Članek je bil objavljen v Sobotni prilogi časopisa Delo: 1. marca 2025
Povezava do članka Predsednik Emmanuel Macron – perverzni narcis?
Milena Šmit
upokojena veleposlanica
(tudi članica Ženskega lobija Slovenije)
Izdaja idej in ljudi je stalnica političnega življenja
Nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy (2007–2012) je bil avgusta 2023 v intervjuju za Figaro Magazine več
kot ogorčen: »Nihče ne razume, česa sem obtožen!
Če bi bil to scenarij za tv nadaljevanko, bi rekli, da je povsem neverjeten!«
Novinarji spletnega časopisa Mediapart so vzeli njegovo osuplost resno in se potrudili, da bi Francozom razložili, za kaj gre. »Neverjetni scenarij« je na začetku tega leta zaživel v celovečernem dokumentarnem filmu z naslovom Nihče od vsega tega ničesar ne razume (Personne n'y comprend rien), ki ga je s prostovoljnimi prispevki omogočilo več kot deset tisoč bralcev neodvisnega medija. Film razgrinja državno koruptivno afero pete francoske republike, verjetno najhujšo doslej. Govori o utemeljenem sumu, da je nekdanji libijski samodržec Moamer Gadafi politiku Nicolasu Sarkozyju ilegalno financiral predsedniško kampanjo v zameno za dobavo vohunske opreme iz francoske države, in še o marsikaterem drugem dogajanju za hrbtom državljanov.
Na prvi pogled komaj verjetna in zelo zapletena zgodba s številnimi udeleženci je terjala dolgoletni napor dveh raziskovalnih novinarjev: od leta 2011 do konca 2024 je Mediapart objavil 188 člankov na to temo, zbrani dokazi pa so, potem ko so preverili njihovo verodostojnost, prepričali preiskovalce in tožilce, da so zadevo vzeli v svoje roke. In tako so se nekdanji predsednik Sarkozy, njegovi trije ministri in devet soobtoženih znašli na zatožni klopi v kazenskem postopku, ki se je začel 6. januarja letos in bo trajal do desetega aprila.
Da bi zainteresirani državljani lahko razumeli »neverjetno zgodbo«, je novinar Fabrice Arfi napisal knjigo Sarkozy-Kadafi, zgodba pa je izšla tudi v obliki stripa. Premiera omenjenega dokumentarca je bila na predvečer začetka sodnega procesa, sledile so projekcije po državi in debate občinstva z novinarji Mediaparta, ki so organizirali celo hudomušno avtobusno turo po prestolnici z ogledi krajev ključnih dogodkov korupcijske afere.
Paralelna tajna diplomacija
Prvo javno vprašanje o sumu nezakonitega financiranja predsedniške kampanje iz leta 2007 je Nicolas Sarkozy dobil in tudi nemudoma z gnevom odbil že leta 2011, ko je v svoji stranki UMP neuspešno poskušal vnovič postati njen predsedniški kandidat. Takrat je časopis Mediapart opozoril na »libijsko afero«, potem ko je neznani vir iz tujine novinarjema Fabricu Arfiju in Karlu Laskeju poslal usb-ključek z več deset tisoč dokumenti, ki so razkrivali poslovanje Ziada Takieddina, francosko-libanonskega posrednika v trgovini z orožjem, povezanega s »Sarkozyjevim klanom« še iz devetdesetih let, ko je vladal premier Edouard Baladour.
Iz natančno urejenega posrednikovega arhiva je bilo mogoče razbrati, da sta se najtesnejša Sarkozyjeva sodelavca Brice Hortefeux in Claude Guéan že leta 2005 v Libiji na skrivaj sestala s šefom tajne policije Abdulahom al Senousijem, Gadafijevim svakom, ki je bil v Franciji v odsotnosti obsojen na dosmrtno zaporno kazen zaradi razstrelitve francoskega potniškega letala nad Nigerijo septembra 1989. Rezultat tega srečanja je shranjen v Takieddinovi dokumentaciji – gre za podpisano pogodbo o prodaji francoske vohunske spletne opreme za nadzorovanje Gadafijevih nasprotnikov, francoska republika pa naj bi v zameno »uredila status al Senousija«, ki je bil na Interpolovem seznamu iskanih oseb.
