Jana Javornik je profesorica in raziskovalka v Združenem kraljestvu. Proučuje trg dela, države blaginje in javne politike, socialne pravice, družbeno trajnost, neenakosti, etiko umetne inteligence in družbene učinke znanosti.
(ANALIZA) Krasni novi svet: O tem, zakaj je Kamala Harris izgubila, obstaja toliko razlag, kolikor je komentatorjev
Članek je bil objavljen v časopisu Večer, 7.12.2024.
Ne čudi, da se seksizem in skrajna mizoginija uporabljata kot premišljena politična strategija militantnega maskulinega pristopa, kakršnega predstavljajo Trump, Musk in njima podobni.
Leta 1975 so se ženske na Islandiji, ki velja za najnaprednejšo državo na področju enakosti spolov, odločile za splošno stavko. Vzele so si prosti dan, da bi opozorile na družbene nepravičnosti in neenakosti po spolu. Kar devetdeset odstotkov žensk ta dan ni šlo na delo, kuhalo ali skrbelo za otroke. Zapreti so morali vrtce, šole, banke, trgovine. V državi je zmanjkalo hrenovk in barvic; pokupili so jih moški, ki jim ni ostalo drugega kot prevzeti varstvo otrok. Stavka (ki so jo ponovile leta 2023) je povzročila zastoj države in kaos, s čimer so ženske opozorile na svojo pomembno, a pogosto podcenjeno in spregledano vlogo.
Ženske so spremenile tok nacionalne zgodovine in uvrstile Islandijo v ospredje boja za enakost spolov. Leta 1980 je Vigdis Finnbogadottir, ločena samohranilka, zmagala na predsedniških volitvah Islandije. Vigdis (na Islandiji se kličejo po imenu) je postala prva evropska predsednica in prva demokratično izvoljena voditeljica države na svetu. Na položaju je ostala šestnajst let in postavila Islandijo na pot "najbolj feministične države". Zato ni čudno, da islandski otroci odraščajo ob predpostavki, da je biti predsednica "naravna" vloga žensk.
Obratno velja v ZDA. Tam so upanje na prvo (temnopolto) predsednico odnesle še ene volitve. O tem, zakaj je Kamala Harris izgubila, obstaja toliko razlag, kolikor je komentatorjev. Zapleteni podatki volilnega vodenja kažejo, da je v vsaki od tez nekaj resnice. Drži, da jo je zaznamovala Bidnova administracija, ki jo povezujejo z inflacijo in visokimi življenjskimi stroški (dejstva o ameriškem ekonomskem zdravju v postresničnostni eri in ob podatkovni nepismenosti niso pomembna). Da ni oblikovala jasne politične identitete in programa, ki bi jo ločil od Bidna. Da je njen odnos do vojn, zlasti v Gazi, do Izraela, posedovanja orožja in velike Amerike pravzaprav trumpovski. Da so volili proti woke ideologiji demokratov (ko bi le znali preprosto pojasniti, kaj to je). Neutemeljeno pa je, da je preveč napadala nasprotnika, namesto da bi ponudila pozitivno vizijo. Sveta preproščina, kako slep in gluh moraš biti, da ob vsem, kar smo slišali, verjameš tej tezi? Dvojni standardi so dejstvo, ki ga potrjuje politična psihologija: od kandidatk se pričakuje več. Kakšno pozitivno vizijo in program je predstavil Trump, če izvzamemo 900 strani dolg Projekt 2025, ki ga povezujejo s Trumpom, in agendo maščevalnosti? Človek, ki ima dostop do raketnih izstrelkov in ki svoja stališča spreminja po navdihu? Zlahka si predstavljam, kako se Trumpu in Musku ob srkanju kave iz zlate skodelice utrne ideja, da bi popoldne razstrelila London, ker je Starmer prepovedal družbeno omrežje X, in ga ni človeka z etiko, moralo, integriteto in pogumom, ki bi ju ustavil. Gavin, kuhar v lokalnem pubu, me sicer prepričuje, da Trump ni vojni hujskač, ampak le grabežljivi pohlepnež. A ne bi bilo prvič, da v kombinaciji z neomejeno močjo slednje sproži prvo.
