Ženski lobi Slovenije (ŽLS) in Ženske za mir: O mirovništvu, kapitulantsvu in obrambi

ŽLS in Ženske za mir: O mirovništvu, kapitulantsvu in obrambi

Razprava o tem, kako se namerava Slovenija odzvati na projekt pospešenega oboroževanja ReArm EU, se uradno sploh še ni začela, vendar smo priča naraščanju psihoze strahu pred vojaškimi spopadi, kjer dileme, o tem, ali se je sploh treba močno in pospešeno oborožiti, sploh ni. Pozivi mirovnic in mirovnikov proti pospešeni militarizaciji in oboroževanju EU so utišani kot možna vnaprejšnja kapitulacija pred grozečo rusko imperialistično invazijo, ameriško nepredvidljivostjo ipd.

O tem, da živimo v nevarnem svetu, v katerem se krepijo imperializmi vseh vrst in barv, ni nobenega dvoma. Dejansko vprašanje pa je, ali nas bo pred norostjo te politike in grozečim pogrezanjem v veliko vojno, res obvarovalo pospešeno oboroževanje EU.

Naše mirovniško sporočilo je: za mir je treba nenehno, odločno in premišljeno delovati – ustavljati vse vojne, zdraviti njihove travme, preprečevati nove vojne. Prvi in logični korak takega delovanja je poziv za atomsko razorožitev, proti dodatnemu oboroževanju in militarizaciji, za takojšnje reševanje vseh vojaških konfliktov po mirni, diplomatski poti in spodbujanje in povezovanje vseh gibanj za človeka dostojno življenje.

Pa si oglejmo dejstva o Sloveniji v viharjih zgodovine. Maistrovi prostovoljci, vojaki razpadajočega avstoogrskega imperija, so nam priborili Štajersko, partizani so nas osvobodili in nam priborili Primorsko z orožjem , ki so ga vzeli okupatorjem in šele kasneje dobili od zaveznikov, samostojno Slovenijo je rešila politična modrost policije in teritorialcev, ki so preprečevali razplamtevanje vojaškega spopada, ter tedanjega političnega vrha, ki je uspešno uporabil podporo mednarodne diplomacije in ustavil vojno s premirjem, sicer bi tudi našo zemljo lahko globoko namočila kri.

Tudi deklaracija o Sloveniji brez vojske in orožarske industrije februarja 1991. je bil zelo očiten in moder poskus preprečevanja agresije na državo, ki se je opredelila za politiko miru in nenasilja. Z njo smo agresiji, ki se je kasneje zgodila, dejansko v očeh vsega sveta vnaprej odvzeli vsako moralno opravičilo.

V resnici je tako socialistično Jugoslavijo kot Slovenijo 1991. ubranilo še marsikaj drugega, razen orožja: sporazum velikih sil na Jalti, kjer jo je doletela delitev vpliva velesil pol na pol. Če ne bi imeli tako sposobnih državnikov in diplomatov, bi se kaj lahko znašli v položaju dveh Vietnamov, namesto tega smo svoj mir ubranili z neuvrščenostjo, katere cilj ni bil predvsem oboroževanje, ampak miroljubna aktivna koeksistenca. Torej diplomacija, medsebojno zaupanje, enakopravno sodelovanje. Predvsem pa smo mir ohranili zato, ker je bilo vsemu svetu popolnoma jasno, da se resno zavzemamo za mir.

V primeru neizzvanega napada na ljudstvo, ko okupator ne samo deklarira, ampak tudi izvaja genocid, kar je bil primer ravnanja okupatorjev v Sloveniji med drugo svetovno vojno, ali poskusa z vojaško silo odvzeti ljudstvu njegovo neodtujljivo pravico do samoodločbe, ki ne ogroža nobene manjšine, in nima nobenih ozemeljskih pretenzij, mora mirovništvo prerasti v odpor in upor. Potrebna so torej mirovniška dejanja, ki ustavljajo vojne, preprečujnejo nove vojne in potrebna je priprava ljudi na to, da se organizirano uprejo, če pride do neizzvane agresije.

EU je nastala kot mirovni projekt in to mora ostati, če hoče obstati. Njena vloga v podivjanem svetu nore globalne politike ne more biti v tem, da se poskusi spremeniti v še eno do zob oboroženo velesilo. Zato se tudi v ŽLS in gibanju Ženske za mir pridružujemo nemškim mirovnikom in mirovnicam s podporo njihovemu Manifestu za mir v Evropi. Skupaj odločno »pozivamo k nevtralni Evropi, ki se bo emancipirala od ZDA in imela posredniško vlogo v večpolarnem svetu. Naša Evropa, Evropa državljanov in državljank, je postkolonialna in postimperialna.«

Ženski lobi Slovenije in Ženske za mir

Uvodna fotografija: Designed by freepik