Milena Šmit v Sobotni prilogi Dela: Zmagal bo človek, ne tank!

Sobotna priloga časopisa Delo

14. december 2024

Povezava do članka v Sobotni prilogi Dela

Milena Šmit

upokojena veleposlanica

(tudi članica Ženskega lobija Slovenije)

Zmagal bo človek, ne tank!

Sporočilo iz naslova članka je zapisano v ohranjenem napisu na zidni škrbini v izraelski naselbini Nirim na jugu puščave Negev. Njen temeljni kamen je pod okriljem judovske paravojaške organizacije Hagane leta 1946 v noči na praznik jom kipur skrivaj položila skupina mladih domačinov, skupaj z vrstniki, ki so v obljubljeno deželo prišli po drugi svetovni vojni iz Evrope. Za cilj so si postavili širitev ozemlja za nova judovska naselja čim bolj proti jugu, proti meji z Egiptom. Dve leti zatem so se, slabo oboroženi, iznajdljivo in hrabro bojevali z neprimerno močnejšo egiptovsko vojsko, ki jih je napadla, ko je bila ustanovljena izraelska država. In takrat je nastal napis iz naslova, ker so se ti zagnani mladi ljudje počutili močnejši od tankov.

Nirim in njegov vojaški muzej nedavno v svojem romanu Zgolj detajl (UMco, prevod Barbara Skubic) obišče palestinska pisateljica Adania Shibli, ker ji ne da miru zločin, ki se je tam zgodil avgusta 1949, natanko petindvajset let pred njenim rojstvom. Izraelska izvidniška vojaška enota je takrat v puščavi iskala sovražne »infiltratorje« in na licu mesta brez milosti pobila neoboroženo skupino beduinov s kamelami vred, mlado dekle pa odpeljala v svoj tabor, kjer so jo vojaki posilili in ubili. Ko avtorica romana sprašuje ustanovitelja in upravitelja muzeja v Nirimu o letu 1949 in pokolu beduinov – ki so bili po njegovih besedah prvotno prijateljski sosedje novodošlih Judov, a je kasnejša vojna proti Izraelu vse spremenila –, se veteran po razmisleku spomni, da je slišal tudi zgodbo o tem, da so izraelski vojaški izvidniki umorjeno beduinsko dekle našli v vodnjaku, ker da so Arabci imeli navado na ta način kaznovati ženske dvomljivega vedenja … Gre zgolj za detajl ali za vzorec izkrivljanja resnice, ki krivdo naprti nasprotniku? Na nedavnem kongresu mednarodnega Pena v Oxfordu je povabljena izraelska novinarka v razpravi o zatiranju svobode izražanja v Izraelu in na zasedenih ozemljih po 7. oktobru 2023 menila, da sta resnici obeh strani, izraelske in palestinske, o sleherni stvari tako zelo vsaksebi, da nobena od njiju ne more biti resnična. Palestince in njihove zgodbe je prvič srečala šele na univerzi. Ena od kolegic je izhajala iz uničene in izbrisane palestinske vasi v bližini visoko ograjene naselbine izraelskih priseljencev, kjer je odraščala novinarka, ki do takrat še nikoli ni slišala za to vas. Razklana resničnost, torej?

Moralno sesutje zahoda

Arabski svet in večina držav globalnega juga ne more razumeti zgovornega molka evropskih politik o genocidnem ravnanju izraelskih oblasti v Gazi, terorju na zasedenih ozemljih in v južnem Libanonu. V njihovih očeh je verodostojnost zahoda skupaj z njegovimi dvojnimi merili dokončno izgubljena. Francoski spletni časopis Mediapart je objavil mnenja nekaterih intelektualcev arabskega rodu, ki so doma v obeh svetovih in so se sredi novembra zbrali na posvetu v pariškem Institut du monde arabe. Od lanskega sedmega oktobra naprej prav vsi občutijo, da so pod stalnim nadzorom. V zahodnih državah lahko brez težav kritizirajo režime arabskih držav, o tem, kar se dogaja v Palestini, pa ne morejo govoriti, saj mentaliteta represivnega (u)stroja takoj vse spreobrne v očitek o antisemitizmu. »Zakaj se v evropski debati vsaka kritika Izraela nenehno (z)vrača na antisemitizem, kar navsezadnje pomeni obsojanje arabskega sveta za evropski historični antisemitizem?« sprašuje Leyla Dakhli, avtorica študije o zgodovini sodobnega Bližnjega vzhoda. Gilbert Achcar, francosko-libanonski sociolog, pa je prepričan, da so za shoah odgovorne evropske države v tej katastrofi dobile omejeno lekcijo »Nikoli več!«, ki velja le za Jude, na mesto da bi po univerzalnem načelu veljala za katerokoli ljudstvo. Pisatelj Aimé Césaire ter filozof in psihiater Frantz Fanon sta v prejšnjem stoletju vehementno kritizirala zahod, ki se hvalisa s »humanizmom« in z »vrednotami«, ki jih sproti tepta s svojim kolonializmom. Tudi današnji arabski intelektualci si glede tega ne zatiskajo oči. »Že stoletja se zavedamo rasističnega pogleda zahoda na naš arabski svet, toda zdaj je nastala ločnica pred in po Gazi, kar nakazujeta razsežnost zločinov in njihovo trajanje, pri čemer zahod še vedno neomajno stoji za Izraelom. Ne čudi nas, da vlade podpirajo to kriminalno politiko, a da se temu pridružujejo tudi mediji in akademske institucije, je nezaslišano. To, da je zatrta svoboda govora v zahodnih družbah, je sramota, zahod je izgubil vso kredibilnost!« je ogorčena filozofinja Suzanne Kassab iz Dohe. Ob tem se je treba spomniti inkvizicijskega tona in načina yes or no, na katerega je natanko pred letom dni – potem ko so se na kampusih nekaterih ameriških univerz razmahnile študentske propalestinske demonstracije – republikanska parlamentarka Elise Stefanik, zvesta zaveznica Izraela, ki jo je izvoljeni predsednik Trump namenil za veleposlanico v OZN, na javnem zaslišanju v kongresu izpraševala direktorice univerz Harvard, Pensilvanija in MIT o njihovih politikah proti antisemitizmu …

Uničenje korenin življenja

»Palestina je postala simbol globalne kolonialne krivice, rasizma, dominantnega diskurza in nadzora naravnih virov,« strne Nadim Houry, pravnik za človekove pravice. »Naš šok je povezan s spoznanjem, da palestinska življenja in življenja Arabcev nimajo nobene cene v človeški hierarhiji. Palestincem v Gazi so vzeli življenje, prostor in čas, s tem so jim uničili preteklost, sedanjost in prihodnost.« »Ta vojna sega do korenin življenja, saj onemogoča njegovo reprodukcijo,« je zgrožen Samer Frangie, profesor iz Bejruta. Opozarja, da so ZDA in države, ki Izraelu pošiljajo orožje, dopustile, da je genocid postal vojaško orodje, kar je pošastni precedens, kombiniran s tehnologijo in umetno inteligenco, ki presega vse dosedanje meje možnega uničenja. Pri tem gre agresorju na roko tudi mlačnost odziva avtoritarnih režimov v arabskih državah, ki še niso pozabili s krvjo zadušenih ljudskih vstaj pred poldrugim desetletjem, saj se zavedajo, da bo vsakršna politična mobilizacija ljudi glede palestinskega vprašanja sprožila vprašanja o pravičnosti in se obrnila tudi proti njim samim. Prav zato je treba o vsem, kar se zdaj dogaja, govoriti in to skrbno beležiti, so prepričani arabski intelektualci. Ali bodo morali iznajti nov jezik, da bodo z izrazi scolaricide (onemogočanje šolanja otrokom), culturicide (uničenje kulturne dediščine), futuricide (izbris prihodnosti) itd. lahko verodostojno opisali razsežnosti genocida v Gazi in spremembe, ki jih je povzročil v svetu? Na lanskoletnem frankfurtskem knjižnem sejmu je bila zaradi solidarnosti z Izraelom po Hamasovem napadu odpovedana slovesna podelitev nagrade liberaturpreis Adanii Shibli za knjigo Zgolj detajl. Med zadnjim kongresom medna rodnega Pena je avtorica dala misliti vsem navzočim, ko je na uvodni slovesnosti v starodavni oxfordski knjižnici Bodleian prebrala svoj pronicljivi esej, v katerem pretanjeno govori o lastnem zavednem in nezavednem odnosu do »prepleta in izpleta« dveh jezikov – intimnega maternega arabskega in hebrejskega jezika okupatorja, nujnega za preživetje.

Kako iziti iz vsega tega?

Arabski intelektualci niso edini, ki so zgroženi nad teptanjem mednarodnega prava in humanitarnega prava v Gazi. Novinarka Anne--Cécile Robert v zadnji številki Le Monde diplomatique ugotavlja, kako ZDA s svojo interpretacijo v svojo korist prilagajajo mednarodno multilateralno okolje. Ameriška diplomacija – in za njo evropska – že nekaj let obsesivno uporablja izraz rules based order, na pravilih temelječi red, ki je povezan z zahodnimi vrednotami. To je ohlapen, izmuzljiv in konflikten termin, opozarja avtorica, ki naj bi zamenjal uveljavljeni pojem mednarodnega pravnega reda, slonečega na univerzalnih načelih ustanovne listine OZN, ki so jih sprejele vse državne članice. Pol leta po zmagoviti bliskoviti sedemdnevni vojni, ko je izraelska vojska zasedla Jeruzalem, Gazo, Zahodni breg, del Jordanije in Sirije ter egiptovski Sinaj, je 30. decembra 1967 tedanji francoski predsednik de Gaulle napisal pismo izraelskemu premieru Davidu Ben Gurionu »v imenu prijateljske in zavezniške države Francije«. Spomnil ga je, da je izraelska država nastala na ozemlju Palestine in da Arabci to ozemlje štejejo za svoje, zato bi moral Izrael v odnosih s sosedi slediti dosledni zmernosti (stricte modération). Enako velja tudi za njegove teritorialne ambicije, saj na ozemljih, ki jih je nedavno zasedla izraelska vojska, le-ta izvaja represijo in izgone, kar je bolj podobno aneksiji, vsekakor pa je meja potrebne zmernosti presežena. Ta konflikt bi morala rešiti arbitraža v okviru OZN in Francija je pripravljena pomagati za dosego rešitve, ki bi zagotavljala mir. Pismo zaključuje z mislijo, da je Izrael postal država, kot so druge, in da bosta njegov obstoj in delovanje odvisna od njegove politike, ki bo vredna toliko, kolikor se bo znala prilagoditi resničnosti. Na to modro de Gaullovo svarilo, ki v skoraj polstoletni retrospektivi kaže, kam je od takrat izraelska politika pripeljala izraelsko državo, je nedavno spomnil Dominique de Villepin, nekdanji premier in zunanji minister v Chiracovi vladi. V zgodovini diplomacije bo ostal zapisan po svojem ognjevitem govoru v OZN proti invaziji Iraka leta 2003, ko sta se Francija in Nemčija zoperstavili ameriškemu načrtu za napad, ki je slonel – kakor se je izkazalo – na laži o iraškem orožju za množično uničevanje. Danes de Villepin pledira za ohranitev obstoječega mednarodnopravnega reda, ki visi na nitki in predstavlja edino zatočišče svetovnega splošnega interesa, katerega ključ je pravičnost. Evropo svari pred Trumpovo »transakcijsko« mentaliteto v diplomaciji in Evropsko unijo roti, naj skupaj z ZDA še pred njegovo inavguracijo pride na dan z iniciativo glede rešitve iranskega problema in tako določi »rdečo črto« izraelski invaziji. Skupaj z Ukrajino in ZDA naj predstavi načrt miru, ki ne bo pomenil kapitulacije Ukrajine. Sicer bo EU postala ameriški vazal.

V to smer gre tudi apel tri tisoč francosko-izraelskih judovskih intelektualcev »Rešite nas pred nami samimi!«, ki se obrača na mednarodno skupnost in jo poziva, naj za voljo njihove prihodnosti in prihodnosti vseh prebivalcev Izraela in Palestine ter držav v regiji končno uporabi vso svojo politično moč za pritisk na Izrael, da bo prenehal z agresijo.

Gospa Ana Frank gre v Palestino

Na plenarnem zasedanju letošnjega kongresa mednarodnega Pena je potekala burna razprava o besedilu zgoraj omenjene resolucije o poslabšanju razmer za svobodo izražanja v Izraelu in na zasedenih palestinskih ozemljih. Na eni strani so padale ostre obsodbe o tem, kako Izrael brez kančka milosti izvaja apartheid in genocid, druga stran pa je izpostavljala predvsem pomembnost pravice do obrambe Izraela. Ozračje je postajalo vse bolj naelektreno, saj je nazorno odražalo politično in dejansko razklanost sveta glede tega vprašanja, zato je začenjalo ogrožati sprejem resolucije. Razprava je dobivala zelo neprijetne binarne politične tone ob hkratnem pozivanju, da je Pen ne politična organizacija, ki ni pristojna za reševanje političnih vprašanj, ki so v rokah OZN in držav.

In takrat je mogočno nastopil Boris A. Novak, zaslužni predsednik odbora Pisatelji za mir, in spomnil, da Pen ni insula – otok, temveč polotok, Pen-insula, ki ni odtrgan od preostalega sveta, zato se zaradi svoje apolitičnosti ne more in ne sme izvzeti iz dogajanja v svetu. Ostati mora zvest svojemu mirovnemu poslanstvu in se zavzeti za pravičnost. Zato je prav, da kongres sprejme resolucijo in se ne pusti speljati v vode razdora. »Ali ne razumete, da gre prav zato gospa Ana Frank zdaj v Gazo, kjer sreča soimenjakinjo, palestinsko deklico Hanan, in ji pomaga?« je Boris A. Novak s poetično resnico in pravico svoje poeme ogorčeno povzel smisel in logiko mirovnega poslanstva mednarodnega Pena. Debata se je umirila, glasovanje o resoluciji, ki je bila na koncu sprejeta, mu je dalo prav. Mednarodni Pen je demokratično združenje, pravica veta za velesile ne obstaja …

»Palestina je postala simbol globalne kolonialne krivice, rasizma, dominantnega diskurza in nadzora naravnih virov. Naš šok je povezan s spoznanjem, da palestinska življenja in življenja Arabcev nimajo nobene cene v človeški hierarhiji. Palestincem v Gazi so vzeli življenje, prostor in čas, s tem so jim uničili preteklost, sedanjost in prihodnost.«

          NADIM HOURY,

          pravnik za človekove pravice 

Kdaj bo torej lahko zmagal človek in ne tank? Znana maksima Alberta Camusa »Un homme, ça s'empêche!« (Človek, zadrži se!) iz njegovega besedila Le premier homme govori o grozovitih pobojih med alžirsko osvobodilno vojno in etičnem kompasu, ki bi moral zadržati človeka, da se ne bi nečloveško znesel nad sočlovekom. Morda je ta zapoved pravi odgovor za na zidu zapisano trditev zanesenjaških mladih judovskih priseljencev, nastalo po holokavstu: človek bo zmagal nad tankom takrat, ko se bo osvobodil jarma svoje bestialne (samo)uničevalnosti. S tem bi se zagotovo strinjala tudi gospa Ana Frank.