Osebno me ponujene razlage ne prepričajo. Zato z zaprašenih delov knjižnih polic vlečem teorije in jih sestavljam v miselni okvir, s katerim poskušam domisliti današnji svet. Pri ponujenem mi tako na primer umanjka analiza dejanskih možnosti, ki jih je Harris sploh imela kot prva temnopolta kandidatka. Gerald Ford, republikanki predsednik ZDA, je leta 1989 na vprašanje deklice, kaj bi svetoval ženski, ki želi postati predsednica, odgovoril, da sicer upa, da bodo ZDA nekoč dobile predsednico, a da se to ne bo zgodilo "ob običajnem poteku dogodkov". Imel je prav in še vedno ima. Pri tokratnih volitvah ni bilo nič "običajnega". Poglejmo le način, kako je Harris postala demokratska kandidatka. Ta povzema vse ovire, s katerimi se srečujejo ženske v politiki. Ni naključje, da je dobila priložnost šele, ko je Biden že izpadel. Ko je namreč sama kandidirala leta 2019, je med demokrati obveljalo, kot že ničkolikokrat dotlej, da ZDA niso pripravljene na kandidatko. Sramežljiva in počasna podpora vidnih demokratov, tudi zakoncev Obama, je bil pomemben znak. Spomnimo na podobno izkušnjo prve britanske premierke Margaret Thatcher, ki je konservativno stranko lahko prevzela šele v opoziciji. Ne gre zanemariti, da britanski laburisti voditeljice sploh še niso imeli.
Ko je bila nominirana, je bila, kot večina žensk v politiki, Harris deležna vulgarnega seksizma in mizoginije (strah in sovraštvo do žensk in/ali ženskega spola), blatenja in absurdne diskreditacije. Obmetavali so jo z neplodnostjo, z zimzeleno diskvalifikacijo žensk brez otrok. Ob tem ni zanemarljivo, da vsaj pet predsednikov, med njimi George Washington, ni imelo bioloških otrok. V postresničnostni eri je nepomembno tudi, da imata Trump in Musk, ki moralizirata o pravi družini, skupaj vsaj 17 bioloških otrok s šestimi ženskami - vzor prave družine torej. Dezinformacija (tj. namerno napačno, lažno informacijo), da naj bi bila Harris kot tožilka odgovorna za zaprtje več tisoč ljudi, med njimi številnih temnopoltih moških zaradi posedovanja marihuane, ki so jo razširili nasprotniki, je naredila nepovratno škodo med temnopoltimi volivci v urbanih središčih. Sledili so absurdi, kot je ta, da je presrečna. Da ima pretiran smisel za ples in ritem. In ker dezinformacije, seksizem in mizoginija niso dovolj, lahko človek vedno računa še na dobri stari rasizem. Trump je tako vztrajal, da ni dovolj "temnopolta – Indijka do konca, ki je nenadoma ... postala temnopolta". Za druge je bila preveč temnopolta in le simbol raznolikosti. Morda res. A kako se sploh zoperstaviti napadom, v katerih se zlahka prepoznajo premnoge ženske širom sveta? Nič, kar naredijo, ni dovolj. Nič, kar predstavljajo, ni dovolj.
Ne čudi, da se seksizem in skrajna mizoginija uporabljata kot premišljena politična strategija militantnega maskulinega pristopa, kakršnega predstavljajo Trump, Musk in njima podobni. V pridobivanju politične moči so ženske pogosteje kot moški deležne zlorab, nadlegovanja in obrekovanja preko družbenih medijev. V študiji kongresnih volitev leta 2020 sta na primer ameriški raziskovalki Cécile Guerin in Eisha Maharasingam-Shah odkrili, da so demokratske kandidatke zgolj na facebooku prejele desetkrat več žaljivih komentarjev kot kandidati. Statistika je hujša za pripadnice rasnih, etničnih in verskih manjšin. Komentarji žensk so pogosteje osebni, vključujejo spolne grožnje in poniževanja. Pogosteje so žrtve lažnih informacij, ki pogosto izhajajo iz mizoginije in spolnih stereotipov. Ob nominaciji Kamale Harris za podpredsednico leta 2020 so se lažne trditve o njej na Twitterju širile s hitrostjo kar 3000 delitev na uro, kot poročajo Karen Tumulty, Kate Woodsome in Sergio Peçanha. Podobne trende spletnih napadov in toksičnih spletnih razprav najdemo tudi drugod. V Indiji, na primer, ima po podatkih Amnesty International kar vsak sedmi čivk, ki se tiče političark, elemente sovražnosti. Zato so družbena omrežja pod pritiskom, da zavzamejo ostrejšo držo proti vsem oblikam sovražnega govora in nadlegovanja na njihovih platformah. Z Muskovim prevzemom oblasti je možnosti za to brez posredovanja nacionalnih vlad vedno manj - Twitter naj bi kupil predvsem z namenom širjenja njegove verzije svobode govora, kjer obstaja ena sama verzija - njegova.
