Vera Klopčič
Predsednica Društva Dobrnič/DD
Dragi vsi zbrani,
Pozdravljam vas v imenu Društva Dobrnič, ki s svojim delovanjem obeležuje spomin na pogumne ženske iz naše zgodovine, organizira spominske svečanosti, okrogle mize in pripravlja publikacije, ki prispevajo k utrjevanju spomina na te izjemne posameznice in številne v javnosti neznane (anonimne) ženske, ki so se boriile za pravice žensk in za ohranjanje identitete svojega naroda.
Društvo Dobrnič/DD vsako leto organizira pohod ob treh spomenikih v čast spomina na udeleženke ženskih demonstracij v Ljubljani, ki so potekale v vojnem času, kot izraz boja za pravice interniranih domoljubov in vseh Slovenk in Slovencev. Potekale so pod geslom »Nasvidanje naslednjo sredo«, zato je tudi današnji dogodek organiziran v sredo. Z vsemi Vami bi rada delila izjemno misel, ki je zapisana v naslovu knjige o Partizanskem Pevskem zboru iz Trsta. Zbor je nastopil oktobra lani na proslavi ob obletnici Prvega kongresa Zveze protifašističnih žensk Slovenije (SPŽZ ali AFŽ). Prvi kongres je potekal oktobra 1943 v Dobrniču, zato organiziramo vsakoletne proslave v tem kraju. Po čustveno močnem nastopu nam je zbor podaril to knjigo z naslovom »Tudi spomin je boj !«.
To naj bo osnovna misel današnje spominske slovesnosti, saj je spomin tudi upor.To niso samo prazne besede, to je vodilo za vse nas, ki ohranjamo spomin na pogumne ženske iz naše zgodovine in za življenjeske vrednote, za katere so se izbojevale.
O ženskih demonstracijah v letu 1943 v Ljubljani si lahko več preberete v prispevku avtorice Vide Deželak-Barič: Ženske demonstracije v Ljubljani 1943, objavljenem v Prispevki za novejšo zgodovino XLIII - 2/2003
Živa Vidmar
Pohod k trem ženskim spomenikom 2026 (27. maj)
Pogumne Ljubljančanke so leta 1943 proti italijanskim okupatorjem od 21. aprila do 12. maja, z imenom Nasvidenje naslednjo sredo!, in 21. junija organizirale demonstracije, ki so bile vsakokrat bolj množične. Na ta način so želele ustaviti mučenje zapornikov, streljanje talcev, iz zaporov rešiti matere in bolnike, rešiti bolne iz internacije ter doseči dovoljenje za pošiljanje paketov v internacijo. To so bile edine ženske demonstracije v okupirani Evropi!
Današnje ženske se poklanjamo izjemnemu uporu in pogumu žensk med drugo svetovno vojno.
Tokrat pa si spet jemljemo pravico do upora, pravico, da se upremo slehernemu teptanju demokracije.
Ženske zahteve so:
– Državni zbor in Državni svet naj spoštujeta Ustavo in naj ne rušita socialne države. Državni zbor naj sprejema zakone v soglasju z usklajevanjem vsaj treh partnerjev: delodajalcev, sindikatov in vlade, žal, pri tem sploh ne upošteva polovico prebivalstva, tj. žensk, in odloča na podlagi konservativnega moškosrediščnega bratstva. Državni svet pa naj bedi nad sprejetimi zakoni v skladu z Ustavo in naj ne ščiti interesov kapitala!
– »Interventni zakon« nima strategije razvoja Slovenije! Ruši socialno državo, v katero sodi skrb za starejše in vse pomoči potrebne, privatizira zdravstvo, skrb za zdravo okolje mu je deveta briga! Ženske zahtevamo, da se vsa ta področja nemudoma vključi v resnično razvojno strategijo in zagotovi zanjo ustrezna sredstva brez zniževanja davkov privilegiranim skupinam.
– STOP preganjanju in nasilju nad drugače mislečimi, saj vse kaže, da bodo to lahko izvajali najvišji slovenski funkcionarji in organizacije v sozvočju s 4. Janševo vlado.
