Maca Jogan (1943), dr. sociologije, zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani, upokojena redna profesorica na Fakulteti za družbene vede. Težišča njenega raziskovalnega, pedagoškega in publicističnega dela so (bila): razvoj socioloških teorij, zgodovina sociologije na Slovenskem in predvsem sociologija spolov. V zadnjih štirih desetletjih je največ spoznavnega zanimanja usmerila v raziskovanje različnih vidikov družbene re/konstrukcije hierarhije med spoloma (npr. cerkev/religija in ženske, mediji kot producenti seksizma, ženske in znanost, spreminjanje vrednot in razkroj androcentrizma).
Ob vrsti člankov (v slovenskem in drugih jezikih) je izdala knjige: Sociologija reda (1978), Ženska, cerkev in družina (1986), Družbena konstrukcija hierarhije med spoloma (1990), Sodobne smeri v sociološki teoriji (1995), Seksizem v vsakdanjem življenju (2001), Sociologija in seksizem (2014), e-knjiga Katoliška cerkev in družbeno zlo (2016), Pisma (2019), Na dvorišču poganov: katoliška cerkev in družbeno zlo (2023).
Prof. dr. Maca Jogan je tudi članica Ženskega lobija Slovenije.
Maca Jogan
OD ČLOVEKA DO LJUDI OBEH SPOLOV V SOCIOLOŠKEM IZOBRAŽEVANJU
Članek je izšel v reviji Družboslovne razprave: Priložnostna številka (XL), 2024. Revijo izdaja Slovensko sociološko društvo.
Celoten znanstveni članek (z opombami na vsaki strani) v wordovem zapisu.
IZVLEČEK
Sociologija je dolga desetletja, podobno kot druge družboslovne vede, nastajala in učinkovala kot moško-pristranska disciplina v okviru celovitega institucionalno varovanega moško-središčnega reda. V prispevku je predstavljen polstoletni razvoj Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani (1961-2011) glede na dinamiko večdimenzionalnega odpravljanja prevladujoče enospolnosti s postopnim vključevanjem žensk v pedagoški proces in feministične vsebine v študijske in raziskovalne programe.
Spolno občutljiva analiza vsebine študijskih programov in načrtov predmetov ter načinov njihove izvedbe kaže: a) da so izjemno redki moški pedagogi oplajali »resno« znanost o človeku in družbi z razlagami, ki upoštevajo oba spola, b) da so bili temeljni predmeti (zlasti obvezni skupni za vse smeri študija, pa tudi posebni) pretežno tradicionalno vsebinsko usmerjeni (androcentrična interpretacija objektivnega sveta) in c) da so praviloma spolno občutljivo obravnavo vnašale v pedagoški proces predvsem ženske z novimi izbirnimi predmeti, medtem ko so v zelo omejenem obsegu to počele pri rednih splošnih in posebnih predmetih.
KLJUČNE BESEDE:
androcentrizem, diskriminacija žensk, moško pristranska znanost, sociologija, spolno občutljivo raziskovanje
FROM MAN TO ENGENDERED PEOPLE IN SOCIOLOGICAL EDUCATION
ABSTRACT
Sociology has for long decades, similar to other social sciences, emerged and acted as a male-biased discipline. The paper presents half a century of development of the Faculty for Social Sciences of the University of Ljubljana (1961-2011) according to dynamics of inclusion of women in education and feminist content in study and research programmes.
A gender-sensitive content analysis of study programmes and course plans and methods of their implementation shows: a) that extremely rare male university teachers fertilized the science of man and society with explanations considering both genders, b) that the basic subjects (especially obligatory, common to all fields of study) were predominantly traditionally oriented in terms of content (including an androcentric interpretation of the objective world) and c) that gender-sensitive treatment was introduced into education mainly by women with new elective subjects.
KEY WORDS
androcentrism/discrimination against women/gender sensitive research/male biased science/sociology
1 Uvod
Razvoj sociologije od začetka 19. stoletja in njeno vstopanje v akademsko izobraževanje v 20. stoletju je potekalo v okoliščinah tradicionalne delitve družbenega dela po spolu, v kateri je bilo samoumevno, da ženskam pripada prostor v (njegovi) zasebnosti, moškim pa kreativni javni prostor. Proti koncu 20. stoletja je ta zgodovinsko dolgotrajna samoumevnost, dojeta kar kot naravno dejstvo, postajala eden od prednostnih predmetov globalnih političnih zavračanj in vedno pogosteje problematizirana tudi v družboslovju. Z množičnim vstopanjem žensk v akademsko izobraževanje, zlasti v drugi polovici tega stoletja, in postopno v raziskovanje družbenih pojavov, se je s feministično »optiko« (Delamont 2003) začelo razkrivanje strukturnih in institucionalno varovanih determinant, ki so stoletja zagotavljale reprodukcijo družbenega reda kot objektivnega pojava. Spolno občutljivi izsledki (Jogan 2016: 199-203) so namreč porajali dvome o nevtralnosti objektivnega sveta, saj so vsi pomembni kazalniki pričali o kreativni nadvladi moškega spola v gospodarstvu, znanosti in svetovni politiki.
Na nevidnost ženskega spola v objektivnem svetu je sicer že v začetku 20. stoletja s svojo znamenito enačbo objektivno=moško opozoril G. Simmel (1911), vendar je glavni tok sociologije ni posvojil in je do sredine 80-tih let brez pridržkov sprejemal objektivno stanje družbe kot dano oziroma »naravno«, teoretski pojem »človeka« pa vezal na empirično podlago, ki jo predstavlja le moški (Jogan 1990: 10). Ta vpetost v objektivnost se je izražala na vseh ravneh znanstvenega delovanja sociologije, od predpostavk (tudi če niso bile izražene), preko analiz in razlag (harmoničnega) delovanja družbenega sistema, do vključenih vzorcev uporabe teh znanj (Jogan 1990: 46-76). Sociologija torej ni bila spolno nevtralna, kot ni bil družbeni red, iz katerega je izhajala in se vanj vračala (Jogan 1990:11-12).Tako se je tudi ob znanstveni podpori moško-središčno določena hierarhija med spoloma lahko reproducirala kot celovit strukturni pojav od mikro do makro ravni na vseh področjih ter z vsemi razpoložljivimi sredstvi institucionalnega urejanja medčloveških odnosov (Jogan 2001: 2).
Vključevanje žensk kot subjektov v ustvarjanje in prenašanje znanj, naj bi predstavljalo tako radikalen zasuk, da ga nekatere raziskovalke označujejo s »kopernikanskim preobratom« (Lerner 1986). Osrednji namen pričujočega prispevka je predstavitev zgodovine postopnega vključevanja žensk na vsa področja in ravni delovanja Fakultete za družbene vede v prvih desetletjih njenega obstoja. Spoznavno zanimanje je usmerjeno na troje ključnih vprašanj: a) kako se je spreminjala spolna sestava pedagoškega in vodstvenega osebja ter študentske populacije, b) kako, koliko in kdaj se je tematika ženskega spola vključevala v študijske programe in načrte posameznih predmetov ter njihovo izvajanje na vseh stopnjah izobraževanja in (delno tudi) v raziskovanje in c) znotraj katere znanstvene discipline se je zlasti uresničevalo vključevanje in katere so bile nosilne osebe. Pri iskanju odgovorov na ta vprašanja so kot predmet spolno občutljive analize upoštevani arhivski podatki o vseh sodelujočih v izobraževalnem procesu (pedagoško osebje in študentska populacija), vsi študijski načrti in drugi pisni viri (poročila) iz obdobja od 1961 do 1991, predstavitev rezultatov analize pa sledi razčlenjeni dinamiki celovitega izobraževalnega procesa.