Skrb vzbujajoč je delež mladih moških, ki naj bi izgubili smisel in ki tega iščejo na najslabših možnih mestih toksične moškosfere.
Muski in Trumpi, Faragei in Johnsoni tega sveta nas, da bi odvrnili našo pozornost od problemov, kot so revščina, pomanjkanje priložnosti in možnosti, nespodobna dohodkovna neenakost, podnebna kriza, ki so jih pomagali kuhati, prepričujejo v kulturne vojne. V teh rišejo ženske, istospolne in transspolne osebe, migrantke in levičarke vsevprek kot horde, ki stojijo med njimi in krasnim novim svetom. V njihovi verziji realnosti, v kateri Amazonke požirajo moške, so "pravi" moški bojevniki, ki se upirajo in hordam vpijejo "Stop!". To ponazarja incel kultura, kjer supermoški s skrivnim znanjem, pogosto utemeljenim na nevednosti (na primer Andrew Tate), sledilce prek družbenih omrežij uči, da je njihovo edino upanje za pravo srečo vrnitev k tradicionalnim spolnim vlogam; smisel moškega da temelji na (nad)moči in nadvlado žensk kot manjvrednega spola. Dopoveduje jim, da je dosežek moškega že, da zjutraj vstane. Ne čudi, da v taki moškosferi (angl. manosphere) prevladujejo osebnosti, ki jih združuje zamera do "izgube privilegijev" (v patriarhalni družbi), ki jo občutijo "kot zatiranje".
Skrb vzbujajoč je delež mladih moških, ki naj bi izgubili smisel in ki tega iščejo na najslabših možnih mestih toksične moškosfere. Skrb vzbujajoči so podatki o času, ki ga mladi preživljajo na spletu. Britanski komunikacijski regulator Ofcom je na primer letos ugotovil, da Britanci v starosti 18-24 let preživijo na spletu kar šest ur in nekaj minut dnevno, največ na platformah v lasti Alphabeta (na primer YouTube) in Mete (Facebook, Instagram in WhatsApp). Prav YouTube, na katerem kraljuje toksična moška podkastna sfera, obišče 94 odstotkov oseb na spletu. To pojasni Trump-Vanceovo odločitev za turnejo v razvpitih podkastih, ki jih vodijo vplivneži, kot so Joe Rogan, Mark Calaway, Andrew Schulz, Lex Fridman, Logan Paul. Z njihovo pomočjo se je Trump, arhetip Nadmoškega v hlačah na elastiko, približal mlajšim moškim vseh ras. Z ustvarjanjem iluzije bratovščine, kar je njegova super moč, je postal milijarder junak revnejše moškosfere, kar se je prevedlo v največjo podporo med mlajšimi volivci.
