Ženski lobi Slovenije se oglaša v podporo članku Dvojna praksa zdravnikov (Dušan Keber), ki je bilo objavljeno v Sobotni prilogi Dela, 18. 5. 2024

 

Izjava je bila prebrana na tiskovni konferenci Glasu ljudstva o ločitvi javnega in zasebnega dela v zdravstvu, v torek, 21. 5. 2024, pred Ministrstvom za zdravje v Ljubljani.



Če kdo potrebuje prepričljive dokaze, kako učinkovito in koristno za ljudi je dobro organizirano javno zdravstvo, naj si ogleda primer slovenske javne zdravstvene skrbi za spolno in reproduktivno zdravje žensk v Sloveniji, predno so ga brezglavi posegi vlad vseh barv brezvestno zmaličili.
Slovenski socialistični pristop do te veje zdravstva je že od zgodnjih šestdesetih let temeljil na konceptu človekove pravice, da svobodno odloča o rojstvu otrok, ki je zajemala tudi dolžnost družbene skupnosti, da omogoči, da lahko ljudje to pravico tudi uživajo. Prvi pogoj za zdrave, zaželene otroke, pa so zdravi in o svojem spolnem zdravju in možnostih načrtovanja rojstev dobro obveščeni bodoči starši, še posebej ženske.


V ta namen je bil razvit edinstven sistem zdravstvenega varstva spolnega in reproduktivnega zdravja žensk, ki je temeljil na izbranem ginekologu ali izbrani ginekologinji na primarni zdravstveni ravni. To je pomenilo, da je vsaka ženska, ki je bila zdravstveno zavarovana, imela svojega ginekologa ali ginekologinjo ne za primer, ko ko je imela ginekološke zdravstvene težave,ampak tudi, ko je prvič ali kdajkoli pozneje potrebovala kontracepcijo, redne preventivne preglede dojk in materničnega vratu, kar smo kasneje dopolnili s presejalnimi programi, ki k sreči še vedno normalno delujejo, in seveda vse kontrolne preglede v času nosečnosti in v prvih mesecih po porodu.


Rezultat takega koncepta je bil, da je kontracepcijsko tableto, ki so jo v ZDA odkrili leta 1960, ženska v Sloveniji lahko dobila na recept že leta 1964, da nam splavnost nenehno upada, da imamo (še vedno) eno najnižjih stopenj najstniških nosečnosti, čeprav smo iz šol skoraj izgnali celovito spolno vzgojo, da smo med prvimi na svetu pri uspešnih oploditvah z biomedicinsko pomočjo, da imamo zgledno nizko umrljivost porodnic in novorojenčkov v evropskem in svetovnem merilu ter da se znižuje smrtnost zaradi raka na dojkah in materničnem vratu.

 

Vsi ti rezultati so zaradi popolne odsotnosti umnega načrtovanja v javnem zdravstvu in širjenja privatizacije tudi v ginekologijo in porodničarstvo, resno ogroženi. Če je danes 200.000 žensk brez izbranega ginekologa ali izbrane ginekologinje, in jih bo, kot trdijo v tej stroki, zaradi upokojitev v primarnem zdravstvu, že v nekaj letih 300.000, se nam na področju reproduktivnega zdravja res slabo piše.


Zakaj nam primanjkuje ginekologov in ginekologinj? Zakaj se ginekologi in ginekologinje raje odločajo za delo v bolnišnicah in ne za delo v ginekoloških ambulantah na terenu?

Dva razloga sta:

1) zato, ker je politika načrtovanje kadrov v zdravstvu prepustila Zdravniški zbornici, ki predvsem skrbi, da si bodo maloštevilni specialisti lahko dvigovali dohodke in

2) zato, ker je vrh medicinske stroke v času, ko se je začel v medicini lov na dodatne zaslužke, ob brezbrižnosti politike dopustil, da se je pomembnost dela zdravnikov v primarnem zdravstvenem varstvu, ki že prej ni bila na primerni ravni, bistveno zmanjšala. Prav pri vzponu primarnega zdravstvenega varstva je imela v času socializma najpomembnejšo vlogo politika. Po "demokratizaciji"  države so prav vse politične opcije pozabile na slehernika, za katerega je primarno zdravstveno varstvo najpomembnejše. 

 

 

Zakaj govorim o vsem tem?


Sama ločitev dela ginekologinj in ginekologov v javnem in zasebnem zdravstvu, ki jo sicer v ŽLS pozdravljamo, čeprav smo ogorčene, ker se je mečkalo tako dolgo, ne bo dovolj! Ni čarobne paličice, s katero bi čez noč dobili dovolj specialistk in specialistov v tej stroki za delo na primarni ravni.

 

Zdravstvena politika mora prevzeti pobudo in ponuditi odločne rešitve v interesu zaščite reproduktivnega zdravja žensk takoj, tako, da bo usmerila ginekologinje in ginekologe v delo na primarni ravni v ginekoloških ambulantah in ukrepe, da bo postalo to delo bolj učinkovito in kakovostno, torej, smiselno in brez škode za uporabnice in uporabnike, prerazdeliti administrativne in strokovne naloge ter bistveno izboljšati pogoje dela in plače sester, ginekologov in ginekologinj ter drugega osebja, ki dela v teh ambulantah na primarni ravni. Res je nerazumno in družbeno neracionalno, da več velja delo tistega ali tiste, ki odstrani rakavo maternico ali jajčnike od tistega, ki prepreči, da bi bila taka operacija sploh potrebna!

 

Za ženski lobi Slovenije,

Sonja Lokar, predsednica

LOKACIJA

Ženski lobi Slovenije

Dalmatinova 4, 1000 Ljubljana

© 2024 Ženski lobi Slovenije. Vse pravice pridržane. Produkcija 5ka