8. marec 2023, Mednarodni dan žensk
Ko sem prebrala vabilo spoštovanega dekana za današnje srečanje ob Mednarodnem dnevu žensk, sem v napovedi fotografske razstave, ki bo sledila, zasledila ugotovitev cenjene fotografinje Petre Cvelbar, ki je z udeležbo na marsikaterem glasbenem festivalu opazila, da tam preprosto žensk ni bilo. Takšna izkušnja pa ni osamljena. Popolna ali delna odsotnost »drugega spola« ali pa navzočnost v pomočniški, obrobni vlogi v začetku 21. stoletja namreč ni omejena le na eno področje umetniškega ali kakšnega drugega visoko strokovnega delovanja. To je dediščina, ki vedno znova spodbuja vprašanje zakaj; priročni odgovori pa se pogosto glasijo, da v sodobnosti še vedno obstajajo stereotipi o manjvrednosti žensk, ki preprečujejo, da bi ženske dejansko imele enake možnosti življenja kot moški. Stereotipi oziroma ustaljeni vzorci delitve dela in lastnosti enega in drugega spola pa imajo izredno globoke moško-središčne zgodovinske korenine, iz katerih izraščajo raznolike neprijaznosti in sovražnosti do žensk. Odpravljanje takšnih vzorcev, ki obstajajo kot naravni, je dolgotrajen in zapleten proces, ki temelji najprej na njihovem prepoznavanju.
Zato bom na uvodno vprašanje, zakaj se kljub mnogim ukrepom v 20. in 21. stoletju še vedno srečujemo s podcenjevanjem, poniževanjem, marginaliziranjem žensk, poskusila odgovoriti v treh točkah. Najprej bomo posegli v predzgodovino 8. marca, ki se z določanjem žensk kot manjvrednih bitij razteza skozi več tisočletij.
Pred 2300 leti je znani grški filozof Aristotel v okviru vrednotenja udomačenih živali, za katere je po njegovem bolje, da se podrejajo, tako opredelil žensko bitje:
Poleg tega je moški po naravi boljši kot ženska, ona pa je slabša; zato on vlada, ona pa se podreja. Ta zakon naj velja za vse ljudi. (Politika, par. 1254b, 12).
Do današnjega dne večina ljudi nikoli ni brala Aristotelovih del, vendar je živela in morala živeti v skladu z žensko-sovražno, mizogino razlago o »naravni« neenakosti žensk in moških. Celovito in vsestransko določanje posebnega, podrejenega mesta žensk, je Aristotel dodatno upravičeval z vključitvijo moralne razsežnosti v opredelitev vloge posameznih človeških bitij; vsi namreč morajo imeti moralne vrline, vendar funkcionalno različne, glede na to, za kakšen smoter so ustvarjeni. Zato morajo tisti, ki vladajo, razpolagati s popolnimi vrlinami (kot graditelj...). Drugi pa morajo imeti vrline glede na svoje naloge. /.../ Pogum moškega je v skladu z njegovo nalogo gospodovanja, pogum ženske pa mora biti skladen z njeno podrejeno vlogo (Aristotel v Politiki: par. 1270a, 7).
Vrline morajo biti torej spolno različne, k pogumu ženske pa obvezno sodi še to, da mora imeti tudi sposobnosti vodenja in opravljanja domačih opravil. Od zgodnjega srednjega veka so bila takšna pojmovanja kot naravna sprejeta v teoloških razlagah; sovraštvo in poniževanje žensk pa je doseglo vrh v »zlati dobi teologije« v 13. stoletju (Heinemann 1992: 179-196), ko je deloval znameniti Tomaž Akvinski. V njegovih trditvah o ženskah lahko sodobni izvajalci bolj ali manj odkrite sovražnosti do žensk najdejo veliko navdiha, še več pa pri njegovem učitelju, Albertu Magnusu, ki je za »vekomaj« upravičil tudi spolne nasilneže, ko je med drugim trdil:
Ženska se manj (kot moški) nagiba k nravnosti, /…/ Zato so žene nestanovitne in radovedne. Kadar ženska občuje z moškim, bi najraje ležala še pod drugim moškim. Žena ne pozna zvestobe. /…/ Ženska je ponesrečen moški in v primerjavi z moško je njena narava defektna in pomanjkljiva. Zaradi tega je negotova. Česar sama ne more dobiti, skuša doseči z zlaganostjo in s hudičevimi ukanami. /…/ Enako, kot spodbuja razum moškega k dobrim dejanjem, sili njo njeno čustvo v zlobo (nav. po Ranke Heinemann 1992: 180).
K tem opisom je T. Akvinski dodal še nekaj lastnosti ženske, med drugim da to bitje predstavlja »nadomestno tvorbo narave, /…/ v razvoju zavrtega moškega, /…/ določeno za rojevanje otrok«, z »defektnim razumom«, kakršnega je najti tudi »pri otrocih in duševnih bolnikih«, nosilko slabega v spolnem odnosu (moškemu pa pripada »plemenitejši del«), zato je bil prepričan, da ženska potrebuje moža tudi kot zapovednika (ne le kot nosilca pravega semena), kajti on ima »popolnejši razum« in »krepkejšo krepostnost« (po Ranke Heinemann, 1993: 191).