Ob odsotnosti sestrske solidarnostne mreže se je zavrnitev nastopov Kamale Harris v podkastih morda izkazala za napačno. Volilna vedenja so večplastna, a učinek podkast turneje Trump-Vance opozarja, da je eden ključnih spregledanih vidikov volilnega vedenja glasovanje "nezadovoljnih moških". Kamala Harris pač ni Michelle Obama. Zlahka si sicer predstavljam, zakaj se je odločila proti gostovanju, a upam, da ne zaradi podcenjevanja podkastnih vplivnežev. Moškosfera Trumpov in Muskov namreč dobro razume, da najbolj pritegnejo tiste, ki verjamejo, da jih je sodobna družba prikrajšala za smiselno življenje, posebej tiste, ki "občutijo" razkrajanje patriarhalnih kultur v izginjanju privilegijev. Kot izpostavlja ameriška sociologinja Tressie McMillan Cottom, postane v takem kontekstu Trumpov talent ključ do uspeha. Vedno ve, kaj si ljudje resnično, ampak zares želijo: počutiti se kot zmagovalci, četudi vse okoli njih kaže nasprotno. Imeti občutek, da se nekdo bori zanje, četudi se v resnici bori le zase. Da niso neumni in da njihovo mnenje šteje, četudi se iz njih norčuje, kadar ni pred mikrofonom. Občutek, da živijo v najboljši državi, četudi so do ušes zadolženi zaradi zdravljenja v bolnici. Da lahko do milijonov pridejo tudi sami, če le trdo garajo, četudi nimajo dejanskih možnosti. Trump ima tudi poseben talent uporabe moči zgodbe: preprosto in razumljivo zna povedati, da so stvari slabe in da bo poskrbel, da že jutri ne bodo več. Končal bo vojne, vzpostavil mir in prosperiteto, uredil meje. Razume, da pravljicam ne morejo ugovarjati s predlogi javnih politik in z dejstvi, kot je ta, da tudi njemu doslej ni uspelo urediti prav veliko od obljubljenega. Trump, njegovi britanski in slovenski bratje, jim to podobo dosledno rišejo, četudi pri tem brezkompromisno lažejo in zavajajo. V postresničnosti eri ni sramote ali moralnih zadržkov.
Problem nasprotnih taborov v časih, zaznamovanih z globoko anksioznostjo, zaskrbljenostjo, izgubo smisla, je v nerazumevanju pričakovanj in želja ljudi ter kako komunicirati z njimi. Videli smo, vedno znova v ZDA, v VB, v Sloveniji, da ljudje želijo predvsem dobro zgodbo o tem, kako bo njihovo življenju kmalu boljše. Spomnite se brezzobih britanskih volivcev v vrstah za brezplačen topel obrok, ki jih pregrešno bogata etonska elita, izobražena v ekskluzivnih zasebnih šolah, vedno znova prepriča, da prav ona razume človeka iz prikoličarskega naselja. Čeprav v življenju ni izkusila pomanjkanja ali videla prikolice od znotraj. To morda delno pojasni, zakaj se z milijarderjem Trumpom, za katerim stoji megamilijarder, spajdašen z megamilijarderji, poistoveti mlad temnopolt moški. Zakaj za ženskomrzneža, ki spolno zlorablja ženske, glasuje (belska) ženska, ki očitno ne želi razumeti, da je pred patriarhatom ne bo obvarovala niti njena belskost, kot opozarja ameriška aktivistka Brittany Packnett Cunningham.
Nepomembno je, kaj si mislim o demokratski kandidatki. Četudi brez volilne pravice v ZDA sem si v zlovešči slutnji želela, da zmaga Harris. Predstavnica korporativnega kapitalizma se je zdela varnejša izbira oziroma manjše zlo pred maskotama tehno oligarhije, ki po delih kupujeta svet. Če prvi potrebuje stabilnost in tehnokratsko vlado, oligarhija cveti v kaosu in, kot trdi Steve Bannon, v dekonstrukciji in razkrajanju administrativne države. Zato je posebej zanimivo, kako je kabala megamilijarderjev, z Muskom na čelu, ki živi od vladnih naročil in subvencij, volivce prepričala, da predstavlja antiestablišment.
A s Trumpovo vnovično zmago se je, upam da tudi v Sloveniji, okrepila zavest o tem, kdo lahko, ko nismo pozorni, povsem legitimno prevzame državo. Kar velja vzeti kot opozorilo na to, koliko moči predamo izvoljenim na volitvah in kako malo vzvodov imamo pozvati jih k odgovornosti po njih.
