Milena Šmit

v Sobotni prilogi Dela: 26. 7. 2025 

poobjava prispevka 

Ime na zidu

Nobelova nagrajenka za mir, bo morala voditi akcijo za lepljenje črepinj mednarodnega pravnega reda.

Začelo se je leta 1948 z nakbo – katastrofo, ki je dobila oznako etničnega čiščenja, od 7. oktobra 2023 pa je prerasla v genocid, uničenje – karitho. Tako ugotavlja Gilbert Achcar, profesor francosko-libanonskega rodu iz Londona in avtor knjige Palestina, najavljeni genocid, v junijskem Le Monde diplomatique v članku z naslovnice Gaza ali bankrot zahoda. FOTO: Dawoud Abu Alkas/Reuters

Francoski pisatelj Hervé Le Tellier, dobitnik Goncourtove nagrade 2020 za roman Anomalija (prevod Janina Kos), je lani izdal knjigo Le nom sur le mur (Ime na zidu). Ko je med pandemijo v pokrajini Drôme v južni Franciji kupil dvesto let staro hišo, je na zidu odkril vrezano ime André ­Chaix. S pomočjo kolektivnega spomina domačinov in arhivov je ugotovil, da gre za dvajsetletnega člana odporniškega gibanja, ki je 23. avgusta 1944 v bitki za Montélimar izgubil življenje v spopadu z nemškim okupatorjem.

Pisatelj s pridobljenimi pričevanji, dokumenti in fotografijami ter z malce domišljije empatično oživi portret enega izmed mnogih mladih ljudi, ki so imeli zaradi druge svetovne vojne zelo kratko življenje. Številni so končali tako, kot je po svoji izkušnji iz prve svetovne vojne, kjer je izgubil roko, kruto poetično opisal Blaise Cendrars v Odrezani roki: »Bog je odsoten z vojaških bojišč in mrtvi z začetka vojne, ti ubogi piščančki v uniformi z rdečimi hlačami, na bojnem polju niso bili nič bolj očitni od madežev kravjih odpadkov na travi.«

Le Tellier po osmih desetletjih od smrti Andréja Chaixa ugotavlja, »da je v današnjem času in svetu, kakršen je, še vedno treba govoriti o okupaciji, kolaboraciji in fašizmu ter zavračanju drugega vse do njegovega uničenja«. Besedo daje idealom, za katere je umrl mladi maquisard in ki so »izraz želje naše globoke nravi, da bi pripadali nečemu večjemu, kar lahko človeka vodi v najboljše ali pa v najslabše«.

Manifest
Ob letošnji 80-obletnici konca svetovne morije je Evropski ženski lobi, ki so se mu pridružili tudi Slovenski ženski lobi in Ženske za mir, 9. maja objavil Manifest za evropski mirovni projekt, s katerim nas opominja, da se je Evropa, ki je bila nekoč zamišljena kot mirovni projekt, sprevrgla in izdala svoje bistvo. Manifest zavrača zapravljanje davčnega denarja za oboroževanje in militarizacijo na račun socialnih standardov in infrastrukture. Evropejke in Evropejce poziva k državljanski diplomaciji, s katero lahko skupaj zagotovimo mirno sobivanje na naši celini in zahtevamo nevtralno Evropo, ki se bo emancipirala od ZDA in imela posredniško vlogo v večpolarnem svetu.

V okviru mirovne konference Ovseja naj se oblikuje evropska varnostna arhitektura z Rusijo, tako kot določa pariška listina iz leta 1990. Rusija in Ukrajina pa naj po francosko-nemškem zgledu iz leta 1963 s pomočjo mladih končata »dedno sovraštvo med državama«. Skratka – jasna zahteva, naj se sprejemljive rešitve za obe strani, vpleteni v konflikt, dosežejo s pogajanji in ne z ubijalsko vojno.