Znesek retrocommission, nezakonite provizije prodajalca opreme, je znašal 50 milijonov evrov. Takrat je bil Sarkozy notranji minister v vladi Jacquesa Chiraca in je svojo paralelno tajno diplomacijo uradno pokril z razlago, da Gadafi koristno zadržuje ilegalno migracijo iz Afrike pred vrati Evrope.
Državniški obisk, potem napad, vmes pa korupcija
Decembra 2007, nekaj mesecev po francoskih volitvah, je Gadafi obiskal takrat že predsednika Sarkozyja in ta mu je v prestolnici priredil državni sprejem, libijski gost pa je za štiri dni postavil svoj šotor na elizejskem vrtu – »v srcu francoske republike«. Spomladi 2011, ko se je začela arabska pomlad, je Francija skupaj z Veliko Britanijo in ZDA več mesecev bombardirala Libijo, češ da bo koalicija libijskemu diktatorju preprečila, da bi se znesel nad lastnim ljudstvom v upornem Bengaziju, kar je kasnejša britanska parlamentarna preiskava postavila na laž. Na strani ameriških zaveznikov pa je takrat neuradno veljalo, da gre za vojno Francije proti libijskemu diktatorju, ki je bil oktobra istega leta ujet in ubit. Njegov najstarejši sin Saif, ki so ga kasneje izsledili in vzeli za talca libijski uporniki, je takrat na nekem posnetku vztrajal, da »mora ta klovn Sarkozy najprej vrniti denar«.
»Kakšna korupcija neki, kje so dokazi o denarnem toku – bančni virmani in vse drugo, prav nič ne obstaja!« je Sarkozy bentil na francoski televiziji v lasti svojega prijatelja Vincenta Bolloréja. A vse kaže, da so preiskovalci odkrili zabrisane sledi nakazil v finančne oaze in dokaze o prenosu denarja čez meje v kovčkih. Ter najem ogromnega sefa v višini odrasle osebe v neki pariški banki, ki naj bi služil za hrambo Sarkozyjevih govorov, kot so pojasnili obtoženi.
»Je ne suis pas un malfaiteur! (Jaz nisem zlikovec!),« je Sarkozy – ki je nekoč javno razkril, da je Brazgotinec z Alom Pacinom v glavni vlogi njegov najljubši film – energično zavpil na sodnem zaslišanju sredi januarja letos, prepričan, da je le žrtev političnega pregona. Že na začetku policijske preiskave je za vse, kar se mu očita, obremenil svoja najtesnejša sodelavca – ministra in prijatelja, češ da sam ni vedel ničesar o njunih koruptivnih poslih, in pri tej obrambi vztraja.
»Glede na to, da je bil Sarkozy lani decembra v nekem drugem kazenskem postopku zaradi poskusa korupcije sodnika že pravnomočno obsojen na leto dni nepogojnega zapora, uradno velja za kriminalca,« je mirno odgovoril novinar Fabrice Arfi na vprašanje enega od bralcev Mediaparta. Nekdanji predsednik države sicer ne bo šel v zapor, ker je dopolnil 70 let – in zakon dopušča alternativno prestajanje kazni. Do njenega izteka bo nosil elektronsko zapestnico, tri leta ne bo mogel voliti in biti voljen, zakon določa tudi odvzem državnih odlikovanj.
Predsednik Emmanuel Macron – perverzni narcis?