Zastavljena vprašanja so smiselna glede na vodilno, (pretežno) moško-pristransko tradicionalno sociološko (in politološko) vednost in s tem povezano obrobnost vsega, kar je kakorkoli povezano z »žensko izkušnjo«. Ob analitski osredotočenosti na notranji razvoj FDV glede na odprtost do ženskega spola je na mestu pripomba, da stanja v tej instituciji ne smemo razumeti kot izjemno, temveč ga je treba uvrstiti v množico primerov podobnih praks, ki jih je v različno razvitih delih sveta razkrilo spolno občutljivo raziskovanje zlasti v zadnjih desetletjih 20. stoletja. Raznolikim družbenopolitičnim sistemom je (bil) namreč skupen androcentrizem z obče veljavnimi vzorci nevidnosti žensk v znanosti kot najpomembnejšem področju racionalne regulacije moderne družbe. Za vstop v polnejše razumevanje polpretekle zgodovine FDV je zato potrebno vsaj v grobih potezah orisati širše institucionalno akademsko okolje glede na prevladujoče pojmovanje o vlogi in mestu žensk.
2 Univerza kot moška trdnjava
Za ohranjevanje racionalnega (»naravnega«) reda je bila odgovorna tudi najpomembnejša (vsestranska) institucija za ustvarjanje in razširjanje znanj ̶ univerza, ki se je dolgo branila vdora »neobrzdanih« žensk (Jogan 2001: 82-86). V dobi sekularizacije in deteologizacije je tudi znanost poskrbela za obrambo pred »vdiranjem žensk v hram učenosti« z utemeljitvami o izraziti drugačnosti, neprimernosti tega spola za tako resne dejavnosti, s poudarjanji primarne “naravne vloge”, iracionalnosti žensk, itd., kar nedvoumno potrjujejo podrobne raziskave proti koncu 20. stoletja (Sommerville, 1995:11-17).
Dejavno so se zoper vstopanje žensk v svet uma v začetku 20. stoletja vključili tudi prvi (katoliški) sociologi na Slovenskem, ki so s svojimi razlagami določali, za kakšno identiteto žensk se je treba truditi in kako je treba ženske vzgajati (Jogan 1990: 151-189, Jogan 2023: 128-154). V Sociologiji A. Ušeničnika (1910: 754) so opredeljene ključne lastnosti in sposobnosti žensk, ki morajo biti »sposobne za rodbinsko življenje, za dobre gospodinje in dobre matere«. Ker pa so v tem času že začele vdirati v izrazito moško trdnjavo – univerzo, jim je bilo priporočeno, da so zanje primerni kvečjemu poklici, v katerih »žena najlaže razvija posebna ženska, materinska svojstva. Tak je poklic učiteljice /…/ temu pa so sorodni karitativni in socialni poklici, ki so tudi lehko plačani.« (ibid.: 745). O tem, da bi ženske posegale tudi po drugih »višjih« poklicih, pa je veljalo prepričanje, da se to ne bo zgodilo, bodisi zaradi konkurence (moških) ali pa se bodo zaradi »bednih razmer« same »vračale v rodbino« (ibid. 747).
Zlasti v drugi polovici 20. stoletja je prišlo do množičnega vstopa žensk v akademsko izobraževanje in z zamikom tudi v znanstveno raziskovanje. Spričo trdovratnih seksističnih vzorcev o pravem mestu in vlogi ženskega in moškega spola pa se ženske v znanstvenem in akademskem okolju na vseh ravneh (od vstopa, delovanja in napredovanja, do materialnega in moralnega nagrajevanja) povsod po svetu srečujejo z očitnimi in prikritimi ovirami. Po nekaterih ocenah naj bi takšni pojavi kot so »stekleni stropovi«, »steklene stene«, »steklena dvigala« predstavljali paradoks v sodobni meritokratski družbi. Treba pa je pripomniti, da takšne ocene lahko temeljijo na prešibkem poznavanju dolgotrajnega totalnega izključevanja žensk iz javnega prostora, posebej iz znanosti in univerz, s čimer je povezan normativni optimizem. Vrste ovir v sedanjosti, ki so bile »naravne« sestavine dolgotrajno delujočega moškosrediščno določenega družbenega reda, namreč ni mogoče odpraviti le z novimi (zakonskimi) pravili, na hitro, v nekaj letih, niti v nekaj desetletjih, kar pa ne pomeni, da takšna pravila niso nujno potrebna. Učinkovito jih ni mogoče odpravljati tudi, če se zanemari celota medsebojno povezanih institucionalnih dejavnikov, katerih učinkovanje je temeljilo na »racionalni« hierarhiji spolov kot ključni vrednoti.
O težjem položaju žensk v znanosti priča vrsta spolno občutljivih raziskovalnih izsledkov v zadnjih desetletjih, ki se umeščajo v različne dimenzije razvejene družbene strukture, od vzorcev in pričakovanj do organizacijske kulture. Splošno je veljavno spoznanje, ki se izvorno veže na izkušnje v Veliki Britaniji (J. Evetts 1996: 85-87), da je očetovstvo združljivo z neprekinjenim profesionalnim razvojem in napredovanjem v karieri, materinstvo pa vključuje bodisi prekinitev profesionalnega napredovanja ali odlaganje in zapostavljanje kariere v korist otrok in/ali drugih družinskih obveznosti, ali pa napredovanje v karieri ob izjemni nadobremenitvi žensk. Manjše možnosti napredovanja žensk temeljijo na podcenjevanju dela žensk, na negativnih stereotipih in prepričanjih, da so ženske intelektualne zmogljivosti nižje kot moške in da je delo žensk manj kakovostno, kar se odraža v nižjem rangiranju ženskih del in v manjši verjetnosti in možnosti, da bodo objavljena (Jogan 1990: XII-XIII; Radtke 1991: 69; Billard 1996: 136-138), v pristranskem ocenjevanju “znanstvene kompetentnosti« in podcenjevanju uspešnosti (Wenneras in Wold 1998: 24, 25).
Zato ni naključje, da so ženske socialno bolj izolirane, da pretežno ostajajo zunaj ključnih moških združb, ki so na podlagi osebnih in prijateljskih stikov (“old-boy networks”) tudi pomembne določevalke ugleda ter usmerjevalke razvoja ustanove/organizacije, da se srečujejo tudi s pomanjkanjem podpornih in spodbujevalnih sistemov v svojem delovnem okolju (Stolte-Heiskanen 1991: 56; Bagilhole 1994: 18-20; Benokraitis in Feagin 1995: 29-30). Prav neformalno združevanje, ki je zelo pomembno za sprejemanje formalnih odločitev, je manj dostopno zlasti ženskam z otroki (Kettle 1996: 60; Evetts, 1996: 16), kajti neformalno povezovanje poteka bodisi v času, ki je manj primeren za ženske (po delovnih urah, ko mnoge čaka “primarna” vloga doma) in/ali na mestih, ki so namenjena sprostitvi v prostem času (igrišča, bari, itd,).
Izključevanje iz neformalnih mrež tako ob neenakomerni obremenjenosti žensk v primerjavi z moškimi (Siemienska 1992), obremenjevanju žensk z “umazanimi”, neprijetnimi deli v akademskih ustanovah (Benokraitis 1995: 128; Jogan 1997), strožji kontroli pri napredovanju (Bagilhole 1994: 22) ter ob njihovi družinski nadobremenjenosti dodatno prispeva k temu, da je delovno okolje do žensk bolj neprijazno kot do moških (Kettle 1996: 54), da prevladuje “hladna klima” (Harding 1996: 9), kar pa spet prispeva k temu, da so ženske tudi pri upravljavski, vodstveni dejavnosti marginalizirane (Hornby in Shaw 1996: 79).
Ob pravni izenačenosti se akademsko delujoče ženske srečujejo zlasti s prikrito, posredno diskriminacijo, ki se kaže na različne načine (Jogan 2014:135-180). Izsledki spolno občutljivega raziskovanja aktivnega vključevanja žensk v znanost so spodbudili oblikovanje različnih ukrepov za zagotavljanje enakih možnosti za ženske in moške od globalne (OZN) do nacionalne in neposredne akademske ravni univerz (Jogan 2014: 168-180). Čeprav so tu navajane značilnosti težjega položaja žensk v znanosti pretežno s konca 20. stoletja, se do konca drugega desetletja 21. stoletja stanje ni toliko (bistveno) spremenilo, da bi ta spoznanja bila zastarela in nepomembna (Jogan 2006; Ule, Šribar, Umek Venturini 2013; Hofman 2017). Sploh pa jih je treba upoštevati kot pričevanja o času, ko je začela delovati predhodnica FDV .
