»Morda ni bilo tako očitno prej, dokler smo še verjeli, da v mednarodnih odnosih obstaja nek model obnašanja, ki temelji na Deklaraciji ZN, da obstaja diplomacija, da se države držijo svojih zakonov in ustav, da globalno obstajajo neki standardi kultiviranosti v komunikaciji in da vemo, kaj je dobro in kaj zlo. Zdaj, ko je jasno, da vsega tega ni več, preostane nek minimalni program, ki ga moramo kot državljanke in državljani sveta oblikovati, in to je ohranjanje človeških življenj, torej brezkompromisni in brezpogojni pacifizem. Nič drugega ne bo delovalo razen množičnega odpora vojni in nasilju, ki briše vse druge, zdaj odvečne meje – etnične, verske, ideološke. Ko opazujemo umanjkanje modrosti, zmedenost in paniko evropskih politikov in administracije na vseh ravneh hierarhije oblasti, je jasno, da se mora berzpogojni pacifizem začeti tam, kjer se začenja nespametnost politike.
Prvo in najnevarnejšo izgubo kolektivne razumnosti vidimo v orožarski histeriji. Prvi zastopniki militarizacije so tisti – tiste države – ki proizvajajo orožje in ga hočejo čim več prodati: nevarnost vojne je tu drugotna, glaven je dobiček, kupci so enaki v miru ali v vojni. Hroma logika akumulacije orožja zlahka pozablja, da že obstaja terminalno orožje in da vojna bližnje prihodnosti sploh ne potrebuje večje količine orožja: želja za orožjem je zastarela in popolnoma nefunkcionalna v novi vojni. Države, ki orožje lahko samo kupujejo še lažje podlegajo histeriji, ker v novi vojni nimajo nobene šanse. Z drugimi besedami, nakupovanje orožja in evropska politika sta v domeni simbolnega in ne realnega. Kako je mogoče, da večna evropskih poslancev nasede na to prevaro in ne zahteva takojšnjega odstopa vodilnih v ES?
Mogoče je, če se to meri z nezadovoljstvom volivcev in s popolno odsotnostjo zaupanja v politiko, in če se zavedamo, da je politika izgubila vsako povezavo z ljudstvom. O orožju je torej - kot prva dostopna rešilna bilka - potreben referendum: ne smemo dovoliti, da o tem odločajo politiki brez stika z ljudstvom, strokovnjaki, misleci, s humanistično mislijo nasploh. Za desnico, ki v takšnem trenutku fantazira o volitvah in nacističnih metodah kolektivne narkoze (referendum o pokojninah vrhunskih umetnic in umetnikov) bi bilo najbolje, da takoj poišče pomoč, najraje psihiatrično. Kdo pa lahko tako ekspresno predstavi razpoloženje ljudstva, ko pa se veliko moških ne more kar na hitro odločiti, ali res želijo razsipati svoje črevesje po oddaljenih poljih? Ženske si tega zagotovo ne želijo. Z referendumom ali brez - ženske imajo dolžnost, kolektivni spomin, močno voljo in razloge, ki jih nikomur ni treba razlagati, da se takoj dvignejo zoper oboroževanje, posledično revščino, zožanje možnosti za preživljanje vseh generacij, posebej najmlajše in verjetni končni masaker.