Sedanji francoski predsednik Emmanuel Macron, ki ga po januarskih anketah zavrača kar 85 odstotkov državljanov, se čedalje bolj pogreza v politično agonijo. Državo je potisnil na rob kaosa, ko je junija lani z neznosno lahkostjo razpustil narodno skupščino in razpisal nove volitve. Ker se te niso izšle po njegovih načrtih, je – močno oslabljen, a trmasto odklonilen do levega političnega spektra – najprej izbral za premiera desničarja Michela Barnierja, po njegovem hitrem padcu pa sredinskega Franço- isa Bayrouja.
Macronov drugi mandat je mučen, država ima več kot šestodsto- tni javni deficit, on pa si v svoji »grandilokventnosti« domišlja, da bi morala državljanom v čedalje bolj napornem vsakdanjiku zadostovati uspeh lanskoletnih olimpijskih iger in veličastno odprtje obnovljene notredamske katedrale, za katero so najbolj zaslužni inženirji, arhitekti in prvovrstni rokodelci, saj brez njihovega znanja, ki ga v svojih cehih skrbno prenašajo iz roda v rod, tudi ves zbrani denar mecenov ne bi zagotavljal uspeha.
Film razgrinja državno koruptivno afero pete francoske republike, verjetno najhujšo doslej.
Govori o utemeljenem sumu, da je nekdanji libijski samodržec Moamer Gadafi politiku Nicolasu Sarkozyju
ilegalno financiral predsedniško kampanjo v zameno za dobavo vohunske opreme iz francoske države,
in še o marsikaterem drugem dogajanju za hrbtom državljanov.
Kulturni misiji prenove muzeja v Louvru je predsednik Macron ob nedavnem vrhu umetne inteligence v Parizu dodal še razvoj le-te, s čimer naj bi v pospešeni tekmi nadoknadil evropski zaostanek za svetovnimi silami, za katerega bo predvidoma treba odšteti 109 milijard evrov. Ali ne gre morda za poignon de dingue – nerazumno vsoto denarja? Tako je nekoč Macron označil izdatke za socialno državo, ki bo v prihodnje prikrajšana še zaradi (razumnega?) dviga stroškov vojaške obrambe. Njegovo prvotno idejo o pošiljanju vojakov v Ukrajino je zavrnilo 70 odstotkov državljanov.
Emmanuel Macron se je Francozom najbolj zameril s fanatično nepopustljivostjo pri pokojninski reformi, ki jo je kljub nasprotovanju 85 odstotkov državljanov na začetku drugega mandata vsilil z dekretom izvršilne oblasti brez glasovanja parlamenta. V družbi se krepijo argumentirani kritični glasovi, čedalje več je ljudi, ki jim frustracije povzročata predsednikov način in vsebina vladanja. Vzvišenost do »socialno manjvrednih«, ki mu redno uhaja iz njegovih javnih komentarjev, in značajske poteze, ki razkrivajo avtoritarnost, pogosto sočasno zatrjevanje dveh nasprotij in prelomljene obljube so oddaljili mnoge njegove privržence, številne raziskovalce pa privedli do spoznanja, da gre za človeka, ki veliko govori, a malo pove.
Tako je perverzno osebnost poljudno strnil pokojni psihiater in psihoanalitik Paul-Claude Racamier, avtor študije Le génie des origines, s podnaslovom Psihoanaliza in psihoza. Njegova dognanja je v svoje raziskave vključil sociolog Marc Joly, specialist za narcistično motnjo, ki je dolga leta preučeval nasilno razdiralno vlogo dominantnega partnerja v toksičnih zakonskih in medosebnih odnosih. Ti so se v Franciji začeli množiti od sedemdesetih let naprej, povezani z rastočo prevlado neizprosne neoliberalne logike spekulativnega kapitala, ki se je prenašala v družbo in družino.
