep, ki bi omogočil, da se več starejših odloči za oskrbo na svojem domu).

 

URESNIČEVANJE PRAVIC IZ OBVEZNEGA ZAVAROVANJE ZA DOLGOTRAJNO OSKRBO

Postopek ocenjevanja in razvrstitev v kategorijo

Kategorije, v katere se na podlagi  ocenjevanja uvrsti uporabnik/uporabnica, so opredeljene s točkami in ne s številom ur dolgotrajne oskrbe, ki jih upravičenka/upravičenec potrebuje, zato iz predloga zakona ni razvidno, katere in kolikšne omejitve samostojnosti, sposobnosti in omejitve telesnega in duševnega zdravja zavarovane osebe  določajo uvrstitev v posamično kategorijo. ŽLS ocenjuje, da morajo biti določbe zakona napisane tako, da so razumljive vsem sedanjim in bodočim potencialnim uporabnicam/uporabnikom storitev dolgotrajne oskrbe in  njihovim svojcem in ne le strokovnim delavcem in delavkam na področju socialnega varstva in zdravja.

 

Predlog zakonane določa, kako se zagotavlja ustrezna pomoč osebam, ki ne dosežejo vstopnega praga. Zagotavljanje pravočasne pomoči je namreč pomemben dejavnik preprečevanja potrebe po dolgotrajni pomoči in oskrbi ali vsaj dejavnik odloga okoliščin, ko postane dolgotrajna oskrba neizogibna.

 

VLOGA SKUPNOSTI IN NEVLADNIH ORGANIZACIJ TER PREVENTIVA

 

V razlogih za sprejem zakona je med drugim izpostavljeno, da bo zakon vzpostavil  pogoje za razvoj različnih oblik dolgotrajne oskrbe in podpore samostojnemu bivanju v domačem okolju in zagotovil vključevanje lokalne skupnosti in nevladnih organizacij v dolgotrajno oskrbo. V izhodiščih je tudi navedeno, da je Odbor za socialno varnost Evropske Komisije Slovenijo opozoril, da so formalne storitve v skupnosti še vedno slabo razvite, da je uporaba informacijsko komunikacijske tehnologije in storitev v podporo uporabnici/uporabniku v domačem okolju nezadostna ter da v obstoječem sistemu ni poudarka na rehabilitaciji in preventivi. Kljub temu so vloga skupnosti in nevladnih organizacij ter preventiva v samem zakonu povsem spregledane.

 

ZAKLJUČEK

V predlogu zakona je zapisano, da naj bi nov sistem oskrbe starejših omogočal »prednostno izvajanje oskrbe na domu« - vendar pa ni jasno, kako bo v primerih, ko ne bo dovolj razpoložljivih zmožnosti formalne oskrbe na domu. Zakon mora omogočati ljudem dostopno, sprejemljivo in kakovostno dolgotrajno oskrbo na domu, kadar je to mogoče in si ljudje to želijo, oziroma institucionalno oskrbo, kadar zaradi njihovega stanja oskrba na domu ni več mogoča oziroma v primerih, ko si želijo biti v institucionalni oskrbi. Poudarek mora biti na formalni oskrbi na domu po vzoru skandinavskih držav (zgled sta npr. modela danske in švedske dolgotrajne oskrbe).



[1] European Commission: New start to address the challenges of work-life balance faced by working families.

[2] Roadmap, Brussels 2015.

[3] Stališče RS do Predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev ter razveljavitvi Direktive Sveta 2010/18/EU . Dostopno na:

http://imss.dz-rs.si/imis/e31936ac9aea102de453.pdf

[4] Prav tam.

[5] (http://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/images/a/a9/Part-time_employment_as_percentage_of_the_total_employment%2C_by_sex%2C_age_group_20-64%2C_1993-2016_%28%25%29.png

[6] Glej npr. Erika Schulz, The long-term care system for the elderly in Germany, ENEPRI Research Reports No. 78, Assessing Needs of Care in European Nations, June 2010. Dostopno na:

http://www.ancien-longtermcare.eu/sites/default/files/ENEPRI%20_ANCIEN_%20RRNo78Germany.pdf