Če nimamo orožja, kako se bomo branili? Obrambe ne bo, dajmo se že zbuditi. NATO, ta vse bolj draga in nevarna ustanova, odkrito predlaga revščino, ukinjanje pokojnin, javnega zdravstva in izobraževanja v prid nakupa orožja: razen treh-štirih bogatih držav, naj vse ostalo v ES in okolici postane tretji svet. NATO naj bi zagotavljal solidarno obrambo vsake članice: kako, če pa pravkar najmočnejša država, ZDA, ogroža suverenost oz. teritorialno integriteto članic, Kanade in Danske pa nečlanice Paname, brez predhodnega posvetovanja z NATO? V tem trenutku članice najbolj ogroža… članica, kar zelo diši po državljanski vojni znotraj NATO. Ali res ima smisla, da so članice ves čas v strahu, da si bo ameriški predsednik zaželel kako rudo, ki jo slučajno imajo, da bo hotel kakšno ozemlje za svoje kazinoje, drugo spet za golf igrišča in morda neko majhno, alpsko za smučišče svojega najmlajšega sina, ali vrtec za številne male Muske? Že več kot pol stoletja NATO ni uspel rešiti problema razkosanja takrat neuvrščenega Cipra v sporu med dvema članicama, Grčijo in Turčijo, ki ga je izzval ameriški politik Kissinger in za to dobil – Nobelovo nagrado za mir. Kaj naj bi obvezovalo katero koli državo, da še ostane v zvezi? V Grčiji se je upor proti vojaški diktaturi 1973 začel s sloganom ”Ven iz NATO!” Spomnimo se končno velikih pacifističnih gibanj, predvsem ženskih, ki so v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja spreminjala zgodovino mnogih držav…
Edina politična zahteva, ki jo postavlja današnji množični upor v Srbiji, je spoštovanje zakonov oz. pravna država s funkcionalnimi ustanovami. To je v osnovi pacifistična zahteva, saj je pravna država vedno prva žrtev militarizacije. To je obenem skrajna zahteva, ki jo lahko postavijo državljani v razmerju do parlamentarne demokracije, ko ne verjamejo več volitvam, politikom in poslancem. Kršenje ustave in zakonov in legitimizacija arbitrajasnoarnosti, trenutnih muh ali posledic slabe prebave nekega uzurpatorja danes ukinja vsak pomen pravičnosti: 15. marca tega leta je bil po ocenah mnogih pravnih strokovnjakov ukinjen ustavni red ZDA, saj je Trump po vrsti manj usodnih blokad sodnih aktov enostavno ignoriral odločitev sodišča o nezakonitosti njegovega ukaza in uporabe obskurnega zakona s konca osemnajstega stoletja, in je izgnal nekaj sto kaznovanih priseljencev v zapor v San Salvadorju. Nič manj teže nimajo nezakonite in množične cenzorske intervencije nemške in avstrijske vlade zoper vsakogar, ki si upa kaj povedati o vojni zoper Palestince. V Sloveniji bi lahko bil nakup orožja ob predvidenem zmanjševanju socialnih transferjev protiustaven, ker bi ogrozil socialno državo. Če to ni razlog za vseljudski upor…
Vse, kar se dogaja na začetku tega leta, nam in globalno, je še najbolj podobno pop-apokaliptični kulturi, toliko grozljivejši, ker je vse res. Tisti del človeštva, ki dela več in ima po vseh statistikah in raziskavah manj – ženske, ima dolžnost in pravico, da se zoperstavi. V ekonomiji upora je najbolje, da se osredotoči na eno tarčo, glavni cilj, od katerega je odvisno veliko ali morda tudi vse. Danes je to nedvomno vojna.
Pacifistom se pogosto očita, da so nepravični do napadenih in jim ne pomagajo. Pomoč Ukrajini je tu dober primer. Vendar ima pomoč tisoče oblik, orožje je samo ena. Upor v Srbiji je tudi tu lahko vzor: treba je vložiti telo. Premik, množice, glas žensk, še močnejši kot v ženski revoluciji v Iranu - morda bo vse to pripomoglo k cilju. Pripomba, da gre za utopijo, ni povsem na mestu – nismo še niti poskusile! Prav v Ukrajini se je v mnogih medijsko nepokritih primerih individualna, prikrita pomoč izkazala za blagodejno. Nikoli ni pozno, da evropske ženske pokažemo ustanovam, kako se dela za Evropo: s podpisi, s hojo, z mobilizacijo milijonov žensk na vseh mejah vojne. Ženske imajo na razpolago veliko več kot ostali, denimo obvladovanje in izkoriščanje stereotipov, manipulacijo s tradicijami – mar ni to edina korist od njih – znanje potlačenega, goljufanje patriarhata, razne veščine, ki so jih v patriarhatu pridobile… In v svojih rokah imajo največji adut, nikoli v celi zgodovini človeštva tako izrazito kot danes: preživetje celotne vrste v trenutku, ko ostali ne dojemajo, kako blizu prepada smo. In zakaj? Zaradi imbecilnosti, debilnosti, psihotičnosti, onanizma, dementnosti, odvisnosti od drog in plenic, prostate, zaprtosti, impotentnosti malega števila uzurpatorjev! Nas ni sram, da ne reagiramo? Še več, ali res hočemo, da milijoni dojenčkov ne dočakajo prvega zobka?
Kako neumno zveni desnica v tem času! Ne razumejo, kje so, zakaj jih je Trump tako grdo zafrknil, zakaj vse tisto o nerojenih otrokih, koristi strupov in eksploatacije, tradiciji klobas in škodljivosti kulture nima več nobenega smisla; kako debilno zvenijo zgodnje predvolilne farse, petelinjenje kandidatov, obupna retorika, grde face in nepismenost. In vendar je cilj rešiti tudi njih. To je namreč osnovna zahteva pacifizma.