Fiat iustitia, pereat mundus!
Enako bi moralo veljati za izraelsko-palestinski konflikt, ki že predolgo pomeni izraelsko uničevanje Palestincev: začelo se je leta 1948 z nakbo – katastrofo, ki je dobila oznako etničnega čiščenja, od 7. oktobra 2023 pa je prerasla v genocid, uničenje – karitho. Tako ugotavlja Gilbert Achcar, profesor francosko-libanonskega rodu iz Londona in avtor knjige Palestina, najavljeni genocid, v junijskem Le Monde diplomatique v članku z naslovnice Gaza ali bankrot zahoda. Opozarja na zapoznelo in medlo odzivanje zahodnih prestolnic in možnost, da bi Donald Trump tokrat utegnil celo prepričati svoje arabske zaveznice, naj sprejmejo njegov »sporazum stoletja«, ki ga je predstavil januarja 2020 in ga izraelska vlada zdaj pospešeno vsak dan bolj uresničuje.

Alain Gresh, nekdanji urednik časopisa, je ta načrt že marca 2020 imenoval »načrt za vojno«. A ob sedanjih odkritih izraelskih grožnjah, da bodo Gazo popolnoma uničili, se ta Trumpov predlog okrnjene palestinske države brez vsake sledi suverenosti – pri njegovi izdelavi namreč ni sodelovala palestinska stran, upošteva pa izključno varnost Izraela – zdi skoraj že kot manjše zlo. Trumpovega prezira do mednarodnega pravnega reda ni mogoče opravičevati z ničimer, pa vendar je bil v veliki meri omajan zaradi Bidnovega sostorilstva pri uničevanju Gaze, ki ga je poudarjeno izvajal že kot podpredsednik v vladi Baracka Obame, ko se je deklariral za »sionista, četudi ni Jud«.

»Če Tel Aviv za vojaško kopensko ofenzivo zoper palestinsko enklavo ne bi dobil odobritve od največjega zaveznika, bi se ji moral odreči, kakor se je že dogajalo v preteklosti,« je zapisal sociolog Jagil Levi v izraelskem Harecu decembra 2024. Glede obsesivno brezkompromisne podpore evropskih zaveznikov »pravici Izraela, da se brani«, pa Gilbert Achcar meni, da »so podobe Hamasovega atentata pri zahodnjakih sprožile nekaj takega kot narcistično sočutje, kombinirano s kompleksom krivde držav zahodne Evrope, ki so zakrivile ali dopustile nacistični genocid Judov – posebno Nemčija, Avstrija, Francija in Italija, kar je povzročilo doslej nepoznano stopnjo brezkompromisne solidarnosti z Izraelom, in to v trenutku, ko to državo vodijo osebe, ki imajo več skupnega z nacisti kot z njihovimi žrtvami«.

Resnici na ljubo, redukcionistična enosmerna slepa logika ekskluzivne pravice Izraela, da se brani, ki jo Ursula von der Leyen v imenu EU, torej v našem imenu, tako neizprosno militaristično ponavlja za Netanjahujem, nevarno spominja na latinski izrek Fiat iustitia, pereat mundus. Da je torej pravica do obrambe Izraela nad vsem, četudi propadeta ves svet in mednarodni red z Gazo vred, ko okupatorji tam vse živo spreminjajo v prah in pepel, zato da ne bi niti en zid za vrez nekega imena ostal cel?

»Izrael in ZDA nista edini državi na svetu, ki sta ukinili mednarodno pravo, vendar sta edini, ki to delata tako širokopotezno in brez kakršnekoli sankcije. Tak dvojni standard je škandal,« so 12. julija letos v tribuni za solidarnost z ljudmi v Palestini in Iranu ter drugod, kjer se borijo proti vojni, kolonializmu in diktaturi, zapisali številni francoski sindikati, društva in politične stranke ter posamezniki, ki od vlade zahtevajo serijo ukrepov za končanje vojne v regiji.

Dva dni kasneje so v nagovoru predsednika Macrona oboroženim silam za obrambno pripravljenost slišali, da »se bomo morali vsi žrtvovati, saj ima svoboda svojo ceno«. Vsi? Kdo bo plačal največ, če ne prav mladi? »Vojaška Evropa – antisocialna bomba« sta marca letos Frédéric Lebaron in Pierre Rimbert zapisala v Le Monde diplomatique, ker so evropski voditelji namesto podnebne nuje raje izbrali oboroževanje za obrambo pred Rusijo in uresničitev Trumpovih zahtev. Kdo bo plačal ceno tega »vojaškega keynesianizma«, se sprašujeta avtorja. Francozi so pravkar dobili odgovor svoje vlade, ki je v predlogu proračuna enormno zvišanje naprtila na pleča državljanov, razen za deset odstotkov najbogatejših.

