Sonja Lokar: avtorski članek, objavljen tudi v Dnevniku 14. januarja 2023

 

Politični stekleni strop je prebit – kaj zdaj?


V Dnevnikovem Objektivu s 7.1.2023 si lahko preberete zanimiv članek dr. Milice Antić Gaber, ki ugotavlja, da se je končno le zgodilo, da so se ženske prebile na nekatere ključne položaje poiltičnega odločanja. Pojasnjuje tudi, da se ta sprememba ni zgodila sama od sebe, da smo potrebovali desetletja prizadevanj predhodnic, ki so jim utirale pot, in da stojijo na njihovih ramah. Tega ni izrecno zapisala in mogoče se mi samo zdi, da iz njenega zapisa diha skrb, kako bo ta sprememba vplivala na nadaljni napredek v enakosti spolov v Sloveniji, če bi od njih zdaj pričakovale/i več, kot bi one morda znale, hotele, realno zmogle narediti.


Moram reči, da mene to ne skrbi. Seveda je možno razočaranje nad temi najbolj izpostavljenimi ženskami, seveda bi to prispevalo priročne »argumente« nasprotnikom enakosti spolov v politiki, ki jih v družbi, in v še vedno pretežno »moški« strankarski in parlamentarni politiki ne manjka. Žal. Toda to ni usodno vprašanje.


Velika stvar je, da smo dosegle, da je počil stekleni strop in da imamo danes predsednico države, predsednico parlamenta, podpredsednico vlade, plejado ministric, največ poslank v zgodovini Slovenije, a naredile bi veliko napako, če bi pričakovale, da bodo zdaj one prevzele štafeto in s pozicij formalne moči pognale procese odpravljanja diskriminacije in nasilja na podlagi spola kar same in bliskovito naprej. Kakorkoli namreč analiziramo proces odpravljanja spolne neenakosti v naši družbi v postsocializmu, ne moremo spregledati, da inovacije v političnih agendah, pobude za oblikovanje novih institucij, celo predlogi za strokovne rešitve in politike, KADAR SO USPELI, niso zrasli na zelnikih političnih strank, v klopeh DZ ali v mnistrskih pisarnah, ampak so nastajale v t.i. feministični civilni družbi.


Postsocialistična Slovenija v izvojeni politiki ni nikoli imela dragocenega moškega zaveznika formata španskega socialističnega predsednka vlade, političarke pa so v strankah dostikrat ostale zgolj pomožne zbiralke glasov v predvolilnih kampanjah, v času, ko je stranka v opoziciji, in nadloga, ki zahteva nemogoče, če se stranka prebije v koalicijo. Moškocentrična vodstva strank so tudi vedno skrbno pazila, da se ne bi do kakega koščka dejanske politične moči dokopala kaka vročekrvna feministična aktivistka, če pa se je to po nesreči le zgodilo, politično ni preživela vidnega upora strankarskemu političnemu vodstvu. Izvoljene političarke so bile neprecenljive le, če so si upale in so znale modro dokončati, kar se je sprožilo v civilni družbi.


Novo, politično neodvisno žensko gibanje, ki se je razvijalo od druge polovice osemdesetih let do danes v Sloveniji, je zelo posebno.


Najprej zato, ker je bilo ves čas neposredno vpleteno v ključno vprašanje tega časa, ki ni samo vprašanje nastajanja samostojne nacionalne države, ampak vsaj toliko tudi vprašanje demokratizacije družbe in sposobnosti ljudi, da si svobodno organizirani sami izberejo svojo vero in postave.


Posebno je tudi zato, ker je iskanje poti v novo življenje pri politčnih strankah v marsičem pristalo pri kopiraj-prilepi. Zdelo se jim je, da je treba samo pogledati k najbolj razvitim demokracijam in prepisati njihove rešitve. Samo ženske pa smo imele prioritete, ki jih niti v teh demokracijah še niso uresničili: demilitarizacijo družbe, pravico do enakovrednega sodelovanja žensk v politočnem odločanju, pravico do življenja brez diskriminacie in nasilja, pravico do svobodne izbire spolne orientacije in načina življenja. Zelo posebno je tudi jasno zavedanje v tem gibanju, da demokracija lahko prinese tudi ogrožanje že doseženih pravic – na primer pravice o svobodnem odločanju o rojstvih otrok ali ekonomskih in socialnih pravic, ki smo si jih izborile ženske v socializmu in ki so daleč presegale te pravice v veliki večini liberalnih kaptalitičnih demokracij.


