Magnetogram (zapis) 1. nujne seje Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, sklicane 18. 6. 2026 na pobudo Ženskega lobija Slovenije

REPUBLIKA SLOVENIJA

DRŽAVNI ZBOR

KOMISIJA ZA PETICIJE, ČLOVEKOVE PRAVICE IN ENAKE MOŽNOSTI

1. nujna seja (18. junij 2026); 18.06.2026 14:00:00

 

Predsednica Tereza Novak: Prav lep pozdrav, začenjamo 1. nujno sejo v tem mandatu Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Prav lepo pozdravljam vse prisotne članice in člane, vse goste in gostje in vse ostale prisotne!

 

 

Predsednica Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti Tereza Novak (PS Svoboda)

 

Imamo nekaj pooblastil; poslanec Damijan Bezjak Zrim nadomešča poslanca Luka Gorška in poslanka Sara Žibrat nadomešča poslanko Lucijo Tacer Perlin. V poslovniškem roku, aha moram verjetno še naznaniti, da smo pred začetkom seje dobili pismo oziroma dopis poslanskih skupin koalicije oziroma Poslanska skupina SDS, Poslanske skupine Nova Slovenija, SLS, Fokus, Poslanske skupine Demokrati. Anžeta Logarja in Poslanske skupine Resni.ca, da se, bom na kratko povzela, ne strinjajo, naj ne bi veljala enaka merila za vse in vedno, čeprav gre za prvo sklicano sejo v tem mandatu, da se ne strinjajo s takim načinom in zaradi navedenega poslanske skupine, vse naštete se seje, ne bodo udeležile in ne bodo sodelovale.

 

Jaz predlagam, da preden začnemo, najprej mogoče glasujemo o tem, da razprava bo, bomo pa potem na korespondenčno odločali o pripravljenem sklepu, če se strinjate, dajem kar na glasovanje. Aha, Janja, imaš pooblastilo, ja, ima pooblastilo, ali ga lahko dobim? Ja, okej, ja. No. Poslanka Janja Sluga nadomešča poslanko Jano Jerman.

 

In zdaj mislim, da lahko gremo na glasovanje in sicer na glasovanje dajem sklep, da o sklepu današnje seje glasujemo korespondenčno. In aha, čakajte, glasovanje, prva seja je letos...

 

Glasujemo. Navzočih je sedem poslank in poslancev, za jih je glasovalo sedem, proti ni bil nihče.

 

Torej velja, da bomo o sklepu glasovali po seji korespondenčno.

 

Še enkrat vsi pozdravljeni! V poslovniškem roku ni bilo predlogov za spremembo dnevnega reda, zato ugotavljam, da je določen dnevni red, kot je bil predlagan s sklicem.

 

In prehajamo na 1. točko dnevnega reda, to je na obravnavo z naslovom Enakost spolov v slovenski politiki: izzivi in realnost.

 

Na sejo smo imeli, smo povabili kar veliko strokovnjakinj in strokovnjakov s tega področja. Ne bom vseh brala, ker so navedeni, bom pa prosila vse, če mogoče, saj bom verjetno vas jaz predstavila, ampak če ne, da se za magnetogram predstavite. Dodatno smo povabili še nekaj kolegov iz Državnega zbora in predsednika Vlade. Nekaj vabljenih se je opravičilo. S sklicem pa ste dobili gradivo in to je pobuda Ženskega lobija Slovenije z dne 8. 6., ki je tudi podlaga za sklic današnje seje. Namreč, dogajanje v Državnem zboru ni ostalo spregledano. Je pa seveda ob potrjevanju ministrov in že prej, skratka dogajanje v zadnjem zadnjih dveh mesecih. Povod za današnjo sejo pa seveda niso zgolj posamezne izjave posameznih politikov, ampak je širši problem, kot ga ocenjujemo prisotni tudi poslanke in poslanci. Vprašanje o katerem danes razpravljamo, je vprašanje kakšno politično kulturo želimo v Republiki Sloveniji in ali bomo dopustili, da postanejo poniževanje žensk, seksistične opazke, žaljive označbe in javno sramotenje predvsem političnih nasprotnic, običajen del političnega prostora ali pa bomo kot demokratična družba zelo jasno povedali, da obstajajo meje političnega boja in da med te meje sodi tudi spoštovanje človekovega dostojanstva. Demokracija ni zgolj sistem glasovanja. Demokracija je predvsem kultura spoštovanja. In ko se začnejo v politiki normalizirati seksizem, mizogenija, šovinizem, ne gre več zgolj za vprašanje politične korektnosti, gre za vprašanje kakovosti demokracije.

 

Bom predala kar besedo gostjam in gostom. Danes res lahko bomo verjetno z zanimanjem prisluhnili, kaj nam lahko sporočite strokovnjaki, ki se s tem področjem ukvarjate, predvsem o tem, kaj pravzaprav pomeni, če tako v pomembni instituciji z najvišjih stolov naše demokracije prihajajo besede, ki gotovo v družbi ne spodbujajo medsebojnega spoštovanja, ampak prej nasprotno, zato prehajam kar na razpravo.

Najprej dajem besedo gospe Sonji Lokar v imenu Ženskega lobija Slovenije in se vam hkrati zahvaljujem za pobudo. Izvolite.

 

Sonja Lokar (predsednica Ženskega lobija Slovenije): Najlepša hvala. 

Zelo sem vesela, da smo se danes zbrali v tej dvorani, predvsem zato, ker je Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti se odzvala na našo pobudo. In ni bilo govora o tem, da bomo zdaj odlašali naslednjih pet mesecev, da se lahko dobimo. To je resnično prijetno presenečenje.

 

Tisto, o čemer bi rada danes nekaj povedala, se nanaša na vprašanje, kako in zakaj je tako zelo pomembno, da nimamo v politiki govora sovraštva, da nimamo sovražnega diskurza, da nimamo uporabe mizoginije in seksizma na najvišjih mestih političnega odločanja? Kajti, najvišja mesta političnega odločanja določajo ton in nivo. Siceršnje javne razprave in ravnanja nas, navadnih smrtnikov, v situacijah, ko se ne strinjamo s svojimi sogovorniki, zato je tako zelo pomembno, da se o tem pogovorimo in da poskušamo doseči civilizirano komunikacijo. Danes ni tukaj kot smo slišali uvodoma, predstavnikov strank, koalicije in Resni.ce, kar mi je zelo, zelo žal. Kajti, jaz se osebno zelo dobro zavedam, da ti pojavi, ki so se zgodili ravnokar, niso nekaj posebnega in nekaj, kar bi samo prihajalo z desne strani. Edino, kar je res tipično, je to, da so to edini pojavi, ki pridejo direktno v javnost, ne glede na to, kdo jih začne: levica ali desnica ali center ali zeleni ali črni, ni važno kateri -, ker je to v bistvu del političnega boja med opozicijo in pozicijo hkrati je pa to škoda, ki se dela celotni demokraciji. Ni pa to edino mesto, kjer se to dogaja. Jaz mislim, da je takšnega govorjenja in takšnega ravnanja zelo veliko tudi znotraj političnih subjektov vsepovsod: v političnih strankah, v sindikatih, kjerkoli, se srečujejo ljudje, ki smo različnega mnenja in ko ti zmanjka argumentov, potem pa nastopi diskvalifikacija. In seveda, če gre za moškega in žensko, je zelo priročno, da se uporabijo argumenti, ki direktno ciljajo na spol. In to je nekaj, kar bi morali dejansko obsoditi in se tega znebiti. Jaz mislim, da tema današnje seje, vsaj z vidika ženskega lobija ni, da pogrevamo, kaj je kdo komu kdaj rekel, izjavil, od tega ne bomo imeli nič. Meni se zdi, da je veliko bolj pomembno, da se pogovorimo ali lahko in kako lahko preprečimo, da se ne bi taki pojavi dogajali še vnaprej in da bi v družbi zavela neka nova, nek nov veter medsebojnega spoštovanja in upoštevanja, da parlament ni samo mesto, kjer je popolnoma legitimno, da se ljudje ne strinjajo in to tudi povedo drug drugemu, ampak tudi mesto, kjer se lahko skuje politični konsenz. In če se o čem lahko skuje politični konsenz, jaz mislim, da bi se lahko o tem, kako bomo v javnosti zagovarjali svoja stališča. Ali bomo pri tem civilni, bom rekla. Nikoli si nisem mislila, ko smo, ko smo delali demokracijo, si nisem mislila, da bo osnovna stvar pri demokraciji bonton, da brez bontona ni možno nič drugega, ni možno, ni možna demokracija, vse drugo stoji na tej preprosti stvari, ki se ji reče bonton. Samo to, če bi spoštovali, pa smo že na konju.

 

Zdaj, ko sem se pripravljala na to sejo, sem šla pogledat etični kodeks, ki ga imajo poslanci in poslanke. Vse je lepo zapisano tam, vendar je metodologija taka, da je to brezzobi tiger. Nič ne moreš narediti, če ni, prvič, če predsednik parlamenta in njegov namestnik Nista za to, da se sproži postopek. Če onadva ne začneta, se stvar ne more začeti. Druga stvar, če se že začne, mora biti za to, da se ugotovi, da je šlo nekaj narobe dve tretjini tistih poslank, tistih predsednikov poslanskih skupin, ki tvorijo dve tretjini večine v parlamentu. V naši zelo razdeljeni družbi je to zelo težko doseči tako visoko soglasje. Se pravi, morali bi se res zgoditi nekaj tako zelo groznega in očitnega, da bi to lahko delovalo. In kar je še najbolj zanimivo, poslanke, ki so največja tarča napadov v politiki na osebni ravni nimajo nobene možnosti protestirati. Niti, niti kot klub poslank niti kot skupina poslank niti kot dve tretjini poslank. Preprosto jih ni. In jaz sem premišljala, mogoče bi pa lahko malo dopolnili ta kodeks. In to bi bila ena stvar, ki bi jo predlagala.

 

Druga stvar pa se mi zdi, da lahko na osnovi svojih izkušenj. In verjemite mi, da sem bila v zelo veliko parlamentih prisotna in da sem dostikrat srečala ženske parlamentarke, ki so imele popolnoma enake probleme, kot so tukaj. In da je bilo izjemno malo primerov, kjer so pa uspešno premagale takšne situacije. In ne boste verjeli, en tak primer je s Kosova. V kosovskem parlamentu je bila takrat najmočnejša Tačijeva stranka in Envidvosi, ki je zdaj na oblasti, je bila takrat v globoki opoziciji. In predsednik, ne vem, ali sem pozabila, je bil predsednik vlade takrat, mislim, Tači je govoril v parlamentu in je grobo osebno napadel poslanko Ventuedosija. In kaj se je zgodilo? Najbolj pomembna in najvidnejša poslanka iz njegove poslanske skupine je stopila na oder in je rekla: oprostite, to ni način, na katerega se je treba pogovarjati v našem parlamentu. Lahko se razlikujemo v mnenjih o marsičem, vendar osebne diskvalifikacije na podlagi spola ne morejo biti v demokratični družbi dopustne. In lepo prosim, predsednik, če se opravičite. Ne boste verjeli, opravičil se je. In ko se je opravičil, je v bistvu popolnoma spremenil ton, ki je še možen v politiki. Ker če je najvišja šarža, ugotovi, da tako ne more govoriti, potem nihče drug ne bo tako govoril. In kaj je, kaj je nauk te zgodbe? Nauk te zgodbe je, da moramo dostojanstvo drug drugega braniti ne glede na politično barvo, ker je to osnova naše kakršnekoli drugačne komunikacije. In če se o tem lahko dogovorimo in jaz ne verjamem, da bi bilo to nemogoče v tem parlamentu, jaz verjamem, da je mogoče, ker je to samo stvar politične volje in odločitve, da ne bomo šli po poti, ki ni dobra pot. Ker na koncu koncev veste, kaj se zgodi. To je tako kot v gostilniškem, v gostilniški debati ne, najprej padejo žaljivke, potem se vihtijo pesti in na koncu je nekdo mrtev. To se ne zgodi rado na najvišji politični ravni, čeprav tudi ni izključeno, ker smo videli žrtve političnega linča poslank, da so na koncu izgubili življenje zaradi tega, ampak to so izjeme. Nasilje se prenese v družbo, prenese se v vsakdanje odnose, zastrupi se okolje, da si nihče več ni varen pred tem, da bo zato, ker je izpovedal svoje mnenje, kakršnokoli je že bilo v katerikoli stvari, da bo doživel v bistvu take vrste napad, ki se lahko zanj tudi fizično slabo konča. Torej, ta naš poziv je v bistvu poziv k miru, k pomiritvi, k civiliziranemu obnašanju. Hvala.

 

Predsednica Tereza Novak: Hvala lepa. Besedo zdaj dajem Ministrstvu za demografijo, družino in socialne zadeve, državnemu sekretarju, gospodu Andreju Šteslu, izvolite.

 

Andrej Štesl (državni sekretar MDDSZ): Hvala lepa za besedo, spoštovani. Ženski lobi Slovenije je podal pobudo za razpravo glede vprašanja politične kulture, spoštovanja demokratičnih postopkov ter položaja žensk v politiki. Kot družba se moramo zavedati, da demokracija ni samoumevna in da kakovost politične razprave pomembno vpliva na kakovost odločitev, ki jih sprejemamo v imenu državljank in državljanov. Neposredno soočenje različnih političnih stališč je sicer legitimni del parlamentarne demokracije, vendar ne sme nikoli prestopiti meje spoštljivega dialoga. Politična razprava tako ne sme postati prostor osebnih diskvalifikacij, žalitev ali seksističnega naslavljanja, ki spodkopava enakopravno sodelovanje žensk v političnem odločanju. Zato se strinjam, da moramo biti na takšne pojave pozorni ne glede na politično pripadnost. Državni zbor mora biti zgled demokratične razprave in ne prostor, v katerem se utrjujejo vzorci komunikacije, ki v javnosti spodbujajo nestrpnost in poglabljajo družbene delitve. Pobudo, da bi v Državnem zboru na to temo izvedli strokovni posvet, razumem kot konstruktivni prispevek k iskanju rešitev. Menim, da je razprava o preprečevanju seksizma v političnem prostoru potrebna ter da lahko k njej pomembno prispevajo predstavnice in predstavniki stroke, civilne družbe, sindikatov ter vseh parlamentarnih političnih skupin. Samo s skupnim naporom bomo lahko gradili politično kulturo, ki bo temeljila na spoštovanju enakosti in odgovornosti. Na našem ministrstvu se zavedamo svoje odgovornosti. Enakost moških in žensk ostaja za nas pomembna tema tako pri pripravi politik in zakonodaje kakor pri preprečevanju nasilja in diskriminacije nad ženskami. Pripravljeni smo prisluhniti predlogom, ki bodo šli iz današnje razprave in pri njih in pri njihovem uresničevanju sodelovati. Ob tej priložnosti bi se Ženskemu lobiju Slovenije zahvalil za dolgoletno delo na področju krepitve enakosti žensk in moških ter spodbujanju udeležbe žensk v javnem življenju. Vaše opozorilo razumem kot poziv k skupnemu prizadevanju za demokratičen, vključujoč in enakopraven prostor v Sloveniji. Hvala lepa. Bi se pa že vnaprej opravičil, če ne bo mogel biti do konca seje tukaj, ker imam še druge obveznosti. Hvala.

 

Predsednica Tereza Novak: Hvala lepa za prispevek in za udeležbo. Naslednji dajem besedo doktorici Dijani Možina Zupanc, namestnici Varuha človekovih pravic, izvolite.

 

Dr. Dijana Možina Zupanc (namestnica Varuha človekovih pravic): Hvala za besedo.

Spoštovane, spoštovani. Najprej bi se želela v imenu Varuhinje človekovih pravic doktor Simona Drenik Bavdek opravičiti. Namreč, že pred sklicem te seje je bil načrtovan, načrtovano poslovanje zunaj sedeža, ki ga vsak mesec izvedemo, in sicer v Kranju tokrat, kar pomeni, da to spremljajo javne objave že prej in ni bilo možno tega preložiti. Bi pa seveda varuhinja z veseljem bila danes tukaj, zaradi tega, ker se tudi sama osebno zelo angažira in veliko pozornosti namenja tej temi.

 

Vprašanje enakosti spolov je v veliki meri odvisno oziroma pravzaprav poraja tudi vprašanje družbenih odnosov, kulture dialoga in nasploh spoštovanja dostojanstva žensk v javnem prostoru. Pri varuhu vedno opozarjamo, da formalna enakopravnost žensk in moških še ne pomeni dejanske enakosti. Priznavamo, Slovenija je v zadnjih letih naredila velik napredek, vendar pa številni kazalniki kažejo, da imamo zelo veliko in pomembnih izzivov, ki so še odprti. Ženske so tako po ugotovitvah, ki jih pri varuhu zaznavamo, še vedno zelo ali pa bom rekla, pogosteje izpostavljene tveganju revščine. Še posebej to velja za ženske v starejšem življenjskem obdobju. Obstajajo še vedno razlike v plačilu za delo, ne glede na stopnjo izobrazbe. Neenakomerno ostaja razporejeno gospodinjsko in skrbstveno delo, ne glede na to, ali govorimo o skrbi za otroke ali pa o skrbi za starše. Pandemija je te razlike še dodatno razgalila, saj je v bistvu pokazala, da so ženske tudi v tistem času prevzele največji delež dodatnih skrbstvenih obveznosti. Poleg tega pa opažamo tudi, da so ženske slabše zastopane na vodilnih mestih v gospodarstvu, pa tudi žal v znanosti, kjer se kažejo tudi zaskrbljujoče razlike v plačilu in pa tudi v napredovanjih.

 

Čeprav se je delež izvoljenih žensk v politiki povečal, njihova zastopanost na najvišjih funkcijah še vedno ne odraža načela enakih možnosti. Kot smo tudi slišali danes, ženske, ki delujejo v politiki, v medijih ali pa v drugih na drugih javnih položajih, se prepogosto srečujejo z osebno diskreditacijo, seksističnimi opazkami in pa žaljivimi odzivi, ki jih moški na primerljivih položajih praviloma ne doživljajo v enaki meri. In nihče ne sme biti, zaradi spola ali pa zaradi kakršnekoli druge osebne okoliščine v položaju, ko mora plačevati višjo ceno, zaradi svoje izpostavljenosti v javnem prostoru. Na to in pa na povezanost med položajem žensk v družbi, nasiljem na podlagi spola in pa na potrebo po učinkovitejših sistemskih ukrepih smo mi kot varuh, kot institucija opozorili tudi v alternativnem poročilu Odboru Združenih narodov za odpravo diskriminacije žensk - nazadnje smo poročali septembra lani. In pri tem ponovno poudarjamo, Slovenija še vedno nima nacionalnih raziskav, ki bi pokazale dejanski obseg vseh oblik nasilja nad ženskami, zato ostaja velik del tega pojava skrit pred uradnimi statistikami. Opozarjamo pa tudi na potrebo po sistematičnem zbiranju in analiziranju podatkov o psihološkem, ekonomskem, spletnem in pa tudi o drugih oblikah nasilja nad ženskami. V okviru tega je potrebno posebno pozornost nameniti tudi ženskam v ranljivih položajih med njimi če omenjeno starejše ženske, ženske z različnimi oblikami invalidnostmi, migrantke, Rominje in ostale. Pozdravili smo sprejetje Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini in preprečevanja nasilja nad ženskami 2024-2029. Vendar pa ob tem opozarjamo, da od priporočil pa do njihovega uresničevanja ostaja še precej odprtih vprašanj. Ne glede na priporočila odbora Združenih narodov še vedno ni bila izvedena nova nacionalna raziskava o razširjenosti nasilja nad ženskami, prav tako pa še vedno ni bila vzpostavljena enotna podatkovna baza, ki bi omogočala celovit vpogled v  problematiko. Podatki namreč kažejo, da je fizično ali spolno nasilje doživela zelo široka skupina žensk, številne žrtve pa bodisi, zaradi strahu bodisi zaradi nezaupanja v institucije ali pa v odvisnosti od povzročitelja ali pa drugih ovir, tega nasilja enostavno ne prijavi. Nasilje nad ženskami ni težava posameznice. Tukaj gre za družbeni problem, gre za vprašanje človekovih pravic. Zato je pomembno, da država zagotovi učinkovit sistem zaščite podpore in pa dostopa do pravnega varstva za vse žrtve.

