Protestniki iz Srbije sporočajo: naš boj se nadaljuje in ni nas strah

Gibanje: Kreni-Promeni

Srbija, 3. julij 2025

Dragi ljudje,

dnevi našega boja se nadaljujejo. Šest dni je minilo od velikega protesta na Vidovdan in zdi se, da se dan, ki je bil večkrat prelomni v srbski zgodovini, nadaljuje. 28. junija smo pokazali, da želja po spremembah ne popušča. Da smo kot narod uporni, dostojanstveni in da ne pristajamo na krivico.

Jeza je naraven človeški odziv na krivico. Avtokratska vlada je izključno odgovorna za vse, kar se je zgodilo tistega večera in se bo dogajalo v naslednjih dneh na ulici. Po policijski intervenciji je bilo aretiranih veliko število državljanov, veliko število pa jih je bilo poškodovanih.

Državljani so imeli naslednji dan pripravljen odgovor - Zemun je bil blokiran. Informacije o novih blokadah in njihovih lokacijah so prihajale od vsepovsod. Sanja, Borijan in ekipa iz Voždovca so naznanili, da se zbiramo na Autokomandi. V samo nekaj urah je bila blokirana celotna Srbija. Moč organiziranih ljudi v akciji.

Pokazali smo, da v tej državi ni nobenega kotička, kjer ljudje ne bi več dvignili svojega glasu.

A tudi oblast je pokazala svoj pravi obraz. Policijski kordon je kmalu po zori prebil blokado na Autokomandi. Po načrtu se je kolona začela umikati po ulici Vojvode Stepe. Kordon je sledil vse do kina Voždovac. Spustili so ščite in vstopili v vozila. Vsi so bili obrnjeni stran in mislili smo, da se umikajo. In potem - preobrat in štirje policijski oddelki napadejo kolono miroljubnih ljudi. Stampedo. Medtem ko sem jih opazovala, kako divje napadajo, sem pomislila le na to, da lahko poškodujejo katerega od mojih prijateljev, kolegov in kolegic. Toda v tistih očeh okoli sebe sem videla pogum. Enako sem videla dva dni pozneje, ko je policijska represija v središču Beograda dobila novo obliko. Ko so se začele množične, nasilne aretacije mojih kolegov_ic in študentov_enk. Ko so poskušali vstopiti na Pravno fakulteto in s tem poteptali avtonomijo univerze, ravno tam, kjer bi moralo biti pravo močnejše od sile.

Opazovala sem svoje kolegice in kolege, ki so dvignili glave in ščitili drug drugega. Opazovala sem ljudi, ki se, čeprav so bili razburjeni, niso umaknili. Potem sem spoznala – NAS NI STRAH, ker vemo, da delamo pravo stvar. Strah je tam, kjer izdajajo take ukaze. Kjer je nasilje edini odgovor.

Morda bomo s kolegi izgubile leto na fakulteti. Morda bomo vsi izgubili poletje in zamudili nekaj pomembnih dogodkov in načrtov. Vendar tega boja ne bomo izgubili_e. Ne zato, ker bi bil ta boj lahek. Zato, ker nimamo pravice odnehati.

Se vidimo na cestnih zaporah. Vsi skupaj – študentje_ke, dijaki_nje, zbori, državljani_ke, aktivisti_ke.
Vsi na ulice – vsi na svoje križišče!
Do zmage!

Anđelija Stanimirović in Tim Kreni-Promeni