Tretja zelo pomembna značilnost tega našega gibanja pa je njegovo samorastništvo. Ko je v vojni razpadla naša prejšnja skupna država, so se ženska gibanja vzhodno in južno od nas razvijala pod velikim pritiskom in z veliko finančno pomočjo etabliranega zahodnega feminizma, ki je skušal ta gibanja ukrojiti v skladu s svojimi predstavami o tem, kaj je treba storiti za enakost spolov v vojnih in povojnih razmerah. V Sloveniji smo jo odnesli brez hudega vojnega opustošenja, ni nas doletel noben mednarodni protektorat, svojo tranzicijo smo krmarili slabo, a tako, kot smo sami politično odločili, da jo je treba, in tako je žensko gibanje postalo samostojen akter tranzicije na osnovi lastne ocene priortet in lastne sposobnosti samoorganizacije.


Največja posebnost našega gibanja pa je bila in ostaja, da sta bila njegov razum in srce ves čas v napredni civilni družbi, ki je znala ves čas delovati v neposrednem dialogu s političnimi strankami in z izvoljeno politiko in se je odločno borila za ohranitev pridobitev socializma in hkrati za razvijanje novih politik podpore enakosti spolov.


Žensko gibanje je doseglo, da je Slovenija edina bivša socialistična država, ki je ohranila pravico do svobodnega odločanja o rojstvih v novi ustavi, uspela preprečiti uvedbo verouka v javne šole, v celoti ohranila in celo izboljšala javno mrežo vrtcev, izboljšala ureditev materinskega, starševskega in dosegla uvedbo očetovskega dopusta, še predno je ta postal z direktvo EU obvezen tudi drugod v EU. Ubranilo je ginekologa in pediatra v primarnem zdravstvu, brezplačne hormonske kontraceptive in doseglo znižanje davka na higienske izdelke za menstruacijo. Dolgo je uspešno branilo krajšo delovno dobo za ženske ob enako visoki pokojnini, kot jo je ob enaki pokojninski osnovi dobil moški.

 

To gibanje je doseglo, da je nasilje nad ženskami postala politična tema, da sta država in so delodajalci vsaj do neke mere prevzeli odgovornost za varnost žensk pred nasiljem doma, pri delu in v javnosti, in da je bila ratificirana Istanbulska konvencija o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, da je bil spremenjen kazenski zakonik, ki definira posilstvo po načelu »samo da je da«. To gibanje je doseglo, da je v ustavo prišel člen, ki terja sprejetje zakonskih ukrepov za uravnoteženo zastopanost žensk in moških na kandidatnih listah za volitve na vseh ravneh, in da so bili tozadevni popravki volilnih zakonov sprejeti že 2004 in 2005, preden so podobne, a mnogo šibkješe zakonske kvote sprejele tudi nekatere druge postsocialistične države, članice EU.


Seveda je veliko zelo pomebnih nalog, ki še stojijo pred slovenskim naprednim ženskim gibanjem in jih v preteklosti nismo opravile, ali pa so v nevarnosti že dosežene pravice: pravica do izbranega ginekologa, dolgotrajna oskrba, prekariat mladih žensk, revščina starejših upokojenih žensk in žensk na podeželju, prikrivanje in nekaznovanje spolnega nasilja in nasilja na delovnem mestu, podplačanost delavk z nižjimi stopnjami izobrazbe v otroškem varstvu, zdravstvu, sociali, državni upravi, trgovini, turizmu, in še in še.