 

Na pomanjkljivosti pri odzivanju na nasilje nad ženskami opozarja tudi skupina strokovnjakov Sveta Evrope v okviru istanbulske konvencije GREVIO, ki je Slovenijo pozvala k izboljšanju institucionalnega odziva, k boljšemu zbiranju podatkov, k zagotovitvi specializiranih podpornih storitev za žrtve. Konec letošnjega leta bo skupina GREVIO ponovno pripravila nova priporočila o Sloveniji, ki bodo v sodelovanju z varuhinjo, pa tudi institucijo varuha seveda tokrat tudi podrobneje predstavljena v Sloveniji na posebnem javnem dogodku. Spoštovanje dostojanstva žensk v javnem prostoru ni ločeno od širšega vprašanja nasilja in diskriminacije na podlagi spola. Družbena klima, o tem je bilo s strani predhodnikov že izrečeno, da tam, kjer se seksistični stereotipi, kjer se poniževanje, razvrednotenje žensk sprejme kot nek običajen del javne komunikacije, žal rezultira k normalizaciji neenakosti in zmanjšuje občutljivost družbe na tudi vse ostale oblike kršitev pravic žensk, zato je pomembno, da država ne krepi zgolj odzive na posamezne primere nasilja, temveč razvija kakovostne podatkovne podlage, raziskave, preventivne ukrepe in pa politike, ki omogoča učinkovito prepoznavanje vzrokov in razsežnosti nasilja nad ženskami.

 

Posebej bi želela poudariti, da seksističen govor v javnem prostoru in tudi na spletu, pa na družbenih omrežjih izjemno negativno vpliva na položaj žensk v družbi in na njihovo sodelovanje v javnosti. Mednarodna študija je celo že pokazala, da vse več žensk se ne odloča za izpostavljena mesta v politiki, gospodarstvu, znanosti pa tudi na drugih področjih, zaradi nadlegovanja, žaljenja, zaradi tovrstnega diskurza. Sovražni govor je vedno nesprejemljiv, ne glede na to, komu je namenjen in nikoli, ampak res nikoli ne povzroči nič drugega kot samo in zgolj to, da se še poglablja neka nestrpnost v družbi. In če govorimo o sovražnem govoru proti ženskam, se poleg tega omenjenega, se pravi krepitvi krepitve nestrpnosti v družbi, povečuje tudi družbena neenakost in diskriminacija. Varuh človekovih pravic zato poudarja, da enakost spolov ni odvisna samo od sprejetja zakonov, temveč se odraža v vsakdanjem življenju ljudi. In kot smo slišali, prvo mesto za to je ravno tukaj. Ključna beseda za dostojanstvo vseh je po mojem mnenju spoštovanje in spoštovanje se prične s komunikacijo. Besede lahko povezujejo, lahko razvajajo, lahko nekomu daje občutek pripadnosti, lahko pa ga popolnoma izključijo oziroma poglabljajo to izoliranost. Javni prostor, še posebej politični, mora biti zgled spoštljive komunikacije in enake obravnave. Kot je bilo tudi že rečeno, kritična izmenjava mnenj nekih različnih odločitev ali pa ravnanj ni samo legitimna, temveč nujna komponenta demokratične družbe. Ampak pri tem se je potrebno zavedati, da osebno žaljenje in poniževanje na podlagi spola celotni družbi povzroča rane, ker krepi, kot sem rekla, neenakost, hkrati pa tudi zmanjšuje zaupanje v delovanje demokratičnih institucij.

 

In za konec bi rada povedala samo to, da ko govorimo o, ko se govori o ženskah in o tem kako se jih obravnava v javnem prostoru, se ne odraža zgolj standarda v neke javne razprave, ampak je od tega odvisna kakovost naše demokracije in pa tudi od tega je odvisno spoštovanje človekovih pravic. Hvala.

 

Predsednica Tereza Novak: Hvala lepa. Naslednji dajem besedo gospe Nevenki Prešlenkovi iz Urada zagovornika načela enakosti. Izvolite.

 

Nevenka Prešlenkova (predstavnica Urada zagovornika načela enakosti): Hvala za besedo. Pobuda Ženskega lobija Slovenije upravičeno opozarja na zaskrbljujoč pojav seksističnega komuniciranja, žaljivih diskreditacij, omejevanj in izključevanj iz razprav ter splošne neenake obravnave poslank v parlamentarnih razpravah. Z vidika zagovornika načela enakosti je vprašanje, ki ga odpira ta pobuda v svojem bistvu vprašanje spoštovanja človekovih pravic v političnem prostoru, še posebej v Državnem zboru, ki bi moral postavljati najvišje standarde javne razprave. Pri svojem delu zagovornik načela enakosti obravnava pojave diskriminacije in neenake obravnave, tudi diskriminacije zaradi spola ter opozarja na zakonsko prepovedane oblike ravnanj zaradi spolnih stereotipov in seksizma, ki pogosto niso vedno prepoznana kot diskriminacija, čeprav so to lahko po svojem učinku. Zakon o varstvu pred diskriminacijo kot obliko diskriminacije prepoveduje tudi nadlegovanje, na primer zaradi spola, pa tudi pozivanje k diskriminaciji. Nadlegovanje kot oblika diskriminacije pomeni neželeno ravnanje, ki ima za učinek ali pač namen prizadeti dostojanstvo osebe ter ustvariti zastrašujočo, sovražno, ponižujoče in žaljivo okolje. Pri tem lahko govorimo tudi o množičnem nadlegovanju, kadar so tarča skupine ljudi. V javnem prostoru, torej tudi v politiki, se to lahko kaže skozi izjave in sporočila, ki temeljijo na stereotipih, žaljenju in poniževanju ter prispevajo k občutku izključenosti ali manjvrednosti. Pri tem je treba poudariti, da se vsaka izjava in vsaka presoja, vsaka izjava, da se presoja v konkretnem kontekstu in da vsaka pač ostra in kritična politična razprava sama po sebi še vedno ne pomeni kršitve. Ključno vprašanje pa vseeno je, ali način izražanja preseže meje dopustne razprave in ustvarja okolje, v katerem so ljudje zaradi svoje osebne okoliščine, v tem primeru recimo spola in politične opredeljenosti ponižani, izključeni, odvračani od sodelovanja. Posebej zaskrbljujoče je, kadar se takšni vzorci ravnanj pojavljajo v institucijah, kjer imajo besede širši družbeni učinek. Tovrstna ravnanja namreč ne vplivajo le na posamezne osebe, temveč na celoten prostor političnega odločanja. Raziskave kažejo, kot je bilo že prej tudi omenjeno, da lahko normalizacija takšnih vzorcev prispeva k širšemu družbenemu sprejemanju nasilja nad ženskami od verbalnih oblik nadlegovanja do resnejših oblik spolnega nadlegovanja in nasilja v zasebnem in javnem življenju. Na ženske pa posledično učinkujejo odvračalno, tudi tako, da se manj pogosto odločajo za aktivno in vidno politično vlogo in druge vloge v javnem življenju. Rezultat javnomnenjske raziskave zagovornika načela enakosti o diskriminaciji v Sloveniji v letu 2025 kaže, da v slovenski družbi obstaja široko prepoznana potreba po večji zastopanosti žensk v političnem odločanju. Podatek, da skoraj dve tretjini, to je 63 odstotkov prebivalcev in prebivalk v Sloveniji meni, da bi moralo v politiki sodelovati več žensk, potrjuje, da je vprašanje enakosti spolov v politiki širše družbeno vprašanje. Večja zastopanost žensk v politiki pa ni pomembna le z vidika pravičnosti in uresničevanja načela enakosti, temveč tudi zato, ker prispeva k bolj vključujočemu, reprezentativnemu in kakovostnemu odločanju. Ob tem pa sama prisotnost žensk v političnih institucijah ni dovolj. Pomembno je tudi, da lahko v teh prostorih sodelujejo enakovredno, brez seksističnih pritiskov, stereotipov in diskreditacij. Zagovornik zato podpira prizadevanja, da se v državnem zboru okrepi ničelna toleranca do seksizma in mizoginije ter da se vzpostavijo jasni in učinkoviti postopki za obravnavo in odpravo tovrstnih ravnanj. Z vidika načela enakosti spolov je ključno razumeti tudi, da formalna enakost, torej enaka pravila za vse ne zadostuje, kadar so v praksi prisotni vzorci neenake moči. Prav zato pravo človekovih pravic priznava potrebo po aktivnih ukrepih za odpravo strukturnih neenakosti tudi na področju politične participacije. Poudarjam pa, da mora biti vsak ukrep zasnovan tako, da krepi svobodo politične razprave, vendar hkrati varuje dostojanstvo vseh udeleženih v njej. Hvala za pozornost.

 

Predsednica Tereza Novak: Hvala lepa. Naslednji dajem besedo redni profesorici doktorici Milici Antič Gaber z Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, izvolite.

 

Dr. Milica Antić Gaber (redna profesorica z Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani): Dober dan, hvala lepa za besedo, hvala za pobudo ženskemu lobiju Slovenije. Sama že več kot 30 let raziskujem položaj žensk v politiki v Sloveniji in primerjalno in pri svojem prispevku se bom osredotočila prav na to, kaj izhaja iz raziskav v prvem delu. In v drugem delu sem na hitro analizirala naš, vaš etični kodeks, pa bi nekaj besed namenila tudi temu.

 

Torej, če izhajamo iz raziskav o političnem delovanju žensk v Sloveniji, intervjujev s političarkami, poročil zagovorniških institucij in mednarodnih primerjav, se danes zdi, da ni največji problem več dostop do žensk v politiki, čeprav podatki kažejo, da jih je, da vas je vse več, ampak da je veliko večji problem, da so veliko večji problemi pogoji, okoliščine, v katerih delujejo ter odzivi na njihovo delovanje in to se mi zdi potrebno na samem začetku poudariti. Torej različne raziskave. Med perečimi problemi, s katerimi se srečujejo političarke, navajajo seksizem in diskreditacije političark zaradi njihovega zunanjega izgleda, tona, govora in zasebnega življenja, spletno nasilje in sovražni govor, simbolno izključevanje iz moškocentrične politične kulture, proti feministične reakcije in negativni odzivi na vprašanje enakosti. Zato bom v nadaljevanju predstavila nekaj o tem, kako se je mogoče temu zoperstaviti in kaj nam kažejo dobri zgledi. V državah, ki se s tem vprašanjem bolj organizirano in učinkovito posvečajo, izpostavljajo naslednje ukrepe: jasne protokole proti seksističnemu govoru v parlamentu in strankah; hitra in nedvoumna obsodba seksističnih izjav, ne glede na politično pripadnost. Večja občutljivost medijev za spolno stereotipno poročanje, učinkovitejši pregon groženj in spletnega nasilja, podpora političarkam pri prijavljanju nasilja, razvoj različnih mehanizmov zaščite, javno prepoznanje spletnega nasilja kot širšega problema sodobnih demokracij, krepitev ženskih mrež in mentorstva, večja vidnost različnih stilov političnega delovanja, argumentirana javna razprava, boljše komuniciranje o koristnosti enakosti spolov za celotno družbo in povezovanje vprašanj enakosti spolov s širšimi vprašanji demokracije in človekovih pravic. Morda je najpomembnejši izziv danes ustvarjanje političnega prostora, v katerem bodo političarke lahko delovale brez seksizma, nasilja, sistematičnega razvrednotenja. Zato se raziskovalke politične participacije vse pogosteje ukvarjajo z vprašanjem, v kakšnih političnih okoliščinah, pogojih delujejo. Saj neugodni, diskriminatorni, sovražni pogoji dolgoročno zmanjšujejo pripravljenost žensk za vstop v politiko in slabijo kakovost demokracije. Zato najuspešnejši odzivi na te prakse združujejo takojšnje ukrepanje, institucionalne mehanizme in dolgoročno spreminjanje družbenih norm kar je pa najtežje. Torej, cilj ni le zaščita posameznih žensk, kot je bilo že nekajkrat poudarjeno, temveč ustvarjanje javnega prostora, v katerem spol ne določa, kdo lahko varno in enakovredno sodeluje v politiki in javnem življenju. V slovenskem kontekstu to pomeni, da seksizem, mizoginijo in nasilje na podlagi spola obravnavamo kot vprašanje kakovosti demokracije in stanja človekovih pravic in ne kot medosebni konflikt ali del običajne politične polemike kar se dostikrat želi pokazati.

 

Če zdaj nekaj pozornosti posvetim etičnemu kodeksu kot enemu od pomembnih mehanizmov urejanja odnosov ravnanj v parlamentih lahko ugotovim najprej naslednje. Pregledala sem nekaj teh kodeksov. Najnaprednejše parlamentarne okvire v Evropi najdemo seveda v Evropskem parlamentu, potem sledi poleg tega še škotski parlament in parlament nordijskih držav, kot sta Švedska in Finska. Z vidika enakosti spolov in varovanja človekovih pravic imajo po učinkovitosti najmočnejši kodeksi tri skupine značilnosti. In sicer, izrecno priznavanje dostojanstva kot temeljne parlamentarne vrednote, izrecno prepoved seksizma, diskriminacije, ustrahovanja in spolnega nadlegovanja in obstoj neodvisnih mehanizmov za pritožbe in sankcije. Če zdaj glede na to ocenim kakšen je etični kodeks v Državnem zboru Republike Slovenije, lahko ugotovim naslednje. Kodeks izrecno zahteva, da poslanci delujejo spoštljivo, strpno, ne diskriminatorno in dostojanstveno ter da spodbujajo demokratični dialog in se vzdržijo žaljivega vedenja. To pomeni, da dostojanstvo in spoštovanje razume kot demokratični vrednoti in ne le kot stvar bontona, kar se mi zdi še posebej pomembno poudariti. Prva večja slabost je v tem, da spol sploh ni viden. Presenetljivo je, da kodeks nikoli ne omenja žensk, enakosti spolov, seksizma, spolnega nadlegovanja, nasilja na podlagi spola, diskriminacije na podlagi spola ali česa drugega. To kaže na spolno nevtralnost diskurza oziroma spolno slepoto. Kodeks predpostavlja, da so vsi poslanci v enakem položaju in se soočajo z enakimi tveganji, a raziskave pravijo drugače. Raziskave parlamentu po vsej Evropi kažejo na to, da so poslanke bistveno bolj pogosto tarča seksističnih komentarjev, dvomov o kompetentnosti, prekinitev pri njihovih govorih, spolno motivirane žalitve, grožnje, spletne zlorabe in podobno. Če kodeks govori zgolj o spoštovanju in nediskriminaciji, zgoraj naštete pojave pa ne poimenuje, jih pravzaprav naredi za nepomembne oziroma nevidne.

 

Druga slabost se kaže v tem, da kodeks obravnava neprimerno ravnanje kot individualni problem in ne kot strukturnega. Slovenski kodeks namreč v veliki meri temelji na tradicionalnem razumevanju etike, integritete, ugleda, spodobnosti in odgovornosti. Kodeks na primer prepoveduje žaljivo vedenje, vendar ne priznava, da lahko ponavljajoče se seksistične pripombe povzročijo izključevanje žensk iz političnega delovanja. Prav zato se novejši mednarodni standardi vse pogosteje sklicujejo na spolno zaznamovano politično nasilje in nadlegovanje in ne zgolj na žaljivo vedenje.

 

Tretja slabost predstavlja to, da ni okvira za boj proti nadlegovanju. Evropski parlament izrecno prepovedujejo psihično in spolno nadlegovanje ter od poslancev zahteva, da se z vsemi osebami, z vsemi osebami, poudarjam, tudi z zaposlenimi v Državnem zboru v strokovnih službah in drugih dostojanstveno in brez diskriminacije obnašajo in z njimi v komunikaciji tako tudi ravnajo. Posebej se sklicuje tudi na ponižujoč in žaljiv diskriminatorni jezik. Sodobni parlamentarni kodeks bi torej moral jasno navesti, da so seksistično vedenje, spolno nadlegovanje, nadlegovanje na podlagi spola in ustrahovanje nezdružljivi s poslansko funkcijo.

 

Četrta slabost je šibko razdelano sankcioniranje. Mehanizem izvrševanja kodeksa je politično nadzorovan. Vemo kako to poteka znotraj, bilo je že povedano, kdaj sploh lahko pride do izreka kakšne, kakšnega mnenja. Tako da, če se kaže, da torej ni politične volje za to, da bi se iz tega kaj pozitivnega izcimilo, sankcioniralo, potem seveda ne moremo kaj dosti od kodeksa pričakovati. Peta slabost je, da se dostojanstvo razlaga preozko. In tukaj bi rada povedala nekaj, kar sem bila še posebej pozorna. Iz vidika enakosti spolov je to precej po vedno izraženo v 8., mislim da v 8. členu, ki spet razkriva pomembne razlike, saj kodeks posveča izredno pozornost oblačenju, a ne omenja spolnega nadlegovanja, ki je vedno spolno specifično in ga večinoma doživljajo ženske prav zaradi svojega oblačenja oziroma izgleda. To pa odraža tradicionalno razumevanje parlamentarnega dostojanstva, kot spodobnosti in videza, ne pa vsebine. In če zaključim, jaz bi rekla, da slovenski kodeks, etični kodeks v Državnem zboru, predstavlja tradicionalni model parlamentarne etike, osredotočen na ugled, sposobnost in osebno integriteto. Priznava dostojanstvo in ne diskriminacijo, vendar še ne odraža sodobnega razumevanja seksizma, nasilja, na podlagi spola, nadlegovanja in neenakih razmerij moči v politiki. Na koncu bi rada samo par besed rekla, kako bi lahko pravzaprav reagirali na vse to, če imam še kakšno minuto časa.

 

Predsednica Tereza Novak: Ja, izvolite.