3 FDV in družbena neenakost spolov: 1961-2011
Predhodnica fakultete, Visoka šola za politične vede (VŠPV), je začela delovati, ko je bila znanost izrazito moško pristranska, univerza pa čvrsta »moška trdnjava«. Ob ustanovitvi sta se v VŠPV srečali moško vodena politika in moško pristranska družboslovna znanost, sama dejavnost visokošolske ustanove pa je bila mogoča z vključevanjem »drugega spola« predvsem v podpornih vlogah. V kolektivni zavesti je bila takšna vloga takrat pretežno še dojeta kot normalna, hkrati pa so se v zgodnjem socializmu že vzpostavljali poleg idejnih tudi materialni temelji za enakovredno vključevanje žensk v vse vrste in na vse ravni delovanja v javnosti. V slovenski družbi si je namreč ženski spol že priboril enake politične, ekonomske in socialne (človekove) pravice, začenjali so se uresničevati tudi ukrepi za doseganje enakih možnosti.
K usmerjanju spoznavnega zanimanja za »njeno zgodbo« so v slovenskem okolju pomembno spodbujevalno vlogo odigrale prav zunaj-akademske družbene okoliščine; te so se v nekaterih relevantnih razsežnostih razlikovale od tistih, v katerih se je napajala družbena znanost (sociologija) v »razvitem« svetu, ki pa je (tedaj) veljala kot čista, vrednotno in seveda spolno popolnoma nevtralna. V tem neskladju med razvito teorijo in nastajajočo novo prakso je potekalo vstopanje žensk v pedagoški proces na FDV, ki je bila v prvem desetletju primarno usmerjena v politične vede medtem ko je bila večdisciplinarnost institucionalizirana proti koncu desetletja z vključitvijo sociologije v raziskovalno in pedagoško dejavnost. Vpogled v zgodovino vnašanja feministične perspektive v sociološko izobraževanje na tej fakulteti mora zato zajemati to »troedinost«, začenja pa se pri glavnih nosilcih in nosilkah pedagoške in raziskovalne dejavnosti.
3.1 Spreminjanje strukture pedagoškega osebja
Vpogled v spreminjanje spolne sestave pedagoškega osebja je oprt na statistične podatke, spremembe pa so vidne po desetletjih. Ko je začela delovati VŠPV, so večino pedagoškega dela opravljali zunanji moški habilitirani učitelji; med redno zaposlenim osebjem je le ena ženska, postopno pa se je njihov delež povečeval, kar kaže tabela 1.
Tabela 1: Struktura pedagoškega osebja po nazivu in spolu od 1961-2011.
Že v prvem desetletju se je na novo zaposlilo nekaj (žensk) asistentk, ki so prinesle v prevladujočo moško kategorijo učiteljev in sodelavcev nov problem: odsotnost zaradi porodniškega dopusta, ki pa ni bila upoštevana pri merjenju uspešnosti in ustreznosti merilom za ohranitev naziva ali za napredovanje. Primerjava z ugodnejšim položajem mladih asistentov, ki se jim je zaradi služenja obveznega vojaškega roka podaljšala elekcijska doba, je vodila do spoznanja o diskriminaciji žensk. Glede na prevladujoče razumevanje, da je vse, kar je povezano z družino in gospodinjstvom, pravzaprav »naravna« dolžnost žensk in nekako sodi k »ljubezenskim vezem« v družini (kot je učil tudi prvi »nepopravljivi teoretik« tedanje svetovne sociologije T. Parsons), na univerzi med moškimi profesorji ni bilo posebnega spraševanja, ali lahko mlade ženske pod enakimi pogoji tekmujejo z moškimi kolegi.
K povečanju števila žensk (na asistentski ravni) v osemdesetih in devetdesetih letih je prispeval tudi velik projekt »Mladi raziskovalci«, ki se je začel 1985 (v okviru Raziskovalne skupnosti Slovenije).. Ta projekt je začel delovati v času, ko je že bila očitna večja učinkovitost žensk kot moških na dodiplomskem študiju in ko se je sestava študentske populacije že nagnila v prid ženskam. Učinki tega projekta so vidni tudi v povečevanju deleža žensk v višjih nazivih v zadnjem desetletju.
3.2 Počasno vstopanje žensk na vodstvena mesta
Ena od občih značilnosti udeležbe žensk v znanosti je vertikalna segregacija, ki se ji FDV nikakor ni izognila, kar je glede na vse zunaj-znanstvene (strukturno-kulturne) in znotraj-znanstvene (»male-biased science«) okoliščine razumljivo. Napredovanju žensk v znanstveni hierarhiji je z zamudo sledilo zasedanje vodilnih položajev: od začetka vodenja te ustanove do prve ženske na najvišjem položaju je minilo 42 (dvainštirideset) let. Vendar se je že v devetdesetih pojavila tudi ženska slovnična oblika za »ženskega dekana«: dekanja.
Z delovnimi raziskovalnimi in voditeljskimi zmogljivostmi so se dokazale tudi tiste ženske, ki so bodisi ustanovile katerega od raziskovalnih centrov, ali pa prevzele predstojništvo. Od leta 1966, ko je bil ustanovljen prvi raziskovalni center, je bilo ustanavljanje in predstojništvo centrov v prvih treh desetletjih (skupaj 13 centrov) izključno v moških rokah. V zadnjih dveh desetletjih pa sta z »ženskim spočetjem« nastala dva (2) žensko vodena raziskovalna centra, poleg tega pa je v petih centrih (od skupno 23) prišlo do ženskega predstojništva.
3.3 Feminizacija študentske populacije: od študenta do doktorice
Spolna sestava študentske populacije se je vsekakor spreminjala hitreje, kot se je to dogajalo v politiki, ki je bila predmet obravnave prve ustanovitvene discipline, politologije. Ko sta se ji v drugi polovici prvega desetletja priključili sociologija in novinarstvo, se je okrepila tudi feminizacija, o čemer pričajo spolno ločeni podatki o vpisu in diplomiranih. Upadanje deleža vpisanih kakor tudi diplomiranih moških študentov, ki so v prvem desetletju bili absolutno prevladujoči v študiju političnih ved, kažejo tako letni, kot izbrani podatki mejnih točk med desetletji v naslednjih dveh tabelah. Primerjava spolno ločenih deležev med vpisanimi in diplomiranimi v zadnjih dveh desetletjih pa kaže na večjo uspešnost žensk.
Iz podatkov nedvoumno izhaja, a) da je do konca tretjega desetletja postopna feminizacija privedla do približne izenačitve obeh spolov med diplomiranimi, in b) da se je v zadnjih dveh desetletjih pojavila izrazita asimetrija v korist ženskega spola med diplomiranimi. Izrazita feminizacija se kaže tudi pri magistrskem študiju in nekoliko šibkejša, vendar še očitna, pri doktorskem, kar kažeta tabeli 5 in 6.
V zadnjih dveh desetletjih je prišlo do izrednega povečanja števila magistric, zlasti v zadnjem desetletju; tako že prevladujejo nad moškimi nosilci tega naslova.
