Obeležujemo 81-letnico 1. Pokrajinske konference Slovenske protifašistične ženske zveze za Slovensko Primorje, ki je potekala 2. in 3. februarja 1944 v Štjaku.
Angelca OCEPEK, slavnostna govornica na takratni konferenci, je med drugim povedala:
»Žene onkraj starih meja vemo, da ste bile ve tiste, ki ste ohranile slovenski jezik. Vem, da bodete čuvale tudi enotnost slovenskega naroda.«
Tokratna slavnostna govornica je bila Sonja LOKAR, predsednica Ženskega lobija Slovenije.
Organizatorji: Krajevna skupnost Štjak, Občina Sežana in Društvo Dobrnič, podružnica Štjak.
Nagovor Sonje Lokar, predsednice ŽLS na obeležitvi obletnice pokrajinske konference AFŽ za slovensko Primorje na Štjaku, 2.2. 2025
- Vse osvobodilne vojne v moderni zgodovini so zmagovale tudi zaradi spoznanja, da je treba narediti konec diskriminaciji in nasilju nad ženskami. Za emancipacijo žensk pri nas je bil usoden referat Vide Tomšič o delu komunistov med ženskami na državni konferenci KPJ v Dubravi pri Zagrebu, 1940. To je trenutek, ko se bodoča socialistična oblast zave, da ne more zmagati, če na svojo stran ne pridobi polovice prebivalstva. Vida Tomšič je pripravila program, ki ga bo v ta namen morala uresničiti bodoča delavska oblast. Verjeli ali ne, ta program, ki je meril na vzpostavitev dejanske enakosti moških in žensk, je bil do leta 1990 skoraj v celoti uresničen: enakost pred zakonom, volilna pravica, ločitev cerkve od države, civilna poroka in razveza, polovična delitev premoženja ustvarjenega v zakonu po razvezi, enake možnosti šolanja in zaposlovanja v skoraj vseh poklicih, enakost zakonskih in nezakonskih otrok, svoboda rojstev, spolna vzgoja v šolah, sistematično zmanjševanje neplačanega ženskega dela, servisi, ki ženski omogočajo enakopravno polno zaposlitev izven doma.
- Imperialistične vojne se začenjajo s potiskanjem žensk v kuhinjo, k rojevanju vojakov in v pokorščino možu, avtoritarnemu voditelju in največkrat tudi kleru. Putinov zakon o dovoljeni partnerjevi klofuti, Orbanova politika podpiranja velikih družin poročenih mater, ki so zaposlene – beri, ki niso Romke, včerajšnji Trumpov dekret o zamrznitvi proračunskega financiranja delovanja vseh organizacij, ki se borijo za pravico do svobode rojstev in enake pravice spolnih manjšin v ZDA in po svetu – to so simptomi iste bolezni – brezsramnega mačizma sodobnih avtoritarnih nacionalističnih voditeljev. Ti so zastavonoše sodobnega kapitalističnega patriarhata.
- Pokrajinska konferenca AFŽ na Štajku je neverjetno povedno pričevanje o tem, kako so naše babice in mame izstopile iz predvojnega patriarhata Italije in prve Jugoslavije in prevzele svoj del odgovornosti za bodočnost svojega naroda in sebe samih. Prevzele so zaledje in celotno oskrbo partizanske vojske in civilnega prebivalstva, za konferenco so izvolile svoje predstavnice, v visokem snegu jih je s celotne Primorske peš prišlo več kot 200 v nemogočih razmerah nacistične okupacije, ženske, za katere je od vekomaj veljalo, da v javnosti nimajo kaj iskati, so se izrekale o najbolj perečih političnih vprašanjih tistega časa in si postavile vizijo svobodnega in enakopravnega življenja po vojni. Ne bom se spuščala v podrobnosti, preberite si , kaj je o tem na tem mestu pred nekaj leti rekla dr. Ljubica Jelušić o tej prelomni konferenci. Bolje ne bi mogel nihče. Najkrajše: Brez AFŽ ženske ne bi imele lastne besede v NOB, in ker so bili časi hudi, je bila ta beseda dobrodošla in je bila slišana.