 

Dr. Milica Antić Gaber (redna profesorica z Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani): Zagotovo ne more, se ne morejo stvari spremeniti, če vse prepustimo samo Državnemu zboru. Zagotovo je tukaj velik pomen in veliko bi lahko pričakovali od širše javnosti, seveda je treba, da o tem spregovorimo v Državnem zboru. Kot najvišjem organu političnega odločanja, ampak tudi nižje je potrebno ta vprašanja nasloviti, v vseh političnih strankah in drugih subjektih. V širši javnosti takoj reagirati na takšne ekscese, kot smo jih omenili na začetku našega pogovora. Imenovati take izpade s pravimi besedami. Seveda pa je potrebno tudi, da se o tem izobražujemo na vseh nivojih, da se civilna družba pri tem organizira. Manj učinkovito pa je ignoriranje takih incidentov z argumentom, da jih ne smemo dati, da jim ne smemo dajati pozornosti. Relativizacija z izjavami, kot vsi politiki so enaki in so deležni ostrih kritik, prelaganje odgovornosti na žrtve, to je zagotovo najbolj škodljivo in obravnavanje seksizma kot vprašanje osebnega okusa namesto kot vprašanje enakopravnosti in demokratične kulture. Mislim, da ima vsak politični subjekt in subjekt civilne družbe tukaj veliko prostora za nadaljnje delovanje. Hvala lepa.

 

Predsednica Tereza Novak: Hvala lepa. Naslednji dajem besedo docentki doktorici Barbari Rajgelj iz Katedre za razvoj in menedžment organizacij in človeških virov na FDV, izvolite.

 

Dr. Barbara Rajgelj (predstavnica Katedre za razvoj in menedžment organizacij in človeških virov FDV): Hvala lepa za vabilo.

 

Jaz bi mogoče danes govorila bolj kot civilno družbena aktivistka in mogoče neka udeleženka teh vseh različnih procesov. Uvodoma mogoče lahko samo povem, da ni veliko oseb, vsaj na moji fakulteti ne, ki bi bile pripravljene danes se udeležiti te seje. Po eni strani zato, ker v bistvu so pasivizirane s strani akademskih kriterijev ugleda in napredovanja, po drugi strani pa zato, ker do tega zbora in politike nasploh gojijo velik prezir, tega lahko gojijo tudi zato, ker so privilegirane. Torej seveda pa tudi ne verjamejo in sem vesela, sem tukaj, ker se navdajam z optimizmom s strani kolegic, ne verjamejo, da lahko karkoli prispevajo.

 

Torej, jaz bi par besed o politikah sovraštva, ki jih razumem kot po eni strani sovražni govor, se pravi sovražne besede, zelo pa tudi povezane s sovražnimi dejanji. Se mi zdi, da to dvoje ne moremo ločiti, zato ker je medsebojno prepleteno in eno omogoča drugo ali pa celo eno služi drugemu.

 

Torej, če se ustavim samo pri najbolj sovražnih oblikah besed. v zadnjem času prihajajo na žalost iz vrha tega zbora, po eni strani gre za seksizem, mizogenijo, po drugi strani pa seveda znotraj skoraj istega tedna tudi s homofobijo, za transfobijo. Ki je s prvima dvema to seveda zelo povezano. Lahko povem, da so učinki takega govora, ki se prevaja na nižje ravni to, da smo recimo v gostinskem lokalu, ki ima tudi tudi Facebook stran, dali zastavo, pred enim letom smo jo upali imeti par tednov, zdaj jo damo po enem dnevu dol, zato ker nas je strah za svoje zaposlene. Ker smo odgovorni ljudje, damo zastavo dol, a ne, zato ker nas nihče ne ščiti, mi ščitimo samo sami sebe in svoje zaposlene, se pravi tiste, za katere smo odgovorni. Na Facebook strani, kjer smo dali objavo in vabilo v soboto dopoldne za vabilo na parado ponosa, je do danes 870 sovražnih komentarjev. Tega ni bilo nikoli. Iz teh sovražnih komentarjev smo oblikovali 1 brošuro, jo natisnili in jo poimenovali Spomenik ignoranci institucij pravne države in jo natisnili v štirih izvodih. Poslali smo jo tistim, za katere mislimo, da so soodgovorni za to, da se na spletu sovraštvo dovoljuje, kot da ni to nikogaršnji problem. Te institucije so Vrhovno sodišče Slovenije, Vrhovno državno tožilstvo, zagovornik in varuh. Za vsakega od teh, za vsako od teh institucij, jaz osebno, ker sem pravnica, lahko določim za prve sodbo, za drugega pravno mnenje, za zagovornika odločbo in za varuha delovanje ali nedelovanje z drugimi akti, za katere ocenjuje, da so prispevali k stanju, ki je neobvladljivo. Neobvladljivo. Takšnega stanja, kot ga imamo trenutno zdaj, jaz ocenjujem, da ga nima nobena druga država, zato ker se s spletom ne ukvarjamo. Mi imamo Zakon o javnem redu in miru, kjer se moraš vesti primerno, nedrzno in tako naprej, ampak za splet ne obstaja, ne velja ZJRM za splet. Mi imamo 297. člen, torej širjenje sovraštva, nestrpnosti, ampak tam mora že skoraj nekoga ubiti, da bi ta tvoja beseda v bistvu bila kazniva. Skratka tukaj imamo veliko enih deležnikov, se pravi, bi rekla, petega in šestega tiskanega izvoda nismo poslali, to bi bilo za Državni zbor in varuha, zato ker smo ocenili, da je škoda papirja, če me razumete. Torej to je ta en vidik v bistvu.

 

Zdaj pa, kako jaz ocenjujem, iz česa izvira to sovraštvo, tudi iz tega, bi rekla, zbora. Uvodoma moram reči, da solidariziran z vsako žensko, ki je bila v teh 35 letih poslanka. Zdi se mi, da trpite v nekih podrejenih, neavtonomnih položajih, kjer pogosto ste prisiljene izvrševati nekaj, kar si same ne izberete, v bistvu so pa ti okviri seveda patriarhalni in nimate po mojem veliko izbire. Zaradi tega, ker ste prisiljeni v bistvu izvrševati, trpite zelo hude posledice, ne zato, ker ste poslanke ali pač sodelavke ali karkoli, ampak zato, ker ste ženske. Se pravi, v bistvu ste dvojno obremenjene, znotraj strukture in potem še znotraj tega javnega prostora, kjer na vas v bistvu vsa ta seksizem in mizoginija se zvali. Torej, zdaj, če povežem to dvoje, sovražni govor in sovražno ravnanje, menim, da ta sovražni govor ni vprašanje lepega vedenja, a ne. To je premišljen politični organizem, a ne, za katerim se skrivajo stvari, zato da mi zdaj tukaj sedimo. Jaz še nikoli nisem sedela na nobenem nadzornem svetu SDH, pa sem doktorirala iz gospodarskega prava, a ne. Se pravi, mi zdaj tukaj sedimo zato, da lahko je štiri leta prej, pa še prej, pa še prej, pa še pol bo na SDH 12 moških odločalo o naših usodah. Se pravi, in zdaj trenutno se odloča o velikih stvareh, kot je zdravstveni sistem, kot je socialni sistem. Se pravi, tukaj noter mislim, da moramo prepoznati to v bistvu neko naklepno orodje, v bistvu da je sovražni govor samo, se pravi, da delujejo v nekih funkcijah. Zato se opravičujem, če sem bolj pesimistična od ostalih, ker se mi zdi, da, da je to, da ga moramo razumeti v tej svoji funkciji in ta funkcija je pač preprosto funkcija boja za oblast, dehumanizacija ljudi, katerih se želimo lotiti zato, da bi deapropirali njihove pravice.

 

Se pravi, to, da mi vzamemo 100 tisoč ljudem volilno pravico. to predhodi, nek govor je predhodil tej politiki. Se pravi, imamo tukaj en kompleksen sistem, kako eno, bi rekla, nadgrajuje drugo ali pa podpira drugo. Se pravi, tukaj gre za izključevanje političnih nasprotnikov. Ženske zagotovo, ki utrpijo seksizem. Prva stvar, ko se vprašaš, ne to, kako bo tvoja mama reagirala, ko te obtožijo se spolno nadlegovanje, ampak kako bo tvoj otrok na to gledal? Se pravi, jaz govorim zdaj iz svoje izkušnje, ko sem bila obtožena s strani pač celega aparata za spolno nadlegovanje, ki se je izkazalo, potem v sodnem postopku. Seveda po treh letih, zato ker se ob enih šit konča, se je izkazalo, da je to, če veste, kaj mislim? Mi smo dolžni eden drugemu veliko več, kot si dajemo, tako bi rekla, ali pa me smo si dolžne tako. Se pravi, ta zadnja stvar je pa po moje funkcija sovražnega govora to, da onemogoča javno razpravo o pomembnih stvareh. Mi bi se morali, se opravičujem, to je zelo pomembno kako govorimo, ampak ni nepomembno kaj govorimo in o čem govorimo. In to jaz se zdaj zadnje čase, jaz se nonstop ukvarjam samo s sovražnimi ravnanji, ki jih doživljam kot nekaj, s čimer se nočem ukvarjati, ampak jaz vem, da se moram s tem ukvarjati, vem pa, da je še zelo veliko drugih stvari, ki bi se bilo treba. Tako da se opravičujem, če sem bila pesimistična, ampak tudi to rabimo. Hvala lepa.

 

Predsednica Tereza Novak: Hvala.

 

Vsekakor rabimo tudi to. Naslednja je Mateja Malnar Štembal, podpredsednica Združenja ONA VE. Izvolite.

 

Mateja Malnar Štembal (predsednica Združenja ONA VE): Hvala za besedo in povabilo.

 

Predsednica sem združenja ONA VE, ampak v redu je, ampak dostikrat se ženske ravno to ne povemo na glas čisto kaj smo in času tukaj ne, da nastane problem, ampak je prav, da povemo. Se zahvaljujem za vabilo in tudi ženskemu lobiju za pripravo te pobude. Tudi v našem združenju bi bile rade bolj optimistične, pa nas tudi nekako preveva, Niti ne pesimizem, ampak večkrat govorimo, ko spremljamo delež žensk v medijih in v javnem prostoru, da plešemo en tak ča ča ča, dva koraka naprej, pa malo nazaj, pa levo, pa desno in stvari na dolgi rok se ne spreminjajo dovolj hitro. Že če se meri delež žensk v medijih v globalnem merilu in tudi v slovenskem, vidimo, da smo nekako 15 let na isti stopnji. Če pa gledamo 30-letni delež, smo pa napredovali v globalnem smislu za 9 odstotkov in to je iz 16 na 27. Ni pa samo pomembno, da so ženske vabljene kot sogovornice, ampak je pomembno tudi, kar je bilo poudarjeno, o čem lahko govorijo, v kakšni funkciji nastopajo. In tukaj spet, če gremo globlje, tudi s tem nismo zadovoljni, da je en ženski glas in trije do štirje moški. Pri ženskah po 50. letu je to en ženski glas pet do šest moških, ampak tudi vidimo, da vabljene niso ženske oziroma strokovnjakinje, ki bi komentirale gospodarstvo, politiko, tako rekoč resne moške teme. Tam še vedno vidimo večino moških, ampak so to ženske, ki razlagajo vsakdanje življenje, mogoče energetsko krizo, sprašujejo branjevko na tržnici pa nočem zmanjševati njenega pomena, skratka vidimo, da v medijih nekako ne pridemo do izraza. Nas pa moti, ker potem ta isti mediji, ko se pa zgodijo take stvari, kot so se pa zdaj zgodile, je pa to prva tema in se vabijo, potem deležniki in komentirajo in moti nas, da ni rešitve, tako kot je bilo že tudi rečeno, se nekaj komentira, zato da se nekako dobi ali več klikov ali več poslušalstva, več občinstva. V bistvu tudi medijem nekako polagamo na srce, da je velika odgovornost njihova - tako kot smo rekli, ni vse državni zbor -, ampak je v bistvu se to, potem prenese v družbo. V bistvu je že en tak podatek, kot je povedala kolegica od zagovornika enakosti, da 63 odstotkov meni, da v politiki bi moralo biti več žensk, po drugi strani imamo pa raziskave med osnovnošolci, tam so pa odstotki, da pa mislim, da je bilo nazadnje 2022 da 47 odstotkov 14 letnikov meni, da se ženske ne bi smele ukvarjati s politiko, ker je to domena moških. Skratka, tudi če recimo govorimo, da je bonton ena taka stvar, ki nekako se nam zdi, da bi jo morali obvladati, pa da je to niti ni mogoče povezano s sovražnim govorom pa danes je recimo praznik je mednarodni dan boja proti sovražnemu govoru, ampak se nam pa vseeno zdi, teh osnov, ki smo se jih naučili kot otroci, da poslušaš, da spoštuješ, da ne prekinjaš, da ne greš na to osebno raven, se nam zdi, da ni nujno izumljati nekaj novega, ampak se vrniti k nekemu staremu ali naučenemu. Ne vem, če bodo zalegla priporočila. Poleg spoštljivosti bi jaz rekla, da tukaj, da je veliko treba apelirati tudi na odgovornost. Nenazadnje jaz sem zgodovinarka in tudi, če pogledamo v zgodovini, v Državnih zborih in raznih parlamentih so se vedno nekako, ne bom rekla zmerjali, ampak so si nagajali, ampak se mi zdi, je bilo mogoče bolj na neki višji ravni. Danes se mi zdi, da je dovolj že samo par besed, pa lahko hitro užališ, ne, ni treba napisati polurnega govora, ni treba napisati članka, zelo hitro se te puščice delijo. Predvsem pa, tako kot je bilo tudi že rečeno, ranljivim skupinam še rajši, kar lahko še bolj prizadeneš. Ampak jaz, v bistvu čisto brez kakršnekoli visoke politike se mi zdi, da se je treba vrniti k osnovam, k spoštovanju in odgovornosti vseh akterjev, ki nastopajo in javno in ki jih je slišati. Kot sem pa vmes na začetku omenila, mi tukaj bomo v bistvu svoje delo bomo delali na področju medijev, da bomo tam opozarjale, tudi neko kampanjo snujemo, da bi v bistvu pokazali, kaj je, če recimo reče nekaj ali pa kako lahko to drugače poveš. Tako pa, bom rekla, spremljajte nas.

 

Predsednica Tereza Novak: Hvala lepa. Zdaj dajem besedo doktor Juretu Skubicu, asistentu na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in raziskovalcu na Inštitutu za novejšo zgodovino. Izvolite.

 

Dr. Jure Skubic (predstavnik Inštituta za novejšo zgodovino): Ja, najlepša hvala za besedo, za vabilo in hvala ženskemu lobiju za organizacijo.

 

Mene žalosti, da smo danes tukaj samo nekateri, in žalosti me, da nekateri niso zbrali poguma, da bi sedeli na preostalih stolih. Prav tako menim, čeprav vem, da je to mnenje popolnoma utopično, da bi takšno razpravo, kot je danes, moralo poslušati vseh 90 poslank in poslancev Državnega zbora. Strinjam se s prej povedanim, da ni nemogoče tudi po mojem mnenju doseči konsenza o neki dostojni, spoštljivi komunikaciji, ampak po mojem mnenju šele takrat, ko nas bo v takšni razpravi sodelovalo veliko več kot danes. Hkrati pa upam, da se današnja razprava ne bo razgubila po hodnikih te ustanove. In tudi sam bom v naslednjih minutah izhajal iz stališča raziskovalca, nekoga, ki se z nasiljem nad političarkami, predvsem na družbenih omrežjih, zdaj ukvarjam že kar nekaj let.

 

Dejstvo je, da v akademskem polju že dlje časa z zaskrbljenostjo spremljamo ne le nižanje nivoja politične kulture in političnega komuniciranja tako v lokalni kot v nacionalni politiki, pač pa tudi vedno pogostejše in vse resnejše napade, usmerjene predvsem proti nekaterim političarkam. Do tovrstnega nasilja danes ne prihaja le znotraj parlamentarnih razprav in formalnih ali neformalnih pogovorov v političnih ustanovah, pač pa tudi in predvsem preko družbenih omrežij. Ta so predvsem zaradi lastne nereguliranosti, možnosti anonimizacije uporabniških profilov, predvsem pa vsesplošne nezmožnosti ukrepanja proti povzročiteljicam in povzročiteljem nasilja postala pomembne Produkcijske in reprodukcijske platforme žaljenja, seksističnega in mizoginega govora, groženj in agresivnega vedenja. Takšno vedenje, kot je bilo danes že večkrat povedano, ni neskladno, ni le neskladno z osnovami kulturnega in civilizirane obnašanja, pač pa predstavlja pomembno grožnjo demokratičnim družbenim procesom, ogroža človekove pravice in negativno vpliva na politično delovanje in aktivno politično participacijo predvsem parlamentark. Prav tako ima, kot kažejo sicer maloštevilne domače in tuje raziskave, tovrstno vedenje izrazito negativen vpliv ne samo na profesionalna življenja političark, pač pa tudi na njihove ožje in ožjo, na njihovo ožjo in širšo družino. Takšno nasilje po eni strani služi kot orodje političnega menedžmenta, po drugi pa kot nevarno orodje in orožje za utišanje žensk v politiki. S produkcijo in reprodukcijo nasilnih in seksističnih praks se namreč utrjuje patriarhalne vzorce v politiki političarke se degradira, ponižuje, ustrahuje. In z napadi na njihovo dostojanstvo v njih samih in v širši javnosti vzbuja zmotno prepričanje, da v politiko ne sodijo. Kot opažamo, so tarče nasilja v politiki predvsem tiste političarke, ki predstavljajo grožnjo zgodovinsko androcentričnemu ustroju politike. Tiste ženske, ki zasedajo, zasedate pomembna politična mesta in so ogrožajoče za politične položaje svojih moških političnih kolegov. Predvsem pogosto so tarče tiste političarke, ki si dovolijo jasno povedati svoje mnenje, jasno in javno izpostaviti proceduralne napake, se ne dovolijo ukalupiti v tisto, kar bi od njih želeli njihovi, nekateri njihovi kolegi in si upajo zoperstaviti tistim, ki v politiki mislijo, da so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov nekaj več oziroma pomembnejši od drugih. Tako se dolžino mandatov političark primerja z dolžino njihovih kril, komentira se njihov videz, način oblačenja, obutev, telesno držo v predvolilnih soočenjih, pošilja se jih na preglede mednožja, zmerja se jih s takšnimi in drugačnimi zmerljivkami ali pa se jim, ko opozorijo na nekatere očitno nedemokratične prakse, očita posestniško vedenje. In posebej zaskrbljujoče je dejstvo, da se uporaba tovrstnega diskurza znotraj polja politike kot tudi v širši družbi že nekaj časa sprejema kot nekaj popolnoma vsakdanjega, kot da je verbalno nasilje postalo popolnoma normaliziran del naših vsakdanjih družbenih oziroma političnih interakcij. Razume se ga kot ceno, ki jo morajo ženske plačati, če želijo delovati v polju politike. Nasilje je nekaj sprejemljivega, sprejetega v družbi ter praksa, na katero se javnost pogosto ne odziva in je ne obsodi kot nevarne oziroma ogrožajoče. In čeprav nam je verjetno vsem danes tukaj zbranim jasno, da je politična razprava pogosto razgreta, čustvena pa je spoštljiva, dostojanstvena in nenasilna komunikacija osnovna civilizacijska norma, ki bi jo kot tako morali spoštovati vsi. V takšno komunikacijo vzgajamo otroke od prvega dne vrtca dalje, takšne komunikacije jih učimo v šolah, s takšno komunikacijo bi morali delovati v naših vsakdanjih interakcijah z drugimi. Zato se mi zdi še toliko bolj nepredstavljivo, da je poniževanje, da so poniževanje, seksizem, agresivnost in mizoginija našli prostor v tako pomembni instituciji, kot je Državni zbor. Namesto da bi si prizadevali za jasno, argumentirano, vključujočo razpravo, in dialog, se v takšnem diskurzu drugače misleče poskuša utišati z argumentom moči, z žaljenjem in z javno diskreditirajočim diskurzom, ki napada njihovo dostojanstvo pri delu. In da je mera polna, tovrstne prakse s svojimi odzivi še dodatno relativizirajo razno razne tako imenovane politične vplivnice oziroma vplivneži, ki to seveda niso najpogosteje z argumentom, da imamo v Sloveniji pomembnejše težave kot to, kako se nekoga naslovi v njegovem zapisu na družbenih omrežjih. Če je to res, pa začnemo vsi komunicirati na tak način naj otroci v šolah učiteljice naslavljajo s pocestnicami, ko pridemo na pregled k zdravnici, naj nastane, namesto da postavi diagnozo, zmerja in žali, študentke in študente na fakultetah naj asistenti in profesorice začnejo obravnavati kot najmanj inteligentna bitja na svetu in jim to tudi jasno povedo, namesto da se prodajalkam in prodajalcem v trgovini zahvalimo, ko smo z njihove strani prejeli pomoč, pa jim raje povemo nekaj sočnih. To je vse svoboda govora? Ne ni to v nobenem primeru ni svoboda govora. Pa naj si bodo takšne besede izrečene v neposrednem pogovoru, javno zapisane na družbenih omrežjih ali pa izpostavljene na kakšen drug način.