 

Naša prizadevanja za enakost v političnem odločanju so tudi še vedno na steklenih nožicah. V volilnem sistemu, ki ga imamo, zakonske kvote vsaka »mačo« stranka zlahka obide. Če ne bi bilo Gibanja Svoboda, ki je dalo pol izvoljivih mest na svojih listah kandidatkam, bi naš parlament danes lahko imel spet manj kot 20 odstotkov poslank. Reforma volilnega sitema, ki se morda obeta, nas lahko preseneti s popolno ignoranco naših zahtev, da mora volilni sitem z močjo zakona zagotoviti izvolitev polovice žensk na listah za vse organe političnega odločanja.


Pomembno se je zavedati, da so ženske v DZ in v vladi, kljub temu, da jih je bistveno več, kot jih je bilo kadar koli, in zasedajo bistveno višje položaje kot kadar koli, še vedno prešibke, da bi same kaj velikega naredile. Ko je bil sprejet ZUJF, smo imeli več kot 30 odstotkov poslank!
Tiste, ki so bile izvoljene v preteklosti, niso zmogle ubraniti posebnih organov, ki jih vsaka država potrebuje, da sploh razume, kaj se dogaja ženskam v spreminjajoči se družbi, in da lahko ukrepa proti starim in novim oblikam spolne diskriminacije in nasilja.


V prvem večstrankarskem parlamentu 1990-1992 smo imele zelo malo poslank, 11 odstotkov, a nam je uspelo v družbenopolitičnem zboru ustanoviti odlično komisijo za žensko politiko, ki so jo nato parlamentrne večine raznih barv večkrat preimenovale in končno leta 2000 ukinile kot samostojno parlamentarno telo. Leta 1992 so liberalne demokratke dosegle, da je levosredinska koalicija ustanovila Urad za žensko politiko, ki so ga kasneje vlade različnih barv tudi večkrat preimnenovale in končno ošibile v sektor na ministrstvu za delo leta 2004. V Severni Makedoniji na primer bo Klub poslank leta 2023 praznoval 20. obletnico uspešnega delovanja, naš, prvič ustanovljen šele junija 2017, pa se šele trudi shoditi.


Kako majhna je dejanska moč poslank in ministric tudi danes, lahko ocenimo, ko vsi predlogi ženskih NVO in manjših strank v koaliciji, da je treba vzpostaviti močne mehanizme države za prizadevanje za enakosti spolov, naletijo na gluha ušesa.


Za napredek v enakosti spolov ni bilo najpomembnejše to, koliko je bilo žensk v parlamentih, v vladah, na najvišjih položajih, ampak to, kako modro je žensko gibanje znalo stopiti skupaj, preseči svoje siceršnje delitve na nevladne organizacije, stranke, stroko in izvoljeno politiko, pridobiti podporo medijev, se opirati na pritisk iz EU in OZN, izbrati pravi trenutek za akcijo, uporabiti nasprotja in prerivanja med pozicijo in opozicijo v svoj prid in se ves čas truditi za to, da ga podprejo tiste ženske, ki so na formalnih pozicjah moči, sposobne in pripravljene tvorno sodelovati s feminističnimi strokovnakinjami, z nevladnimi naprednimi ženskimi organizacijami in s sindikati.


Številke o izvoljenih političarkah so važne, ko ženske dobijo najvišje pozicije moči, to zagotovo lahko pomaga pospešiti kak proces, a najvažnejše je, da strateško deluje povezano, živahno, inovativno civilnodružbeno gibanje žensk, ki zares povezuje tiste ženske, ki dobijo glas in vpliv v javnosti in v politiki samo skozi tako gibanje. Kadar nam uspe ustvariti tako gibanje, izvoljenim politikom, celo ne glede na politično barvo, ne preostane drugega, kot da našim glasovom prisluhnejo, izvoljene novinke v vladi in parlamentu pa se prej ali slej naučijo sodelovati brez strankarskih delitev, soustvarjati politična soglasja o prioritetah slovenskega ženskega gibanja in se na mestih formalnega odločanja izboriti za to, da v vladi in v parlamentu dosežejo, kar je v politiki, ki je umetost možnega, dejansko mogoče uveljaviti.

LOKACIJA

Ženski lobi Slovenije

Dalmatinova 4, 1000 Ljubljana

© 2024 Ženski lobi Slovenije. Vse pravice pridržane. Produkcija 5ka