- Toda v miru so se stvari začele spreminjati. ZKJ je ukinila AFŽ 1954. Zakaj neki je to storila? Dejstvo je,in to je bil ključni argument Vide Tomšič, zakaj je treba AFŽ ukiniti, da je povojna AFŽ počasi postajala mrtev rokav socialistične politike, ženski geto, ki je vprašanje enakosti spolov spreminjal v samo žensko vprašanje, a ga zaradi izolacije v lastnem, zaprtem balončku ni mogel uspešno reševati, in hkrati je tak AFŽ onemogočal, da bi ženske enakopravno sodelovale pri političnem odločanju o vseh drugih življenjsko pomembnih vprašanjih. Toda tu je bilo še mnogo več: AFŽ je ostala dosledno revolucionarna, terjala je hitrejše spremembe v interesu enakosti žensk, ki jim tedanja oblast ni dala prioritete in pri tem je vztrajala. Bila je dovolj velika in dobro organizirana politična sila, da je šla vodstvu tedanje moškocentrične ZKJ pošteno na jetra. Zveza ženskih društev in kasneje Svet za družbeno aktivnost žensk sta potrebovala nekaj let, da si je socialistično žensko gibanje v Jugoslaviji opomoglo in svoj nedvomni vrh doseglo v poznih šestdesetih, 70. in zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V času neuvrščenosti, družbene lastnine, delegatskega sistema in integralnega samoupravljanja, samoupravnih interesnih skupnosti in razcveta socialistične socialne države. Iz tega časa je naš člen ustave o svobodi rojevanja, močno podaljšana porodniška, so dogovorjene 30% spolne kvote za delegatske organe, je naša mreža javnih vrtcev, celodnevna šola, družbena prehrana za otroke in zaposlene, so domovi za starejše, zdravstveni domovi v vsaki občini. Toda v izvršnih organih ZK, Socialistične zveze, Mladine ter sindikatov je žensk komaj za sol, v vladi in na čelu velikih podjetij enako. V vojski pa jih npr. sploh ni.
- Zanimivo je, kako različen je položaj in vloga žensk v vojnah. Zakaj so v enih predvsem nemočne žrtve, v drugih pa zavestne nosilke naprednih družbenih sprememb ? To se vidi takoj, ko primerjamo ženske v NOB in v vojnah za »velike« Srbije in Hrvaške– Ženske iz bivše Jugoslavije je drago stalo, da ob prvih večstrankarskih volitvah v novonastalih državah nismo imele močnih neodvisnih krovnih ženskih organizacij. Novo mirovno žensko gibanje, ki smo ga zgradile tik pred izbruhom balkanskih vojn ni moglo preprečiti vojn in trajalo je 30 let, da so si ženske v državah, nastalih iz bivše Jugoslavije izborile enak delež sedežev v parlamentih, kot smo jih imele že sredi 80. let prejšnjega stoletja. Tudi v Sloveniji smo leta 1990 imele samo razpršene skupine nastajajočega neodvisnega evropskega liberalnega feminizma, ki so se borile proti nasilju nad ženskami in proti militarizaciji družbe, pa skupine intelektualk, kot je bila Ženske za politiko, pa žensko gibanja za svobodno izbiro spolne orientacije, pa spodleteli poskus ženske stranke na prvih volitvah 1990. Tranzicija iz socializma v kapitalizem je bila tudi za nas, k sreči brez hude vojne, tranzicija v « demokracijo« brez žensk. S 26% žensk v socialistični skupščini smo padli na 13% v prvem večstrankarskem parlamentu in na vlado z dvema ministricama. Najhuje je bilo leta 1997, imeli smo Drnovškovo vlado velike koalicije brez ministric in v DZ je sedelo manj kot 8% parlamentark. Reševale so nas ti ciljne koalicije, ko smo se združevale čez vse delitve v močne skupine javnega pritiska na politiko, ob posamičnih pomembnih vprašanjih – splavu, javnih vrtcih, kvotah, ratifikaciji Istanbulske konvencije, za javno zdravstvo, za dolgotrajno oskrbo, za ohranitev ginekologa in pediatra v primarnem javnem zdravstvu, v akcijah, ki jih je v zadnjem času posebno odmevno vodil Inštitut 8. marec.
- Zanimivo je, da je šele 4. svetovna konferenca OZN o ženskah v Pekingu prvič spregovorila zelo določno o nasilju nad ženskami v oboroženih spopadih in dosegla, da je posilstvo, prisilna nosečnost in prisilni abortus, v povezavi z genocidom, postalo zločin proti človeštvu. Še mnogo dlje je trajalo, da je mednarodna velika politika doumela, da so ženske lahko odločilne pri preprečevanju vojn, prenehanju vojn in procesih graditve miru po končanih vojnah.