 

Spoštovani, predvsem poslanke in poslanci, tudi tisti, ki vas danes tukaj ni. Vsi, ki vsakodnevno sedite v dvoranah te ustanove, ste po volitvah zasedli eno najvišjih funkcij v državi. In s to funkcijo pride odgovornost, ne le odgovornost do dejanj, pač pa tudi odgovornost do izrečenih besed. Veste, ni dovolj, da v predvolilni kampanji z željo po izvolitvi ugotavljate, da sta politična komunikacija in kultura dialoga v Sloveniji na dnu, po volitvah pa z negativnimi, z negativnimi praksami nadaljujete tudi vi. Oziroma če morda nasilja ne izvajate sami, pa ste ob nasilnih praksah vaših kolegic in kolegov večinoma tiho, kot da se ne dogaja nič spornega in nekateri izmed vas si upate tovrstna dejanja tudi javno obsoditi. Ko ste na položaj izvoljeni in izvoljeni bi bilo potrebno storiti vse, da bi pripomogli k najvišjemu nivoju politične kulture, se zavezati k ničelni toleranci do mizoginega in seksističnega govora in iskati načine, kako se na tovrstne nasilne prakse ustrezno odzvati in jih obsoditi. Čeprav se morda pogosto ne zdi, je vaše delo opazovano. Pa ne le s strani nas, ki politiko spremljamo dnevno, pač pa tudi s strani širše množice, ki vas je izvolila in seveda tudi s strani mladih, morda perspektivnih političark in politikov, ki so šele na začetku lastne politične kariere ali pa se zanjo šele odločajo. Vprašajte se, kakšen zgled se njim, kakšno sporočilo jim pošiljate, kaj jim sporočate z vašim načinom delovanja, vedenja in komunikacije. Prav tako pa ste vsi predstavnice in predstavniki ljudstva, ki si žaljive komunikacije s strani nekaterih niti slučajno ne zasluži. In naj ponovim še enkrat, tu ne gre za svobodo govora, kot trdijo nekateri, svoboda govora se namreč konča tam, kjer se začne napad na dostojanstvo sočloveka. Hvala lepa.

 

Predsednica Tereza Novak: Najlepša hvala. Vsi gostje ste dobili besedo in zdaj odpiram razpravo poslank in poslancev. Prva je k razpravi prijavljena Andreja Rajbenšu, izvoli.

 

Andreja Rajbenšu (PS Svoboda): Hvala, spoštovana predsednica, za besedo. Lep pozdrav vsem vabljenim. Jaz se vam zahvaljujem za vaša mnenja, za vaše poglede, tudi za branje vaše literature.

 

 

Članice Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti ter vabljeni na sejo.

 

Zdaj, ko vidim, da ste tukaj delno vsaj in če se osredotočim na vsebino torej te današnje seje, kjer govorimo o enakosti spolov v slovenski politiki, lahko nekako rečem, da je Slovenija v bistvu na področju enakosti spolov, zakonsko gledano je dosegla dosti hitreje, torej na področju zakonov, kot pa v glavah nekaterih ljudi. Predvsem, bom rekla, moških, ni pa nujno. Tako da mislim, da takšna tema oziroma tematika, ki jo danes obravnavamo, še dolgo, dolgo žal ne bo končana. Če govorimo o seksizmu torej v politiki, sploh če govorimo o ženskah, pomeni, da se ženske v bistvu ne ocenjuje torej, kaj govorijo, kaj delajo, predvsem se ocenjuje enostavno, da so ženske. Kar pomeni nekako po domače, če bi rekel, ne vem, primer, da pač, ko moški nekaj odločno pove, bodo rekli, to je pa odločen voditelj, če se ženska oglasi, pa malo bolj odločno pove, je naenkrat histerična, celo agresivna. Če moški recimo naredi neko napako, kar pač vsi naredimo, kdaj pač on naredi napako. Ko bi ženska v politiki nekako naredila napako, se bi hitro postavilo pod vprašaj, kakšna je sploh njena sposobnost, sploh je sposobna biti političarka ali ne. In to je zame osebno seksizem, seksizem v tem smislu, da tu niti ne gre samo vedno za neke žaljivke ali pa neke neprimerne izraze, ampak predvsem gre za vprašanje enakih meril. Ko govorimo torej o seksizmu v politiki, pogosto govorimo ali pa se osredotočimo na neke posamezne izjave, ki jih najdemo tako v medijih ali pa tudi predvsem na spletu, torej nekdo nekaj pove, torej ali je to kakšna političarka, in potem sledijo, kar smo navajeni zadnje čase ali pa zadnja leta sploh, odzivov vedno več, večinoma žaljivih, niti povezanih toliko z vsebino, koliko kar nekaj. Ampak kaj pa se potem zgodi? Tam se usipa, ne vem, 500 komentarjev in potem se naenkrat zgodba zaključi. Tako se zaključi, zaključi se v smislu, da pač tisti dan se je pač tam govorilo, se je pisarilo, se je v bistvu žalilo tisto žensko in pol se zgodba enostavno zaključi. In kot je bilo danes že povedano, nastane neka tišina, nek molk. Torej tisto se je zaključilo, gremo dalje. In sama se potem resnično sprašujem, kakšno politično kulturo mi s tem molkom, ostali ali pa tudi tisti, pač, ja, predvsem, ki se ne javljamo, kaj mi s tem sploh dopuščamo. In slovenski, torej politiki smo sploh, se mi zdi, v zadnjih letih priča resnično takšnim izjavam v javnosti, ki enostavno žensk ne obravnava kot enakovredne politične sogovornice, ampak resnično grejo predvsem, da postanejo ženske tarče torej neke osebne diskreditacije, žalitev, poniževanj, kar smo doživele, ne bom niti naštevala primerov. In tudi namesto nekih razprav, kjer bi se to argumentirano povedalo ali pa v bistvu se, kot ste že rekli, argumentira se vse drugo ali pa pove, videz, ne vem, značaj, celo družinski člani in tako dalje v bistvu kar nima veze s tem, kar ženska opravlja, torej kot službo. In kot je bilo že danes tudi rečeno, takšnih meril v bistvu pri moških ne opazimo toliko, jaz jih vsaj ne berem ali pa najbrž je tudi tako, da tega recimo pri moških, moški tega ne doživljajo v enaki meri. In zdaj ravno, ko sem se malo pripravljala seveda na to sejo, sem brala nekaj člankov, seveda in pa tudi literature, tudi od doktor Skubica, gospe Antič Gaber in pa drugih strokovnjakov kar je seveda tema, ko tako poslušamo ali pa beremo, je seveda večplastna. Ni tako enostavna. Meni se zdi tudi zelo, zelo široka in pa kar vedno aktualna predvsem pa nič ni novega, žal, nič ni to novega. Razlika je samo v tem, da se mi zdi, da se takšna, bom rekla, ta tematika nekako, zaradi spleta hitreje in pa seveda tudi lažje širi. In ko sem ravno, ko sem prej rekla, ko sem iskala te članke, sem seveda naletela tudi na članek iz leta oziroma iz leta 1992, kjer je doktor Maca Jogan takrat v teoriji in praksi prvič sem zasledila en takšen zapis z naslovom, ga je dala "Seksizem, politika in politična kultura" leta 1992. In je že tam takrat nekako jasno opozarjala na to, da pač ta spolna neenakost politiki pač ni zgolj neko vprašanje nekih, samo nekih posameznih žaljivih izjav, ampak da gre to kar za nek sistem, nek širši družbeni ali pa vzorec, bom rekla, kar je, potem pripelje do nekega vprašanja neke politične kulture seveda, ki jo imamo ali je pač nimamo. In ko sem tako delala enih par zadev kot primerjavo iz leta 1992 in pa seveda danes - kot sem že prej rekla, je še ta zadeva vedno aktualna - recimo ona je takrat med drugim povedala, da seksizem ni samo, torej neka žalitev kot takšna, kot en dogodek, ampak da je to kot sistem, kot sem rekla in še danes vidimo, če pogledam, primerjamo z današnjim časom, da tudi danes v političnem nekem diskurzu v kombinaciji še vedno je vse skupaj prisotno. Ona je takrat omenjala 92. leta, torej neenakost v politični kulturi, torej ne enaki standardi - mogoče je ona takrat bolj mislila samo moški, žensko, ne vem -, ampak tudi danes obstajajo ti selektivni, bom rekla, odzivi te seksistične izjav ni nujno, da so vedno samo, bom rekla, tudi moški, včasih gre tudi to, kar je bilo danes že povedano, tudi za, sploh v politiki, za nasprotna dva politična pola. Podcenjevanje žensk, je bilo tudi omenjeno tudi danes tukaj, osebne diskreditacije in kaj drugega. Enostavno to se tudi od leta 1992 očitno ni toliko spremenilo. In pa potreba po, tudi ona je že takrat povedala, da je potreba po spremembi politične kulture. In ko danes tukaj sedimo in se najbrž pogovarjamo še vedno govorimo o tem, da je potreba po tem, da se enostavno to spremeni. V kolikor sem vas brala, tudi vas, ki ste danes tukaj, pa pač neke druge članke, se mi zdi, da enako mislite v smislu, da pač ta seksizem in v politični kulturi enostavno ni izginil. Torej ni, ampak da se je na nek način mogoče samo preoblikoval v neko drugo formo. Kar pomeni, da če govorimo o političarkah, da se to seveda ne dogaja zdaj samo v parlamentu - tako se je mogoče včasih -, ampak je to seveda dosti bolj prisotno ravno v komentarjih na spletu, tam je to seveda toliko bolj in pa seveda tudi na nek način, kako se o političarkah govori javno, tudi v medijih. Tako da v bistvu nekako smo napredovali v marsičem, ampak na nek način pa še vedno ostajamo ujeti v neko nek stari kalup, neko staro hierarhijo kar pomeni, da tega napredka kot takega ne vidim. Mogoče delno bolj subtilno, na drugem področju pa se toliko bolj enostavno širi. Zdaj, tudi danes je bilo že omenjeno, da je bilo povedano, da ni nek problem, da pride ženska v politiko, kar je bilo najbrž včasih še dosti težje, to dandanes ni nek problem. Problem nastane po tem, kako političarko, kar ste že tudi povedali, najprej dojema javnost, kako jo potem tudi mediji predstavijo tudi oni znajo včasih ženske predstaviti mogoče malenkost drugače, predvsem pa je v bistvu, meni se pa zdi toliko bolj pomembno, kar se seveda dogaja na spletu. Ta zadeva se mi zdi pač resna, ampak enostavno se mi zdi, da postaja vedno hujša. Tako da po drugi strani pa lahko rečemo, da ženske nekako formalno imamo političarke, da smo nekje izenačene, ampak enostavno smo pa tarča nekega drugačnega osebnega in pa seveda zelo agresivnega diskurza. Zdaj, govorilo se je že danes seveda o verbalnem nasilju, torej tudi, kako izgleda, torej se o videzu pogovarja, o starosti in tako dalje. To ste danes naštevali. Potem se te žaljive etikete, ki se jih, ki jih dobimo ali pa jih določene dobijo potem sploh neka namigovanja, ki sploh nimajo recimo veze sploh s politiko. Omenjeno je bilo tudi, jaz jim rečem, ti kavč komentatorji na spletu, ki jih je absolutno v množicah, ki se namerno pojavljajo tudi v množicah. In seveda to potem, ko vidiš, kaj se ti recimo ali pa kaj ti pisarijo, seveda in če so samo negativni, jasno imajo potem tudi ostali, ki mogoče ne pišejo, ampak imajo enostavno občutek pač, da vsi mislijo tako. Seveda eni določeni ljudje, ki normalno razmišljajo ali pa, ki se s takimi zadevami ne ukvarjajo, tega ne pišejo. Ampak v bistvu gre za komentarje, kjer se žali, posmehuje, bom rekla, ženske ali pa tudi političarke ali pa tudi koga drugega. Meni se zdi v tem času, v zadnjem, da je to žaljenje postalo enostavno normalno in to je žalostno, kar se meni zdi grozno, da se to, enostavno, da je to kar nekaj normalnega, da te reče, ja, zdaj, zdaj si v politiki, zdaj pač moraš to prenašati, te bodo, pač bodo te vlekli tam po vseh medijih, pa boš pač, to ti bodo pisali in tako dalje. Pač navadi se. Meni se to ne zdi normalno in tudi ne vem, zakaj bi se navadila. Sploh pa, če te obravnavajo ne zaradi neke vsebine, ki jo obravnavaš, ampak mogoče, ne vem, enkrat sem pač zasledila, da sem edina poslanka, ki je pač petardo v glavi razneslo. Ampak dobro, to je moja frizura, to mi niti ni tako, ampak to je še recimo en zelo nežen komentar, ki ga dobiš.

 

Naslednja stvar, ki je pa danes že tudi gospa Lokarjeva začela tudi, pa tudi ostali, je pa ta, selektivna solidarnost. V narekovajih bi skorajda rekla lahko ne, ker ne morem pač mimo tega, govorilo se je seveda o nas ženskah in selektivni solidarnosti. Zdaj recimo, če ta primer najbolj sveži seveda povemo, ko je pač predsednik Državnega zbora nas bom pač nekako za nas, torej poslanke svobode uporabil izraz pač posestniško obnašanje. In recimo, da se tukaj ne bom v to spuščala, rekla bom samo, da takšen besednjak, besednjak pač ne pritiče drugi najvišji funkciji v državi in seveda, da prispeva še dodatno k nižanju neke politične kulture v Državnem zboru.

 

Zdaj, če govorimo ali pa na splošno, če smo v družbi, redko koga sem kdaj slišala ali pa spoznala, ki ne bi govoril o spoštovanju žensk, vsi nekako vedno govorimo, da jih spoštujemo, da ne vem, vedno je nekje se vrti okoli spoštovanja. Vsi smo takrat zelo glasni. Pri žalitvah recimo političark, pa me vedno znova nekako zmoti ta ena stvar in to je, da to ne samo tista, torej beseda tistih, ki nekaj torej žalijo, ampak predvsem o tem, kar sem že prej govorila, pa tudi vi ste povedali ta tišina določene skupine ljudi, ki bi pa tudi ali pa predvsem v našem primeru recimo žensk, kolegic iz desne, ki bi pa tudi morale kaj spregovoriti, ko govorimo o ženskah. Torej, v bistvu, ko pride do nekih res konkretnih primerov žaljenja, seksističnih izrazov in tako dalje, žensk v parlamentu so vedno, je vedno tišina na desni strani in ta tišina se mi zdi, da pač enostavno ne morem reči, da je več naključje, tudi danes ni naključje, da oni tukaj ne sedijo. To je enostavno njihova odločitev.

 

Tudi me nekako preseneča, da kolegice z desne ali pa bom tako rekla, kolegice z desne dostikrat, ko jih poslušamo pri kakršnihkoli razpravah v parlamentu, govorijo o družinskih vrednotah, govorijo o spoštovanju žensk, o spoštovanju žensk v družbi in tako dalje. In zato nekako resnično bi pričakovala, da bodo tudi one ali pa celo prve stopile v bran ženskam, ki jih drugače tako zagovarjajo, materam in v pač vlogi žensk v pač, ki jo imajo v družbi, ko smo recimo bile mi tudi me deležne nekih žalitev, poniževanja in pa teh seksističnih napadov. Ampak preprosto se to ni zgodilo. To vidimo danes, to vidimo tudi drugače na spletu, da je ta tišina. In pač sama osebno tukaj vidim težavo, težavo vidim zato, ker tukaj gre v bistvu za vprašanje spoštovanje spoštovanja žensk in tukaj ne bi smelo zaigrati vlogo ali je, ne vem, ženska političarka, leva, desna, srednja, karkoli že, ker pač dostojanstvo žensk ne moremo nekako popredalčkati v neko strankarsko kategorijo - ali pač verjameš v spoštovanje žensk ali pa pač ne. In dokaz, da kolegic tukaj ni, je najbrž odgovor na to. In tako kot na mnogih področjih se mi zdi, da se tudi tukaj s to selektivno nekako solidarnostjo nekako začnemo deliti pri vseh delitvah, ki jih poslušamo in imamo, tudi tukaj se delimo nekako na naše pa vaše, ženske političarke. Ampak ravno tukaj bi se morale pokazati, kot sem že prej rekla, neke vrednote. Zato, da verjamem, da je lahko vedno braniti svoje kolegice, lažje je braniti svoje, bom rekla, nekega političnega tabora in seveda dosti težje je seveda braniti nekoga, s katerim se politično ne strinjaš, ampak to je treba pač nekako razumeti, da tukaj sploh ne gre za politiko. V prvi liniji tu gre za odnos, ki jo pač nekateri imajo do žensk, levih, desnih, srednjih. In sprašujem se nekako, saj drugače bi jih vprašala, če bi se one kolegice z desne strinjale s političnimi stališči recimo svojih nasprotnic. Najbrž se ne rabijo niti, kot sem rekla, strinjati, ker ni pomembno, ampak me zanima ali tudi podpirajo takšen način, takšno kulturo, kjer so ti žaljivi izrazi, namigovanja, poniževanja, da je to za njih tudi del nekega političnega boja. Meni se to absolutno ne zdi prav in verjamem, da tudi našim kolegicam tukaj z leve ne. In škoda, da jih ni danes, da bi tukaj to lahko kaj povedale, čeprav glede na to, da jih ni, da nikoli ne odgovarjajo. In da jim je najbrž najlažje vedno ostati v takšnih primerih tiho, jim je najlažje seveda tudi danes ostati tiho in zato jih seveda tudi danes ni. Hvala lepa.