»Ko se možje spustijo v vojno, počnejo nekaj, kar bi morali pustiti za kasneje – najprej gredo v akcijo, in šele ko utrpijo izgubo, so se pripravljeni pogajati,« piše zgodovinar Tukidid v Peloponeški vojni, ko opisuje zavzemanje Atencev v parlamentu Lakedemona za arbitražo in ne za vojno, ki jo od Šparte pričakujejo in zanjo navijajo njeni nestrpni zavezniki. Vsaj Evropa kot dedinja grške civilizacije bi morala imeti več posluha in smisla za refleksijo o naukih, ki ji jih zastonj ponuja njena zgodovina.

Zaveza iz 1945 je bila obnovljena leta 1990
Danes nenehno poslušamo in beremo posplošeno ugotovitev, da je mednarodna povojna ureditev presežena in praktično mrtva, torej nepovratno izginula, in z njo vrednote, ki so jo vodile. Res je ta ureditev neustrezna v nekaterih segmentih, predvsem to drži za pravico do veta petih velesil v varnostnem svetu OZN, saj se je v zadnjih desetletjih izkazalo, da geopolitična dinamika v svetu narekuje bolj pravične izboljšave najpomembnejšega instituta za svetovni mir. Podobno velja za nekatere druge institucije, kot sta na primer Mednarodni finančni sklad in Svetovna banka, v katerih imajo ves čas prevladujočo moč še vedno zahodnjaki, zato so države Bricsa ustanovile svojo banko. »Ne pozabimo, da velika večina mednarodnega prava še vedno deluje, ker ga države spoštujejo,« je prepričana tudi dr. Vasilka Sancin, novoizvoljena sodnica Evropskega sodišča za človekove pravice.

Bliže resnici je verjetno ugotovitev, da so za zdaj najbolj poškodovane zaveze OZN za mir v svetu in razvejani sistem varstva človekovih pravic v pravni državi, na katerega je bila EU vedno ponosna kot na češnjo na svoji torti. Zaradi zavzemanja za mir in demokracijo ter spoštovanje človekovih pravic je leta 2012 prejela Nobelovo nagrado za mir. Ta nagrada bi morala biti zaveza za naprej, a od tedaj standardi za uveljavljanje mnogih človekovih pravic in humanitarnega prava, zlasti ranljivih skupin, v državah članicah čedalje bolj upadajo – pa ne le v tistih, ki so vodene odkrito avtoritarno.

Redukcionistična enosmerna slepa logika ekskluzivne pravice Izraela, da se brani, ki jo Ursula von der Leyen v imenu EU, torej v našem imenu, tako neizprosno militaristično ponavlja za Netanjahujem, nevarno spominja na latinski izrek Fiat iustitia, pereat mundus. Da je torej pravica do obrambe Izraela nad vsem, četudi propadeta ves svet in mednarodni red z Gazo vred, ko okupatorji tam vse živo spreminjajo v prah in pepel?

Predvsem ne bi smeli pozabiti, da je bila temeljna zaveza obstoječemu mednarodnemu pravnemu redu, ki je bila sprejeta leta 1945, obnovljena leta 1990, ob ponovni združitvi Evrope. Na to pomembno dejstvo posebej opozarja Gilbert Achcar, češ da ga zlasti v zadnjem času radi spregledamo, ko tako močno odmevajo trditve, da povojne mednarodne ureditve ni več. In kdaj je po njegovem zahod bankrotiral? Vojaška intervencija v Libiji leta 2012 je zaradi instrumentalizacije instituta OZN Odgovornost zaščititi sprožila upravičeno nezaupanje. A v genocidu, ki se zdaj dogaja v Gazi, je uporabo tega humanitarnega instrumenta izločil prav zahod, ki je pokazal tudi povsem različen odnos do nalogov mednarodnega kazenskega sodišča za aretacijo Putina in Netanjahuja. To je povezano z »novim antisemitizmom«, ki ga zahodne vlade, večina političnih strank in mnogi intelektualci kar povprek pripisujejo muslimanom in vsem, ki branijo Palestince in/ali kritizirajo Izrael. A na ta način predvsem banalizirajo pretekli in sedanji antisemitizem radikalnih desnic, ki zdaj pridobivajo moč v čezatlantskem zavezništvu, trdnjavi odpora proti »osi zla« med drugo svetovno vojno. Revitalizacija zavez povojne Evrope v obdobju po hladni vojni je propadla zaradi neskladnosti in hegemonistične arogance nosilcev liberalizma in ne zaradi krepitve skrajne desnice, zaključuje Achcar.