- Mednarodna pomoč ženskim prizadevanjem za mir in spravo je še vedno bolj na papirju kot v dejanskosti. Ena svetla izjema je Delovna skupina za enakost spolov v Paktu o stabilnosti, ki je nastala na Balkanu 1999 in smo jo naredile in vodile ženske tudi na osnovi izkušenj Jugoslovank v NOB in mirovnic pred izbruhom vojn v devetdesetih. V praksi smo prehitele, kar je zapisano v Resoluciji VS 1325.
- Resolucija VS OZN 1325 – Globalna agenda ženske, mir in varnost, ime nitni, dobro zapisani dokumenti, a zakaj tako težko preidemo od velikih besed k dejanjem? Sodobna strankarska politika je politika velesil in njihovih globalnih korporacij. Neusmiljeno vsrka in preoblikuje strankarsko politiko po svojih potrebah, napredovala pa je do točke, ko ji je precej vseeno, ali to njeno politiko zvesto izvajajo osebe v hlačah ali v krilih in rdečih salonarjih. To ne pomeni, da je bistveno povečano število žensk v parlamentih in vladah ostalo čisto brez učinka, ali da ženske nismo spremenile marsičesa v politiki, samo tistega bistvenega doslej še niso zmogle spremeniti: da bi profit vse maloštevilčnejših milijarderjev ne veljal več kot najnujnejše potrebe velike večine ljudi.
- Zahodni feminizem je po mojem obtičal na stranpoteh – politika, ki se zoži na vprašanja identitete in osebnih svoboščin – LGBT, transspolnost, splav, hidjab, burkini, nadomestno materinstvo, prostitucija -delo kot vsako drugo. Gibanje, ki tone v sektaštvo, namesto udejanjanja vključevanja in solidarnosti, se ne more uspešno odzvati na najhujše izzive sedanjega časa.
- Žensko gibanje, ki se ne ukvarja z vsemi bistvenimi izzivi vsakdanjega življenja žensk, (izobraževanje, plačano in neplačano delo, prekariat, ekološki zlom, participativna demokracija, neznosna socialna razslojenost in socialne pravice, zdravje, vojna in mir, manipulacije privatnih socialnih mrež, Umetna inteligenca, ) ne pa samo z našim osebnim življenjem, ne more premagati prenovljenega kapitalističnega patriarhata.
- Poglejmo vzpon radikalne desnice po Evropi, dovolj je, da samo pogledamo naše sosede: Meloni v Italiji, Kickl v Avstriji, Orban na Mažarskem, Plenković na Hrvaškem. Poglejmo dve globalni poročili, Svetovni mirovni indeks in poročilo Civicusa o stanju svobode civilne družbe. V tem trenutku je 92 držav vpletenih v vojaške konflikte izven svojih meja, število mrtvih v vojnih konfliktih je doseglo v zadnjem letu meritev (do aprila 2024) 162.000, večina jih je umrla v vojni v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu; ekonomski učinek vojnega nasilja je dosegel 13% svetovnega BDP, 108 držav je danes bolj militariziranih, kot jih je bilo leta 2008. Samo 40 držav na svetu od 198, kjer so merili, lahko trdi, da je njihova civilna družba zares svobodna. Poglejmo parlament in komisijo v EU po letošnjih volitvah: parlament seje močno nagnil na desno, nimamo več spolno izenačene evropske komisije, nimamo več komisarke za enakost spolov, in države članice se vse bolj uklanjajo Trumpovim zahtevam po višanju vložkov v oboroževanje. To nam pove vse. Dvanajsta ura bije, skrajni čas je za žensko solidarnost, preseganje delitev, odpor proti novi nori oboroževalni tekmi, militarizaciji, mačizmu in vojni. Nujno potrebujemo novo slovensko, evropsko in globalno mirovno žensko gibanje, ki bo sposobno prevzeti pobudo, doseči, da se takoj ustavijo vse vojne, da se začne tako imenovani detant, popuščanje napetosti med globalnimi silami, da se dogovori nov svetovni red v katerem vsi narodi lahko živijo suvereni, ob spoštovanju nedeljivih človekovih pravic in z združenimi močmi premagujejo ekološki zlom, demografsko eksplozijo, na eni strani rastočo revščino večine in na drugi rastočo samovoljo podivjanega privatnega kapitala. Lekcije naše lastne zgodovine, NOB-a, Dobrniča, Štjaka, osamosvajanja, nenehnega in žilavega upora demokratičnih žensk in moških v Sloveniji proti vsaki avtokraciji, vse to so naše baklje, ki naj nam svetlo svetijo pri hoji v trdi temi.
Smrt fašizmu!
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com