Smernice za spolno občutljivo rabo jezika
Izdajatelj: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Uredili: Jasna Jeram, Mojca Šauperl
Leto izdaje: 2018
........................................................................
Avtorica: Renata Šribar
Leto izdaje: december 2014
Uvodne misli
Pričujoče gradivo predstavlja prilagojeno nadgradnjo jezikovnih smernic, ki sem jih
podpisana napisala za Komisijo za ženske v znanosti pri tedaj tako imenovanem Ministrstvu
za izobraževanje, znanost in šport (2010 [2014]). Jezik kot komunikacijski sistem, družbena
institucija in obenem diskurz slovničnih pravil in z njimi povezane jezikovne prakse je
zaznamovan z eno temeljnih družbenih delitev. Približno enako število žensk in moških,
dejstvo njihovega številčno enakovrednega obstoja se ne odraža ustrezno v družbeno
kulturnih realnostih, tudi v jezikovni ne. Kot se je izrazila profesorica slovenistka:
spol kot slovnična kategorija je v razmerju s potezo reference, torej se v jeziku pojavlja »presežek
oblik moškega spola in primanjkljaj oblik ženskega spola« (Gnamuš Kunst, 1994/95). Ali
enostavno in skladno z mislijo profesorja retorike in argumentacije, na svetu smo moški in
ženske, jezik pa tega ne odraža ustrezno (Žagar v Šribar, Zupanc, Žagar 2014).
Spol in spolna razlika se neprestano konstruirata skozi slovnična pravila in njihovo rabo ter
besedišče; tako se spotoma ustvarjata na najbolj vseprisoten, a tudi najmanj obče zaznaven
način. Slovenščina spolno razliko sooblikuje skozi jezik kompleksno, navsezadnje tudi s
pripisovanjem enega spola pripadnicam in pripadnikom skupin ljudi, zlasti poklicnih, a tudi
ostalih (npr. snažilka, naslovnik). Enako spolno razlikovanje doleti tudi stvari in naravne pa
psihološke pojave (npr. vznemirjenost, srčnost/pogum, mir, ali zemlja/morje). Spontano
dobimo vtis, da nekaj naravnega, kulturno ustvarjenega ali psihično obstoječega dobi svoj
logičen slovnični izraz v moškem, ženskem ali srednjem spolu. Spolno zaznamovana je tudi
sintaksa, kar za slovenščino zaradi njenih slovničnih značilnosti velja v izjemno veliki meri.
Trud za spolno občutljivo rabo jezika, četudi ne posega v sama pravila slovnice, poteka v
soočenju in spopadanju z vladajočim mnenjem, da gre za nepotrebno obremenjevanje
jezikovnega izražanja.
Toda kakovost, senzibilnost in všečnost se običajno ne merijo s funkcionalnostjo jezika
v smislu redukcije števila besed. Prav nasprotno, za »lepe« veljajo tisti jeziki, ki imajo,
denimo, več izrazov za enak pojav, stvar ali osebo, in jih nasploh dojemamo
kot bolj poglobljene v odnosu do sveta in življenja. Slednje se pogosto izraža tudi
v »poetičnosti« in drugih posebnosti posameznega jezika. Tako na primer se skorajda vsi, vse,
ki nam je materni jezik slovenščina, hvalimo z dvojino. Res je seveda, da nekatere govorice
oz. žargoni zahtevajo jedrnatost. V svojih napotkih upoštevamo tudi take okoliščine in
opozarjamo na kratke forme izražanja ženskega in moškega slovničnega spola za osebe.
Pričujoči predlogi za spolno občutljivo rabo jezika in izogibanje nekaterim androcentričnim
pravilom slovnice se torej nanašajo na različna področja rabe jezika. V kolikor nam bo uspelo
z njim ovreči nekatere zadržke, bo to zagotovo pomenilo prispevek k razgradnji spolne
hierarhije v jeziku in na ravni njegovih učinkov. Pričujoče gradivo pojmujemo kot delo v
nastajanju, zato bo dobrodošel vsak predlog za njegovo dopolnitev in morebiti tudi
spremembo.
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com