Josep Borell: nekdanji španski minister, nekdanji predsednik Evropskega parlamenta in nekdanji visoki predstavnik Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsednik Evropske komisije.
Prispevek je bil objavljen 25. aprila 2025 na spletnih straneh Social Europe
Gaza’s Descent Into Catastrophe Tests Europe’s Conscience
Benjamin Netanjahu je 18. marca prekršil premirje, ki je bilo v Gazi vzpostavljeno nekaj dni pred inavguracijo Donalda Trumpa. V nekaj urah je bilo v bombnih napadih ubitih več kot 400 ljudi. S tem si je zagotovil politično preživetje; nadaljevanje vojne je bil pogoj Bezalela Smotricha, njegovega skrajno desnega partnerja, da ne bo strmoglavil vladne koalicije.
Od takrat je bilo ubitih še več tisoč palestinskih civilistov, večinoma žensk in otrok, življenja preživelih talcev pa so bila ogrožena. Popolna blokada in vsesplošna lakota sta katastrofalno poslabšali že tako hude humanitarne razmere. Večina zgradb in infrastrukture je uničenih. Zadnji obrat za razsoljevanje vode ne deluje več.
Ocena je na splošno mračna, žalostna. Združeni narodi so opozorili, da so se razmere v Gazi poslabšale do najhujše točke od začetka vojne. Organizacija za pomoč Zdravniki brez meja je Gazo opisala kot množično grobišče za tisoče prebivalcev Gaze in „tudi za tiste, ki jim poskušajo pomagati“. Dvanajst največjih mednarodnih humanitarnih organizacij je pravkar objavilo skupen, obupen poziv. Vendar se zdi, da prošnje ostajajo brez odziva. Izraelski obrambni minister Israel Katz je v zadnjih dneh ponovno poudaril, da „nobena humanitarna pomoč ne bo prišla v Gazo“.
Medtem je Bezalel Smotrich ponovil to mnenje in potrdil, da se izvaja največji pritisk za „evakuacijo ljudi na jug in izvajanje Trumpovega načrta prostovoljnih migracij za prebivalce Gaze“. Ta načrt je Israel Katz že predstavil Svetu EU v začetku leta 2024, ko je bil zunanji minister. Izraelska vojska je zavzela polovico ozemlja, za dve tretjini Gaze pa je izdala ukaz za evakuacijo in ju dejansko označila kot „območja prepovedi vstopa“, vključno z obmejnim mestom Rafa.
Zdi se, da je cilj ustvariti pogoje za največjo operacijo etničnega čiščenja čiščenje po koncu druge svetovne vojne. Trditev, da „v Gazo ne bo vstopilo niti eno pšenično zrno“, je očitna kršitev mednarodnega humanitarnega prava. Nemogoče je, da tega ne bi razumeli kot namen iztrebljanja, ki ga je Mednarodno kazensko sodišče že upoštevalo pri izdaji nalogov za aretacijo Benjamina Netanjahuja in njegovega nekdanjega obrambnega ministra. To ni nič manj hudo od tistega, kar je mednarodno pravosodje v preteklosti ugotovilo v Srebrenici in Ruandi.
Sočasno na Zahodnem bregu vojska izvaja svojo največjo ofenzivo v zadnjih desetletjih. Več kot 40.000 Palestincev je bilo že prisilno razseljenih s severa ozemlja, kar je očitna priprava na načrte, ki jih forsirajo skrajno desni zakonodajalci za širitev novih naselbin, ki so po mednarodnem pravu nezakonite. Vlada je 23. marca kljub temu priznala legitimnost 13 teh naselbin. Fundamentalistična skrajna desnica upa, da bo Donald Trump podprl njene načrte za priključitev dela ali celotnega Zahodnega brega, s čimer bi dejansko ugasnile vse preostale možnosti za ustanovitev palestinske države.
