Z žalostjo smo sprejeli vest o smrti Slavenke Drakulić, ene najpomembnejših evropskih feminističnih intelektualk, pisateljic in publicistk, katere glas je desetletja presegal nacionalne meje in nagovarjal bralke ter bralce po vsem svetu.
Njeno pisanje je bilo pogumno, jasno in neizprosno. Znala je ubesediti tisto, kar je bilo mnogim ženskam dobro znano iz vsakdanjega življenja, a je prepogosto ostajalo neizrečeno ali prezrto. Ko je zapisala, da je »težko prepoznati diskriminacijo, če živiš z njo«, je v enem samem stavku zajela izkušnjo neštetih žensk, ki so se soočale z neenakostjo, ne da bi jo družba sploh prepoznala kot problem.
Slavenka Drakulić je bila med prvimi avtoricami v našem prostoru, ki so vztrajno opozarjale, da demokracija, politične spremembe in gospodarski razvoj sami po sebi še ne prinašajo enakosti med ženskami in moškimi. Nasprotno – vedno znova je opozarjala, da se stare oblike diskriminacije pogosto vračajo v novih preoblekah. Njeni eseji o položaju žensk, nacionalizmu, vojni, tranziciji in družbeni pravičnosti ostajajo izjemno aktualni tudi danes.
Posebno dragocena je njena sposobnost povezovanja osebnega in političnega. Pisala je o vsakdanjem življenju žensk, o nevidnem delu, skrbi za družino, telesu, staranju in družbenih pričakovanjih. Pri tem ni ponujala preprostih odgovorov, temveč je spodbujala razmislek, kritično presojo in dvom o samoumevnostih, ki oblikujejo naše družbe.
V osemdesetih in na začetku devetdesetih je bila novinarka časopisov Start in Danas. Leta 1992 se je pred razvpitim medijskim pogromom – peterico novinarskih in literarnih kolegic, poleg nje še Dubravko Ugrešić, Jeleno Lovrić, Rado Iveković in Vesno Kesić, so ožigosali kot »čarovnice« in državne sovražnice – umaknila na Švedsko.
Kolumne je objavljala v domačih in tujih medijih. Njene knjige so prevedene v trideset jezikov. V slovenščini lahko prebiramo njene knjige Hologrami strahu (prevedla Zoja Skušek Močnik, Prešernova družba, 1989), Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali (prevedla Alenka Puhar, Rotis, 1992), Balkan express: fragmenti z druge strani vojne (prevedla Alenka Puhar, Rotis, 1993), Okus po moškem (prevedla Sonja Polanc, Rotis, 1998), Kot da me ni (prevedla Sonja Polanc, Center za slovensko književnost, 2002), Frida ali o bolečini (prevedla Sonja Polanc, V.B.Z., 2008), Obtožena (prevedla Sonja Polanc, V.B.Z., 2014) Mileva Einstein, teorija žalosti (prevedel Mišo Renko, Beletrina, 2018), Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom (prevedla Mateja Komel Snoj, Beletrina, 2021) ter Nevidna ženska in druge zgodbe (prevedla Mateja Komel Snoj, Beletrina, 2023).
Njeno delo nas opominja, da pravice žensk niso enkrat za vselej pridobljene. So rezultat dolgoletnih prizadevanj, poguma in vztrajnosti generacij žensk, ki so zahtevale enakopravnost, dostojanstvo in svobodo. Prav zato ostaja Slavenka Drakulić pomemben glas tudi za današnji čas, ko smo priča novim izzivom za človekove pravice in enakost spolov.
Naslovna fotografija je povzeta s spletne strani časopisa DELO Slavenka Drakulić – Besede niso zgolj pomen. So tudi rana, glas in dih. FOTO: Jure Eržen
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com