Delegacija Ženskega lobija Slovenije (ŽLS) se je 6. februarja 2026 v hotelu Plaza v Ljubljani udeležila javnega pogovora naše zunanje ministrice gospe Tanje Fajon z zunanjimi ministri arabskih držav Jordanije, Bahrajna, Egipta in Katarja. Vsem je veliko do tega, da bi se genocidna vojna Izraela proti Palestincem in Palestinkam zares končala ter da bi se uničena regija umirila in našla pot v pravičen, trajen mir, sožitje in razvoj.
Razgovor se je osredinil na vprašanja, kaj lahko pričakujemo od Trumpovih mirovnih pobud na Bližnjem vzhodu – od krhkega premirja, ki ga je dosegel in ga Izrael vsak dan krši, od Odbora za mir, na čelo katerega se je postavil, od EU, ki morda izpodriva OZN, ter od majhnih držav, kakršna je tudi Slovenija. Tem je jasno, da uničevanje svetovne ureditve, ki je načeloma podpirala urejanje mednarodnih in notranjih konfliktov po poti za vse veljavnih mednarodnih pravil in diplomatskih pogajanj, ne pa z orožjem in brezobzirnim uveljavljanjem pravice močnejšega, vodi v še več nestabilnosti.
Uvodno besedo je za to srečanje prispeval naš nekdanji predsednik države in odličen poznavalec delovanja ter težav OZN dr. Danilo Türk. Zaradi analitične tehtnosti ter realističnega, a hkrati zelo načelnega pristopa njegov nagovor objavljamo v celoti (glej spodaj).
Vse države, ki so jih zastopali ti arabski ministri, so pristopile k Trumpovemu Svetu za mir, čeprav vanj ni povabil Palestincev in se mu niso pridružile najmočnejše članice EU. Njihov glavni argument je bil, da je OZN ostala brez moči, nihče drug razen predsednika ZDA pa ni bil sposoben doseči ustavitve ognja in ponuditi mednarodnega diplomatskega ter drugega sodelovanja, ki bi imelo vsaj minimalne realne možnosti, da učinkovito pomaga Palestincem preživeti in obstati v Gazi in na Zahodnem bregu, kjer se nasilje naseljenih Izraelcev strahovito stopnjuje.
Še najbolj zadržan in realističen se je zdel egiptovski zunanji minister, saj ve, kaj se dogaja na prehodu Rafa, kjer Izraelci ne spustijo niti mleka za dojenčke, češ da gre za izdelek z značilnostmi možne dvojne rabe.
EU in Evropa bi po mnenju teh zunanjih ministrov lahko naredili več, predvsem pa naj se – tako kot je pokazala Slovenija – držita svojih vrednot in opustita politiko dvojnih meril. Bližnji vzhod in preostali svet majhnih ter srednjih držav pričakujeta od Evrope prav tisto, kar je sama razglašala za svoj največji dosežek in kar danes s svojim zmedenim ravnanjem postavlja pod vprašaj.
Ko so se povabljenci opredeljevali do Izraela, so vsi vztrajali, da njihovo prizadevanje za mir ne pomeni nasprotovanja državi Izrael, da pa odločno zavračajo Netanjahujevo vladavino in njega samega. Biti proti politiki sedanje izraelske vlade za nikogar od njih ne pomeni sovraštva do Izraela, temveč ključ do mirnega sožitja Izraelcev in Palestincev v dveh suverenih sosednjih državah ter ključ do miru za vso regijo.
Vsi prisotni arabski ministri za zunanje zadeve so izrecno pohvalili in se toplo zahvalili za načelno zunanjo politiko Slovenije v EU in OZN, ne le glede spopada med Izraelci in Palestinci, temveč glede vseh odprtih konfliktov po svetu, katerih trajna rešitev je možna le, če mednarodna skupnost vsakokrat znova gradi mir na spoštovanju nedeljivih človekovih pravic in mednarodnega prava.
Srečanje se je končalo v znamenju šibkega upanja, da se vendarle lahko kaj spremeni na bolje, ter z zavedanjem, da je treba trdo delati za mir – tudi tako, da se oprimeš vsake, še tako majhne možnosti, ki zmanjšuje napetosti, ustavlja streljanje, blaži trpljenje ljudi v vojnah in odpira vrata svetu, v katerem govori diplomacija, ne rakete, droni in tanki.
Poročali: Milena Šmid in Sonja Lokar, 7. 2. 2026
Danilo Türk
Uvodni nagovor
Ministrski panel »Od Odbora za mir do širšega miru na Bližnjem vzhodu«
Ljubljana, 6. februar 2026
Spoštovani ministri,
ekscelence,
gospe in gospodje!
Razprava o miru na Bližnjem vzhodu neizogibno vzbuja čustva. Težko bi našli katero drugo mednarodno vprašanje zadnjih desetletij, ki bi bilo zaznamovano s tolikšnim človeškim trpljenjem in oboroženimi spopadi — pa tudi s političnimi razpravami in diplomacijo, kratkotrajnimi upi in globokimi strahovi — kot prav vprašanje miru na Bližnjem vzhodu.
