Peršmanov muzej in antifašizem
Maca Jogan
Vznemirljivim vestem o dogajanjih na bližnjih in daljnih koncih sveta se je v nedeljo (27. julija 2025) pridružila novica o brutalnem in vsestranskem napadu policije na udeležence in udeleženke antifašističnega izobraževalnega tabora pri Peršmanovem muzeju na avstrijskem Koroškem. To tematsko jasno določeno in brez dvoma aktualno večdnevno srečanje mladih je potekalo na mestu, ki ga njegov organizator, Klub slovenskih študentk in študentov na Dunaju, ni izbral po naključju in tudi ne prvič. Peršmanov muzej je namreč edini muzej v Avstriji, v katerem so zbrani pomembni dokazi o partizanskem antifašističnem odporniškem delovanju na Koroškem, to pa je bilo tudi podlaga za ustanovitev sodobne avstrijske republike pred sedemdesetimi leti, kajti dejstvo je, da »so koroške partizanke in partizani bili edini vojaško relevanten prispevek odpora proti nacizmu na ozemlju današnje Avstrije in da so s tem dali tisti odločilni prispevek samostojnega odpora, ki ga je od Avstrije zahtevala Moskovska deklaracija«, kot ugotavlja Rudi Vouk (v Svobodni besedi, julija 2025).
Ker sta mnogim v Sloveniji partizanski odpor na Koroškem in z njim povezan Peršmanov muzej premalo znana, bodo v nadaljevanju osvetljene tiste zgodovinske okoliščine, znotraj katerih dobi beseda Peršman neizbrisen spominski pomen kot trajen navdih za svobodoljubno in miroljubno sožitje med ljudmi in kot gradnik ponosa na protifašistično preteklost; prav ta temelj kolektivnega spomina pa v Evropi že desetletja spodjeda vedno širša reka zgodovinskega revizionizma, ki se je okrepila po padcu berlinskega zidu. Zato je potrebno vedno znova govoriti o grozodejstvih, ki jih je nacistični režim izvajal po vsem okupiranem ozemlju, posebej nad slovenskim življem na Koroškem, k čemur spodbuja tudi najnovejše dogajanje. Ta policijska racija je namreč po oceni organizatorjev »del dolgega seznama nenehnega protislovenskega delovanja, diskriminacije in provokacij proti slovenski narodni skupnosti.«
Najprej o strahotnem zločinu na Peršmanovi domačiji
V večernih urah 25. aprila 1945, ko je pomlad z zanesljivimi koraki prihajala v prelepo okolje Peršmanove domačije, tik pred koncem druge svetovne vojne, so pripadniki 13. policijskega polka SS skrajno brutalno umorili, postrelili enajst ljudi, štiri odrasle in sedem otrok. Najmlajši, ki ga je sestra držala v naročju, Bogomir, je bil takrat star osem mesecev in 21 dni; najstarejša, Frančiška Sadovnik pa je imela 77 let. Hiša in tri gospodarska poslopja so zgorela, skupaj s petimi ubitimi; samo trije od družine Sadovnik (dve težko ranjeni hčeri in sin Luka Sadovnik, ki ga takrat ni bilo doma) so preživeli to zločinsko dejanje. Z uničenjem Peršmanove domačije se je še podaljšal krvavi seznam več sto slovenskih domačij in celih vasi, ki so v letih okupacije doživele podobno usodo.
Grozodejstvo nad slovenskimi domačini pri Peršmanu ni bilo naključno in tudi ne plod zamisli kakšnega posamičnega pripadnika nacionalno in rasno večvredne skupnosti; bilo je eno od množice dejanj, s katerimi se je s puško in ognjem na terenu uresničeval podrobno izdelan načrt za utrjevanje nemštva in Tretjega rajha. Nacistični načrt za iztrebljenje celotne slovenske narodne skupnosti, je vseboval natančen seznam brutalnih ukrepov: izgon okoli 50.000 Slovencev s Koroške in od 220 do 260.000 Slovencev iz Štajerske in Gorenjske, ostanek pa ponemčiti v petih do desetih letih.