 

Predsednica Tereza Novak: Hvala. Naslednja dobi besedo Nataša Sukič.

 

Nataša Sukič (PS LV): Ja, hvala lepa za besedo, predsednica, lep pozdrav, spoštovani gostje in še en preostali gost, kot vidim. Spoštovane državljanke in državljani, jaz bom pa nekoliko manj prizanesljiva, kot je bila današnja pobudnica razprave in uvodničarka Sonja Lokar. Kajti ja, drži, res je, mizoginijo, seksizem in rasizme vsakdanjega življenja seveda srečujemo povsod, na levi in na desni, ne glede na naš svetovni nazor, na naše politično prepričanje, na okolje iz katerega izhajamo, v katerem se gibljemo in tako naprej. Ampak se bom poskušala omejiti v tej razpravi kratki na diskurz in reprezentacije v tem novem sklicu parlamenta, kjer smo od 10. aprila pa do danes, se pravi v dobrih dveh mesecih, doživeli maltene celo, bom rekla cel spekter ali pa vse žive nianse šovinizma, seksizma, mizoginije, rasizma in tako naprej, se pravi, vse tisto, kar nekemu parlamentu v resnici ne pritiče, ne, oziroma bom pozneje povedala, zakaj je to nevarno. Kar to, kar smo namreč v zadnjih tednih spremljali, samo če se osredotočimo na zaslišanja recimo kandidatk in kandidatov za ministre, pač presega zgolj neke klasične spopade med desnico, levico, med koalicijo in opozicijo in dejansko presega vprašanje različnih političnih pogledov. Bili smo namreč priča nečemu veliko bolj zaskrbljujočemu in seveda tudi nevarnemu, in sicer demonstraciji politične kulture zdaj že očitne nove politične kulture te nove koalicije ob asistenci stranke Resni.ca, ki na žalost, kot je zaenkrat razvidno, temelji na aroganci moči, poniževanju ne samo poslank, ampak političnih nasprotnikov, razvrednotenju drugače mislečih in dejansko pospešeni normalizaciji sovražnega govora. Mi se že tukaj iz mandata v mandat ubadamo s tem, kako bi nas, kako bi nekako zamejili ta sovražni govor, kako bi ga poskušali nekako definirati in sankcionirati, ampak ne, tukaj se ta zadeva, ta, bom rekla, maligni pojav dejansko pospešuje in razrašča. Na več zaslišanjih smo videli omejevanje ali pa na več odborih in sejah komisij, odborov; vedno znova vidimo, omejevanje možnosti, torej opozicije, da opravimo svojo temeljno demokratično funkcijo, se pravi nadzor oblasti, ne, vidimo samovoljno interpretiranje poslovnika tistih, ki vodijo seje, od predsednika parlamenta do predsednic in predsednikov odborov in komisij. Vidimo klasično vpadanje v besedo, prekinjanje naših razprav, predvsem pa in to pa res bolj pogosto v primeru poslank, poskus utišanja poslank, v katerem pač ni več pomembna moč argumentov, ampak seveda ta oholi argument moči, ne.

 

In ko smo se nekatere poslanke temu sicer že na več mestih uprle, ne, ko smo torej opozorile na kršitev postopkov in zahtevale spoštovanje pravil, seveda nikdar ne dobimo resnega odgovora na svoje argumente, ne, dobivamo čudne izmuzljiva, izmuzljiva pojasnila, češ, da predsedujoči skrbi za to kako vodi sejo in on je tisti, ki ve kako voditi, ne me, nevednice, pod narekovaji. Se pravi, dobivamo pokroviteljske opazke in pa seveda seksistične diskvalifikacije.

 

Vrhunec je seveda zdaj že razvpito implicitno etiketiranje in degradiranje poslank na huliganke in pocestnice, s to formulacijo, da se seveda obnašamo posestniško, ki je seveda spet tisti, ki jo je izrekel, definira po svoje in interpretira po svoje. Skratka, gre za zadeve, ki dejansko krnijo naše dostojanstvo in integriteto, prav brezsramno in ki nas seveda poskušajo dehumanizirati. Ampak, če se, če pogledamo globlje, čemu smo mi pravzaprav priča? Priča smo srhljivemu političnemu vzorcu in udejanjanju politične nekulture, kot je v parlamentu dejansko, vsaj jaz, se ne spomnim, pa sem zdaj tukaj tretji mandat, že dolgo nismo doživeli ali pa vsaj ne v takih razsežnostih, pa smo že marsikaj videli, da se razumemo, od najbolj zavržnega, sovražnega govora, seksizmov in vsega živega. Ampak to je pa zdaj že prav na dnevni ravni, bom rekla, ne. In zakaj recimo gre pri tem zadnjem ekscesu tistega, ki je prvi med enakimi ali pa tistih, ki vodijo odbore, gre v prvi liniji, po mojem mnenju, za način discipliniranja nas poslank oziroma žensk v politiki. Povedano drugače, naj bomo lepo tiho, naj bomo prijazne, dobro urejene, to je tudi povedala prej Andreja. Tudi jaz poslušam opazke, naj si najdem stilista. Predvsem pa naj ne nasprotujemo avtoriteti. To je poanta, naj ne nasprotujemo avtoriteti. In seveda jasno vidimo, ko si me pridrznemo zahtevati spoštovanje pravil, ne, postanemo dejansko deležni različnih diskvalifikacij. Kot rečeno, da smo pocestniške, problematične, da napačno razpravljamo, da se ne držimo teme, čeprav, ne, se desni pol lahko debatira o čemerkoli, ampak me se pa kar ne držimo teme, če pride do tega. In to je seveda seksizem, grob, neposreden, niti jih ni sram niti tega ne skrivajo in lahko nas dejansko upravičeno zelo skrbi. Predvsem, da se te, nas skrbijo predvsem poleg teh predsedujočih na odborih, eskapade samega predsednika parlamenta, ki bi dejansko moral biti varuh dostojanstva te inštitucije, prvi varuh Poslovnika in prvi branik demokratične, on bi to moral biti, to je njegova funkcija. In seveda bi se moral zavedati, da ni gospodar parlamenta, da ni lastnik postopkov in da on osebno ni razsodnik, ki lahko po lastni presoji odloča kdo bo kdaj govoril kdo, kaj bo govoril, kdo bo utišan, katera pravila bodo veljala za ene, katera za druge, če seveda razume, če seveda jasno razume svojo funkcijo. Skratka, njegova prva dolžnost je zaščititi to institucijo, ampak in ne uporabljati pravil selektivno, kjer se opozicija obravnava kot nekakšno motnjo in ne kot neki legitimni del ali pa element demokratičnega procesa in na ta način se seveda začne spodkopavati, se začne spodkopavati temelji parlamentarizma. In o tem, s tem problemom se mi danes soočamo. Ne samo, torej ožje gledano, seveda na primeru nas poslank, z mizoginijo in seksizmom nedvomno, ampak gre za mnogo hujše stvari. Gre za spodkopavanje recimo temeljev parlamentarizma. Gre za še širše razsežnosti od tega. Na primer, gre za širši politični problem normalizacije izključevanja. Če ti na primeru poslank to demonstriraš, pa tudi na primeru drugih različnih zakonov, ki se zdaj sprejemajo je to srhljivo. Seksizem, mizoginija, šovinizem, homofobija, transfobija, rasizem in ksenofobija pač niso ločeni pojavi. To so različni izrazi, različni obrazi teh istih politik, ki niso slučajne v politiki, žal, stvari nikoli niso slučajne in to so te politike, strogo precizno naravnane politike delitev na naše in vaše, na boljše in slabše, na večvredne in manjvredne. Skratka, to so te politike, ki spodbujajo rasizme vsakdanjega življenja in na katerih seveda te desne stranke seveda se napajajo in dobivajo svoj, bom rekla, politični kredo v svoji javnosti, svojo politično moč gradijo na tem.

 

In vam bom na lastnem primeru osvetlila, kako perfidno to poteka, kako ti mehanizmi delujejo, kako perpetuirajo sovraštvo družbi, kako se seksizem in mizogonija recimo prepletata denimo s homofobijo na primer. Poslanec trojčka okrog NSi, ne bom ga imenovala z njegovim imenom, se je nedolgo tega spravil na več sejah, ne na eni, na mene osebno, ker je izpostavil, glejte, podatek, ki ga je našel na spletni strani Državnega zbora, ker sem to sama dala v CV, da sem pač urejala na Radiu Študent nekoč oddajo Lezbomanija. Kaj je bil namen tega izrekanja? Prvič, da me prikaže kot neko luzerko, ki ni počela v življenju nič posebej pametnega, kaj šele, da bi delala kaj v gospodarstvu. In drugič, seveda, sama oddajanje, naslov je, da je, pač poskuša imeti svojo volilno bazo in to mu dejansko uspeva, na perfiden način spodbujati nek homofobični linč nad mano. In dejansko, odkar je to to sprožil proti meni, dejansko so se vsuli v raznoraznih forumih, tako konkretno naravnani komentarji v to smer, ki jih prej nisem v taki meri doživljala. Tako da mu je uspelo in še zahvalil se mi je, da ne da sem mu omogočila. Ne vem koliko lajkov, ko je to objavil, ta svoj posnetek.

 

Tako da glejte, ni naključje, da je ena prvih potez nove oblasti recimo odvzem volilne pravice državljankam in državljanom tretjih držav s stalnim prebivališčem v Sloveniji. To so te politike, te iste politike. Eno je pač, saj pravim, mizoginija, ali pa seksizem, ampak to ni samo to, to je vse to. In to oni počnejo. V parlamentu na dnevni ravni, s tem, ko se spravljajo na poslanke predvsem in s svojimi zakoni, ki jih kot po tekočem traku dajo pred nas po hitrih postopkih, brez resne javne razprave in tako dalje. In sporočilo takšne politike je eno samo: nekateri ljudje štejete manj ali pa štejemo manj. To je to. To je bistvo teh njihovih izrekanj, te njihove politike in zato ne morem pristati na čisto, bom rekla, kako je zdaj to vse enako ni. Kajti, desnica dejansko zelo ostro stoji na teh svojih politikah, zelo odločno že ves čas, ampak tole v tem mandatu je dejansko kar blizu nekega vrelišča že po slabih dveh, po dobrih dveh mesecih. In to je ta logika, ta ista logika, ki nas, ženske reducira na naš spol, ki ranljive družbene skupine reducira na osebne okoliščine, rasa, etnična pripadnost, spol, seksualna usmerjenost, hendikep in tako naprej. In to so ti rasizmi vsakdanjega življenja, ki nas vedno bolj skrbijo. To so te različne inačice tega istega pojava, ki dejansko temelji na zelo preprostih strategijah: poniževanju, izključevanju, razčlovečenju, podrejanju in tako naprej. In nekateri bodo rekli, ah, saj gre samo za besede. Ne, to niso samo besede, to niso samo besede, ker besede so dejansko tiste, ki ustvarjajo kulturo, ki določajo meje dopustnega, ki ustvarjajo neko ozračje, v katerem ljudje začnejo verjeti, da je poniževanje drugih legitimno politično orodje ali pa orožje, če hočete. Ko sovražni govor pač normaliziramo enkrat v parlamentu, ko dokončno v parlamentu najde svoj dom, se to dejansko, potem zlahka preslika na celotno družbo. To je tisto, iz tukaj prihajajo te naše besede in ljudje jih seveda slišijo, vidijo in perpetuirajo povsod. Se pravi, ko se v parlamentu normalizira, enkrat mizoginija, ko se normalizira seksizem, bomo ta sovražni govor dejansko srečevali povsod, na delovnih mestih, na ulici, kjerkoli pač. In ko se v parlamentu normalizira ksenofobija, jo bodo občutili ljudje v naših lokalnih skupnostih. In jo bodo občutili zdaj zelo kmalu na lokalnih volitvah, kot vidimo, če ne bomo tega uspeli nekako zaustaviti in preprečiti. In ko se v parlamentu normalizira izključevanje, se v družbi poveča nasilje. In to nasilje tako verbalno kot tudi fizično. In ki ima lahko strahotne posledice, tudi tiste najbolj radikalne, nekatere mislim, da je Sonja, da ste opozorila na začetku. Demokracija je seveda tudi na udaru zdaj zelo, ker ne propada samo zaradi velikih zgodovinskih pretresov, ampak dejansko propada na vseh teh na videz malih stvareh, ki se kot mozaik zlagajo skupaj, na vsakodnevnih poniževanjih, na normalizaciji sovraštva in propada tudi, zaradi molka tistih, ki bi morali spregovoriti in to ste tudi večkrat opozorili same. Tako da, jaz se zahvaljujem, Ženskemu lobiju Slovenije, za pobudo za današnji posvet o seksizmu, mizoginiji in sovražnem govoru o politiki. Res je, ne smemo pač več molčati, stvari gredo enostavno predaleč. Vztrajati je treba na spoštljivem dialogu ne glede na naše različnosti in razlike. Na normi, ki naj definira nivo naše demokracije, naše kultiviranosti in civiliziranosti, če hočete. Gre za resna vprašanja: kakšno družbo pravzaprav gradimo, kakšne družbe si v resnici želimo? Gre za to ali bomo torej gradili družbo spoštovanja, enakosti in človekovega dostojanstva ali pa bomo pač preprosto se spustili iz rok, dopustili, da se iz našega parlamenta po Sloveniji širi kultura sovraštva in izključevanja? In sama se s to drugo možnostjo seveda ne bom nikdar sprijaznila. In tako, da danes se moramo zavedati, da ne branimo zgolj dostojanstva poslank, da ne branimo zgolj dostojanstva žensk, ampak v bistvu branimo demokracijo samo, njene temelje, njene vrednote, ki so dejansko na resni preizkušnji. Hvala lepa.

 

Predsednica Tereza Novak: Hvala. Naslednja je na vrsti Janja Sluga.

 

Janja Sluga (PS Svoboda): Ja, hvala lepa. Zelo simbolično se mi zdi to, kar je bilo danes že omenjeno, da je danes ta seja ravno na mednarodni dan boja proti sovražnemu govoru. In ne vem, če je bilo namenoma, ampak se mi zdi prav, da je tako, da je to sporočilo naše danes še močnejše.

 

Najprej bi se želela zahvaliti vsem gostjam in enemu gostu, ki ste v uvodnem delu te seje podali svoja stališča. Drugemu gostu se žal ne morem zahvaliti. Ker tisto, kar je prispeval državni sekretar ministrstva, ki je pristojno za to tematiko, ki, od katerega bi pričakovala, vsaj malo več nekih konkretnih stališč kaj šele nekaterih prihodnjih ukrepov na tem področju, deležni pa smo bili zgolj nekaj deklaratornih, nekaj načelnih stavkov v zvezi s tem, kako podpirajo to sejo. Moram reči, da sem izjemno razočarana, kot sem tudi razočarana, nad tem, da je iz naziva ministrstva v tej vladi izginila besedna zveza enake možnosti. To se mi zdi posebej zaskrbljujoče, ker je zelo povedno, ker je zelo povedno v tem smislu, koliko se bomo dejansko posvečali tej temi, ne zgolj v branjenju pravic žensk, ki so mimogrede tudi človekove pravice, čeprav mogoče jih kdo ne vidi tako, ampak tudi vseh ostalih pravic, privilegiranih ne, pač pa deprivilegiranih skupin, za katere jaz mislim, da v tej državi so daleč od tega, da bi si lahko privoščili njihov izbris na deklaratorni ravni z izbrisom enakih možnosti.

 

Bilo je izpostavljeno, pa tudi sama nekako, jaz sem zdaj v svojem četrtem mandatu, kolegica Nataša v tretjem, moram kar glasno povedati z doktorico Antić Gaber smo se že o tem tudi pogovarjali, razlike med posameznimi mandati so precejšnje, največja je v zadnjih dveh mesecih. Tako velika, da jo jaz kljub svoji pretečeni razdalji, v tej hiši niti v sanjah nisem pričakovala. In če lahko pohvalim poslanske kolege naše poslanske skupine, moram reči, da se ne spomnim primera, da bi znotraj naše poslanske skupine kolegi, niti približno, niti v sanjah ni nikomur padlo na pamet, da bi se obnašal neprimerno do ženskih kolegic, niti slučajno pa tisto, kar se v zadnjih dveh mesecih dogaja na sejah, ne samo plenarnih, tudi na delovnih telesih, ne vem, kako bomo to popravili. Sem resno zaskrbljena. Ne gre samo za besede, čeprav so te v nebo vpijoče in ste jih zaznali vsi, gre za neverbalno komunikacijo, gre za pokroviteljstvo, gre za spregledanje dvignjenih rok, gre za skakanje v besedo, gre za pomenljivo gledanje na uro, ko razpravljamo ženske poslanke. Ničesar od tega jaz pri delu razprav moških kolegov ne opazim. Ta pokroviteljski odnos predsedujočih delovnim telesom pa vse do teh nazivov huliganke, pocestnice, je nekaj, kar je zdaj postalo kar stalnica, čemur se tudi ženske, kolegice z desne, moram reči, kar nasmihajo in se jim zdi to očitno zabavno. Ampak vedno razmišljam o tem, da je parlament en tak reprezentativni vzorec družbe, predvsem v smislu, sama s svojimi dobrimi petimi desetletji pač zaznavam razlike v tem, kako smo senzibilni do tovrstnih pojavov in kako so bili v preteklosti ali pa niso bili, še posebej ker izhajam iz rudarske družine, si lahko predstavljate, kako, kako je to v tistem okolju in v tistih časih izgledalo. In moram reči, da je ta neka kultura poniževanja, zasmehovanja, seksizmov, šovinizmov, mizoginije in vsega, kar je tega, tako zelo ponotranjeno v naši državi kot celoti v nekaterih okoljih, ki so mogoče geografsko malo bolj osamljena ali pa odrezana od ostalega sveta, še toliko bolj. In kako nismo niti skozi šolski sistem niti skozi širša družbena dogajanja razvili senzibilnosti do tega, kaj se sploh dogaja, kako je to škodljivo, kako vpliva ne samo na družbo kot celoto, pač pa tudi na državo, na demokracijo, kot je bilo že danes rečeno, na politike, ki jih sprejemamo, predvsem pa tisto, kar me najbolj skrbi, na naše otroke. Pa ne samo na mojo hčer, ampak tudi na mojega sina in njegovo punco. Na koncu koncev, ko razmišljam o tem, ali smo dejansko uspeli v ta, se pravi, da se izrazim, nevarnosti takega početja ali pa senzibilnosti do takih ravnanj in izjav in besed nekako vsaditi v te naše prihodnje generacije. In ugotavljam, da v resnici ne, da v resnici naši mladi niso, če tega ne niso deležni doma, skozi šolski sistem in skozi njihovo družbeno udejstvovanje v bistvu niso dovolj deležni opozoril, opozarjanja na to, kaj se dogaja, zakaj to ni primerno. In niti v bistvu vsi skupaj tega ne zaznavamo dovolj. Jaz v zadnjem času opažam, da sta dva večja slovenska medija dosledno začela uporabljati tudi ženske priimke kot priimke, ne kot svojilne pridevnike, kar se mi zdi še posebej pomembno, ker tudi sama imam takšen izraz ponotranjen pač iz desetletij otroštva, ker je bilo to vse normalno, pa vendarle ni normalno, dokler ne začneš o tem razmišljati. In dva večja medija se tega zdaj dosledno držita in jaz aplavdiram, ne bom ju tu imenovala, pač pa bom, pač pa bom naslovila apel na vse ostale, da to zaznajo in da mogoče temu sledijo. Čeprav se nekateri temu posmehujejo, da to ni pomembno, pa vendarle se mi zdi, da vsak majhen korak je pomemben. Drugi korak je, da bi bilo prav, da bi se zavedali, da tudi znanstvene nazive uporabljamo v ženskih sklonih - magistrice, doktorice. Tukaj je še poseben apel varuhu. Mogoče je bil samo zdrs, pa vendarle bodite pozorni, ker ste takšna inštitucija, za katero se mi zdi, da mora prvi biti na to pozoren, tudi na vse nas, ne izpostavljam zdaj vas posebej, ampak v smislu današnje razprave. Pa mogoče nek banalen primer; veste, v Celju imamo zelo uspešno žensko košarkarsko ekipo, ki pa, ne vem zakaj, v njihovih izjavah posamezne igralke, ko razlagajo, kaj in kako so igrale tekmo, dosledno govorijo v moškem spolu. Jaz se čudim, ne vem, zakaj. Seveda je trener moški, je pomočnik trenerja moški, mogoče celo občasno fizioterapevt moški, ampak punce, dajte, dajte se malo ceniti in povejte - igrale smo, trudile smo se. To, to se mi zdi, da je kar malo spregledano, pa je pomembno. Pri tem pa moram reči, saj je bilo že izpostavljeno tudi danes s strani predsednice Ona ve. Mediji k temu, moram reči, samo še predstavljajo neke svoje koristi ali pa se mogoče ne zavedajo, pa malo dvomim, torej, to, da smo ženske v medijih prisotne manj kot tretjini novic, se mi zdi alarmantno, zato ker v resnici tega niti ne zaznaš, dokler nekdo ne opozori. In hvala, da ste na to opozorili. Zgolj tretjina novic, ki je namenjena ženskam in pravite, da bo ženskam po 50. letu še toliko manj. Lep je bil prej vrisan primer, ko kako mediji v bistvu sproducirajo vsako novico, kot je bila zdaj ta zadnja, ki se je dogajala v Državnem zboru, hkrati pa v svoje vrste ali pa v svoje članke ali pa v svoje oddaje vabijo pretežno moške goste. To je svojevrstna, svojevrstna dvoličnost, ki jo pa seveda opažamo ves čas, da pri tem v bistvu spodbujajo, sodelujejo, dobro, spet so razlike med enimi in drugimi, pa vendarle se mi zdi, da moramo tudi na tem področju vsi skupaj na to opozarjati.

 

Kot rečeno, jaz sem zdaj v svojem četrtem poslanskem mandatu in tekom teh let sem doživela že marsikaj. Tisto, kar sem se navadila, je, da ne berem komentarjev pod svojimi objavami na družbenih omrežjih. Pač z razlogom, ker se imam še malo rada pa svoj želodec, pa svoje živce. Me pa občasno kdo opozori, pa reče, veš, videl sem že zelo veliko sovražnih komentarjev, ampak toliko kot pa na tvojem profilu, pa še nikoli. Tako da jaz od te prijazno opozorim, da naj tudi oni ne berejo tega, ker to ni odraz tega, kar bi v vsakdanjem življenju jaz doživljala. Niti približno. In k sreči je to tako. Kar se pa tiče, kar se pa tiče teh zadnjih dogodkov in moram reči, da po tistih pocestnicah in našem vztrajanju za opravičilom, se je dogodila še zdaj zadnja seja, kjer si je predsednik Državnega zbora dovolil seveda poslanko terjati za obrazložitev njeno razpravo, njene razprave, to se pravi mene. Kako si je to drznil, način, kako je to potem obrazložil pa je bil seveda, ker sam ni vedel, kako so mu strokovne službe na moj apel, da naj navede člen Poslovnika, po katerem si je to dovolil, so mu strokovne službe pač dobesedno porinile v roke poslovnik, mu pokazale člen, ki govori o tem, da predsednik vzdržuje red na seji. Torej, moja razprava je bila povsem mirna, moja razprava je bila o točki dnevnega reda. Ni bila žaljiva, nasprotno, sploh nisem govorila o nikomer osebno, držala sem se vsebine in po zaključeni razpravi je pač predsednik čutil, da mora združevati red na seji. Torej, nismo samo nevedne, smo tudi neredne očitno v tej hiši. Ampak kot rečeno, kot so že kolegice pred mano povedale, to je pač zdaj postalo del prav vsake seje v tej instituciji in kako bomo iz tega vsi skupaj splezali, si niti ne predstavljam.

 

Kar se tiče etičnega kodeksa, ki je bil sprejet pred dvema mandatoma, mogoče jaz, ki sem bila takrat prisotna in sem pri tem sodelovala, lahko to nekoliko postavim v kontekst, ker je zanimivo. Ko smo si prizadevali, takrat še pod predsednikom Zorčičem, da bi se v tej hiši sprejel etični kodeks, ker so nas ne nazadnje tudi v mednarodnem okolju mnoge organizacije opozarjale na to. In ko smo nekako pristopili k pisanju tega etičnega kodeksa, moram reči, da je bila prva verzija tega kodeksa bistveno bolj obsežna in je bila tudi bistveno bolj rigorozna. Potem pa smo se, seveda po tistem prvem osnutku o sprejemu tega kodeksa začeli širše pogovarjati med poslanskimi skupinami in seveda ugotovili, da mora za sprejem takega kodeksa obstajati neka dvotretjinska večina. In kar naenkrat se je zaradi tega, da bi se vsaj minimum teh glasov dveh tretjin zagotovil, se pravi, ti dve tretjini, se je začelo pač pristajati na popravke, ki so jih zahtevali tisti, ki so pač morali prispevati dve tretjini glasov in kar naenkrat je začel ta kodeks izgubljati vsebino, izgubljati obseg, izgubljati tiste bistvene člene, ki bi jih po moji oceni tudi in tu delim mnenje z vami, moral imeti in je bil pač zminimiziran, da tako rečemo, na tisto, kar je danes od njega ostalo, kar je za moje pojme samo lupina in še ta lupina je postala pač neizvedljiva, kakorkoli ga obrnemo.

 

Torej, lovili so se ti glasovi in moje stališče takrat je v bistvu bolj šlo v smeri, da potem je boljše, da ga nimamo, kot da ga popolnoma zreduciramo za to, da dobimo ti dve tretjini in bomo imeli samo nek papir za to, da bomo lahko svetu rekli, da ga imamo, ne. Transparency International nas je recimo tudi opozarjal na to in potem bomo rekli, okej, smo naredili kljukico, etični kodeks imamo. Jaz temu nisem bila naklonjena, ampak prevladalo je to stališče, da se pač sprejme kot prvi dokument, nek minimalni skupni imenovalec, da pa saj se bo to potem še nadgradilo, kot vidite, se ne nadgrajuje, celo nasprotno. Čedalje večje težave imamo, že tudi s tem, da vsaj v tem okviru karkoli ne sprejmemo, pač pa vsaj obravnavamo, tudi do tega več ne pride. In tu moram jaz reči, da tudi ne vidim neke svetle prihodnosti za ta naš etični kodeks. sploh današnja seja je, kar se tega tiče, zelo povedna. Tudi če bi predlagali neke spremembe, jaz mislim, da mi, ki danes tu sedimo, seveda bi to podprli, ampak to bi bilo pa tudi vse.

 

Drži, tudi to, kar je bilo danes rečeno, da je seveda mogoče en tak zaščitni mehanizem vsake poslanke, v vseh sklicih zdaj govorim, ne govorim samo o nas, ki smo, danes tukaj, ampak vseh preteklih kolegic od osamosvojitve naprej, nek zaščitni mehanizem mogoče ta, da enostavno te seksizme, te diskvalifikacije, ta spraševanja o tem, ali smo sploh ženske za politiko, ali smo sploh kompetentne dovolj, sposobne dovolj, da opravljamo takšne funkcije. Kot je povedala doktorica Rajgelj, v SDH-ju še ne, tukaj smo nekako prepuščene k politiki, kam drugam še ne. In da je v bistvu nek zaščitni mehanizem vsake od nas ta, da pač si rečeš, da se ti komentarji odbijajo od oklepa, ki si ga zgradila okrog sebe. To je seveda mogoče za koga najlažji način, hkrati pa lahko skupaj ugotovimo to, kar ste gostje danes že ugotovili, da ni pravi način, da za neko naše skupno dobro, za skupno kvalitetnejšo demokracijo, parlamentarizem in nenazadnje tudi za razvoj države, kjer smo vendarle zastopane približno polovici prebivalstva, je dobro, da se o tem govori, da se na to glasno opozarja, pa ne zgolj v tej hiši, pač pa povsod, kjer le dobimo to priložnost. In tukaj gre zahvala vsem današnjim gostjam, ki to počnete vsak dan, pa vendarle se mi zdi, da se je mogoče v prejšnjem in v tem mandatu tudi zaradi prejšnje predsednice Državnega zbora, ko smo se nekako poslanke pogovarjale o tem in smo nekako skupaj sprejele odločitev, kolegice bodo to potrdile, da bomo začele to redno in dosledno opozarjati in tudi prijavljati. In mi smo to v prejšnjem mandatu počele in še iz prejšnjega mandata je ena prijava, kjer smo bile kolegice iz Odbora za notranje zadeve, se mi zdi, označene z nekimi posebnimi, izvirnimi izrazi in smo se odločile za prijavo. In mislim, da dva ali pa tri mesece nazaj, dva, smo dobili odgovor s policije, ki je bil, če tako na kratko povzamem, takšen, da ker je bila ta žalitev in diskvalifikacija članic Odbora za notranje zadeve napisana na družbenem omrežju. To ni javni prostor in ne moremo biti užaljeni zaradi tega. Prosim, to je uradni dopis, odgovor policije. In mislim, obstajajo že sodbe tudi Vrhovnega sodišča te države, ki govorijo ravno nasprotno. Tudi Vrhovno sodišče se je že opredelilo do družbenih omrežij in posebej izpostavilo, da je to še posebej problematično, v enem zelo odmevnem primeru, ki sta ga dve ženski dobili. In tam je Vrhovno sodišče zavzelo to stališče. Do policije očitno to stališče še ni prišlo. In ja, problematično je očitno za policijo Zakon o javnem redu in miru, ki se ga bomo pa s kolegicami lotili. Ravno danes smo s strokovnimi sodelavci pripravili osnutek, da se tudi to uredi, kar pa po mojem osebnem mnenju ne bi smelo biti potrebno glede na vse, glede na to, kako tudi obravnavamo ta javni prostor, ki je javni prostor na družbenih omrežjih, je še celo po mojem mnenju nekaj več od javnega prostora, ker ima bistveno širši doseg, bistveno širšo publiko. Pa vendarle v takšnem stanju imamo to družbo in imamo to državo in imamo tudi institucije, ki bi morale nekako v takšnih primerih odreagirati že zato, da dajo sporočilo, tako kot ga moramo dajati tudi same poslanke, ki smo, se strinjam, na izpostavljenih funkcijah, se strinjam, tudi moramo nekako prenesti nekoliko več. Tudi uvodničarke današnje ste izpostavljene in tudi predvidevam, da se od vas pričakuje, da morate prenesti nekoliko več, pa vendarle neka meja za to pa vseeno mora obstajati. In to mejo bi morali sporočati ne samo mi, ki se danes tukaj borimo proti temu, pač pa tudi naše stranke. In če sem prej pohvalila kolege iz naše poslanske skupine in stojim za tem v vsakem trenutku, lahko tudi rečem, da tudi znotraj stranke, če zdaj gledamo širše, Svoboda tovrstnih eskapad ni, tovrstnih podcenjevanj ni, ni niti zaznati, da bi se poskušalo na liste ženske kandidatke uvrstiti tam, kjer ne bi bile izvoljene, ravno nasprotno. Moram reči, da takšnih teženj pri nas ni in da kolikor sama lahko opazujem delovanje ostalih strank, zdaj opozicijskih, torej Levice, SD, pa celo mogoče Mi, socialisti po njihovih izvajanjih, tudi predvolilnih soočenjih, ki sem jih spremljala, moram reči, da so to neke stranke, ki jih lahko v našem političnem prostoru okarakteriziramo kot stranke, ki se tega problema zavedajo, ki ga vidijo kot nek strukturni problem, ki ga tudi vkomponirajo v svoje programe, ki na to opozarjajo in tako naprej. Seveda je pa žal ta seznam s temi, ki sem jih zdaj naštela, nekako po moji oceni tudi končan. In pridemo potem na eno drugo skupino strank, ki pa ženske političarke ali pa ženske v svojih vrstah na vseh ravneh, ne samo na državni, nekako bolj vidijo v svojih programih v tistih delih, ki se, ko se ukvarjajo z neko družbo, z neko demografijo, z neko socialo, z, ne vem, ukrepi povečanja števila rojstev, pa ukrepi brezplačnih vrtcev in podobnimi. To seveda pa govorim o tistih, ki jih danes tukaj ni, torej o SDS, o Novi Sloveniji, tudi o Fokusu. In žal, če se potem nekako sprehodimo do tistih, ki so bili na teh zadnjih volitvah nekako novinci, pa to v resnici niso, to se pravi demokrati in pa tudi prerod Vladimirja Prebiliča, pa pri njih pa v bistvu žensk sploh ni zaznati, ne v programih, ne v politikah, ne te problematike, ne v ničemer. Kar pa moram reči, se mi zdi pa še na eno potenco več slabše kot pa tisti, ki jih vsaj nekam uvrščajo, pa jih uvrščajo na področja, za katera bi morali biti po vseh pravilih odgovorni prav vsi, tako kot tudi na ostalih.

 

Vem, da sem zdaj že malo dolga, ampak toliko je še stvari, se mi zdi, ki bi jih morali na tem področju odpirati ravno zaradi tega, da ker je v družbi premalo zavedanja, da je to problem, ker je premalo zavedanja, da nek komentar, kot sem ga recimo dobila o neki naši novi kolegici v tem sklicu včeraj, pa sem bila zgrožena, čeprav ni iz naše stranke, ni niti iz opozicije, za štedilnik naj gre. Tako, tako so ponotranjene te stvari, da se v bistvu niti ne zavedamo. In tisto, kar je mene najbolj šokiralo pri tem zadnjem izpadu o pocestnicah, v objavah, ki so to komentirale, spodbujale in podpirale, moram reči, da je bilo spolno kar enako. Se pravi, ravno toliko žensk kot moških se je s temi označbami strinjalo. In ne vem, ali si naj mislim, ne vem, kaj si naj mislim o teh ženskah, ki se s takimi stvarmi strinjajo in jih celo spodbujajo. Ali se ne zavedajo problema ali se jim zdi že to tako normalno, da pač to tako je in jim je čisto v redu. Mislim, sploh ne vem, kam, kaj naj si mislim o tem in kako se bomo v resnici vsi skupaj tega lotili na način, da bi bili uspešni, ne v letu, dveh, ne v desetletju, pač pa jaz mislim, da kar tudi, ko se pogovarjamo o izenačevanju pravic žensk in moških, pa izračunamo, da če bo šlo s takim tempom naprej, bomo rabili naslednjih 50 let. Se bojim, da bomo tudi pri seksizmih, pri vprašljivih znanjih in kompetencah žensk, pri označevanjih neprimernih rabili vsaj 50 let, da pridemo nekako, ne na enako raven, ampak približno, da bomo čutili nek napredek. Ampak kot rečeno, če smo z današnjo sejo vsaj komu, ki nas bo, upam, poslušal in gledal, dali misliti, da bo začel sploh o teh stvareh razmišljati, da se bo začel tega zavedati in posledično seveda tudi drugače ravnati, da med ženskami v tej državi spodbudimo zavedanje, da je to narobe, da to ni normalno, da je to narobe, da stojimo za tem skupaj, da moramo za tem stati skupaj, se mi zdi to dobro. In mimogrede, tudi sama sem včeraj kolegom iz naše poslanske skupine napisala, da jih prosim, da preberejo vsa gradiva za današnjo sejo, o njih razmišljajo in to upoštevajo tudi za naprej. In da je bil odziv naših poslanskih kolegov zelo pozitiven. In se mi zdi, da mogoče pa s to svetlo točko zaključim to razpravo. Hvala lepa.

 

Predsednica Tereza Novak: Hvala Janja. Naslednja dobi besedo Tina Brecelj.

 

Tina Brecelj (PS LV): Hvala lepa, predsednica, za besedo. Prav lep pozdrav spoštovani gostje in posebna zahvala ženskemu lobiju Slovenije za pobudo za to današnjo razpravo.

 

Jaz bom najprej čisto en kratek izlet v volilno kampanjo. Torej, tam sem se jaz s tem problemom, ki je danes na mizi, tako tudi, bom rekla, mogoče zares srečala na en specifičen način. Zakaj to govorim? Jaz prihajam iz sodstva, to je, se pravi iz okolja, vsebine študija, poglabljanja in opremljena s temi, s takim pristopom k delu. Sem pa šla v volilno kampanjo in tam sem bila res zelo presenečena, ko so pravzaprav vse kritike, ki sem jih dobila na spletu šle na račun videza. Jaz sem pričakovala, da bo volil, naivno pričakovala, da bo volilna kampanja boj vsebine in argumentov no, pa sem potem dobila take udarce na račun videza. To sem se spomnila, ko je prej kolegica Nataša omenila, da ji nekateri svetujejo, naj si izbere stilista. Take podobne, en kup nasvetov sem tudi jaz dobila.

 

Zdaj pa zares k temi te seje. Jaz sem si iz današnje razprave zapomnila nekaj poudarkov. Menim, da bi bili to lahko tudi naslovi člankov, ki bi jih lahko vsak dan objavljali na različne načine. In sicer zelo močna sporočila, recimo izrecno prepoznavanje dostojanstva kot temeljna parlamentarna vrednota. Dostojanstvo drug drugega je treba braniti ne glede na politične barve. Spoštovanje se začne s komunikacijo. Od tega je odvisna kakovost naše demokracije in spoštovanje človekovih pravic. Seksistično vedenje, spolno nadlegovanje, razlikovanje na podlagi spola so nezdružljivi s poslansko funkcijo. Dostojanstvo se razlaga preozko. Državni zbor bi moral postavljati najvišje standarde javne razprave. Kot rečeno, to vse se mi zdijo sporočila, ki bi jih lahko poslušali in objavljali vsak dan, da bi vendarle rodila sad v naši družbi. Zdaj, kot smo rekli oziroma danes tudi že večkrat slišali, Državni zbor vsekakor ne bi smel biti prostor za seksizem, ponižanje ali kakršno, kakršnokoli obliko diskriminacije, kot seveda to ne bi smelo nikjer v prostoru širše najti svojega mesta. In v tem duhu so po mojem prepričanju, malce je bilo to že omenjeno, povsem neprimerne, v bistvu nepotrebne izjave, nedopustne pravzaprav sem želela reči izjave predsednika Državnega zbora, njegove izjave v smislu, da on je pa do poslank še posebej prijazen, čisto neustrezno in pa njegovo danes že omenjeno pokroviteljsko vodenje sej. Tako da, s tem se srečujemo. Jaz ne rabim nobene posebne prijaznosti do sebe kot ženske. Jaz sem za prijaznost kot univerzalno vrlino, ki je nedeljiva na spol in naj bo uporabna vedno in povsod. Zdaj, moje razmišljanje v zvezi z današnjo temo pa je še naslednje, zato sem tudi prej navedla tisto, državni zbor kot prostor najvišje kulture komunikacije oziroma kjer naj bi bila spoštljiva komunikacija pripeljana na najvišji možni nivo torej, to lahko sama se pod to takoj podpišem. In v zvezi s tem bi rada rekla, da če pristajamo tukaj v parlamentu, oziroma se odločimo za razprave brez argumentov katerih namen je zgolj diskreditacija nasprotnika, pravzaprav sami odločilno prispevamo, da ta parlament postaja resničnostni šov ne pa prostor iskanja vsebinsko najustreznejših usmeritev za prihodnost. Namreč, sama ne pristajam na razlage, da komunikacija mora biti sočna in skrajno populistična, ker je to tisto, kar si volivci želijo. Zdaj, tukaj bom rekla tudi otroci v določeni starosti bi ves čas jedli sladkarije pa jim odgovorni starši te želje ne uresničijo oziroma jo zelo omejijo. Enako odgovorno poslansko delo pomeni oblikovanje javnega prostora tudi glede načina komunikacije. Poslanska funkcija, v to sem trdno prepričana, pa četudi bo nekdo rekel, da sem naivna, ampak kot rečeno, tega prepričanja si ne pustim vzeti, poslanska funkcija ne sme biti zgolj funkcija boja za oblast, ampak mora biti funkcija oblikovanja družbe. Zato res zagovarjam razpravo z argumenti, ne pa bombastično besedičenje, ki prinaša všečke po principu, glej, kako si upa. Zagovarjam, da dajmo volivcem tisto, kar je prav in da v tej hiši ne pristanemo na politiko razdeljevanja bombonov, ki dolgoročno uničuje vse. Toliko v povezavi s tem, kakšen standard komunikacije in vsebine naj se vzpostavi v tej hiši. Pomemben del je torej, trdim, na nas parlamentarcih.

 

Drugi del pa je na organih odkrivanja, pregona in sojenja. Zdaj, doktorica Rajgelj je sovražni govor in problematiko njegovega zaznavanja in obravnavanja v našem okolju že omenila. Torej jaz se k temu pridružujem. Dodajam celo, da ne pristajam na to, kar se pogosto sliši, da pač svoboda govora, torej da svoboda govora mora biti tako široko razumljena, da nekako mora pod njeno streho biti tudi sovražni govor, oziroma, če povem drugače, vsako stvar se da povedati na način, na dostojanstven in spoštljiv način.

 

Tako da ne, ne potrebujemo za doseganje svobode govora hkrati tolerance sovražnega govora, to sta dva povsem ločena pojma. In tega se, to se premalo poudarja, premalo zaveda. In tukaj, trdim, je nekaj, bom rekla, masla na glavi, če sem lahko takole malce gospodinjska, bom zdaj rekla, torej nekaj masla na glavi je tudi na organih pregona in sojenja, ki so, kar se tiče torej opredeljevanja do sovražnega govora, dostikrat, to kaže sodna praksa, žal preveč širokogrudni oziroma preveč tolerantni. Torej tukaj nas čaka v tej državi še dolga pot, da dejansko sovražni govor, torej da primemo bika za roge, no. Tukaj smo, kot rečeno, preveč, preveč, premalo strogi čisto preprosto povedano, kar izkazuje tudi tudi sodna praksa. Torej zakonodaja je nekaj, njeno udejanjanje na drugi strani pa potem nekaj drugega. Tako da, kot rečeno, moja trditev gre v smer, veliko dela nas še čaka po eni strani tukaj v parlamentu, da smo s svojo komunikacijo in dostojanstvom zgled za družbo širše, po drugi strani pa je veliko dela še na organih odkrivanja, pregona in sojenja v smeri, da družbo očistimo teh nepotrebnih, nepotrebne sovražnosti, ki ni pogoj za to, da imamo svobodo govora in, kot rečeno, se to pogosto zmotno enači oziroma pogojuje eno z drugim. Zdaj, kar nekaj predlogov smo tudi v razpravi že slišali, kako bi se lahko kultura komunikacije, seksizmi v tem parlamentu odpravili oziroma zmanjšali. Zdaj, ena pot je seveda nadgradnja etičnega kodeksa, ki je gotovo težka. Po drugi strani pa smo slišali, da torej prakse parlamentov, ki so bolj demokratični, iščejo poti proti seksističnim izjavam tudi s posebnimi protokoli, kot ste omenili. Tako da jaz predlagam, da se vse te stvari dajo na mizo, da se naredi tukaj dodaten premislek in napor, kaj lahko mi na tej strani storimo še v smeri, kot rečeno, dviga dostojanstva in kulture komuniciranja. Na drugi strani pa tudi vsi podsistemi naše družbe zagotovo morajo opraviti svoj del. Toliko, hvala lepa.

 

Predsednica Tereza Novak: Hvala lepa. Naslednji dobi besedo kolega Damijan Bezjak Zrim.

 

Damijan Bezjak Zrim (PS SD): Spoštovana predsedujoča, hvala za besedo. Spoštovane kolegice, kolega, vabljeni gostje.

 

 

Članica in člana Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti ter vabljeni na sejo.

 

Jaz si po 13 letih, ko smo imeli približno enak pogovor takrat kot študentje sociologije pri moji nekdanji profesorici, na temo družbene enakosti, neenakosti in seksizma tudi v politiki, takrat pri predmetu uvoda v sociologijo, da bomo podoben pogovor imeli danes tukaj v Državnem zboru. Kajti zaupanje v politiko na splošno je že zelo na nizki ravni in vse, kar se trenutno dogaja, zadnje mesece v Državnem zboru, in od najvišjih predstavnikov državnih institucij, je zavržno dejanje. Kajti, namesto da bi krepili institucije z nekim zgledom, jih dajemo na najnižji količnik, jih degradiramo. In še hujše, delimo se glede na spol. Lahko se delimo glede na politično prepričanje, ideologijo, to je pravica posameznika, ampak da se spustiš tako nizkotno, da zavračaš mogoče drug spol, je pa zavržno dejanje, sploh v 21. stoletju. In tukaj bi se morale vse demokratične sile temu upreti, kar jih še obstaja.

 

Vse, kar je oziroma bi moralo biti samoumevno, je v zadnjem času postalo vsakdanjik. Praktično ni seje, Državnega zbora, kjer se vedno znova in znova ne bi pogovarjali o teh vprašanjih. In jaz sem tu vesel, da obstajajo kolegice v Državnem zboru, ki se temu močno uprejo in vesel sem, da obstajamo tudi kolegi, ki jih pri tem, pomagamo se boriti proti temu. Kajti tišina pomeni, da potihoma soglašaš. Jaz zdaj vidim, da je desno od predsedujoče večine ni. Tukaj sedi manjšina poslancev in ta tišina je zgovorna.

 

Kolegica Sluga je prej omenila rudarje, če sem prav razumel. In zgodovine vemo, da se da tudi drugače, da ko imaš na drugi strani tako močnega sovražnika in nedavno nazaj smo imeli v Ljubljani parado ponosa. So rudarji na primer vodili parado ponosa v Londonu 1985. leta in verjemite, da glih nimajo, niso imeli najbolj liberalnih stališč, ampak ko imaš na drugi strani tako močnega nasprotnika, rabiš vse tiste sile, ki mislijo podobno, da jih združiš. In to je mogoče lep uvod dala kolegica Sluga, ko je rekla, da že pripravljajo spremembe na tem področju in jaz mislim, da bomo skupaj vsi tisti, ki menimo, da so spremembe potrebne, uspeli nekaj doseči. Ampak ponovno poudarjam, tišina na drugi strani je zgovorna.

 

Jaz upam, da današnja razprava ni bila zaman in bojim se, da tovrstno temo nismo imeli zadnjič na tem, na tej komisiji, kajti jaz mislim, da bo to postala stalnica in temu se bomo morali na vse načine upirati. Tako da hvala za vaš pogum, pa hvala za idejo, da se o tem tudi javno spregovori. Hvala.

 

Predsednica Tereza Novak: Hvala lepa. Naslednji je Dušan Stojanovič, izvoli.

 

Dušan Stojanovič (PS Svoboda): Hvala lepa predsednica. Spoštovani gostje, spoštovani gostje, kolegice in kolegi!

 

Zdaj, kar dosti smo že slišali. Da ne bom zdaj jaz povzemal tistega, kar je že bilo, pa bi vendarle želel vseeno povedati par svojih, bi rekel, razmislekov ob tem, ko se pravzaprav iz bioloških razlogov ne morem popolnoma vživeti v doživljanje kolegic, poslanskih, ko so izpostavljene pač s šikaniranjem, se pa lahko vživim čisto iz etičnih razlogov in se lahko vživim tudi čisto iz osnovnega, kot je prej gospa Lokar dejala, bontona, iz osnovnega načina komunikacije, iz tistega, kar nam, se mi zdi, v tem res norem svetu, čedalje bolj primanjkuje.

 

Razprava danes, jaz je ne vidim kot razpravo ali pa kot klic na pomoč, zdaj, zaradi kakršnekoli specifične izjave ali zaradi česarkoli, kar smo bili, česar smo bili v zadnjih dveh mesecih deležni, kot so prej kolegice dejale, padcev standarda, komunikacijskih padcev, spoštovanja padca rešpekta do funkcije, ki je postala pravzaprav pljuvalnik tudi na splošno. Jaz mislim, da je pred nami danes na tej seji res vprašanje, kakšno kulturo si sploh želimo graditi tu v Državnem zboru in kakšen zgled smo lahko mi javnosti, ki nas pri tem spremlja. Seveda politiki moramo prenesti kritiko, moramo imeti bistveno debelejšo kožo, moramo prenesti ostre razprave, moramo prenesti tudi različne poglede, argumentacijo, polemike, tudi neprijetna vprašanja. Včasih se mi zdi žal, da ni teh neprijetnih vprašanj v tem sklicu zdaj nekoliko več, se mi zdi, da se je malo, si jih zelo malo kdo upa vprašati ali pa postavljati, v prejšnjem sklicu je bilo teh vprašanj precej več. Ampak vseeno se mi zdi, da brez teh neprijetnih vprašanj ni prave demokracije, ni prave parlamentarne diskusije in ni demokratičnega diskurza. Zato seveda se mi zdi, da tak politični boj, ki ga mi tukaj uprizarjamo, tudi izgubi neko kredibilnost, če ni, če vsebinske argumente potem nadomestijo laži, neresnice, polresnice, dezinformacije, na katere se pravzaprav kot normalen človek niti ne moreš odzivati. Saj vemo, kako je; vprašanje, ki ga postavi nekdo, ne dobi nujno tudi odgovora, ker ga pač preprosto ne znaš odgovoriti, ker je, ker je preveč absurdno in bizarno. Absolutno nesprejemljivo, da nekdo človeka ocenjuje po videzu, po spolu, po priimku, po pripadnosti, tudi nenazadnje po njegovih dejanjih ali političnih stališčih. Zame je to, kot bi rekel, enega od tistih morda še neke starejše generacije, ki so bili, smo bili vzgojeni v nekoliko drugačnem duhu, oba starša sta bila pač učitelja v najširšem pomenu besede in sem to seveda tudi doživljal, bi rekel, na lastni koži v šoli, pa še doma potem, ampak sem na to seveda ponosen. Izrazi, s katerimi obkladajo nekateri kolegi moje kolegice iz naše poslanske skupine, pa tudi seveda iz ostalih poslanskih skupin, so absolutno neprimerni. Mislim, ne more nekdo tega razumeti kot retorični spodrsljaj, niti slučajno ne moreš tega razumeti tudi kot neko nepoznavanje slovenskega besedišča ali, ali jezika, ne moreš. Ne moreš reči "pocestnica", da je to nekaj, kar pač, da se pač nekdo, ki, da se, kaka je že, kakšna je že bila definicija, saj niti ne vem, ker se mi je tako absurdno zdelo. Tudi, tudi jezikovni strokovnjaki so, so se opredelili do tega, tudi jezikovni strokovnjaki. Mislim, kam smo prišli, da moramo zdaj analizirati, da morajo jezikoslovci analizirati, kar nekdo pove, in potem ta nekdo še vedno trdi, da je mislil pač nič slabega, da je mislil pač pocestniško obnašanje ni enako obnašanju pocestnic. Ampak dobro, to zdaj to so, to je res, mislim, meni je to bilo zabavno po svoje, ker me nekdo prepričuje v nekaj, kar, bi rekel, skoraj šest desetletij ali pa pet desetletij vem, da temu ni tako. Se pravi, seveda ima to vse skupaj še posebno težo, kadar o tem govorijo najvišji predstavniki te institucije ali govori o tem, da predsednik Državnega zbora, podpredsedniki, podpredsednice, vodje poslanskih skupin, ministri, predsedniki, ne vem, delovnih teles, meni je to resnično, resnično res nesprejemljivo. Predsednik parlamenta pa sploh ni eden od tistih poslancev, je eden izmed poslancev, ampak je ali je tudi predstavnik te institucije. Zato jaz mislim, da je prav, da se danes zavemo ali pa vemo o tem, da danes ne govorimo na tej seji o neki užaljenosti poslank, kot bi morda to zdaj kdo želel, ne vem, prezentirati javnosti, kot bo morda tudi kdo to želel in to naredil, ampak govorimo, jaz mislim, o ugledu Državnega zbora, o ugledu tega najvišjega predstavniškega organa v državi, zakonodajnega organa, ki mora z vsem svojim delovanjem biti pravzaprav absoluten zgled celotni državi, celotni družbi in ki mora vzpostavljati tako kakovosten dialog, da se ta dialog v svoji najboljši in najlepši obliki lahko prenese potem tudi na vse družbene podstate. Ne moremo biti primer za nekaj slabega skratka. In bi to potem morali seveda spoštovati tudi vsi ostali nosilci javnih funkcij, javni uslužbenci, kot smo prej slišali, mislim, da je gospod Skubic dejal, da absolutnosi ne znamo predstavljati, da bi nas voznik v avtobusu ozmerjal, da bi nas učitelj žalil, da bi nas zdravnik pošiljal, ne vemo kam. Tega si ne znamo predstaviti. Tu je pa vse praktično skorajda dovoljeno in to, jaz se s tem ne morem strinjati. Prej smo slišali, kako je to, kako kolegica Rajbenšu že na začetku govorila, kako postaja vse kar nekako normalno in privzeto, čedalje bolj privzeto, da ko moški nekaj pove, je to normalno. Ta pa je dedec, si rekla, ljudje ga doživljajo kot, ne vem, močnega, samozavestnega, posebnega, vplivnega, ne vem. Ko pa tako odločno, enako odločno recimo nastopi ženska, je pa jo pa jo pa označijo za nevzgojeno, za histerično in ne vem, kaj še vse. Meni je to resnično res nesprejemljivo. In se mi zdi, da je, da je preprosto sporočilo tudi to, kar ste same kolegice ugotavljale demotivacija za sploh odločitev za vstop v politiko. Jaz se vprašam, zdaj že dolgo nazaj je, kar so ženske dobile volilno pravico in zakaj je tako dolgo v zgodovini človeštva v bistvu trajalo, da jo dobite, bi morda povezoval to takole laično ali pa čisto kot nek razmislek tudi temu, da se recimo moški del politike, ki se je res odločal o usodi neke države, nekega naroda, pač ni mogel strinjati, da bi prišel nekdo zdaj z drugačnimi pogledi delati zmedo utečene in ustaljene prakse politike. In mislim, da je prav, da se ženske same najbolj ozavestite, da s svojim glasom lahko odločate o tem: se pravi, ali si res želite izvoliti takšne politike, ki vas bodo poganjali za štedilnike, ki vam bodo govorili kakšne da ste= In seveda takšno okolje potem res zmanjšuje participacijo žensk. Saj kvote ne morejo rešiti vsega, lahko pa rešijo vsaj to, da se tisti moški, ki sicer tega nikoli ne bi prepoznali, morajo temu podrediti. In imamo pač potem za to tudi lahko liste vsaj kolikor toliko otežene.