Naj začnem z osebno noto. Dovolj sem star, da se spominjam velike mednarodne nestabilnosti, ki jo je povzročila bližnjevzhodna vojna leta 1967, Črnega septembra leta 1970, tragedij v Sabri in Šatili leta 1975, prizadevanj za mir v Camp Davidu leta 1978 ter vseh poznejših prizadevanj v desetletjih, ki so sledila.
V času, ko sem v New Yorku opravljal funkcijo pomočnika generalnega sekretarja OZN za politične zadeve, sem sodeloval pri delu OZN v okviru »četverice« (Quartet), ustanovljene leta 2002, ter pri prizadevanjih za oblikovanje novega pristopa po odstranitvi vseh 21 izraelskih naselbin iz območja Gaze leta 2005.
Kasneje, kot predsednik Republike Slovenije, sem dal čobudo za humanitarni projekt rehabilitacije otrok s trajnimi invalidnostmi, ki so jih utrpeli v prvi vojni v Gazi med izraelsko operacijo »Cast Lead« v letih 2008/2009. V naslednjih letih smo tukaj v Ljubljani rehabilitirali 224 hudo ranjenih palestinskih otrok. Ob tej priložnosti se želim zahvaliti vladam Jordanije, Egipta in Alžirije ter Palestinski oblasti za njihovo pomoč pri tem prizadevanju.
Ponosen sem, da je moja država, Slovenija, izkazala trdno in dosledno zavezanost pravični rešitvi bližnjevzhodnih problemov, zlasti palestinskega vprašanja. Pravičen mir je in ostaja naš ideal.
To je humanitarna in politična prizma, skozi katero spremljam razvoj sedanjih razmer, doživete tragedije in storjene zločine ter prizadevanja za vzpostavitev resničnega miru, ki je v regiji nujno potreben in upravičeno zaželen.
Trenutno je predlagani Odbor za mir ena izmed vidnejših značilnosti razprav o prihodnjih prizadevanjih za trajen mir v regiji.
Vendar je ta razprava močno omejena. Dve najtežji oviri sta: prvič, nadaljnja uporaba vojaške sile s strani Izraela, zlasti v območju Gaze; in drugič, trajne napetosti v zvezi z Iranom, ki bi lahko — če bi ušle izpod nadzora — za daljše obdobje destabilizirale celotno regijo.
Toda tudi če predpostavimo, da bosta obe nevarnosti v bližnji prihodnosti nekako obvladani, ostaja vprašanje, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za začetek procesa v smeri »širšega miru na Bližnjem vzhodu«, kakor se glasi naslov današnjega srečanja.
Dovolite mi, da podam štiri predloge.
Prvič, trajen mir na Bližnjem vzhodu zahteva resnično in dostojno rešitev palestinskega vprašanja. Brez nje se bo bližnjevzhodna rana še naprej gnojila. Koncept rešitve dveh držav še vedno obstaja. Vprašanje pa je, kako ga uresničiti v sedanjih okoliščinah.
Drugič, trenutek resnice bo nastopil, ko bo predlagani mirovni načrt odgovoril na vprašanje, kakšna naj bo pot do rešitve palestinskega vprašanja. Končne oblike morda še ni mogoče opredeliti v vseh podrobnostih, vendar mora biti pot do tega cilja verodostojna. To bo zahtevalo konkretne politične in pravne ukrepe.
V regiji, kjer verodostojnosti kronično primanjkuje, bo to izjemno zahtevna naloga. To je resen problem, saj določbe sedanjega Odbora za mir ne ponujajo določnih usmeritev.
Tretjič, potreba po humanitarni pomoči prebivalcem Gaze je dramatična — in takojšnja. Potrebno je takojšnje izboljšanje razmer, kar bo zahtevalo resno spremembo izraelskega pristopa. Humanitarni dostop in pomoč sta temeljna in neposredna cilja sama po sebi — hkrati pa tudi pomembna ukrepa za krepitev zaupanja v celotnem projektu.
Četrtič, potreba po nadaljnjih ukrepih za krepitev zaupanja se bo povečevala. Odbor za mir bo na preizkušnji. Krepitev zaupanja bo morala vključevati prenehanje nasilja izraelskih naseljencev na Zahodnem bregu ter izpustitev palestinskih zapornikov, tudi vidnih osebnosti, kot je Marwan Barghouti.
Naj sklenem.
Danes razpravljamo o enem najtežje rešljivih problemov sveta. To ni trenutek, ko bi si lahko privoščili površno razmišljanje ali površno diplomacijo.
Z nami so pomembni in izkušeni gostje, ki nam bodo lahko pomagali usmerjati razmišljanje skozi zapletene labirinte sodobne mednarodne politike, ki vpliva na Bližnji vzhod.
Našemu današnjemu srečanju želim veliko uspeha.
Hvala za vašo pozornost.
Naslovna fotografija je povzeta s spletne strani Ministrstva za zunanje in evropske zadeve.
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com