Peršmanova domačija je bila veliki nemški državi »nevarna«, ker je bila slovenska in ker je podpirala partizanski boj, ali kar »slovenske vojake«, kot so na Koroškem Slovenci in protifašisti običajno imenovali partizane (Prušnik 1980:54), za nasprotnike in uradne oblasti pa so bili le »banditi«. Po odločitvi H. Himmlerja, od 1943 naprej poveljnika protipartizanskega boja v Evropi, je ta domačija sodila v »območje boja z bandami« in »banditi«, zato jo je bilo potrebno uničiti.
OF in boj zoper raznarodovanje
Vsestransko raznarodovanje slovenskega življa se je na Koroškem začelo takoj po plebiscitu 1920, vrhunec pa je kruto in mnogovrstno nasilje nacističnih oblastnikov in njihovih oprod doseglo po Anschlussu (priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu 1938), zlasti pa po napadu na Jugoslavijo (aprila 1941). Biti zaveden Slovenec je postalo v tem času smrtno nevarno, kar je prispevalo k prisilni prilagoditvi nekaterih, pri drugih pa se je začela porajati tudi upornost, ki so jo spodbujala številna grozodejstva, kot je izganjanje Slovencev v koncentracijska taborišča, kruto kaznovanje podpornikov partizanskega boja, mučenje v zaporih, obglavljanja, požiganje hiš, streljanje talcev. Zato je klic k oboroženemu odporu in združitvi vseh svobodoljubnih ljudi v skupnem boju za preživetje v okviru Osvobodilne fronte slovenskega naroda našel plodna tla tudi na dvojezičnem Koroškem, kjer so že pred tem obstajale različne oblike pasivnega odpora.
Seznanjanje s cilji in delovanjem OF je marsikaterega slovenskega fanta, ki je bil kot mobiliziranec v nemško vojsko doma na dopustu ali pa je že pripadal »zelenemu kadru«, spodbudilo k odhodu v partizane, med »slovenske vojake«. To potrjuje zahvala, ki jo je Karlu Prušniku (1980:62) izrekel Franc Pasterk: »Sedaj, ko vem, da imamo Slovenci svoje pravo vodstvo, me Hitler ne vidi več…Kori, bog ti lonaj, da si me zbudil!«. Do bolj množičnega prebujenja na Koroškem, ki je zajelo zlasti zavedni del Slovencev (Linassi: 699) pa je prišlo po spopadu pri Robežah (25. avgusta 1942), v katerem so partizani premagali enoto, ki je pripadala SS diviziji Westland. Prav ta spopad partizanov – sploh prvi znotraj velike Nemčije – je pokazal, da nacistična vojska ni nepremagljiva.
Ob tem je treba spomniti, da je bila na teheranski konferenci (1943) jugoslovanska partizanska vojska (katere del so bili tudi partizanski odredi Slovenije) priznana za zavezniško vojsko, ki je ob sodelovanju z zavezniki sama osvobodila svojo domovino. Še nečesa ne smemo pozabiti: proti okupatorju in za nacionalno svobodo so se med drugo svetovno vojno na Slovenskem bojevali samo partizani, vse druge formacije so se z okupatorjem borile proti lastnemu narodu. Za svoj narodni obstoj so se borili tudi partizani na Koroškem, njihova kolektivna, združena vojaška sila si je po zmagi nad nacistično ureditvijo upravičeno zaslužila trajen vpis v zgodovino, čemur naj bi služil že prvi spomenik posvečen partizanom, ki so padli na Slivniški planini. Prav zgodovina tega spomenika, ki naj bi spominjal na »skupni odpor koroških Slovencev in zavezniških sil« (L Rettl 2011: 13) in je sedaj pri Peršmanovem muzeju, kaže na to, kako težko (celo nevarno) je bilo vztrajanje pri antifašizmu in slovenstvu na Koroškem v Avstriji.