Joly v svoji najnovejši knjigi La pensée perverse au pouvoir (Perverzna misel na oblasti) natančno razčleni predsednikov diskurz ter vzroke in posledice njegovih ravnanj, odkar je leta 2017 vdrl v politični prostor kot »druga levica«, za katero se je kmalu izkazalo, da služi velikemu kapitalu ter pod sloganom edine obrambe proti skrajni desnici občasno prevzema njene ideje in ji vse bolj odpira vrata na oblast. »Sem prepričan socialist, ker verjamem v splošni interes,« je decembra 2014 izjavil Emmanuel Macron, minister za gospodarstvo v socialistični vladi predsednika Hollanda. »Iskrenost me obvezuje, da vam povem, da nisem socialist,« je preračunljivo izjavil avgusta 2016 kot skorajšnji predsedniški kandidat. »Nobenih pravil ne upošteva,« je bil zgrožen nekdanji premier Manuel Valls.
»Sem prepričan socialist, ker verjamem v splošni interes,« je decembra 2014 izjavil Emmanuel Macron,
minister za gospodarstvo v socialistični vladi predsednika Hollanda. »Iskrenost me obvezuje,
da vam povem, da nisem socialist,« je preračunljivo izjavil avgusta 2016 kot skorajšnji predsedniški kandidat.
Sociolog Marc Joly si ne dela utvar o politikih: »Že po definiciji in ne glede na naravo in vsebino svojih prepričanj so politiki na visokih položajih bolj ali manj preračunljive osebnosti, privrženci odnosov moči, nezaupljivi, lažnivi (v najboljšem primeru z opustitvami), egoistični in osredotočeni nase, četudi ne nujno narcistični; 'izdaja' idej in ljudi je stalnica političnega življenja.«
Pa vendar je prepričan, da je sedanji predsednik precedenčni pojav v francoski politični krajini, saj je s svojimi manipulacijami – enako kot to počenja dominantni toksični partner v medosebnih odnosih – celotno francosko družbo privedel na rob razuma. »Njegov škodoželjni užitek ob razpustitvi parlamenta spominja na mehanizem besa, ki se sproži pri določenih moških ob ločitvah, pri čemer je volilno telo kot ženska, ki jo je treba zavojevati ali pa uničiti, če vas hoče zapustiti.«
Marc Joly podpira dognanja pisateljice Hélène Devync, ene od žrtev posilstva, ki je javno ugotovila, da predsednik Macron, ki z »marmornatim mirom« ščiti nasilneža Depardieuja, češ da je nacionalni filmski spomenik, in za ministra za notranje zadeve nastavi človeka, ki ga bremeni obtožba spolnega nadlegovanja, ne more biti njihov zaveznik. Toksični predsednik je naslov knjige Etienne Campion, novinarke tednika Marianne, ki je izšla letos, Veliki manipulator pa je delo njenega kolega Marca Endewelda, ki je že leta 2020 opozoril Francoze, kakšno osebo so (prvič) izbrali za predsednika – zdaj je ujetnik skrajne desnice in trdi, da nikoli ne bo odstopil.
Premierja Bayrouja je dohitela preteklost
Vse kaže, da ima najnovejši francoski premier François Bayrou, dolgoletni politik v desno se premikajoče »sredine«, resne težave s spominom. Preteklost ga je dohitela, ko je pred dnevi v javnosti silovito izbruhnil škandal o posilstvih in nasilju nad gojenci v zasebnem katoliškem internatu Notre-Dame-de-Bétharram na jugu Francije, blizu mesta Peau, kjer je Bayrou bil dolgoletni župan in predsednik regionalnega sveta Atlantskih Pirenejev. Prizadeti starši otrok so že pred dvema desetletjema in pol zaman poskušali s svojimi pritožbami prodreti v javnost. Minuli teden je premier Bayrou kar dvakrat v štiriindvajsetih urah poslancem v nacionalni skupščini zatrdil, da o zlorabah ni vedel ničesar.
Demantirajo ga pismo s podpisano povratnico, pričevanje upokojene profesorice in »roka pravice« v osebi preiskovalnega sodnika Cristiana Mirande, ki je povedal, da je že leta 1998 poslanca Bayrouja na njegovo željo – saj se je v tej instituciji šolal eden od njegovih sinov, soproga pa je poučevala verouk – osebno obvestil, da preverjena dejstva po preiskavi stotin pritožb kažejo na utemeljene obtožbe. A nekdanjemu ministru za izobraževanje v laični republiki Franciji (1993–1997), sicer znanemu zaščitniku katoliškega zasebnega šolstva, to ni zadostovalo. Preiskovalnemu sodniku je takrat odgovoril, da tega ne more verjeti.