3.4 Od tradicionalnih programov do vključevanja družbene neenakosti spolov v izobraževanje in raziskovanje
Spoznavanje samih sprememb v sestavi pedagoškega osebja in študentske populacije na vseh stopnjah študija je pomemben kazalnik zmanjševanja družbene neenakosti spolov, vendar pa zahteva vsebinsko dopolnitev, ki jo vsebuje odgovor na vprašanje o preobražanju študijskih načrtov z vidika spolne občutljivosti. Spreminjanje spoznavne usmeritve od tradicionalno »nevtralnega« pristopa k postopnemu razvijanju občutljivosti za družbeno neenakost spolov in vključevanje družbeno-spolne dimenzije v družboslovno izobraževanje in raziskovanje se je v Sloveniji, zlasti na FDV, intenzivneje začelo konec 70-tih let in se okrepilo v 80-tih ter 90-tih 20. stoletja. Delno je to potekalo pod vplivom neposrednih praktičnih potreb v zgodnje-socialistični družbi, delno pa so to spodbujali novi tokovi v produkciji znanstvenega znanja v okviru ženskih študij v drugih družbenih okoljih ter globalizacija reševanja ženskega vprašanja v okviru OZN. V 70-tih letih je vprašanje diskriminacije žensk postalo zelo resno svetovno vprašanje, ki mu je OZN posvetila najprej eno leto (1975), potem pa kar celo Desetletje Združenih narodov za ženske: enakopravnost, razvoj in mir (1976-1985). Ob koncu tega desetletja so bile sprejete Nairobijske dolgoročne strategije za izboljšanje položaja žensk do leta 2000 (1985), v katerih 203. člen določa: »Posebej je treba spodbujati večje vključevanje žensk tako v znanstveno kot tudi tehnološko usposabljanje in izobraževanje.« Tudi Evropska skupnost (unija) je že v 80-tih letih začela uresničevati vsestransko dolgoročno strategijo za odpravljanje neenakosti po spolu (Jogan 2014: 118-134).
Očitno in odločno preusmerjanje na "žensko vprašanje" v raziskovanju in izobraževanju znotraj FSPN ni bilo enostavno, tako glede na znotraj-akademski "objektivni svet" kot z ozirom na prevladujoče urejevalne mehanizme družbenega reda nasploh v Sloveniji, ki so ga (kljub poudarjani egalitaristični usmeritvi) v veliki meri določale "tradicionalne" vrednote o delitvi dela po spolu. Izhod iz tega stanja je bilo (delno) prikrito vključevanje novih tem v raziskovanje in poučevanje na področju utrjenih disciplin (zlasti sociologije družine in obče sociologije); v uresničevanju takšnega integracijskega modela je bila nosilna katedra za sociologijo (delno v okviru antropologije tudi katedra za politologijo).
Ko so nekatere raziskovalke in usmerile svoje spoznavno zanimanje na odnose med spoloma (na "žensko vprašanje"), so takšne teme pri moškem akademskem osebju veljale kot tuje in ne dovolj resne za znanstveno raziskovanje; zato je že izražanje zanimanja zanje pogosto naletelo na posmeh, pa tudi zavračanje. V 80-tih so bile glavne teme raziskovanja, npr. naslednje: družbeni položaj žensk in preobražanje družine; stališča o zaposlovanju žensk; stavke in ženske; religija, cerkev in ženske; družbena in politična aktivnost žensk; porodniški dopust kot sestavina biosocialne reprodukcije; žensko vprašanje v slovenski sociologiji v prvi polovici 20. stoletja. V 90-tih je bilo raziskovalno zanimanje razširjeno na naslednje teme: družbena konstrukcija hierarhije med spoloma - vloga množičnih občil; poseben položaj kmečkih žensk; ženske - znanstvenice, itd.
K razširitvi "nevtralnih" empiričnih raziskav na specifična vprašanja spolne neenakosti je prispevala vključitev raziskav slovenskega javnega mnenja v mednarodno primerjalno raziskovanje (npr. v International Value Survey, ISSP, EVS) od začetka 90-tih naprej. Tako so se uresničile tudi "domače" prošnje, izražene v prejšnjih dveh desetletjih in v tem času le dvakrat delno uresničene.
V raziskovanju žensk in spolne neenakosti so (bili) uporabljani različni teoretski pristopi (od psiho-analitskega do integralno zgodovinskega) in različne metode (intervjuji, ankete, biografska metoda, analiza diskurza, analiza vsebine, itd.). Rezultati teh raziskovanj so bili objavljeni v knjigah in mnogih člankih, ki so bili objavljeni tako doma kot v tujini. Kljub temu, da je od druge polovice 90-tih potekalo raziskovanje neenakosti spolov na različnih disciplinarnih področjih že na šestih ustanovah (večinoma v okviru univerze, Rener 1997:177), se je močnejše povezovanje med raziskovalkami/ci vzpostavilo šele konec prvega desetletja 21. stoletja, s čimer so se ustvarile tudi zasnove za zmanjševanje nizke stopnje solidarnosti med ženskim znanstvenim osebjem.
3.4.1 Družbena neenakost spolov po programih in učnih načrtih na dodiplomski stopnji
Kako se je v pedagoškem procesu širila občutljivost za področje neenakosti spolov, kažejo podatki o vsebnosti te tematike v študijskih programih in načrtih.
Ob koncu prvega desetletja se je vprašanje spolov pojavilo komajda pri enem tradicionalnem splošnem predmetu (Socialna in politična antropologija, Južnič 70/71), ki se mu je v drugem desetletju (1972-81) z omembo spola pridružila Obča sociologija (Klinar, v poglavju: pripisan status-spol). Pri vseh drugih temeljnih predmetih za vse smeri študija (Obča politologija, Teorija organizacij, Novejša zgodovina z zgodovino delavskega gibanja), Socialna in politična psihologija ), pa kot v prvi dekadi ni nič. Te tematike tudi ni pri nekaterih novih predmetih (npr. Socializem v sodobnem svetu). Posebnih predmetov s težiščem na neenakosti spolov še ni.
V drugem desetletju tudi pri tradicionalnih posebnih predmetih (kot je npr. Sociologija dela ) ni ugotovljene vsebnosti tematike spolov. Izstopajoča izjema je Sociologija družine (Boh), ki pa je bila vključena le v program študija sociologije – analitsko raziskovalne usmeritve.
V tretjem desetletju (1982-1991) pri tradicionalnih splošnih (skupnih) predmetih še vedno ni najdene tematike spolov; pojavila pa se je pri dveh tradicionalnih posebnih predmetih (Sociologiji znanosti in znanja, Kirn; obdelana še bolj natančno pri Sociologiji družine, Boh, Rener). Med temeljnimi, splošnimi, skupnimi (tako za vse študijske smeri, kot znotraj posamezne smeri) nikoli ni bilo predmeta, ki bi celovito obravnaval družbeno neenakost spolov.
So pa v tem desetletju vzniknili posebni štirje predmeti, ki so bili izključno usmerjeni v sociološko pojasnjevanje družbene neenakosti spolov, a so bili uvrščeni pod izbirne predmete in/ali izbirne seminarje. To so: Žensko vprašanje v preteklosti in sodobnosti (Jogan, 1987/88); Lik ženske v množičnih občilih (Jogan, Šadl, 1989/90); Politična participacija žensk v Sloveniji (Rener 1990/91); Ženskost in moškost (Južnič, 1990/91).
Ti predmeti so bili izrazito raziskovalno usmerjeni (zlasti prva dva) in so pritegnili veliko študentk in študentov (ne le iz matične – predvsem sociološke smeri študija) in spodbudili njihovo zanimanje za družbeno neenakost spolov, kar se je pokazalo v povečanem številu diplomskih del o različnih vidikih te tematike. Čeprav so bili po statusu niže kot splošni predmeti, so ti seminarji omogočili, da se je tematika spolov pojavila v izobraževanju kot pozornosti vredna samostojna tematika, torej je dobila vrednost »resne« teme, čeprav so jo v glavnem vnašale v tradicionalne programe ženske. Vzpostavljena je bila zasnova za razvijanje spolno občutljivega izobraževanja in raziskovanja, na kateri se je lahko oblikovala »nadgradnja« v naslednjem desetletju.
V četrtem desetletju (1992-2001) pri skupnih tradicionalnih (splošnih) predmetih ni sledi o vnašanju problematike spolov, razen pri dveh že omenjenih predmetih (Socialna in politična antropologija, Južnič, Godina, Šterk in z nekaj drobci Obča sociologija, Klinar, Bernik). Pri nekaterih tradicionalnih posebnih predmetih (Sociologija dela, Prostorska sociologija, Politične stranke in interesne skupine) v študijskih načrtih ni nikakršnega znamenja, da bi bila pozornost usmerjena tudi na spolno neenakost. Verjetno je vsaj minimalna pozornost namenjena tej tematiki pri Sociologiji organizacij (Mesner Andolšek, Kanjuo), izraženo ukvarjanje z razliko in neenakostjo spolov pa je pri naslednjih predmetih: Socialna demografija (za analitsko usmeritev in za kadrovski menedžment: Šircelj), Sociologija in politologija vojske (Jelušič, Garb). Pri Sociologiji družine (Boh, Rener), predmetu, ki je bil okvir za vnašanje tematike spolov v osemdesetih, pa takšna usmeritev ni več izražena, saj prevladujejo bolj splošne teme.
V tem obdobju se je občutno povečalo število novih predmetov, vendar je ugotovljena vsebnost neenakosti spolov le pri treh (od izbranih domnevnih dvanajstih, ki pa ne predstavljajo vseh predmetov te kategorije): Sociologija vsakdanjega življenja (izbirni za sociološko smer, Rener); Sociologija spolnosti (sociološki seminar, Bernik, Godina, Hlebec) in Nova političnost (politološki izbirni, I. Lukšič).
V teku četrtega desetletja so se ves čas izvajali naslednji novi predmeti s težiščem na družbeni neenakosti spolov: Sociologija odnosov med spoloma (Jogan, 1993/94; 95/96; od 1996/97 z novim imenom) Sociologija spolov (Jogan, Šadl, 1997/98) kot izbirni predmet, drugi pa kot izbirni seminarji: Seksizem, telesnost, čustvenost (Jogan, Šadl, 1992/93), Socialna zgodovina žensk v Sloveniji v prvi polovici 20. stoletja (Rener, 1998/99, 99/2000) ter Feminizem in sociologija ( Rener, 2000/01).
Kljub splošni vsebinski aktualnosti v študijskih načrtih vrste ustreznih predmetov ni bilo izraženega zanimanja za dimenzijo družbene neenakosti spolov. To so npr. naslednji predmeti (ali seminarji): Upravljanje s človeškimi viri, Trg delovne sile in zaposlovanje Aktualni problemi mednarodne skupnosti, Sociologija socialne politike, Politika človekovih pravic, Zgodovina slovenske kulture, Evropske integracije, Indikatorji družbenega razvoja, Postsocializem.
V petem desetletju (2002-2011) je z uvajanjem bolonjske reforme dodiplomskega študija prišlo do sprememb tako v številu programov in predmetov (ter njihovih obsegov) ter tudi v vsebinskih usmeritvah. Do uvedbe 12 univerzitetnih bolonjskih študijskih programov 1. stopnje (s 1. letnikom v št. letu 2005/06) je študij potekal po nekoliko spremenjenem načrtu iz prejšnjega desetletja. Disciplinarna razmeroma jasna razmejitev, utemeljenost in specifična usmerjenost posameznih nosilnih programov in smeri se je s popolno uvedbo bolonjske reforme (v št. letu 2008/09) razkrojila v množico programov (oziroma načrtov) z visoko stopnjo dvojne izbirnosti (po sidrnih in programskih izbirnih predmetih).
Leta 2005 je FDV imela potrjenih (akreditiranih) 29 programov 2. stopnje , v št. letu 2009/10 je prvi vpis v drugo- in tretje-stopenjske programe.
Tradicionalni (splošni) predmeti v glavnem ostajajo v okvirih »čiste« znanosti. Med predmeti z vključenim vidikom spolov pa je prišlo do sprememb: na prvem mestu (čeprav s skromnim deležem) je Obča sociologija (ki pa nima več statusa temeljnega predmeta za vse programe, temveč je po izbiri, Bernik). Po bolonjski reformi ima predmet Uvod v sociologijo (Makarovič, Šadl, Iglič,) vključenih nekaj vidikov družbene neenakosti spolov Študijski načrt predmeta Teoretska sociologija (Bernik) pa, podobno kot večina drugih, nima nič v zvezi z družbeno neenakostjo spolov. Do spolne neenakosti je odprt načrt za predmet Socialna in politična psihologija (Miheljak, Mencin-Čeplak, bolonjski univerzitetni program – v nekaterih programih izbirni sidrni), podobno značilnost (v manjšem obsegu) kaže načrt predmeta Socialna in politična antropologija (Godina, Šterk, priporočen fakultetni izbirni predmet). Morebiti lahko k vsaj delno odprtemu načrtu do spolne neenakosti prištejemo še predmet Temelji prava (Rajgelj, Cerar).
Načrti mnogih drugih splošnih predmetov - tako pred bolonjsko reformo kot po njej - ne vsebujejo tem o družbeni neenakosti spolov. Pri tradicionalnih posebnih predmetih je zanimivo preveriti, ali je zamenjava nosilne osebe glede na spol prinesla kakšne novosti. Prvi predmet, ki daje pritrdilni odgovor na to vprašanje, je Sociologija dela (Kanjuo-Mrčela v različnih programih, po izbiri). Predmet Socialna demografija (Šircelj), katerega študijski načrt je v letih 2005/06 in 2006/07 vseboval nekatere teme v zvezi s spolno razliko in neenakostjo, je bil z bolonjsko reformo ukinjen. Študijski načrti različnih drugih tradicionalnih posebnih predmetov pa ne vključujejo tematike spolov, ali pa zelo malo (Mesner, Jelušič, Garb).
V tem desetletju se je pred in po bolonjski reformi, povečalo število novih predmetov s težiščem na družbeni neenakosti spolov (ki so različno izbirni), hkrati je prišlo do vsebinske razširitve (z vključitvijo tematike istospolno usmerjenih) in do razširitve na nova disciplinarna področja (komunikologija, politologija). K že utečeni izvedbi Sociologije spolov (Šadl) še: Sociologija spolov in emocij (fakultetni, priporočeni, Šadl); Spolna dimenzija človekovega razvoja (Rener); Uvod v gejevske in lezbične študije (Rener, Mencin-Čeplak, Kuhar, izbirni programski); Ženski žanri in politike spolov (Luthar, Pušnik); Politika, spol in emocije (izbirni: programski, Šadl) in Ženske in politika (Krašovec) ter Politologija seksuacije (Balažic).
Med množico novih predmetov (za katere se je domnevalo, da bi lahko vključevali tudi spola) jih je le nekaj, katerih študijski načrti kažejo na vsebnost neenakosti spolov. Neposredno je to opazno pri naslednjih dveh predmetih: Sodobne družbe (Bernik) in Nova političnost (I. Lukšič). Posredno pa lahko sklepamo o vsebnosti družbene neenakosti spolov pri naslednjih predmetih: Sociologija spolnosti (seminar, Bernik, Hlebec), Sociologija vsakdanjega življenja (Rener), Sociologija socialne politike (Kolarič, Kopač) in Socialna gerontologija (Hlebec).
Množica drugih predmetov, ki so po vsebini usmerjeni v sodobne družbene procese, pa glede na študijske načrte ne kaže vsebnosti spolne dimenzije (niso »engendered«). Poleg predmetov, ki so navedeni za četrto desetletje, so to npr. še : Evropska javna sfera (Evropske študije), Mednarodne organizacije, Evropske institucije, Politična participacija, Sociologija družbenih sprememb, Evropsko varstvo človekovih pravic (Evropske študije), Kadrovski menedžment, Socialna izključenost in politike vključevanja.
3.4.2 Družbena neenakost spolov po programih in učnih načrtih na podiplomski stopnji
Predstavitev podiplomskega izobraževanja obsega naslove podiplomskih programov (in smeri) ter predmete z nosilnimi izvajalkami oziroma izvajalci po študijskem letu in desetletjih. Programi so razvrščeni v dve kategoriji: 1) programi s težiščem na družbeni neenakosti spolov in 2) programi z delno vsebnostjo obravnave spolov. Ker se je na podiplomskem izobraževanju začelo sistematično usmerjati pozornost na družbeno neenakost spolov šele po koncu 80-tih let , sta v seznamu le zadnji dve desetletji.
V četrtem desetletju (1992 – 2001) je bila v letu 1992/93 problematika družbene neenakosti spolov vključena samo v dva magistrska študijska programa sociologije (od štirih). V vseh drugih (šestih) programih magistrskega študija na FDV (Komunikologije, Mednarodnih odnosov, Obramboslovja in Splošnega menedžmenta) ni izraženih sledi o vnašanju spolne dimenzije v obravnave pri posameznih predmetih (tudi takšnih, ki obravnavajo človekove pravice).
Ker je magistrski študij s težiščem na družbeni neenakosti spolov (ali vsaj z delno vsebnostjo te tematike) potekal predvsem na sociologiji, bomo najprej spoznali, kako se je to kazalo v študijskih načrtih skupnih predmetov. Vse smeri magistrskega študija sociologije (z izjemo smeri D »Analiza evropske socialne politike«) so namreč od začetka (1992/93) imele dva temeljna predmeta: Teoretično sociologijo in Metodologijo družboslovnega raziskovanja.
Pri Teoretični sociologiji (Jogan, Klinar, Bernik, Kirn, do vključno št. leta 1998/99) je poglavje Sociološka teorija in hierarhija med spoloma (Jogan), ki vključuje naslednje vidike: moško dominirana teorija in patriarhalno regulirana praksa, hierarhija med spoloma in hierarhija moči, empirično raziskovanje in seksizem v definiranju situacij ter produkciji smiselnosti vsakdanjega življenja. Z letom 1999/2000 je načrt Teoretske sociologije (Bernik, Močnik, Rener) brez eksplicitne navedbe problematike spolne neenakosti (morda se pojavlja v poglavju o teorijah zasebnosti in skupnosti).
V 90-tih je bil v šestih študijskih letih (od 1992/93 do 97/98) razpisan en program magistrskega študija sociologije s težiščem na družbeni neenakosti spolov (smer C) Seksizem kot (sodobna) tradicija (koordinatorka M. Jogan). V tem programu so vsi predmeti v celoti usmerjeni v sociološko integralno pojasnjevanje družbene neenakosti spolov, in sicer: Sociologija odnosov med spoloma, od 95/96 naprej Sociologija spolov (Jogan),; Feministična teologija (A. Grünfelder); Evropska integracija in antiseksistična politika (Barbič, 1995/96 Rener); Seksizem, telesnost, čustvenost (Jogan, Kožuh-Novak, Šadl); Socialno razlikovanje v prostem času (Černigoj Sadar).
Programov z delno vsebnostjo obravnave spolov pa je na magistrskem študiju več, tako znotraj sociologije (Sociologija vsakdanjega življenja in Socialno delo v skupnosti) kot s posameznimi predmeti tudi na drugih področjih (antropologije, komunikologije in v programu Družboslovni študij znanosti in tehnologije, s poglavjem: hierarhija med spoloma in njena manifestacija v znanosti, Kirn).
Na začetku petega desetletja (v št. letu 2001/02) je bilo na FDV razpisanih 14 magistrskih programov, od tega na sociologiji pet (5), na politologiji šest (6) in dva na komunikologiji. Iz 90-tih se je v glavnem ohranila raznolikost programov magistrskega študija z delno vsebnostjo obravnave spolov pri posameznih predmetih, katerih status je pretežno nespremenjen – izbirni. Nekateri »stari« programi, ki so delno vključevali tematiko spolov, so se spremenili v naslovu, vsebinsko pa v glavnem nadaljevali usmeritev predhodnega programa (npr. »Upravljanje človeških virov in znanja« v glavnem obsega snov, ki jo je prej »Menedžment kadrov in delovna razmerja«), spet drugi so ohranili naslove, a se vsebinsko prenovili (npr. Sociologija vsakdanjega življenja, Ameriške študije).
Ker se ta pregled s koncem desetletja končuje, lahko zapišemo le začetna opažanja. Pri vsebinskem preobražanju programov je pogosto prišlo do osipanja tem, ki so povezane z družbeno neenakostjo spolov. V načrtih nekaterih predmetov, ki bi po naslovu sodeč skoraj morali vsebovati vsaj kakšne sledi spolne neenakosti (npr. diskriminacije po spolu kot svetovnega pojava), so vidni samo izrazi univerzalnega »človeka« (npr. Sodobni svet pri programu Svetovne študije). Tako vzporedno poteka razširjanje in poglabljanje tradicionalno ustvarjenega znanja, ki je na videz spolno nevtralno, ob tem pa zoženo prenašanje spolno ozaveščenega znanja (»engendered«). Nekateri znaki podobne tendence so opazni tudi pri doktorskem študiju, ki je bil prvič razpisan v št. letu 2009/10.
Skoraj do konca tega desetletja je še živel edini program magistrskega študija sociologije s težiščem na družbeni neenakosti spolov Seksizem kot (sodobna) tradicija, ki v št. letu 2009/10 ni bil več razpisan. Pri izvedbi tega programa je v tem desetletju prišlo do nekaj sprememb, najbolj opazno je to pri nekdanjem uvodnem temeljnem predmetu Teoretska sociologija; študijski načrt za npr. 2007/08 (Bernik) več nima vključene problematike družbene neenakosti spolov. Vsi drugi predmeti so v celoti usmerjeni v sociološko pojasnjevanje družbene neenakosti spolov, kot so Sociologija spolov (Šadl), Religija in seksizem (Jogan), Evropska integracija in antiseksistična politika (2007/08: Švab, Kuhar), Spol, delo in organizacije (2007/08: Kanjuo – Mrčela), Potrošna kultura in spol (2007/08: Luthar) ter Raziskovalni seminar (2007/08: Hlebec, Tivadar, prevladuje usmeritev na »ženske študije«).
Ob koncu opazovanega desetletja (v letu 2010/11) je bil prvič razpisan magistrski študij po bolonjskem modelu (skupaj 18 programov) ki pa pod istim naslovom skriva drugo stopnjo dodiplomskega študija.
3.4.3 Programi interdisciplinarnega doktorskega študija 2009/10, 2010/11 (3. stopnja po bolonjski reformi)
Pregled zajema najprej tista področja interdisciplinarnega doktorskega študija Humanistika in družboslovje, ki jih koordinira Fakulteta za družbene vede. Vseh področij je 24, vsa pa vključujejo dva temeljna predmeta, Teorije družbe in Metodologijo in epistemologijo družbenih ved, pri katerih je opazna delna vsebnost obravnave spolov.
Temeljni predmet I Teorije družbe (Bernik, Debeljak, Lukšič, Splichal), ki se izvaja kot »omnibus predavanj«, naj bi zagotavljal »kontekst, v okviru katerega je mogoče natančnejše proučevanje in kritično presojanje bistvenih teoretskih vprašanj, ki jih zastavljajo specifične discipline, kot so sociologija, politične vede, komunikologija, kulturne študije, ženske študije , antropologija in mednarodni odnosi«; v predstavitvi vsebine pa ni posebej izpostavljena tema moško pristranske teorije. Takšna epistemološka usmeritev pa je vprašljiva.
Ali to kaže, da so obče »teorije družbe« spolno nevtralne in da kot take potrebujejo soobstoj spolno specifičnih študij? O tej domnevi moremo sklepati tudi glede na navedeno literaturo in enospolno sestavo nosilcev. Dosedanje vključevanje spolne dimenzije v izobraževalni proces (»engendering«) je namreč pokazalo, da so predvsem ženske nosilke novega – spolno občutljivega – pristopa in kritične presoje nekaterih samoumevnosti v splošni teoriji. To potrjuje tudi izključenost spolne razsežnosti iz večine področij, ki jih koordinira FDV.
Samo eno področje od štiriindvajsetih, Upravljanje in razvoj organizacij (A. Kanjuo Mrčela in N. Černigoj Sadar), ima jasno izraženo vključenost spolne razsežnosti. Pri opisu tega področja je med aktualnimi družbenimi trendi navedena »feminizacija plačanega dela in delovnih migracij na svetovnem in evropskem trgu delovne sile«; med izbranimi temami za seminarsko projektno/problemsko organizirano delo sta navedeni »spolna konstrukcija ekonomskega življenja« in »upravljanje mobilnosti z vidika spola, generacij in družbenih manjšin«.
V interdisciplinarnem doktorskem programu Humanistika in družboslovje, ki ga koordinirata skupaj Filozofska fakulteta in Fakulteta za družbene vede, je eno področje od devetih, Študiji spola, v celoti usmerjeno na obravnavo ontoloških in gnoseoloških vidikov spolne delitve družbe. S strani FDV pri dveh temeljnih predmetih sodelujejo kot nosilke in/ali izvajalke samo ženske: pri Metodologiji raziskovanja spola (Rener, Hlebec; izvajalki Malnar, Kogovšek) in pri Teoriji in epistemologiji spola (Šadl; izvajalke – Rener, Šadl, Šterk, Ule).
Ob koncu predstavitve vsebnosti spolne dimenzije na podiplomski stopnji študija je upravičeno spoznanje o tem, a) da so redki moški pedagogi – z nekaj izjemami – oplajali »resno« znanost o človeku in družbi z razlagami, ki upoštevajo oba spola, in b) da so praviloma spolno občutljivo obravnavo vnašale bodisi v ustaljene in utrjene, bodisi v nove predmete predvsem ženske nosilke. To se kaže tudi v izrazito nesomerni spolni razporeditvi mentorskih vlog pri nalogah, ki se ukvarjajo z družbeno neenakostjo spolov.
3.5 Diplomske in magistrske naloge po mentoricah in mentorjih
Plodovi postopnega vdiranja »problematičnih« vsebin na dodiplomski in podiplomski ravni so vidni v pregledu diplomskih in magistrskih nalog, ki so se ukvarjale z družbeno neenakostjo spolov, po mentoricah in (bolj redko po) mentorjih. Ti podatki kažejo, kako je postopno naraščalo zanimanje za to tematiko, kako je tovrstno (mini)raziskovalno delo bilo spolno neenako vodeno in kako se kopičenje prenaša od začetne, »pionirske« nosilke na širši krog mentoric.
Seznam diplomskih nalog na temo spolne neenakosti sega le v štiri desetletja (1971-2011), kajti v prvem desetletju na VŠPV in FSPN ni bilo niti ene vsebinsko tako naravnane naloge. V naslednjih desetletjih pa je število nalog in mentoric naraščalo. V drugem desetletju (1972-1981) je bilo 16 nalog pri eni mentorici (M. Jogan), v tretjem desetletju (1982-1991) je bilo pri njej 39 nalog in 10 še pri dveh mentoricah (M. Ule – 9, A. Židan – 1).
V četrtem desetletju (1992-2001) je bila največkrat mentorica M. Jogan (65 osebam od skupno 117), ki ji je sledila T. Rener (31), od enega do šest mentorstev pa so imele: M. Ule, N. Černigoj Sadar, M. Bučar, M.Černič Istenič, V. Godina, A. Kanjuo Mrčela, M. Košir, D. Mesner Andolšek, A. Židan. V zadnjem desetletju (2002-2011) se je število nalog izjemno povečalo (274), zlasti na sociologiji (skoraj dve tretjini nalog), kjer so prve tri najbolj »produktivne« mentorice imele skupaj 126 mentorstev (A. Švab – 59, A. Kanjuo Mrčela – 35, T. Rener – 32).
O postopnem vključevanju moškega akademskega osebja v mentorsko vlogo govore naslednji podatki: v drugem desetletju sta bila dva (2) mentorja, v tretjem (1982-1991) so bili trije (3), v četrtem jih je bilo 12 in v zadnjem kar 33 (2001-2011). Po osebah pa je na prvem mestu S. Južnič (7 nalog), ki mu sledita A. Debeljak in V. Miheljak (vsak s po 4 nalogami), večina drugih pa z eno do dvema mentorstvoma. Če primerjamo skupno vključitev žensk v mentoriranje diplomskih nalog o družbeni neenakosti spolov v obdobju od 1972 do 2011, je njihov delež devetkrat večji od deleža moških (v zadnjem desetletju se je mnogokratnik zmanjšal na osemkrat). Ob tem procesu lahko rečemo »Eppur si muove«.
Kakor so se povečevale možnosti za seznanjanje s problematiko družbene neenakosti spolov na dodiplomski ravni, in v zadnjih dveh desetletjih na podiplomskih programih, se je krepilo tudi zanimanje za raziskovalno delo na tem področju pri pripravi magistrskih del (in končno doktorskih), ki je doseglo največji obseg v zadnjem desetletju. Ženske so kot mentorice magistrskih del lahko nastopile, ko so se habilitirale, zato jih v prvih dveh desetletjih v tej vlogi na FDV ne najdemo. So pa bili štirje univerzitetni profesorji, ki so v štirih desetletjih (1972-2011) mentorirali osem (8) magistrskih nalog: S. Južnič (3), P. Klinar (2), I. Svetlik (2) in A. Debeljak (1).
Večino mentorstev pri magistrskih nalogah z družbeno neenakostjo spolov so v zadnjih treh desetletjih (1982-2011, skupaj 50 nalog) opravile ženske, začenši z M. Jogan (17); v zadnjih dveh desetletjih pa N. Černigoj Sadar (6), T. Rener (6) in M. Ule (5) ter z enim do treh mentorstev še S. Bašič Hrvatin, V. Godina, L. Jelušič, A. Kanjuo Mrčela, P. Končar, S. Mandič, Z. Šadl, K. Šterk, A. Švab, D. Zaviršek.
Pregled diplomskih in magistrskih nalog kaže, da je zanimanje zlasti za sociološke vidike družbene neenakosti spolov raslo od spodaj navzgor in se končno opredmetilo v doktorskih disertacijah. Od skupnega števila 275 doktorskih disertacij na FDV, jih je v pol stoletja sedem (7) težiščno usmerjenih v temo neenakosti po spolu, pri treh (3) pa je delno spoznavna pozornost namenjena tudi tej temi. Razen ene izjeme so se težiščno s to tematiko ukvarjale izključno ženske.
4 Sklep: v sociološkem izobraževanju je že mesto za človeka ženskega in moškega spola
Ta sociološko-zgodovinski prispevek nudi prvi spolno občutljiv delni vpogled v prvih pet desetletij razvoja FDV s težiščem na pedagoškem procesu. Rezultati analize vsebine relevantnih pisnih virov od začetka (1961) do izteka pol stoletja omogočajo spoznavanje dinamike tega procesa, ki se je odvijal v zelo spremenljivih družbenih okoliščinah. Na predhodnici današnje fakultete je začetno družboslovno izobraževanje potekalo brez pomembne vsebnosti sociologije, ki pa je že pred koncem prvega desetletja postala ena od glavnih nosilk razvoja na pedagoškem in raziskovalnem področju Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Kot je pokazalo spolno občutljivo (feministično) raziskovanje znanosti proti koncu 20. stoletja, je sociologija, ki se je sredi 20. stoletja širila v svetovnem okolju kot čista, politično in vrednotno neobremenjena znanost, podobno kot druge družboslovne discipline, nastajala in učinkovala kot moško-pristranska disciplina v okviru celovitega institucionalno varovanega moško-središčnega reda. Družbena neenakost spolov z očitno diskriminacijo žensk, pa v tistem času v glavnem toku sociologije kot znanosti še ni bila upoštevana in dojeta kot znanstveno relevanten pojav, kar se je začelo popravljati šele proti koncu 20. stoletja
Prenašanje sociološkega znanja je na Slovenskem potekalo v okoliščinah, v katerih so bili že ustvarjeni prvi nujni pogoji za odpravljanje diskriminacije žensk. Krepitev emancipativnih procesov v zgodnji samoupravni socialistični družbi je potekala vzporedno z razkrivanjem diskriminacije in institucionalnimi ukrepi za izboljšanje položaja žensk, z njihovim množičnejšim vstopanjem na univerzo ter z vključevanjem v znanstveno raziskovalno delovanje; k oblikovanju žensk kot subjektov razvoja in h krepitvi politične moči žensk je v svetovnem okviru s priporočenimi ukrepi prispevala tudi Organizacija združenih narodov, posebej z desetletji za ženske. Spremembe položaja žensk so v slovenski družbi bile že tako množično ponotranjene, da jih tudi sprememba družbeno-političnega sistema s težnjo po repatriarhalizaciji ni bistveno razrahljala.