Partizanski spomenik kot simbol koroškega in mednarodnega boja proti nacizmu
Pred obnovljeno Peršmanovo domačijo, kjer je muzej, stoji skulptura partizanske skupine, dveh partizanov in partizanke, katerih telesna drža izraža pripravljenost na skupno akcijo, s čimer ponazarja kolektivno uporno silo v boju zoper nacistično nasilje. Priprave na postavitev spomenika so se po zamisli koroških partizanov začele že v letu 1946, odkrit pa bil v Šentrupertu pri Velikovcu 26. oktobra 1947. Kasnejši dolgoletni predsednik Zveze koroških partizanov, Karel Prušnik, je ob odkritju nedvoumno spregovoril o vlogi spomenika: »Spomenik naj bo simbol velikega dela v naši zgodovini, opomin nam in še poznim rodovom, da smo enkrat za vselej prenehali biti sužnji. Ta spomenik … je svetal dokaz, da smo koroški Slovenci s tem, ko smo leta 1942 zavestno zgrabili za orožje proti tujcu, postali del naprednih demokratičnih narodov. Borili smo se za pravičen mir, pravično demokratično ureditev, za popolno likvidacijo fašizma.« (Rettl 2011: 14)
Koroškim Slovencem je ta spomenik predstavljal temelj za ponos, da so kot subjekt sodelovali v zgodovinsko pomembnem premagovanju nacističnega zla. Za manjšino sta bila nacistično zatiranje in odpor pomembna, »izstopajoča zgodovinska izkušnja« (L. Rettl 2011:13), ki se je usidrala v časten spomin njenih pripadnikov, saj so glede na velik prispevek k osvoboditvi Avstrije bili na koncu vojne med zmagovalci.
Kmalu po zmagi nad nacizmom in začetki odkrite hladne vojne, katere bistvo je boj zoper komunizem (kar v novejšem času potrjujejo razkriti načrti zahodnih zmagovitih sil že tik pred koncem vojne), se je začelo rušenje enovitega razumevanja pomena te zmage in postopno ustvarjanje zgodovinskega spomina po meri sicer vojaško premaganih, a dobro organiziranih zagovornikov in nosilcev »obrambe in boja za domovino«. Ti so z ustvarjanjem strahu pred komunistično Jugoslavijo in poudarjanjem nasilja »Titovih partizanov« nad pravimi koroškimi domoljubi v dneh »okupacije« po zmagi nad nacizmom omogočili postopno krčenje enotnega dojemanja pomena zmage nad nacizmom in brisanje razlik med storilci vojnih grozodejstev ter njihovimi žrtvami: vsi so žrtve, eni nacističnega, drugi pa komunističnega, »titoističnega« režima.
Tako se je v kolektivni zavesti večinskega nemškega prebivalstva utrjevalo prepričanje, da si ene žrtve pravzaprav ne zaslužijo posebne državno varovane pozornosti, kar se je kmalu po koncu vojne začelo uresničevati v bolj ali manj odkriti težnji po izbrisu večplastnega spomina na partizanski boj koroških Slovencev. Da je bila generalizacija statusa žrtve ena od podlag za nadaljevanje zatiranja slovenstva in krčenja politične moči koroških Slovencev, se je pokazalo že ob volitvah 25. novembra 1945, ko je bila ob podpori britanskih zasedbenih oblasti iz političnega tekmovanja izključena »nevarna« stranka OF.
Zato je bila primarno zamišljena vloga spomenika partizanskemu boju zelo kratkotrajna: po šestih letih, 10. septembra 1953 je bil spomenik razstreljen, storilcev pa niso nikoli odkrili. Z uničenjem tega snovnega temelja za zgodovinski spomin slovenske manjšine je nastala praznina, ki jo je na pobudo Zveze koroških partizanov v začetku osemdesetih začel odpravljati muzej na obnovljeni Peršmanovi domačiji (1982). Temu se je 1983 pridružil restavrirani spomenik iz Šentruperta pri Velikovcu; obnovo hiše, ureditev muzeja in restavracijo spomenika so omogočili le pripadniki slovenske manjšine s prostovoljnimi prispevki in neplačanim delom.
Čeprav je ta največji partizanski spomenik v Avstriji od leta 2019 pod državnim spomeniškim varstvom kot pomnik boja proti fašizmu in navdih za strpnejši odnos do manjšine, lahko ob upoštevanju vrste neuresničenih pravic slovenske manjšine (zlasti 7. in tudi 24. člena Državne pogodbe o obnovi neodvisne in demokratične Avstrije, 15. 5. 1955) pritrdimo ugotovitvi L. Rettl (2011: 15), da je spomenik pri Peršmanu »danes priča in relikt, ki je v spominu koroških Slovencev povezan predvsem z izkušnjo žalostne povojne zgodovine: z izključevanjem in obrekovanjem ter nenehnim bojem za uresničitev manjšinskih pravic«.
Žalostna povojna zgodovina koroških Slovencev
Z znaki »žalostne povojne zgodovine« se koroški Slovenci srečujejo že osemdeset let, Slovenci v matični domovini pa smo se s podobnimi pojavi (vključno s skrunjenjem partizanskih spomenikov) začeli vedno bolj odkrito srečevati po nastanku samostojne države 1991. Prav boj zoper »komunizem« z zgodovinskimi koreninami iz časa NOB omogoča primerjavo dogajanja v Republiki Sloveniji s procesi na Koroškem v Avstriji. Na tem mestu ni možno obsežno predstavljanje zanesljivih zgodovinskih spoznanj, zato bodo omenjene le nekatere podobnosti in skupne značilnosti oblikovanja »demokraciji« ustreznega zgodovinskega spomina na eni in drugi strani državne meje.
Prva skupna značilnost koroške in sodobne prakse v RS je v presojanju in interpretaciji dogajanja v drugi svetovni vojni: pomanjševaje ali celo izključevanje nacističnega nasilja in zločinov zoper človečnost na Koroškem (1938-1945) in v času okupacije slovenskega ozemlja 1941-1945 (etnocid nad slovenskim prebivalstvom, množične deportacije Slovencev). S tem je povezano moralno čiščenje nosilcev nacističnih grozodejstev oziroma njihovih so-storilcev (kolaborantov): na Koroškem so označeni kot domovini zvesti, »borci za domovino« − »svobodno in nedeljeno«, nemško, seveda; podobno so v Sloveniji sodelavci okupatorske nemške vojske označeni kot »plemeniti«, »viteški borci« za svobodno in demokratično domovino (vero in boga), ki jo je (in jo tudi še danes) ogrožalaa »komunistična revolucija« in boljševizacija.
Podobnost se kaže tudi v brisanju bistva odpora in partizanskega boja: na Koroškem naj bi ta boj predstavljal le nadaljevanje tradicije »južnoslovanske agresije«; v Sloveniji pa je ob spregledu okupatorskega terorja NOB zreduciran na notranje slovensko »državljansko vojno« in na boj za »komunistično oblast«.
Naslednja, zelo pomembna skupna značilnost v kreiranju prilagojenega spomina je razširitev in posplošitev statusa žrtve, ki se je izvirno nanašal na žrtve nacizma: na Koroškem naj bi po koncu vojne z aretacijami in izvensodnimi poboji »domovini zvestih« Korošcev povzročili žrtve krvoločni »Titovi partizani«; zaradi povojnih pobojev so v Sloveniji žrtve »zločinske« partizanske vojske in »komunistične revolucije« domoljubi, ki da so le »drugače mislili«. Ob upoštevanju takšnega zgodovinskega spomina naj bi se v Sloveniji uresničevala »sprava«, podobno kot se je desetletja prej na Koroškem.
Okleščen zgodovinski spomin postaja v začetku 21. stoletja pomembna sestavina idejnih, ideoloških in političnih usmeritev v mnogih evropskih državah, zato je razkrivanje celostnega dogajanja v zadnjem stoletju in ozaveščanje ter iskanje navdiha v izkušnjah odpora in upora zoper fašistične in nacistične prakse v sedanjosti gotovo na mestu. Prizadevanja Kluba slovenskih študentk in študentov na Dunaju, posebej organiziranje letošnjega protifašističnega izobraževalnega tabora pri Peršmanu, so vredna vse podpore; poskušajo namreč zaustaviti napredovanje »žalostne zgodovine« koroške narodne skupnosti v prihodnosti.
Navedena literatura
LINASI, Marjan (2010): Koroški partizani: Protinacistični odpor na dvojezičnem Koroškem v okviru slovenske Osvobodilne fronte. Celovec: Mohorjeva (str. 56, 216 in 699).
PRUŠNIK, Karel – Gašper: Gamsi na plazu. Ljubljana: Založba Borec, 1981 (str. 54 in 62).
Rettl, Lisa (2011). »Druga svetovna vojna v zrcalu spominskih obeležij na avstrijskem Koroškem«. V: Poročilo o projektu: Biseri naše kulturne krajine (9-17). Celovec, Ravne na Koroškem.
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com