Poročilo Sonje Lokar s konference v Mariboru: Dolgotrajna oskrba - priložnosti, izzivi in dobre prakse

Poročilo s Konference Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo, ki je bila 23. septembra 2025 v Mariboru

Vabilo na konferenco:  Dolgotrajna oskrba - priložnosti, izzivi in dobre prakse

V sklopu izvajanja projekta ŽLS o dolgotrajini oskrbi, smo bile povabljene na to konferenco kot panelistke v drugem panelu: Razvoj, priložnosti in vizija dolgotrajne oskrbe.
Naš projekt in njegove prve izsledke je predstavila predsednica ŽLS, Sonja Lokar.

Opozorila je na dejstvo, da si je ŽLS vse od leta 2018 sistematično prizadeval za sprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bi zagotovil, da bo Slovenija razvila vsem dostopen javni sistem dolgotrajne oskrbe, ki bi nudil izbiro za javne strokovne storitve za vse, ki jih potrebujejo, in preprečil, da bi se breme dolgotrajne oskrbe še naprej valilo na pleča neformalnih oskrbovalcev in oskrbovalk v družinah, ali pa bi bili ljudje, ki dolgotrajno oskrbo potrebujejo, prisiljeni odhajati samo v specializirane institucije, ali iskati in plačevati storitve na trgu.

Osnovna ideja je bila, da bi zakon moral hkrati zagotoviti izbiro, torej tudi profesionalno oskrbo na domu in preprečiti, da bi se na ljudeh, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, kovali kapitalski dobički ali zaradi možnosti denarnega razvijal dodatka sivi in črni trg storitev.

Pojasnila je, da je ŽLS spremljal javne informacije o izvajanju zakona, ki so si bile zelo nasprotujoče. Pristojno ministrstvo je trdilo, da se zakon uspešno izvaja, kot je bilo planirano, drugi deležniki pa so trdili, da je vse narobe in nič ne deluje. Zato so se odločile za projekt, ki naj bi na terenu, med ljudmi, ki se z izvajanjem zakona ukvarjajo v občinah, ugotovile, kaj se v resnici dogaja in zbrati predloge, kako bi bilo možno sprejeti zakon dopolniti in izboljšati. Da je to možno, dokazuje dejstvo, da je v skladu s predlogi ŽLS in ZDUS zakon že bil popravljen, in lahko vlogo oskrbovalke-oskrbovalca družinskega člana prevzame tudi upokojeni partner, partnerka osebe, ki zahtevno dolgotrajno oskrbno na domu potrebuje in želi.
Ocenila je, da je sprejeti zakon daleč od tega, kar je predlagal ŽLS, saj je ponudil možnost oskrbovalca, oskrbovalke družinskega člana, ki predvideva umik z s trga dela, in tudi možnost , da uporabnik_ca namesto storitev, če ne bi bile dostopne, dobi denarni prejemek.

Pred začetkom projekta smo v ŽLS opravili raziskavo, ki je pokazala na nekaj negativnih scenarijev, ki bi jih izvajanje zakona o dolgotrajni oskrbi lahko prineslo, in je treba premisliti, kako jih preprečiti.

1. Ni jasno, kako bodo država in občine zagotovile zadostno število formalnih oskrbovalcev.
2. Denarni prispevek je premajhen za kritje stroškov storitev dolgotrajne oskrbe (DO) in lahko spodbuja sivo ekonomijo ali prisilno neformalno delo.
3. Oskrbovalke družinskega člana bodo najprej partnerke, ki danes nudijo storitve DO brezplačno. S tem zakon namesto vpeljave javne mreže formalnih oskrbovalcev uzakonja de-profesionalizacijo DO.
4. Pravica do oskrbovalca družinskega člana nadalje nadpovprečno obremenjuje predvsem delovno aktivne ženske, ki morajo zapustiti trg delovne sile in se preseliti k oskrbovancu.
5. Spreminjanje socialne politike iz formalne v domačijsko oskrbo krepi spolno neenakost, zmanjšuje participacijo žensk na trgu delovne sile in ima posledično negativne makroekonomske posledice za razvoj, saj zmanjšuje količino dostopne formalne delovne sile.
6. Možni dodatni stroški po letu 2028 za doplačila storitev DO lahko dodatno obremenijo uporabnike, zlasti starejše z nižjimi pokojninami. Ker imajo ženske v povprečju nižje pokojnine, za njih potencialna doplačila pomenijo višji realni strošek.

Na delavnicah, ki jih v projektu izvajamo po občinah, v ŽLS pravkar preverjamo, ali so te ocene iz naše raziskave realne in kaj se v resnici dogaja.
Štiri ključne ugotovitvi z delavnice Hrpelje Kozina:

1. Zakon o DO je diskriminatoren do oseb, ki nimajo družinskih članov, imajo pa prijatelje ali sosede, ki bi lahko prevzeli vlogo oskrbovalca družinskega člana, a zakon tega ne predvideva. Zahteva, da morata oskrovalec_ka in oskrbovanec_ka obvezno živeti na istem naslovu, je pretoga, saj zlasti na podeželju ljudje živijo v bližini, ne pa na istem naslovu.
2. Videti je, da bodo vlogo oskrbovalke, oskrbovalca družinskega člana predvsem prevzemale_i upokojeni partnerji, partnerke, ne pa osebe, ki bi zato morale zapustiti trg dela. Za tiste, ki bodo to storile, pa je treba z zakonom bolje poskrbeti, da se bodo lažje vračale na trg dela, ko njihova pomoč ne bo več potrebna – mogoče po zgledu materinskega in starševskega dopusta. V vsakem primeru pa bodo te osebe prikrajšane pri pokojnini, ker se jim zna zgoditi, da ne bodo dobile zaposlitve, in ker se jim sicer prizna pokojninska, ne pa tudi delovna doba.
3. Kadrovskih teža s profesionalnimi oskrbovalci-kami na domu ta hip v tej občini še nimajo, jih pa pričakujejo, in če se ne bodo uredile z boljšimi plačami in delovnimi pogoji profesionalnih oskrbovalcev, bo več ljudi prisiljeno poseči po denarnem nadomestilu, s tem pa se odpirajo vrata vseh mogočih stranpoti, predvsem pa je ta pomoč finančno prenizka, da bi pokrila potrebe oskrbovancev in oskrbovank.
4. Zakon ni rešil problema kriznih namestitev za oskrbovance dolgotrajne oskrbe, kadar ta oskrba ne traja več kot tri mesece (npr. okrevanje po odpustu iz bolnišnice) niti, kadar postanejo žrtve domačega nasilja. Ta izziv je treba začeti reševati takoj.

In zaključek: zakon ni idealen, njegovo izvajanje ni idealno, marsikaj zamuja, a najslabše bi bilo obupati in ne vztrajati, da se vzpostavi spodoben sistem javne dolgotrajne oskrbe in popustiti pritiskom, da se DO prepusti trgu in družini - beri pretežno ženskam. Tako ravnanje bi predvsem prizadelo osebe s slabšimi materialnimi pogoji in na podeželju. Glavni poudarek tega zakona pa je bil, da zagotovi družbeno solidarnost, izbiro in enako kakovost storitev DO vsem, ki jo potrebujejo.

Poročilo pripravila Sonja Lokar, predsednica ŽLS
Ljubljana, 28.9. 2025