V takšnih domačih in svetovnih okvirih lahko opazujemo tudi polstoletni razvoj sociologije in drugih ved na Fakulteti za družbene vede. Očitno in odločno preusmerjanje na "žensko vprašanje" v raziskovanju in izobraževanju znotraj te ustanove ni bilo enostavno, tako glede na znotraj-akademski kakor zunanji "objektivni svet", ki so ga kljub poudarjani egalitaristični usmeritvi še v določeni meri določale tradicionalne vrednote o delitvi dela po spolu. Izhod iz tega stanja je bilo (delno) prikrito vključevanje novih tem v raziskovanje in poučevanje na področju utrjenih disciplin, zlasti pa z uvajanjem novih predmetov in programov najpreji na dodiplomskem študiju.
Vpogled skozi spolno občutljiva očala v polstoletno zgodovino izobraževanja in raziskovanja na Fakulteti za družbene vede s poudarkom na sociološkem izobraževanju zanesljivo kaže: a) da so izjemno redki moški pedagogi oplajali znanost o človeku in družbi z razlagami, ki upoštevajo ženski in moški spol, b) da so bili temeljni predmeti (zlasti obvezni skupni za vse smeri študija, pa tudi posebni) pretežno tradicionalno vsebinsko usmerjeni z vključeno androcentrično interpretacijo objektivnega sveta, in c) da so praviloma spolno občutljivo obravnavo vnašale v pedagoški proces predvsem ženske z novimi izbirnimi predmeti, medtem ko so v zelo omejenem obsegu to počele pri rednih splošnih in posebnih predmetih.
Upravičeno je končno mogoče sklepati, da je tudi sociološko izobraževanje skupaj z znanstveno raziskovalno dejavnostjo FDV prispevalo k temu, da sta omajana tako moško-pristranska sociologija, ki se je od nastanka razvijala enospolno na vseh ravneh (od nosilcev, spoznavne usmeritve do novih znanj), kakor tudi samoumevnost androcentričnega reproduciranja družbenega reda. Za poglabljanje vednosti o prehojeni poti pa bo potrebno še vsestransko raziskovanje v prihodnosti.
Literatura:
Aristotel (1970): Politika. Beograd: Kultura.
Bagilhole, B. (1994): Being Different is a Very Difficult Row to Hoe: Survival Strategies of Women Academics. V Davies, Sue (ur.), Lubelska, Cathy (ur.), Quinn, Jocey (ur.), Changing the Subject: Women in Higher Education, 15-28. London: Taylor&Francis Ltd.
Benokraitis, N. V. in Feagin, J. R. (1995): Modern Sexism: Blatant, Subtle and Covert Discrimination. (2. izd.) Englewood Cliffs, New Jersey: Prentice Hall.
Benokraitis, Nijole V. (1997): Subtle Sexism. Thousand Oaks, London, New Delhi: Sage Publications.
Berger, P.L., Luckmann, Th. (1988): Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana: CZ.
Billard, Lynne (1996): Twenty Years Later: Is There Parity for Academic Women?. The Nea Higher Education Journal, 115-144.
Coole, Diana (1988): Women in Political Theory. Sussex: Wheatheaf Books Ltd.
Evetts, Julia (1996): Gender and Career in Science and Engineering. London: Taylor &Francis Ltd.
Harding, S. in McGregor, E. (1996): The Gender Dimension of Science and Technology. Paris: UNESCO (Izvleček iz UNESCO World Science Report).
Hawley, J. S. (2001): Fundamentalism. V Howland, C. W. (ur.) Religious fundamentalisms and the human rights of women, 3-8. New York: St. Martin's Press.
Hornby, P. in Shaw, S. (1996): Women in Management Education: The Token Topic?. V Morley, L. in Walsh, V. (ur.), Breaking Boundaries: Women in Higher Education, 78-89. London: Francis&Taylor.
Jogan, Maca (1978): Sociologija reda. Maribor: Založba Obzorja.
Jogan, Maca (1990): Družbena konstrukcija hierarhije med spoloma. Ljubljana: Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo.
Jogan, Maca (1997): položaj znanstvenic v Sloveniji. Ljubljana: FDV (raziskovalno poročilo).
Jogan, Maca (2001: Seksizem v vsakdanjem življenju. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Jogan, Maca (2014): Sociologija in seksizem. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Jogan, Maca (2016): Transdisciplinarnost in ženske študije. V ur. Zdravko Mlinar. Kakšna sociologija za kakšno družbo? 199-203. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
Jogan, Maca (2019): Pisma. Ljubljana: Samozaložba.
Jogan, Maca (2022): FSPN: osvajanje moške trdnjave. V: 60 let kasneje: UL FDV od A do Ž (ur. T. Kamin et al.), 144-146. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Založba FDV.
Jogan, Maca (2023): Na dvorišču poganov. Katoliška cerkev in družbeno zlo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Kettle, J. (1996): Good Practices, Bad Attitudes: An Examination of the Factors Influencing Women's Academic Careers. V Louise Morley in Val Walsh (ur.), Breaking Boundaries: Women in Higher Education, 52-66. London: Francis & Taylor.
Kreisky, Eva in Schröcker, B. (1984): Objektivere und subjektivere Nachrichten von einer Minderheit: Frauen in der Politikwissenschaft. Össterreichische Zeitschrift für Politikwissenschaft, 4: 397-412.
Lerner, Gerda (1986): The Creation of Patriarchy. New York: Oxford University Press.
Myers, Kristen in drugi (1998): Feminist Foundations. Toward Transforming Sociology. Thousand Ouks, London, New Delhi: Sage Publications.
Nielsen, Jani in Elkjaer, Bente (1991): Stubborness, Drudgery, Scientific Interests and Profound Commitment. V Stolte-Heiskanen, Veronica: Women in Science 199-213.Oxford, New York: Berg Publishers Limited.
Noordenbos, Greta (1989): Women in Science: From Anomaly to Paradigma Change. Maniskript, referat na evropski konferenci social History of Women in Europe. Atene: 16.-19. 3. 1989.
Noordenbos, Greta (1995): Explanations for the Marginal Position of Women in Academe: from Exclusion to Integration. Manuskript, referat na 2nd European Conference of Sociology, Budapest, 30.8.-2.9. 1995.
Ogilvie, Marilyn Baily (1988): Women in Science. Cambridge, Massachusetts, London: MIT Press.
Parsons, T. (1956): Family. Socialization and Interaction Process. London: Routledge&Kegan Paul Ltd.
Radtke, Heidrun (1991): Women in Science Careers in the German Democratic Republic. V Veronica Stolte-Heiskanen (ur.), Women in Science, 199-213. Oxford, New York: Berg Publishers Limited.
Rener, Tanja (1987). Sociološki vidiki procesa emancipacije žensk. Magistrsko delo. Ljubljana: FSPN.
Siemienska, Renata (1992): Academic Careers in Poland: Does Gender make a Difference?. Higher Education in Europe XVII (2): 60-84.
Sommerville, Margaret, R. (1995): Sex and Subjection: Attitudes to Women in Early-Modern Society. London, New York Sidney, Auckland: Arnold.
Stolte-Heiskanen, Veronica (ur.) (1991): Women in Science. Oxford, New York: Berg Publishers Limited.
Ušeničnik, Aleš (1910): Sociologija. Ljubljana: Katoliška bukvarna.
Wenneras, Christine in Wold, Agnes (2004): How to survive in medical science. V B. Evengard (ur.), Women in White, 8-35. Stockholm: Stockholm County Council.
Wollstonecraft, Mary (1993): Zagovor pravic ženske. Ljubljana: Krt.
Naslovna fotografija povzeta s spletne strani časopisa DELO.
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com