Zato Iranci niso nasedli Netanjahujevim sladkobnim osebnim videopozivom gibanju Ženske, življenje, svoboda, naj izkoristijo ameriško-izraelsko bombardiranje za padec osovraženega režima, ki je prav zaradi tega zelo poostril represijo. Iran je starodavna in suverena država in ljudje ne želijo, da zahod po padcu režima ustoliči novo vlado, kakor se je to zgodilo po šahovem padcu leta 1979, ko so jim iz izgnanstva v Franciji pripeljali ajatolo Homeinija. Nihče pa k čemu takemu ne poziva Izraelcev, ki so pred 7. oktobrom 2023 dolgotrajno in množično protestirali proti Netanjahuju, ko si je hotel podrediti pravosodje, in ki v čedalje večjem številu nasprotujejo tudi uničevalni vojaški politiki njegove vlade.

Odpornost Evrope po ameriško
Če bomo kot Evropa in Evropska unija prej ali slej hoteli in tudi morali pomagati zlepiti črepinje razbitega mednarodnega pravnega reda OZN, da bi ostali zvesti vitalni ustanovni ideji evropskega mirovnega projekta, saj česa boljšega za človeštvo ni na obzorju, nam ne bo preostalo drugega, kot da se zanju borimo oziroma da ju branimo po najboljših močeh, četudi na brezkompromisni ameriški način. Nekako tako, kot sta to počela prebrisana Twainova literarna junaka Tom Sawyer in Huckleberry Finn, ko sta po nalogu tete zagrizeno pleskala staro vegasto ograjo in se dogovorila, da se ne bosta zmenila za zbadanje in norčevanje močnejših fantov. Delo ju sprva sploh ni veselilo, a sta se vedla, kot da je zelo pomembno in bi ga težko prepustila drugim. Važni kibici so ju sčasoma nehali zafrkavati in bili so veseli, da so lahko tudi oni prijeli za čopič, četudi so jima za to morali celo plačati.

Nedavno smo se lahko prepričali, kako to s pogumom in znanjem na podlagi človekoljubnega imperativa energično počne Francesca Albanese, posebna poročevalka OZN za Palestino. Povedala je, da njene misije ne motivira želja po Nobelovi nagradi, temveč misel na svoje otroke in vse otroke sveta, za katere ne želi, da bi morali živeti v prihodnosti, ki jim jo snujejo netilci vojn.

Častivredni Stéphane Hessel, pokojni nemško-francoski Jud, preživeli holokavsta, ki je svojo fundacijo namenil izključno izobraževanju palestinskih otrok, bi bil zelo zadovoljen. Francesca Albanese uteleša vse, kar nam je Hessel zapustil kot testament v svoji knjižici Dvignite se! (Indignez-vous!); bodite ogorčeni in ne sprejmite nesprejemljivega! Ogorčena je zaradi genocida v Srebrenici in zdaj na svoji funkciji uresničuje duha in črko miselnosti, ki je podlaga splošne deklaracije OZN za človekove pravice, ki jo je Hessel kot mladi pravnik pomagal zasnovati po drugi svetovi vojni, in vseh drugih mednarodnih konvencij, ki so ji sledile. Poganjala jih je univerzalna ideja o miru in dobrem življenju za vse – saj na ta svet vendar ne prihajamo zato, da bi trpeli, ker je življenje po definiciji dobra stvar za vse ljudi, ne le za »elite«! Hessel je politike večkrat spomnil, da je evropska socialna država zrasla na ruševinah druge svetovne vojne, ko so vlade imele na razpolago neprimerno manj sredstev kot danes, zato zdaj ne bi smelo biti nobenega izgovora, da za to ni denarja … Torej?

Milena Šmit je upokojena veleposlanica.

Baslovna fotografija: