Združeni narodi so leta 1999 razglasili 25. november za mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Na ta dan leta 1960 je dal dominikanski diktator Rafael Trujillo na krut način ubiti tri sestre Mirabal, ki so bile politične aktivistke v Dominikanski republiki. S 25. novembrom se vsako leto začnejo tudi akcijski dnevi proti nasilju nad ženskami, ki se sklenejo z 10. decembrom, svetovnim dnevom človekovih pravic.
Ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami je v Cankarjevem domu v Ljubljani potekala Nacionalna konferenca o preprečevanju in odzivanju na nasilje nad ženskami.
Konferenco, ki je bila namenjena predstavnicam in predstavnikom civilne družbe ter strokovnjakinjam in strokovnjakom socialnega varstva, policije in pravosodja, so organizirali Ministrstvo za pravosodje, Ministrstvo za notranje zadeve in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter nevladne organizacije Društvo SOS telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo in PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja.
Predsednica Državnega zbora mag. Urška Klakočar Zupančič je imela uvodni nagovor in se med drugim vprašala, kaj je nasilje. Dejala je, da ni samo to, kar vidimo na žrtvi. Je prav vse, kar nekoga, otroka, žensko ali moškega, spravlja v stisko in mu povzroča nelagodje. Je fizično, psihično, spolno in ekonomsko ter se manifestira še v mnogih drugih, bolj dodelanih in prefinjenih oblikah.
Nanj ni imuna nobena družbena struktura, vsakodnevno gojišče nasilja pa so netoleranca, sovražni govor, pozicije moči, ki so materialne in intelektualne, kognitivne. Nasilje nad ženskami, ki so kot matere, hčere, sestre, žene, sodelavke in prijateljice temelj vsake družbe, je nedopustno in zavržno. Zato je mnogo premalo nasilje samo verbalno obsoditi. Potrebno je stalno ozaveščanje sebe in drugih, predvsem mladih, o posledicah nasilja in jih že v času odraščanja naučiti prepoznati nasilje ter jim vliti zavest in pogum, da ga bodo znali prepoznati in se mu tudi zoperstaviti.
Ministrica za notranje zadeve mag. Tatjana Bobnar je dejala, da je femicid tisto kaznivo dejanje, zaradi katerega ženske največkrat izgubijo življenje. Tudi v Sloveniji je dom najbolj nevaren kraj zanje. Raziskave kažejo, da kar v dveh tretjinah primerov kaznivo dejanje oziroma nasilje v družini, nasilje nad ženskami, ni bilo prijavljeno. V tretjini femicidov pa je storilec, torej nasilnež, kršil prepoved približevanja. V Ministrstvu za notranje zadeve so si zadali dva cilja: Prvi cilj je krepitev ničelne tolerance v družbi, politiki in tudi v medijih do nasilja v družini, nad ženskami in krepitev zaupanja v državne inštitucije. Zato da spodbudimo žrtve, da spodbudimo vse, ki imajo informacije, da se dogaja nasilje nad ženskami ali v družini, da ga prijavijo. Drugi cilj je krepitev učinkovitosti ukrepanja, da zaščitimo žrtev, da ustrezno ukrepamo zoper storilca in da žrtvi povrnemo varnost, kontrolo nad lastnim življenjem in predvsem dostojanstvo.
Ministrica za pravosodje dr. Dominika Švarc Pipan je poudarila, da je vsakršno nasilje zavržno in povsem nesprejemljivo in dejala, da nasilje nad ženskami ne more biti sprejemljivo v nobeni obliki, v nobenem kontekstu. Ni ga mogoče opravičevati, tolerirati in relativizirati. Prav tako pa je popolnoma nesprejemljivo kadarkoli s prstom kazati na žrtev, jo kakorkoli kriviti ali sokriviti za nasilje, ki se ji dogaja. Nesprejemljivo je tudi žrtev stigmatizirati v družbi ali v medijih. Mediji nosijo veliko odgovornost. Zavedati se moramo, da nasilje svojo ultimativno zmago doseže takrat, ko žrtev krivdo za nasilje v celoti ali deloma prevzame nase. Pomemben je odziv institucije, ki prva stopi v stik z žrtvijo, družbe, okolice in družine žrtve. Kot družba se moramo vprašati, koliko nasilja potiho toleriramo, koliko ga sploh ne zaznamo in do kakšne mere si zatiskamo oči.
Minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec je dejal, da kljub temu, da so bili v zadnjih desetletjih narejeni veliki koraki naprej, še vedno živimo v družbi, kjer se dve tretjini nasilja zgodi za štirimi stenami, v zavetju doma. Opravka imamo z globoko ukoreninjenimi vzorci, ki so stari toliko, kolikor je stara pošast patriarhata. Še vedno živimo v državi, kjer se krivda pripisuje žrtvam in ne storilcem, čeprav so slednji tisti, ki bi jih moralo biti sram. Na ministrstvu so zaposlili več kot 40 socialnih aktivatorjev. Začenjajo z akcijo krepitve in promocije SOS telefona in postavitve mreže varnih hiš, kamor bodo lahko ženske pred nasilneži ubežale in se umaknile. Zavezujejo se, da bomo naredili vse, da ustvarimo okolje, kjer bodo storilci in ne žrtve tisti, ki jih bo moralo biti sram. Opozoril je še, da je velik del nasilja posledica neenakosti, saj ženske prepogosto trpijo nasilje svojih partnerjev, ker so od njih ekonomsko odvisne.
Direktorica Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja Katarina Bervar Sternad je dejala, da od kar v Sloveniji delujejo nevladne organizacije, je to prvič, da so svoja prizadevanja na področju preprečevanja nasilja nad ženskami združila tako predsednica državnega zbora, ministrici, minister in nevladne organizacije. Dovolj je bilo časa, da se od pogovorov premaknemo k dejanjem. Imamo priložnost, da odkrijemo vrzeli pri našem delovanju in ugotovimo, kakšne so vloge posameznih segmentov sistema in države, da oblikujemo družbo brez nasilja, kjer se vsi počutimo varni, še posebej doma.
Predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin je dejala, da številne žrtve nasilja (samo k njim jih je lani poklicalo več kot 1100) vsak dan poročajo, da njihove pravice niso uresničevane, tako kot si želimo oziroma bi moralo biti. Nujno je treba opozoriti na sekundarno viktimizacijo, ki jo še vedno doživljajo. Ženske še vedno ne zaupajo sistemu do te mere, da bi zahtevale svoje pravice in da bi se javno izpostavile, prepričane, da jih je država sposobna zavarovati pred nasiljem. Prenehati moramo z z minimaliziranjem, opravičevanjem, ščitenjem storilcev, s prelaganjem odgovornosti na žrtve. Nasilja nad ženskami ne bomo rešili brez sistemskih ukrepov in odpravljanja neenakosti med moškimi in ženskami.
Dr. Jasna Podreka iz Društva SOS telefon je z zaskrbljenostjo ugotavljala, da se v Sloveniji v zadnjih letih številke femicida nekoliko, a postopoma in vztrajno povečujejo. Če smo še v preteklosti beležili od pet do sedem tovrstnih umorov letno, jih od leta 2019 konstantno beležimo osem, devet, letos smo jih zabeležili že 12. Vprašati se moramo torej, kaj gre narobe, da kljub relativno dobri sistemski ureditvi, vendarle ne uspemo zaščititi življenja žensk, tam kjer so tovrstna kazniva dejanja na nek način napovedana. Nasilje nad ženskami je večplasten družbeni problem, ki ne pozna ne geografskih, ne kulturnih, ne ekonomskih meja. Najhujši izid je spolno specifično nasilje femicid, torej zločin, ko oseba izgubi življenje zaradi lastnega spola.
Varuh človekovih pravic Peter Svetina je dejal, da lahko obseg nasilja nad ženskami zmanjša samo ozaveščena družba s trajnim procesom opolnomočanja žensk in deklet ter z izobraževanjem fantov in moških o odnosu do deklet in žensk. Pogovore o vlogah v družbi je nujno začeti že zgodaj in pri tem opozarjati na stereotipe. Spodbujati je treba kulturo sprejemanja in sporočati mladim, da je v redu biti drugačen.
V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) so se zavzeli za ustavitev nasilja in nadlegovanja na delovnem mestu. Vlado in ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ob tem pozivajo k ratifikaciji konvencije o odpravi nasilja in nadlegovanja v svetu dela.
Udeleženci so sodelovali na treh okroglih mizah, ki so jih vodile predstavnice nevladnih organizacij Katarina Bervar Sternad (PIC), Katja Zabukovec Kerin (DNK) in Jasna Podreka (SOS). Uvodne nagovore v okviru vsakega sklopa so imele ministrica za notranje zadeve mag. Tatjana Bobnar (Tema: Obveznosti države za preprečevanje femicidov), ministrica za pravosodje dr. Dominika Švarc Pipan (Tema: Med pravicami in prakso: Zakaj žrtve ne prijavljajo primerov nasilja?) in minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec (Tema: Delovanje sistema skozi oči žrtev), gosti panelov pa so bili uveljavljeni predavateljice in predavatelji, strokovnjakinje in strokovnjaki s tega področja. Na treh okroglih mizah so sodelujoči iskali odgovore na ključna vprašanja, med drugim, zakaj žrtve ne prijavljajo nasilja, kako žrtvam zagotoviti ustrezno podporo med postopkom prijave ter kakšne so vloge in odgovornosti posameznikov in različnih deležnikov, med njimi sodnikov, tožilcev, policistov, socialnih delavk ter nevladnih organizacij znotraj sistema.
Po podatkih državnega statističnega urada je eno izmed oblik nasilja doživela vsaka peta ženska v Sloveniji, ob čemer so povzročitelji v 90 odstotkih moški. Zaskrbljujoča je tudi statistika o umorih žensk. Po podatkih policije je bilo v letu 2021 umorjenih šest žensk, povzročitelj pa je bil v vseh primerih član družine.
Da mora nasilje nad ženskami in dekleti postati stvar preteklosti, je v poslanici pred mednarodnim dnem boja proti nasilju nad ženskami zapisal tudi generalni sekretar Združenih narodov (ZN) Antonio Guterres. Po njegovih navedbah vsakih 11 minut intimni partner ali družinski član ubije žensko ali dekle, ob čemer drugi stresi, od pandemije covida-19 do gospodarskih pretresov, neizogibno povzročajo še več fizičnega in verbalnega nasilja. Ženske in dekleta se prav tako soočajo z razširjenim spletnim nasiljem, od sovražnega govora do spolnega nadlegovanja in zlorabe podob. Pozval je vlade, da podprejo javne kampanje proti nasilju ter do leta 2026 za 50 odstotkov povečajo financiranje organizacij in gibanj za pravice žensk.
Viri prispevka:
Društvo za nenasilno komunikacijo
PIC - Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Ministrstvo za notranje zadeve
Državni zbor RShttps://servis.sta.si/fotoservis/1186181pravic RS
Avtor obeh fotografij: Bor Slana/STA - Slovenska tiskovna agencija