Ustavno sodišče odločilo: nekateri členi Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo so neustavni

ODLOČBA
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevama Skupine poslank in poslancev Državnega zbora in Zagovornika načela enakosti, na seji

16. oktobra 2024

odločilo:

1. Členi 5, 6, 8, 12, 22, 23 in 24 Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (Uradni list RS, št. 70/2000) so v neskladju z
Ustavo, kolikor do oploditve z biomedicinsko pomočjo niso upravičene ženske, ki živijo v istospolni zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti, in samske
ženske.

2. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Pojasnilo Ustavnega sodišča RS:

Ustavno sodišče je odločalo o dveh zahtevah za presojo ustavnosti več določb Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki sta ju vložili skupina poslank in poslancev Državnega zbora in Zagovornik načela enakosti.

Predlagatelji so zatrjevali protiustavno diskriminacijo dveh skupin žensk pri dostopu do oploditve z biomedicinsko pomočjo, in sicer na podlagi osebnih okoliščin iz prvega odstavka 14. člena Ustave oziroma 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Gre za samske ženske (ženske brez partnerja ali partnerke) in torej za osebno okoliščino zakonskega stanu ter ženske v istospolni zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti in osebno okoliščino spolne usmerjenosti.

Ustavno sodišče je izpostavilo, da človekova pravica iz 55. člena Ustave zajema tudi pravico do ugotavljanja in zdravljenja zmanjšane plodnosti. Država mora posameznicam, posameznikom in parom omogočiti uporabo zanesljivih tehnik, ki jih na področju oploditve z biomedicinsko pomočjo razvija medicinska znanost. Ustava ne zahteva, da se vsakomur omogoči vse biomedicinsko izvedljive postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo. Prav tako ne Ustava ne Evropska konvencija o človekovih pravicah nikomur ne zagotavljata “pravice do otroka”. Vendar pa mora zakonodajalec pri zakonskem urejanju oploditve z biomedicinsko pomočjo spoštovati načelo enakosti in prepoved diskriminacije, varstvo človekovega dostojanstva ter varstvo največje koristi otroka. Po stališču Ustavnega sodišča tako iz 55. člena Ustave ne izhaja zahteva, da morajo biti postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo dostopni zgolj osebam ali parom, ki so medicinsko neplodni. Izrecni cilj ustavne pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok je namreč zagotavljanje možnosti in razmer, ki staršem omogočajo, da se odločajo za rojstva svojih otrok.

Ustavno sodišče se je v zadevi moralo opredeliti do vprašanja, ali so dejanski položaji, ki jih predlagatelja primerjata (samske ženske in ženske v istospolnih parih na eni oziroma ženske v raznospolnih parih na drugi strani), v bistvenem enaki. Ko gre za možnost spočeti otroka po naravni poti, so po presoji Ustavnega sodišča tako samske ženske kot istospolno usmerjene ženske in ženske v neplodnih raznospolnih parih v enakem položaju, to je, da otroka ne morejo spočeti po naravni poti. Istospolne družine so po svojih bistvenih značilnostih in z vidika varstva otrokove koristi primerljive z raznospolnimi. Enostarševske družine z otroki so primerljive z dvostarševskimi družinami. Postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo je glede na biološke danosti in glede na veljavno zakonsko ureditev mogoče izvesti tudi pri ženski v lezbičnem paru in pri samski ženski, kar pomeni, da so glede oploditve z biomedicinsko pomočjo primerjani položaji v bistvenem enaki. Po stališču Ustavnega sodišča je zahtevati, da samska ženska za dostop do oploditve z biomedicinsko pomočjo najprej poišče partnerja, osnuje zakonsko zvezo ali zunajzakonsko skupnost in poskuša doseči zanositev po naravni poti, v očitnem nasprotju z njenim dostojanstvom in zasebnostjo.

Glede na v bistvenem enake pravno upoštevne dejanske položaje razlikovanje v presojani zakonski ureditvi glede dostopnosti do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo torej ne temelji na neki neosebni razlikovalni okoliščini, temveč izključno na spolni usmerjenosti oziroma zakonskem stanu, ki sta okoliščini iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Po presoji Ustavnega sodišča zato izpodbijane zakonske določbe posegajo v pravico do nediskriminatorne obravnave istospolno usmerjenih oseb ženskega spola in samskih žensk pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok (prvi odstavek 14. člena v zvezi s 55. členom Ustave).

Glede na to, da gre za poseg v človekovo pravico, je Ustavno sodišče v nadaljevanju presodilo ustavno dopustnost cilja izpodbijane ureditve. V zvezi s tem je bilo ob sprejemanju zakona izpostavljeno varstvo otrokove koristi. Ta naj bi bila po zakonski zasnovi varovana le, če otrok odrašča v t. i. tradicionalni družini (mati, oče, otrok), vendar pa tako utemeljen cilj izpodbijane ureditve po presoji Ustavnega sodišča ni ustavno dopusten niti glede žensk v istospolnih zvezah niti glede samskih žensk.

Cilj izpodbijane ureditve je tudi, da naj ima otrok, spočet s pomočjo oploditve z biomedicinsko pomočjo, dva starša, ne le enega. Tako določena korist otrok je po stališču Ustavnega sodišča lahko legitimen cilj ureditve, ki oploditev z biomedicinsko pomočjo omogoča le (istospolnim ali raznospolnim) parom, ne pa tudi samskim osebam. V tem oziru izpodbijana ureditev zasleduje ustavno dopusten cilj torej le v primeru samskih žensk, ne pa tudi v primeru lezbičnih parov.

Ustavno sodišče je poudarilo, da mora zakonodajalec v primerih neenake obravnave samskih oseb to neenako obravnavo s strokovnimi argumenti vsebinsko utemeljiti in pojasniti, zakaj je z absolutno prepovedjo dostopa do oploditve z biomedicinsko pomočjo ženskam brez partnerja (partnerke) mogoče zagotoviti otrokovo največjo korist. Zgolj s trditvijo, da mora otrok vselej odraščati z očetom, namreč zakonodajalec dokaznemu bremenu glede nujnosti in sorazmernosti izpodbijane ureditve za dosego največje otrokove koristi ni zadostil.

Ustavno sodišče je na podlagi navedenega odločilo, da zakonska ureditev postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki samskim ženskam in partnerkam istospolne zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti odreka dostop do oploditve z biomedicinsko pomočjo, krši njihovo pravico do nediskriminatorne obravnave pri uveljavljanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok (prvi odstavek 14. člena v zvezi s 55. členom Ustave). Državnemu zboru je naložilo, da ugotovljeno protiustavnost odpravi v roku enega leta, do odprave protiustavnosti pa se določbe še nadalje uporabljajo, saj zaradi ugotovljene protiustavne pravne praznine razveljavitev ni mogoča, obenem pa zadevno področje zahteva kompleksno pravno urejanje in zajema preplet več strok oziroma znanosti.