Tekst prebrala Živa Vidmar (27. 5. 2026 - ob spomeniku)
Spomenik v Zvezdi pred Kazino je postavljen na mestu, kjer so se začele demonstracije Nasvidenje naslednjo sredo! 21. aprila 1943.
Takrat so ženske na Slovenskem prvič odločno nastopile v javnosti. To je bil izbruh, ki se je začel v Ljubljani 1901. z ustanovitvijo Slovenskega splošnega ženskega društva, ki je imel namen izobraževati ženske in se je boril za žensko volilno pravico.
Prvo javno predavanje je imela v tem društvu Zofka Kveder, zato je prav, da se ob njenem letu spomnimo tudi te naše predhodnice, še posebej, če imamo možnost, da jo lahko soočimo z moškim predstavnikom tega časa, Ivanom Cankarjem.
O tem je zapisala dr. Katja Mihurko sledeče:
Moška in ženska svetova moderne, ki sta jima pripadala Cankar in Zofka Kveder, sta imela skupno točko v umetnosti in boemskemu življenju, ki je izzivalo malomeščanske in filistrske nazore. Njuno znanstvo se je začelo preko korespondence, ki se je začela marca 1900, ko je Zofka Kveder pisala Cankarju, ali se strinja, da v nemščino prevede kakšno njegovo delo. Čeprav sta se osebno srečala šele čez dve leti, je korespondenca zelo kmalu dobila prijateljski ton. Iz Cankarjevih pisem na začetku znanstva, ki jih je pisal drugim, je razvidno, da je njeno delo cenil. Cankar je že v prvem pismu obširno pisal o svojem odnosu do slovenske literature in družbe, kasneje izpoveduje tudi bolj intimne občutke osamljenosti, zagrenjenosti in celo naveličanosti do življenja.
Zofka Kveder v njunem dopisovanju predstavlja bolj svetli, optimistični in energični pol, želi mu pomagati pri ustvarjanju novih stikov, vendar pri tem ni najbolj uspešna, ker si Cankar teh stikov pravzaprav ne želi. Pisma razkrivajo, da sta drug drugega spodbujala, Zofka Kveder je posredovala pri številnih objavah in prevodih Cankarjevih dram in spodbudila tudi uprizoritev komedije Za narodov blagor v Pragi. Cankar ji je obsežno pisal o svojih literarnih načrtih, poročal o svojih novih besedilih in ji dajal nasvete glede pisanja in objavljanja del, predvsem pa ji poročal o svojih pogledih na slovensko kulturno srenjo. Po februarju 1914 ohranjenih pisem ni. Ali so se v vojni izgubila, ali jih zaradi nje sploh ni bilo, ni jasno. Ohranil pa se je Cankarjev vpis v spominsko knjigo, ki je bila najbrž last Zofkine hčere Vladimire, datiran 17. marca 1914, ko sta ga pisateljica in njena hčerka obiskali na Rožniku: »Vesel sem bil iz srca, da sem Vas videl na Rožniku. Pridite še kdaj – tako lepo srečanje je pustemu človeku kakor topel pozdrav iz mladosti«.
Zgodovina ni ohranila podatka, da bi se še kdaj srečala. Njene zadnje misli namenjene Cankarju tako beremo šele v nekrologih, ki jih je objavila v Hrvatski njivi in Jugoslavenski ženi in v zborniku, ki je izšel v Ljubljani leta 1919 Cankarju v spomin.
Ob prebiranju pričevanj o njunem odnosu se nam ob vsem drugem razkrije tudi miselno in čustveno obzorje ženske in moškega v razgibani dobi moderne. Moškega, ki v svojem stremljenju k zavzetju kulturnega Parnasa žensko dojema kot podpornico in ženske, ki tudi v »profesionalnem« razmerju išče partnerja, ki bi jo razumel in podpiral njeno željo po uveljavitvi. Zaradi globine čustvovanja in duha se v redkih trenutkih odpreta drug drugemu, a hkrati ostajata zavezana vsak svojemu, v tisti dobi jasno zamejenemu, ženskemu in moškemu svetu.
Ta tradicionalen svet razdeljen na moškega in žensko, se je začel odločno lomiti prav 21. aprila 1943 na tem mestu, zato je prav, da se poklonimo z globokim spoštovanjem našim predhodnicam.
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com