V večjem delu Evrope je bila v zadnjem času pozornost usmerjena predvsem na carine, s katerimi grozi Donald Trump. Pogovori o Gazi so večinoma zamrli. Toda fotografija otroka iz Gaze z amputiranima obema rokama, ki je prejela mednarodno nagrado, ter smrt fotografinje Fatime Hassoune, osrednje osebe v filmu, izbranem za prihajajoči filmski festival v Cannesu, je ponovno obudila čustva. Nekateri menijo, da pomanjkanje nefiltriranih podob iz Gaze v javnem diskurzu prispeva k kolektivnemu odvračanju pozornosti: „Ni na spregled, ni v mislih“.
Vendar pa je mračna resničnos ta, da v Gazi ni umrl ali bil pohabljen le en otrok, sto ali celo tisoč otrok, temveč tisoče otrok. In razmere so mučne. Gaza je postala vojna predvsem proti otrokom. Medtem ko lahko fotografija enega otroka mnoge spravi v jok, se zdi celoten obseg tragedije pogosto prevelik, da bi ga v celoti dojeli ali se nanj odzvali. Medtem Benjamina Netanjahuja v Washingtonu in Budimpešti sprejemajo s častmi, kar je v ostrem nasprotju s potezo Mednarodnega kazenskega sodišča, ki je proti njemu zahtevalo nalog za aretacijo.
Kljub številnim resolucijam, ki so jih sprejeli Združeni narodi, in odločitvam Mednarodnega kazenskega sodišča sem v času, ko sem bil visoki predstavnik Unije, ugotovil, da je nemogoče prisiliti Sveta EU in Komisijo, da ukrepata v odziv na množične in ponavljajoče se kršitve mednarodnega in humanitarnega prava s strani vlade Benjamina Netanjahuja; v popolnem nasprotju z odločnim odzivom EU na agresijo Vladimirja Putina proti Ukrajini.
Ves čas svojega mandata sem opazoval, kako močno so ta dvojna merila oslabila položaj EU v svetu, ne le v muslimanskem svetu, temveč tudi v Afriki, Latinski Ameriki in Aziji. Španija in nekaj drugih evropskih držav so izrazile zaskrbljenost in pozvale Komisijo, naj preuči, ali je ravnanje Izraela v skladu z njegovimi obveznostmi iz pridružitvenega sporazuma z EU.
Vendar pa so bili njeni pozivi po poročanjih večinoma sprejeti z molkom. Za nekatere evropske države se je zgodovinska krivda zaradi holokavsta verjetno spremenila v „državni razlog“, ki upravičuje brezpogojno podporo Izraelu, s čimer obstaja tveganje, da bo EU sokriva pri zločinih proti človeštvu. Ena groza ne more upravičiti druge. Če naj vrednote, za katere EU trdi, da jih zagovarja, ne bi izgubile verodostojnosti, EU ne more še naprej pasivno opazovati groze, ki se dogaja v Gazi in „gazifikacije“ Zahodnega brega.
V nasprotju s splošnim prepričanjem in kljub očitnemu pomanjkanju empatije, ki ga kažejo nekateri njeni voditelji, ima EU pomemben vpliv na izraelsko vlado. Je vodilna partnerica Izraela na področju trgovine, naložb in medosebnih izmenjav. EU oskrbuje vsaj tretjino izraelskega uvoza orožja in je s to državo sklenila najobsežnejši pridružitveni sporazum, ki je, tako kot vsi tovrstni sporazumi, pogojen s spoštovanjem mednarodnega prava, zlasti humanitarnega.
Če bi obstajala politična volja, ima EU sredstva za ukrepanje. In čas za ukrepanje EU je že zdavnaj pretekel. Mnogi Izraelci, ki se zavedajo, da trenutna usmeritev Benjamina Netanjahuja ogroža tudi varnost in preživetje samega Izraela, bi verjetno pozdravili takšno ukrepanje.
Avtor zgornjega teksta: Josep Borell
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com