Javno pismo: Ustavna pobuda DEOS – javna sredstva v žepe dobičkarjev?
Spoštovane_i,
civilnodružbene organizacije in posameznice ter posamezniki, ki delujemo na področju socialnih pravic, kakovosti bivanja in oskrbe, smo zaskrbljeni zaradi informacije o pobudi za ustavno presojo Zakona o socialnem varstvu, ki jo je na Ustavno sodišče vložilo podjetje DEOS, celostna oskrba starostnikov d.o.o. Podjetje, ki ima v lasti več domov za starejše, izpodbija 41a. člen ZSV, ki določa, da je dejavnost socialnega varstva nepridobitna, češ da je v neskladju s 14. in 74. členom Ustave Republike Slovenije. Podjetju naj bi bili torej kršeni ustavna pravica do enakosti pred zakonom in pravica do svobodne gospodarske pobude. Pri tem se sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča iz 2018 in 2022 v primeru koncesionarjev v zdravstveni in lekarniški dejavnosti, v kateri je to dalo prednost pravici koncesionarjev, da s presežkom javnih sredstev ravnajo kot z dobičkom, pred interesom javne službe.
Podobno kakor v zdravstvu, morda še v večji meri, gre pri oskrbi v institucionalnem varstvu za neposredno obravnavanje ljudi, ki so odvisni od oseb, ki jih negujejo, kakovost in dostopnost nege pa ne smeta biti odvisni od debeline denarnice. Z odpravo nepridobitnosti bi se razlike med oskrbovanci_kami nedvomno poglobile, saj bo edini interes lastnikov postal dobiček. Pridobitni servisi so potencialno bolj kakovostni le za premožne, za siromašne pa postajajo nevzdržno slabi, saj se dostopne storitve krčijo na minimum. Če je cilj zgolj in samo dobiček, lahko domovi tudi prenehajo sprejemati stanovalce_ke, ki oskrbe ne morejo plačati. Si res želimo ločene, zasebne domove za premožnejše, javni zavodi pa naj postanejo institucije za reveže? Si res želimo, da se še okrepi sistem družbenih neenakosti in se vzpostavijo segregirani prostori, kjer se srečujejo le ljudje enakega socialnega statusa? Če je oskrba starejših nepridobitna, so domovi odprti za ljudi vseh slojev in osebnih okoliščin, kar kvečjemu prispeva h kakovosti življenja v domovih za starejše.
Resda že več let spremljamo degradacijo oskrbe v domovih starejših zaradi podplačanosti, preobremenjenosti in posledično pomanjkanja osebja ter varčevanja z materialom in storitvami. Ni razumnega opravičila, da domovi ne zmorejo pridobiti dovolj osebja za zagotavljanje osnovne oskrbe, kar še tem bolj velja za zasebne domove s koncesijami, v katerih je cena oskrbnega dneva nemalokrat 25-35 % višja kakor v javnih zavodih. Ta razlika pa je precej očitno namenjena izključno lastnikom in njihovim dobičkom, ne pa višji kakovosti oskrbe. Zasebnih domov za starejše ne omejuje plačni sistem v javnem sektorju, a so zaposlene_i kljub temu podplačane_i in preobremenjene_i. Zmotno bi bilo pričakovati, da bodo lastniki, ki vsakokratna zvišanja obratovalnih stroškov večinoma prenašajo na uporabnike_ce, poskrbeli za dostojno, še manj pa stimulativno plačilo, s katerim bi lahko nemara pridobili celo dodatne kadre. Prednost ima svobodna gospodarska pobuda, oziroma, povejmo naravnost, prednost imata dobiček in preusmerjanje denarja (po možnosti javnega) v zasebne žepe.
Nepojmljivo je, da lahko izvajalci oskrbe za eno najranljivejših skupin prebivalstva, oskrbe, ki je premnogim starejšim nedostopna tako zaradi cene kakor zaradi pomanjkanja kapacitet, poleg tega pa nikakor ne dosega standardov kakovosti, ki bi si jih mi vsi želeli_e zase in za svojce, sploh razmišljajo o pretapljanju javnih sredstev v dobičke! Obenem pa se po potrebi, recimo, kadar bi lahko pridobili dodatni javni denar ali v svoja podjetja privabili prostovoljke in prostovoljce, nemudoma prelevijo v povsem nepridobitne organizacije, ki zgolj nesebično izvajajo socialnovarstveno javno službo v imenu države.
Zaskrbljene_i smo zaradi trenda privatizacije socialnega varstva preko podeljevanja koncesij in pristojna ministrstva, zlasti Ministrstvo za solidarno prihodnost ter Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pozivamo k ohranitvi statusa nepridobitnosti socialnega varstva ter krepitvi javne mreže s širjenjem mreže javnih zavodov, ne pa zasebnikov s koncesijami. Morebitni presežki naj se investirajo v razvoj dejavnosti, kvalitetne delovne pogoje in kakovostno oskrbo! Oskrba ranljivih skupin ne more in ne sme biti prepuščena trgu, še manj pa pristajamo na to, da bi bili zasebni zgolj dobički, sredstva zanje pa lahko preko javne blagajne prispevamo vsi.
Ob tej priložnosti javnost, uporabnice_ke storitev socialnega varstva in njihove svojce, zaposlene in prostovoljke_ce v oskrbi starejših vabimo, da nam (anonimno) posredujejo svoje izkušnje, opažanja, zgodbe, slabe in dobre. Spregovorimo javno o razmerah, v
katerih živijo naši starši in stari starši, o razmerah, v katerih delo opravljajo zaposlene_i. Naj bo javno tudi, na čigav račun dobički nastajajo!
Svoje izkušnje lahko posredujete na Slovensko filantropijo po elektronski pošti (
Slovenska filantropija, Združenje za promocijo prostovoljstva
Civilna iniciativa Glas ljudstva
Ženski lobi Slovenije
Sindikat Mladi plus, predsednica Mojca Žerak
Sindikat upokojencev Slovenija, predsednica Francka Ćetković
Srebrna nit - Združenje za dostojno starost
prof. dr. Vesna Leskošek
Violeta Neubauer, neodvisna strokovnjakinja za enakost spolov
Mirovni inštitut
Zveza društev upokojencev Slovenije, predsednica Zdenka Jan
Nevenka Lekše
Sindikat združenega dela Sila
Sonja Lokar
Javno pismo: Ustavna pobuda DEOS – javna sredstva v žepe dobičkarjev? – Slovenska filantropija
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com