A glej, zdaj se je premier nemudoma sestal z žrtvami, obljubil preiskavo, ukrepanje, odškodnine! Bo z zakasnelimi »spokorniškimi dejanji« lahko izbrisal svoje prejšnje opustitve pravne, politične in moralne odgovornosti in se obdržal na funkciji, medtem ko tarna, da je postal »žrtev mehanike škandala«? Predsednik Macron je izjavil, da mu povsem zaupa. Nato je odletel na obisk k ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu, kjer je na dan tretje obletnice napada na Ukrajino govoril v imenu Evrope. Po oceni Le Monda je »potekal dialog gluhih, četudi na prijateljski način«. Srečanje je potrdilo, da ni več skupnih vrednot, gre le še za vprašanje interesov.
Nad črto
Le Mondova raziskovalna novinarja Gérard Davet in Fabrice Lhomme v delu Izdajalec in nič iz leta 2021 opozarjata »na popolno odsotnost splošne lucidnosti na vrhu oblasti«, kar je morda lahko uvodni odgovor na vprašanje, kaj se dogaja s političnim razredom. »Dobra institucija je tista, v kateri se perverzni značaj ne izplača,« je ugotovil psihiater in psihoanalitik Paul-Claude Racamier v Psihoanalizi brez kavča, kjer je razložil, da je perverzno mišljenje, ki je vedno brezobzirno in brezčutno instrumentalno usmerjeno v manipulacijo okolice, čisto nasprotje kreativnega mišljenja. Ali je mogoče, da toliko perverznega mišljenja na vrhu države ne bi imelo nobenih posledic v družbi?
V februarskem Le Monde Diplomatique na naslovni strani novinarka Maelle Mariette piše o šibkem materialnem položaju pretežne večine študentov v Franciji: njena raziskava kaže, da se eden od petih ne naje do sitega, enako se godi tudi enemu od dveh, ki morata za preživetje ob študiju delati, več kot polovica vseh pa si ne more več privoščiti zdravstvene oskrbe. Socialne razmere, ki bi nekdaj vodile k uporu, dandanes pri mnogih mladih ljudeh povzročajo resignacijo, ki jim govori, da je študij pač tlaka, ki jo je treba prestati za to, da bi si zagotovili safe place, kakor so zgovorno posvojili anglosaški izraz za varno mesto v francoski družbi. Primanjkuje volje za organizirani upor, ker vse bolj prevladuje prepričanje, da gre za probleme vsakega posameznika in ne za kolektivno stvar.
Kolektivni duh upora (pre)živi na različne načine. Srbski starši in stari starši dobro razumejo, kako pomembno je, da stojijo ne le posamično, ampak tudi kot trdna skupnost za svojim potomstvom, ko se le-to brezkompromisno zavzema za stvari, ki zadevajo celotno družbo. Povezanosti v duhu in dejanjih se zavedajo tudi srbske aktivistke FAME, naslednice AFŽ (antifašistične fronte žensk), ustanovljene pred osemdesetimi leti, ki so zdaj prevzele vlogo »blokadnih kuharic« in pripravljajo hrano za protestnike.
Državljani v nekem trenutku pač ugotovijo, da morajo braniti svojo integriteto, ker jih oblast obravnava kot bebce pod svojimi vegastimi nadstreški. »Mislim, trdno in neomajno mislim na zmago resnice, ki se osvobodi na gnijočih lažeh,« je Racamier napisal leta 1992. ●
Milena Šmit, upokojena veleposlanica
Naslovna fotografija povzeta iz Sobotne priloge Dela.
Foto Bertrand Guay/Reuters
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com