Ob prevzemu vseh prostorov in domen odločevalske moči v ZDA dvojica Trump-Musk na stežaj odpira prostor mizoginiji kot sestavnemu delu politične identitete in politične ekonomije. Tako ne čudi, da je ob vzponu nasilja na britanskih ulicah in radikalizaciji britanska notranja ministrica Yvette Cooper avgusta letos napovedala nov pristop v boju proti ekstremizmu. Obljubila je, da bo preganjala ljudi, ki "razširjajo škodljiva in sovražna prepričanja", in mednje uvrstila tudi skrajno mizoginijo. To je opredelila kot sovražno in škodljivo aktivnost, ki spodbuja nasilje in spodkopava demokracijo. Ni za lase privlekla, saj znanstvene analize povezav med osebnimi stališči in praksami dokazujejo prav zvezo med mizoginijo in podporo nasilju ter ekstremizmu. Raziskovalki Melissa Johnston in Jacqui True z Monash univerze na primer poročata o kar trikrat večji verjetnosti, da bodo tisti, ki podpirajo nasilje nad ženskami, podprli tudi radikalni ekstremizem, ne glede na vero, starost, spol, izobrazbo, zaposlitev. Zato je nujno prepoznati in vztrajno upirati se vsakršni mizoginiji okoli nas. Težava namreč je, da mizogini, toksični moški, ki stojijo tudi za radikalnimi skupinami, svoje nelagodje izživljajo prav nad ženskami v vsej njihovi raznolikosti. Pregovorna "ničelna toleranca" slovenske politike do mizoginije in vseh oblik sovražnega govora, ki v redkem svetlem primeru pomeni "najostrejšo obsodbo", je v takem kontekstu simptomatična.
Če se močno potrudim najti v Trumpovi zmagi žarek upanja, ga prav v tem, da nas sili v razmislek o moči glasovalnih odločitev. Upanja, da bi še doživela temnopolto predsednico ZDA, z zgodovinsko in politično simboliko, ki bi jo prinesla z rasizmom, seksizmom in mizoginijo, ksenofobijo in homofobijo prežetem svetu, nimam več. Če sem leta 2008 še verjela, da bo Obamova zmaga spremenila svet, so se spremenila le moja pričakovanja, kako lahko izgleda kompetenten in pronicljiv vodja. Globalna krivica je ostala enaka. A s Trumpovo vnovično zmago se je, upam, da tudi v Sloveniji, okrepila zavest o tem, kdo lahko, ko nismo pozorni, povsem legitimno prevzame državo. Kar velja vzeti kot opozorilo na to, koliko moči predamo izvoljenim na volitvah in kako malo vzvodov imamo pozvati jih k odgovornosti po njih.
Ne morem se sprijazniti s tezo, da povprečen volivec in volivka iščeta pravljico o srečnem koncu. Da ju ne zanimajo programi, analize in številke. Zato se mi zdi nujno, da se volivke in volivci vseh političnih prepričanj pripravijo na oblikovanje jasnih pričakovanj do nosilcev moči, na postavljanje zapletenih vprašanj in vztrajanje pri pridobivanju odgovorov nanje. Antisentiment in glasovanje proti nista dovolj. Ker izvoljeni oblastniki deskajo na oddaljenih vzporednih oblakih, brez stika z našo realnostjo. Ker brez slabe vesti naša odrekanja (denarju, zdravju, zasebnemu času) preusmerjajo k prijateljskim ekonomskim elitam. Ker ignorirajo naše proteste. Ker oportuno podpirajo in financirajo genocide.
Kot kaže panika moškosrediščne toksične sfere in reaktivacija mizoginije v politiki, imajo ženske posebno super moč preusmeriti tok zgodovine, če se le organizirajo v vztrajnem zahtevanju sprememb, v uporu diskriminaciji ter moško dominantni in ženskam sovražni družbi. Njihov vir moči je prav v družbeni potrebi po njihovem malo cenjenem delu. Kaj se zgodi, če ga odtegnejo, so pokazale Islandke. Kaj se zgodi, če zavračajo spolne odnose s partnerji in ljubimci, so pokazale spolne stavke od antične Grčije dalje. Ne zatiskajmo si oči: pred posledicami patriarhata krasnega novega sveta žensk ne bo zaščitila niti belskost.
Uvodna fotografija Kamale Herris: foto REUTERS
(povzeto iz spletne strani časopisa Večer)
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com