O pomoči pri prostovoljnem končanju življenja
Moje stališče glede tega vprašanja je naslednje: število ljudi, ki si želijo sami končati svoje neznosno trpljenje in si vzeti življenje, je v Sloveniji majhno, enako, kot v mnogih državah, kjer že imajo podobno zakonsko ureditev, kot je naša, ki jo bomo zdaj preverjali še na potrditvenem referendumu.
Po mojem je prav, da tem ljudem omogočimo dostojanstveno smrt, kakršno si sami želijo, saj smrt že itak močno trka na njihova vrata. Mislim tudi, da so varovalke, vgrajene v zakon, dovolj močne, da bodo preprečile zlorabe, še zlasti, ker se bo postopek pomoči pri prostovoljnem končanju življenja izvajal pod strogim javnim nadzorom, ki je tudi predviden.
Razumem, da imajo mnogi ljudje, tudi zdravniki, moralne in verske pomisleke glede pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, in pravico imajo do njih, tudi pravico ugovora vesti, če so zdravstveni delavci_ke in menijo, da v nobenem primeru ne smejo pomagati končati življenje hudo trpečega sočloveka, vendar je način, kako mnogi utemeljujejo svoje pomisleke, napačen, saj namerno zavajajo ljudi in trdijo stvari, ki dejansko ne držijo, drugače misleče pa obravnavajo kot morilce - zastrupljevalce svojih trpečih svojcev ali soljudi, iz sebičnih pobud.
Predlagam, da se vsi, ki sodelujemo v prepričevanju ljudi v svoj prav ob tem res občutljivem vprašanju, držimo dejstev in se, za spremembo, vsaj tokrat obnašamo drug do drugega spoštljivo in z zaupanjem v najboljši namen obeh strani.
To smo dolžni_e vsem, da se lahko odločijo vsebinsko ustrezno in vsestransko obveščeni.
Sonja Lokar, predsednica Ženskega lobija Slovenije
V Ljubljani, 25.10. 2025.
Naslovna fotografija je povzeta iz facebook spletne strani Veleposlaništva Slovenije v Budimpešti.
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com