Mirovno gibanje žensk je v mnogih primerih pokazalo, da je socialno izjemno koristno: spreminjajo se in mešajo družbeni razredi, saj je enakost osnovni pogoj za delovanje mirovnega gibanja; cveti iznajdljivost, ker vsak problem zahteva novo rešitev, zunaj ustaljenih praks, uradne paralize in predsodkov; ženske se hitro učijo, saj so v vsakdanjiku vajene prenašati in preživeti patriarhat. Skratka, kombinacija disciplina&svoboda je možna. Drugi pomemben element – vsi so dobrodošli v mirovnem gibanju.
Jasno je, da pacifizem ad hoc ne bo popularen, da ne bo pritegnil medijev, da mu bo mainstream obrnil hrbet, da bo intelektualna elita hiperkritična, tako kot je ekskluzivno verbalna in zgrožena nad vsakim aktivizmom, ki ne zagotavlja intervjujev za velike medije. Grobo rečeno, gre v izhodišču za majhne številke, tudi če bodo mnogi sikali proti. Vsi ti znani znaki antipatije in egotizma kažejo na to, da ima pacifizem določene vsebine premišljene nenasilne revolucije. Niti v enem pretežno ženskem mirovnem gibanju v zgodovini ni zabeleženo, da so ženske potem dobile pomembnejše mesto v oblasti. Na drugi strani v uporniških in osvobodilnih gibanjih ženske po zmagi prav tako niso dobile položajev, razen v socialističnih revolucijah. Lahko bi tu padli v plehek relativizem, pa ne bomo: grozi nam vojna, ki se ne more primerjati z nobeno drugo; a če preživimo, neizbežne družbene spremembe ne morejo poseči po nobenem od obstoječih in že doživljenih modelov.«
Zgornji tekst je bil objavljen tudi v časopisu Večer, 22. 3. 2025: Kolumna Svetlane Slapšak: Pacifizem ad hoc
Spodnji tekst in naslovna fotografija tega prispevka sta povzeta iz spletne strani Svetlana Slapšak » SNG Opera in balet Ljubljana
Antropologinja in doktorica antičnih študij Svetlana Slapšak se je rodila leta 1948 v Beogradu, kjer je po končani klasični gimnaziji diplomirala (1971), magistrirala (1975) in doktorirala (1984) na Oddelku za klasične študije Filozofske fakultete. V letih 1972–1988 je bila zaposlena na Inštitutu za književnost in umetnost v Beogradu, ves čas je aktivno sodelovala v gibanjih za človekove pravice, svobodo izražanja in zoper smrtno kazen ter predsedovala Odboru za svobodo izražanja Srbskega društva književnikov (1986–1989). Trikrat so ji odvzeli potni list, preganjala jo je tajna policija in navkljub oprostilni sodbi ob montiranem sodnem procesu je bila leta 1988 odpuščena z Inštituta.
Preselila se je v Ljubljano (1991), kjer je že od leta 1986 na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete predavala srbsko in hrvaško književnost, avantgardo in (kot prva v Ljubljani) žensko književnost. Predavala je na Univerzi v Zagrebu in na ljubljanski ISH, kjer je bila tudi dekanka, gostovala je na univerzah in inštitutih v Evropi, ZDA in Kanadi, bila nosilka evropskih projektov, direktorica Srbskega kulturnega centra Danilo Kiš in direktorica Inštituta za balkanske in sredozemske študije in kulturo v Ljubljani. Leta 2014 se je upokojila.
Objavila je več kot 70 knjig: znanstvenih študij, zbirk esejev, prevodov (starogrščina, latinščina, novogrščina, slovenščina), romanov, dram, libretov, potopisov in otroških knjig, okoli 400 študij in razprav ter okoli 2000 esejev. Prejela je nagrado Miloš Crnjanski (1990), American PEN Freedom of Expression Award (1993), Helsinki Watch Award (2000), Hellen Award (2001), regionalno nagrado Mirko Kovač (2015), literarno nagrado mira Ženskega odbora Slovenskega centra PEN (2016) in bila med nominirankami v akciji 1000 žensk za Nobelovo nagrado za mir 2005 (1000 Women for the Nobel Peace Prize 2005).
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com