 

Jaz mislim da - bom zdaj zaključil - odgovornost za to, kako se tukaj v tej stavbi govori, nosimo vsi, ne glede na to, ali smo na levi ali na desni strani parlamenta. Vse te kršitve etičnih standardov bi seveda morale biti ustrezno naslovljene in tudi nenazadnje sankcionirane v vseh poslanskih skupinah brez izjeme. Jaz mislim, da etični standard res, potem izgubi pomen, če ga bi samo pri enih upoštevali, pri drugih pa ne. In mislim, da je prav, da moramo to res spremljati, človekovo dostojanstvo takrat, ko ga nekdo omalovažuje ali načenja ali ko ga seveda na nek način minimizira nima strankarske izkaznice. Mislim, da si ljudje vsi zaslužimo enako spoštovanje in enako dostojanstvo in seveda moramo pri tem za to vsi skupaj začeti pri sebi. Jaz se strinjam, da Komisija za poslovnik preuči, ampak ne si delati kakšnih utvar, da bo v tem sklicu prišlo do tega, ker vidimo vsi, kakšen je odnos pravzaprav. Jaz bi si res želel, da bi morda kolegice in kolegi z desne strani, vendarle povedali mogoče kakšno svojo res iskreno razmišljanje, ker jaz verjamem, da čisto vsi pa ne mislijo tako zelo slabo. Pa seveda najbrž tega tudi v tem sklicu ne bom deležen. In mislim, da imamo kar dosti na tem, da bomo pač sami mi nad tem bdeli in se trudili vsaj mi obnašati tako, kot si pač mislimo, da je prav. Jaz mislim, da parlament absolutno ne sme normalizirati tega poniževanja in da moramo ohraniti res najvišjo stopnjo nekega, bi rekel, diskurza, ki bo res spoštljiv. Ne rabi biti pa za to razprave biti medle ali pa ne vsebinske ali pa ne, mi smo lahko ostri, tudi mi smo lahko tudi konkretni, lahko smo tudi mogoče, ne vem, bolj direktni, ampak ne rabimo biti žaljivi. Zato bom zdaj mogoče predsednica, ker sem zadnji, pa sem dal prednost kolegicam, morda še malce parafraziral sklep, ki bi ga vseeno, ker me res zanima kako bo tisto glasovanje, čeprav bo dopisno oziroma čeprav bo korespondenčno me res zanima, kakšen bo izid tega glasovanja. Zaradi tega, ker me zanima kako bi, kako lahko nekdo recimo se ne opredeli za, za ta stavek recimo, pa za to dikcijo: Komisija naj pozove vse poslanke in poslance, vodstvo Državnega zbora ter predsedujoči delovnih teles, da z osebnim zgledom, doslednim spoštovanjem človekovega dostojanstva in s takojšnjim odzivom na seksistične izogne žaljive ali ponižujoče izjave gradimo kulturo ničelne tolerance do takšnega ravnanja. Jaz mislim, da moramo, kot sem že prej dejal, politično kulturo začeti spreminjati pri vsakomur izmed nas, začenjamo mora, začeti moramo torej sami in tega temu najbrž nihče ne bo mogel nasprotovati ali pač. Z glasovanjem bomo mi torej zdaj odločali o standardu, ki bo veljal za vse nas, odločali bomo v Državnem zboru, ali bomo znali jasno postaviti meje, ali bomo takšno ravnanje relativizirali in ignorirali? In zdaj res, kdor bo temu sklepu nasprotoval, jaz mislim, da bo moral javnosti pojasniti kaj si misli in zakaj tega osnovnega načela nekega spoštovanja ni pripravljen potrditi in sprejeti. Jaz bi si res, mislim, pravzaprav vsak glas proti temu bo jasna odločitev, na kateri strani je tisti, ki glasuje kot oče, kot mož, kot brat ali kot mati, kot žena, kot sestra, kot hči, vsak nas, vsak od nas bo definiran s tem glasom pravzaprav v očeh javnosti, v očeh naših bližnjih, tudi v očeh družbe. Jaz bom sam seveda glasoval za. Hvala lepa.

 

Predsednica Tereza Novak: Hvala lepa. Bom še jaz, pa ti potem dam lahko okej, saj bom hitra. Zato, ker je bilo res rečeno zelo veliko in jaz se z vsem strinjam, kar ste rekli, kolegice in kolegi.

 

Mogoče samo to, nismo niti uspeli prebrati te obstrukcije druge skupine, se pravi koalicije, ker je prišla tako pozno. Ampak bi rekla, da današnja seja v resnici ni bila namenjena res se ukvarjati samo z enim, z eno, z enim dogodkom, ampak z dogodki, ki smo jim priča zdaj res zelo intenzivno, ampak so jim bili priča tudi že prej. In meni se je zdelo zelo zanimivo, ko smo se pogovarjali o sklicu te seje, da take seje še ni bilo na tem odboru v parlamentu, čeprav se vse to že dogaja. In imamo, imamo tudi v družbi en velik problem, posebej kadar govorimo z nasiljem na družabnih omrežjih, posebej kadar gre recimo za mladoletnice. In jaz vidim to debato, našo današnjo, seveda absolutno povezano z delom v politiki. Ampak mi imamo, zdaj se odraščajo mladi ljudje, mlade ženske, tudi mladi moški pravzaprav, ki se morajo tudi odločati o tem, kakšna bo njihova kariera naprej. Če poslušajo tole, kar se zdaj dogaja v Državnem zboru, ne, jaz si ne predstavljam, žensk, sploh pa tudi moških, ki so vzgojeni v nekem strpnem, ne vem, okolju, kjer je treba spoštovati vse, tudi seveda ženske in obratno, si ne predstavljam, kako bi vstopali v recimo politiko pri tem, da rabimo vse, ne rabimo moške in rabimo ženske. In se mi zdi, mi je žal, da ni bilo kolegov iz opozicije. In kot je že rekel, kolega Stojanovič, ta sklep, ki je majčkeno spremenjen, tako da ga bom pa še enkrat prebrala, da bomo vedeli o čem glasujemo, je res tako, da si jaz tudi ne predstavljam, kako bi lahko bil kdo proti, ampak bomo videli. In posebej se mi zdi zdaj ta skupina, koalicija plus resnica, ki zdaj ponuja dogovor za razvoj Slovenije in so jih polna usta sodelovanja, ni pripravljena sodelovati v enem preprostem pogovoru o tem, ali bomo dopustili, da se bomo predvsem še zmerjali in ne več pogovarjali. Tako da glede na to, da je vsakršno sodelovanje temelji na zaupanju, je po mojem predvsem treba najprej zgraditi zaupanje, tako da bomo videli, kako bo šlo to naprej, ampak sem jaz tudi prepričana, da ne bomo, da nismo zadnjič na to temo tukaj, bi se pa strinjala, da to ni stvar samo Državnega zbora, ampak da kar pa lahko mi prvo naredimo je pa, da se poskrbimo, da bomo mi se tu obnašali tako, kot je primerno in izražali tako, kot je primerno. Tako da jaz bom zdaj samo prebrala sklep, ki je majčkeno spremenjen, namreč glasovali bomo o tem: Komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti poziva vse poslanke in poslance ter vodstvo Državnega zbora, da z osebnim zgledom in doslednim spoštovanjem človekovega dostojanstva gradimo kulturo ničelne tolerance do seksističnih, mizoginih, žaljivih in ponižujočih izjav ter se na vsak takšen primer nemudoma odzovemo. Sprememba politične kulture se mora začeti v Državnem zboru in pri vsakem izmed nas kot izvoljenih predstavnikov ljudstva. Tako da o tem bomo, to je predlog za glasovanje in bo na korespondenčni seji po poteku te seje. In zdaj dam, Janja, tebi besedo.

 

Janja Sluga (PS Svoboda): Hvala predsednica. Bom zdaj čisto na kratko, samo nekaj stvari se mi zdi, ki so se mi utrnile skozi vaše razprave, da bi želela mogoče še malo podčrtati.

 

Ja, zelo povedno je, da trenutna koalicija, kamor jaz štejem tudi Resni.co, da ne bojte note, pač ne prisostvuje tej seji. Ampak tisto, kar mi je skozi razpravo, to sem že tudi v gradivih brala o tem, kako se v bistvu načrtno uporabljajo take osebne diskreditacije na ženske kolegice v politiki prav z namenom utišati jih ali pa ali pa mogoče vplivati na njih, da si rečejo, eh, pa saj je škoda se s tem ukvarjati, ne bom več kandidirala in tako naprej. Pa bi bilo verjetno, ali pa ste že mogoče tudi prešteli koliko je dejansko pri nas v Sloveniji število poslank, ki so ponovile svoje mandate ali pa večkrat ponovile svoje mandate v primerjavi z moškimi kolegi. Jaz bi kar tako, če čez prst, zdaj sem malo razmišljala, vmes potegnem, da nas je bistveno manj kot pa moških kolegov. Ravno zaradi tega, ker če hočeš ponoviti mandat, moraš se izpostaviti, še posebej moraš nekako izstopati. Čim nekako izstopaš, si deležna še večjih diskreditacij, še bolj osebnih napadov, še bolj grdih stvari in se potem res v nekem trenutku vprašaš, ali ti je tega res treba. Ampak verjamem, da seveda to počnejo tisti, ki to počnejo, počnejo to načrtno, ne samo skozi razprave, tudi skozi objave, če dam primer, dve okrog kepe na Twitterju, ki naj bi veljale za mene.

 

Ampak predsednica, če se strinjamo vsi, glede na to, da je bila seja takšna, kot je bila, pa da so gostje in gost tu spremljali, lepo prosim, bi, če kdo želi še kaj povedati, jaz bi res rada slišala, če imate še kaj za dodati. Hvala.

 

Predsednica Tereza Novak: Ja, najprej še Nataša Sukič, potem pa, če ne bo več razprave, še povabim.

 

Nataša Sukič (PS LV): Saj samo eno vprašanje, predsednica. Kaj bo pri glasovanju, če bodo obstrukcijo potegnili naprej, saj potem sklepa ne moremo izglasovati, ker pač bomo nesklepčni, tako kot smo zdaj?

 

Predsednica Tereza Novak: /izključne mikrofon/

 

Andreja Rajbenšu (PS Svoboda): Hvala, spoštovana predsednica. Jaz bi še tudi imela, glede na to, da imamo strokovnjake tukaj, mogoče eno kratko vprašanje. Ker seveda zdaj, tako kot sem rekla, ko sem neke zadeve malo mogoče bolj poglobljeno brala, sem nekako to primerjala tudi z mojim delovanjem zdaj že drugega mandata pač tukaj. In se seveda, večkrat sem se že vprašala, kdo so ti ljudje, kdo smo mi, s kakšnimi ljudje delamo. In naletela sem seveda tukaj v enem, enem, bom rekla, članku tudi na pojem temna triada, temna triada, ki bi naj, to se pravi, gre za ljudi, ki pač jih tudi povezujejo v teh primerih sploh seksizma in takih problem, kjer pač, kolikor sem zasledila, gre za neko mešanico narcizma, makiavelizma in pa nekih psihopatskih potez, da ti so še toliko bolj, piše, bi naj bili tudi nagnjeni potem k takšnim ali pa lažje k seksističnim izjavam, pa me zanima. Ne rabite poimensko, ampak ali se vam zdi, da mogoče ta pojem temne triade tudi vidite v našem, torej v slovenskem parlamentu? Hvala lepa.

 

Predsednica Tereza Novak: Hvala. Zdaj, mi smo povedali svoje. Če želi kdorkoli od gostov še kaj dodati. Izvolite Dr. Milica Antić Gaber (redna profesorica z Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani): Če nihče noče, bom pa jaz... Predsednica Tereza Novak: Aha, za začetek samo za to, da zabeležijo.

 

Dr. Milica Antić Gaber (redna profesorica z Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani): Ja, hvala lepa. Jaz se najprej zahvaljujem vsem poslankam in poslancema, da ste danes prišli na to sejo. To se mi zdi zelo pomembno in hvala predsednici, da je to sejo sklicala. Zdi se mi zelo pomembno, da na te stvari opozarjamo, da se s tem ukvarjamo, da na to reagiramo, da nismo več tiho. To se mi zdi osnovno sporočilo. Tišina pomeni, da pristajamo na to oziroma da se umikamo. In že je bilo povedano večkrat, da poslanke večinoma prekratek mandat ostajajo v politiki, ne glede na to, kje so, ali v Državnem zboru ali v izvršni veji oblasti. In to ni dobro sporočilo za nadaljnje generacije, za mlajše generacije, ker to pomeni, da se preprosto umikajo ali da jih umikajo, kar se tudi dogaja.

 

Drugo, kar bi želela opozoriti in bi bilo to dobro, da se to večkrat ponovi. Ja, seksizem, mizoginija, sovraštvo do žensk, še posebej sovraštvo do izpostavljenih žensk na pozicijah moči, je bilo prisotno skozi celotno zgodovino in tudi v slovenskem prostoru, ne, na levi in na desni, tako da o tem ni nobenega dvoma, ampak so pa vendarle razlike in razlike so v tem, kako se ta izraža. Če je bilo včasih moškim nerodno, da so naredili nek tak izpad, je zdaj to izrečeno pravzaprav s ponosom. In to je nekaj, kar nas bi moralo skrbeti. Grobost, prostaštvo je postalo normalizirano, prostaštvo, poudarjam izraz, ki ga je Svetlana Slapšak uporabila v nekem svojem, v zadnji svoji kolumni, pravzaprav. To ne sme biti model govora, to ne sme biti normalizirano, še posebej ne na pozicijah moči in to moramo poudariti, če se to na pozicijah moči tako prezentira v javnosti, se mi zdi, da je zelo, zelo nevarno.

 

Naslednja stvar, ki se mi zdi zelo pomembno sporočilo, je, da se tudi moški oglašajo pri takih nesprejemljivih dejanjih. Ja, solidarnost žensk je izjemno pomembna, tega sploh ne smemo pozabiti, ampak tudi moški, ki vstanejo in rečejo, v tistem trenutku, ko je nekaj izgovorjeno, to je nespodobno, to je nesprejemljivo, to se ne sme dogajati v Državnem zboru, bi bilo zelo, zelo dragoceno. Tako da to se mi zdi, da manjka.

 

In tretja stvar, ali ne vem katera že vloga medijev. Mene zelo žalosti, da danes ni bilo nobenega medija tukaj, če bi razpravljali o kakšni drugi zadevi. Verjamem, da bi jih bilo veliko. In da mediji tako neselektivno dajo toliko pozornosti tistim, ki izrekajo take stvari, kot so bile izrečene s pozicije moči osebe, ki je ne želim imenovati, se mi zdi, da je nekaj, kar bi si resni mediji ne smeli dovoliti. In to se mi zdi tudi, da bi bilo dobro skomunicirati z urednicami, uredniki, novinarji, novinarkami. Tudi to, kar se je dogajalo v zadnjem obdobju, kjer je končala se je stvar s smrtjo nekoga, kjer odgovornost medijev sploh ni bila postavljena, pa bi se lahko zgodilo še kje drugje, se mi zdi, da je zelo, zelo pomembno na to opozarjati. Mogoče toliko, hvala.

 

Predsednica Tereza Novak: Hvala. Izvolite, gospod Jure Skubic.

 

Dr. Jure Skubic (predstavnik Inštituta za novejšo zgodovino): Ja, jaz bi se pridružil samo nekaterim že izrečenim zadevam.

 

Milica je dobro povedala, mediji. Mene skrbi to, skrbi me to, koliko pozornosti so mediji namenili sami izjavi tega in koliko pozornosti je namenjeno tej razpravi danes. Koliko pozornosti je namenjeno bilo izjavi na lokalni ravni, nekateri osebi, ki je bila, ki je, ki je žalila eno od novinark in potem nas..., v nasprotju nek kratek prispevek o tem, kako je to vse narobe in kako tega ne bi smelo biti. Tako da, nekako, povabilo medijem, tudi tistim, ki mogoče si bodo to razpravo ogledali za nazaj, da so bolj pozorni na to, kaj se dogaja.

 

Sam sem se bolj aktivno ukvarjal s predvolilno kampanjo. Mene je, meni je bilo težko gledati, da v predvolilnih soočenjih, mogoče sem naštel tri, štiri ženske. Štiri leta nazaj, sta bili vsaj dve predsednici parlamentarnih strank, ki sta lahko prišli na soočenja. Zato tudi apel parlamenta, zato tudi apel strankam kadar imate možnost, tudi če so povabljeni moški imate strokovnjakinje, odlične strokovnjakinje, ki vejo, kaj delajo, kako delajo. Če je treba pa jih porinimo naprej.

 

Bi se pa strinjal s tem. Se pravi, sklep se sliši zelo dobro in tudi sam si ne znam predstavljati zakaj nekdo ne bi glasoval za ta sklep? Si pa znam predstavljati, da si tisti, ki jih danes tukaj ni, mogoče ta sklep razlagajo popolnoma drugače, kot si ga razlagamo mi: kaj mi razumemo kot sovražni govor, kaj mi razumemo kot mizoginijo in kaj kot to razumejo oni? Jaz, če samo pogledam nekatere odzive na družbenih omrežjih v zadnjem času mi je težko, ko vidim, da enostavno se sovražnega govora, odkritega seksizma ne razume na tak način kot bi ga bilo potrebno razumeti. To je to. Hvala.

 

Predsednica Tereza Novak: Hvala lepa. Gospa Lokar.

 

Sonja Lokar (predstavnica Ženski lobi Slovenije): Jaz mislim, da upanje umre vedno zadnje. In taka seja, kot smo jo danes imeli, sigurno bo dosegla nek del ljudi in sigurno bo vplivala tudi na njihovo razumevanje, kaj se pravzaprav dogaja. In jaz sem zelo vesela, da so bile izrečene analitične, poglobljene zadeve v zvezi s tem kaj je pravzaprav problem.

 

To pobudo smo v lobiju predvsem razmišljali, da jo damo. zato ker mislimo, da je v življenjskem interesu vseh poslank, da se ob takih vprašanjih združijo, da pridejo skupaj in da je to pravzaprav začetek na tem področju tudi za vse druge vrste sovražnega govora, diskriminacije, poniževalnega vedenja. Od nekje je treba začeti. In če kje, bi lahko začele ženske, zato ker se zavedamo, da na koncu bomo izvlekli daljši mislim, ne bo se dobro končalo za nobeno od nas. In če tega ne znamo spoznati in ne znamo k temu tako pristopiti, smo si naredili medvedjo uslugo. Zato jaz res verjamem, iskreno verjamem, da bodo poslanke premislile in da bodo iz tega izvlekle nek nauk.

 

Me zanima še eno vprašanje, v prejšnjem mandatu, dva mandata smo imeli Klub poslank: kaj se je zgodilo s Klubom poslank? To me zanima. In zakaj ne bi poslanke same v bistvu poskusile najti neke točke, okrog katerih bi se lahko strinjale in da začnejo to situacijo popolnega razhoda, razdora. Pa to je noro kot da živimo v dveh svetovih v tej Sloveniji. Jaz mislim, da ne smemo na to kar pristati. Karkoli lahko naredimo, da to spremenimo, je vredno poskusiti. Saj mogoče ne bomo uspeli, ampak poskusiti pa moramo.

 

Predsednica Tereza Novak: Hvala. Ja, Klub poslank, bom jaz povedala, Klub poslank je še vedno neformalno združenje, ampak po pravilih, ki so tudi precej neformalna, se sklicuje prvič ob prvi redni seji Državnega zbora in za to še ni bilo sklicano. Smo pač domnevali, da bo prva redna seja prej kot bo, tako da mogoče bo pa tudi sklic prej. Je pa res, da no, poskusile vsekakor bomo.

 

Jaz bi zaključila na način, da je to bilo zdaj nek uvod v to, da bomo vsi skupaj pazljivi in da bomo tudi postavljali meje. Se mi zdi, da je nujno in seveda se bomo potrudili, da bomo prenesli to tudi do kolegic in kolegov poslancev drugih skupin, ki jih danes ni bilo. Tudi zato sklep, ki je, se strinjam sicer, ampak mogoče prvi korak k temu, da pridemo do enega konsenza, da je na tem področju treba nekaj narediti, ker če ne, ne opravljamo svojega dela, ker smo odgovorni do ljudi.

 

Tako da, jaz se vam res zahvaljujem vsem, posebej našim gostjam in gostom, pa seveda tudi kolegom za udeležbo in za vso razpravo. Kljub vsemu je posneta, kljub vsemu se jo da videti. Upam, da jo bodo pogledali tudi kakšni mediji in da bodo tudi razmislili o tem, kaj lahko naredijo, da bomo v resnici šli naprej in se razvijali v pozitivno smer ne pa v negativno. Hvala lepa. S tem zaključujem današnjo sejo in se vam še enkrat lepo zahvaljujem. 

 

---

Naslovna fotografija: Vabljeni na sejo.
Vse foto: Matija Sušnik

Vir: Fotodokumentacija Državnega zbora RS