Sonja Lokar in Živa Vidmar, predstavnici ŽLS, sta se udeležili antifašističnega tabora na avstrijskem Koroškem - v muzeju Peršman

Slovenske študentke z avstrijske Koroške so predlagale, da na eno od predavanj na tradicionalnem antifašističnem taboru na Peršmanova domačiji¹ v hribih nad Železno Kaplo, kjer je edini muzej posvečen antifašističnemu odporu med drugo svetovno vojno v Avstriji, in na katerega pride več kot sto študentk in študentov iz raznih držav Evrope, ne samo iz EU, povabijo Ženski lobi Slovenije. Predstavili naj bi in kaj več povedali o nastanku, delovanju in razpustitvi AFŽ, ter o tem, kako se je vse do danes v Sloveniji razvijalo žensko gibanje po prehodu v nov ekonomski in politični sistem.

Tako sva se 25. 7. 2025 z Živo Vidmar odpravili na ta tabor. Najina nagovora sta prišla na vrsto potem, ko je raziskovalka in avtorica knjižice "Glej, ta svet je tudi zate", gospa Helena Verdel predstavila nastanek in delovanje regionalne organizacije AFŽ² na avstrijskem Koroškem, ki je ves čas druge svetovne vojne dejansko omogočala koroški antifašistični upor, saj so bili moški ali vpoklicani v nemško vojsko, ali pa so čez zeleno mejo prebežali k slovenskim partizanom. Nastala je že marca 1943, torej mesece pred ustanovitvijo nacionalne AFŽ oktobra 1943 v Dobrniču. Pokrajinsko organizacijo AFŽ na avstrijskem koroškem so organizirale in vodlile slovenske kmetice. Po vojni je morala delovati napol v ilegali, in ko so jo slednjič le uradno registrirali, se je morala preimenovati v Slovensko žensko zvezo. Njena dejavnost je za daljše obdobje zamrla. Vprašanje enakosti spolov je zasenčilo vprašanje za ohranitev kulturnih pravic, zlasti slovenskega jezika naše manjšine v Avstriji.

Sledila je živahna razprava, ki je pokazala, da ti mladi ljudje niso vedeli čisto nič o neverjetnem napredku v enkosti spolov v času socializma v Jugoslaviji. Presenetilo jih je, ko so izvedeli, da sta obe organizaciji AFŽ izginili skoraj sočasno in kako se je napredno žensko gibanje ponovno okrepilo ob koncu 60. in na začetku 70. let, v načelno bolj naklonjenem, socialistično naravnanem političnem okolju. Izkazalo se je, da si obe gibanji tudi delita izkušnjo, da ne glede na to, kakšna je v nekem trenutku vladajoča politika, vedno se je treba za težko izbojevane pridobitve in za vsak nov korak napredka k dejanski enakosti spolov, ves čas krčevito bojevati. Pri tem je izjemno pomembno, kaj počno politično najmočnejše ženske. Avstrija je v 70. letih imela izjemno ministrico za ženske, Johanno Dohnal, Slovenija pa že od leta 1940 Vido Tomšič.

Seveda nismo mogli niti mimo vprašanj zaostrenih mednarodnih razmer in obnavljanja fašizma v svetu in v EU. Neofašizem, kot smo skupaj ugotovili_e, vsepovsod ostaja zvest načrtnemu potiskanju žensk v tradicionalne partiarhalne vloge. Očitno je bilo, da med sedanjimi mladimi antifašistkami in antifašisti vlada velika solidarnost z bojem za suverenost Ukrajine, ni pa nam uspelo razviti diskusije o tem, kako doseči mir v Evropi, čeprav večina ni kazala nobenega navdušenja nad načrtom ponovne oborožitve EU do zob. Zelo razdeljeni pa so se udeleženke in udeleženci zdeli glede vprašanja o tem, za kaj sploh gre v Palestini. Večina še vedno tava v okviru razumevanja konflikta, ki ne upošteva zgodovinskega konteksta neokolonializma, in ga svetu ponujajo izraelski režim in njegovi nekritični veliki zavezniki: Po zadnjem krvavem napadu Hamasa na neoborožene Jude, naj bi imel izraelski režim pravico uporabiti vsa sredstva, da bi se obvaroval pred palestinskimi teroristi in njihovimi zavezniki. A manjšina se je vendarle ogrevala za mednarodno akcijo, ki bi ustavila tamkajšnji genocid, omogočila takojšnjo dostavo humanitarne pomoči Palestincem in privedla do trajne miroljubne rešitve.

Udeleženci so se strinjali z nama, da so izkušnje AFŽ in razumevanje njenega načina delovanja in procesov, ki so jo izrinili z zgodovinskih odrov v Jugoslaviji in v Avstriji, neprecenjljive za moderna ženska antifašistična gibanja. Pri tem je temeljno spoznanje, da danes progresivnim ženskam ni več treba stati v senci moške napredne politike, ampak je nujno, da prevzamemo pobudo in se skupaj z moškimi hkrati borimo proti obnovi fašizma in za drugačno ekonomsko in politično paradigmo, paradigmo miru in vzdržnega zelenega razvoja, ki sploh ni možna brez mednarodne solidarnosti in resnične enakosti spolov ter odločnega aktivnega državljanstva žensk in moških.

Poročilo pripravila

Sonja Lokar, predsednica Ženskega lobija Slovenije

¹Peršmanova domačija kot spominski kraj in kraj učenja
Kraj bivanja postane kraj zločina, spominski kraj je kraj učenja. Kratko: pred koncem vojne je postala gorska kmetija družine Peršman prizorišče nacističnega vojnega zločina nad koroško slovenskim civilnim prebivalstvom. Pred 80. leti, tik pred koncem 2. svetovne vojne so pripadniki 13. SS policijskega polka v napadu brutalno umorili enajst članov družin Sadovnik in Kogoj. Danes Peršmanova domačija ni samo eden izmend najpomembnejših spominskih krajev koroških Slovenk in Slovencev, temveč tudi mednarodno opazen muzealni kraj učenja.

²AFŽ - Protifašistična fronta žensk (AFŽ: srhrv. Antifašistički front žena) je bila ženska družbeno–politična organizacija, ustanovljena 6. decembra 1942 v Bosanskem Petrovcu, za predsednico pa izvolili hrvaško Srbkinjo Kato Pejnović, po rodu iz Smiljana. Pozdravni govor je imel Josip Broz-Tito.

Slovenska protifašistična ženska zveza je bila ustanovljena v Dobrniču 16. oktobra 1943. Zvezo so razpustili leta 1953 in namesto nje ustanovili Zvezo ženskih društev.

Naslovna fotografija je povzeta s spletne strani persman.at