Ta cerkveni razsvetljevalec, »lumen ecclesiae« je bil tudi vir za neotomistično usmerjene slovenske teološke mislece konec 19. stoletja; njegov duh je bodril učene može, »lučenosce« vednosti in prave morale v njihovem bojevitem nastopanju zoper prizadevanja žensk za zmanjševanje vsestranske diskriminacije, in zavračanju zahtev, da bi bil univerzitetni študij dovoljen tudi ženskam. A. Mahnič je na primer leta 1894 priporočal:
»Ne delajmo pač žensk vsegavednih! Vže tako so podedovale od matere Eve prevelik kos radovednosti: vse hočejo videti, vse ovohati, ob vsem jezik brusiti! Marveč brzdajmo njih lahkomiselnost, in zvedčavost, postrižimo krila njih oholosti, … vcepljajmo jim v mehko srce ljubezen do boga in bližnjega, … in žena bo blagoslov našemu društvu!« ( Jogan, 2001: 31).
Morda bo kdo pomislil ali pomislila, da nima smisla pogrevati teh starih stališč, saj da se je svet že zelo spremenil. Res se je veliko spremenilo in bi se na Slovenskem še več, če ne bi prišlo do renesanse prav takšnih mizoginih naukov, za kar tudi z mnogimi praktičnimi akcijami v zadnjih desetletjih skrbijo sodobni zagovorniki »prave« morale. Da je takšno »kognitivno opremljanje« (ozaveščanje) moških izjemno trdovratno in medgeneracijsko prenosljivo, lahko sklepamo na podlagi težavnosti sprejemanja in uresničevanja ukrepov zoper spolno nasilje (katerega večinske žrtve so ženske) v začetku 21. stoletja.
Da bi laže vrednotili sedanje stanje, bomo v drugi točki še ostali v zgodovini, saj je na poti do 8. marca nekaj mejnih datumov, ki jih ne smemo pozabiti. Najprej je 8. marec 1857, ko je bila stavka tekstilnih delavk v New Yorku; tej je 51 let kasneje (1908), istega dne sledila stavka na istem mestu, ki je bila z ognjem zatrta: delavke so bile najprej zaprte v tovarni, potem je izbruhnil požar in zgorelo je 129 žensk. V spomin na ta krvavo zatrti boj delavk za politične pravice žensk so ameriške socialistke v naslednjem letu (1909) ta dan prvič določile kot spominski, ki je že naslednje leto dobil mednarodne razsežnosti. Na 2. mednarodni socialistični konferenci žensk (27. avgusta 1910) v Kobenhavnu je nemška socialdemolkratka Clara Zetkin predlagala, da bi socialistične ženske vseh dežel »sporazumno z razredno zavednimi političnimi in sindikalnimi organizacijami proletariata priredile vsako leto vsaka v svoji državi dan žensk, ki naj v prvi vrsti služi agitaciji za žensko volilno pravico«.
Tako se je rodil dan, kateremu je bil najprej določen 19. marec »zaradi zgodovinskega pomena za nemški proletariat« (Kollontaj 2022: 87); kajti na ta dan 1848 je v času revolucionarnega vrenja pruski kralj »klonil pred grožnjo proletarske vstaje« in med mnogimi obljubil uvedbo volilne pravice tudi za ženske. »Leta 1913 so mednarodni dan žensk prestavili na 8. marec. Ta dan je ostal dan delavskega boja« (Kollontaj 2022: 88). Že v resoluciji »ob rojstvu« je bilo posebej določeno, da je treba zahtevo po volilni pravici »skladno s socialističnim pojmovanjem osvetliti v povezavi s celotnim ženskim vprašanjem«. Pobudnica je torej smisel tega dne videla v boju za odpravljanje vseh oblik diskriminacije žensk na vseh področjih in ravneh ter v vseh območjih in državah sveta. Tako vsebinsko določen dan so v letu 1911 prvič množično praznovali ta dan tudi na Slovenskem (kot povsod v Avstriji), ko so bila povsod organizirana srečanja, zborovanja delavskih žensk.
Pomembnost in koristnost tega dne je priznala tudi Organizacija združenih narodov, ki je v »Desetletju OZN za ženske: enakopravnost, razvoj in mir (1976-1985)« z Resolucijo Generalne skupščine 16. decembra 1977 razglasila 8. marec za mednarodni dan žensk. ”To je čas, ko moramo pošteno spregovoriti o nenehnem zatiranju žensk na mnogih koncih sveta in številnih področjih vsakodnevnega življenja”, je pred leti poudaril Butros Gali. Zatiranje se meri v tisočletjih, po relativno uspešnem 20. stoletju pa hitrost spreminjanja nakazuje, da bo odpravljanje slabšega položaja žensk trajalo še 300 let, kot je ob letošnjem 8. marcu napovedal generalni sekretar OZN Antonio Guteres.
Smo pri tretji točki, to je v sodobnosti in predvideni prihodnosti. Glede na različne pomisleke o smiselnosti in potrebnosti obeleževanja 8. marca je odgovor razmeroma preprost: dokler bodo obstajale različne oblike zapostavljenosti žensk in dokler ne bo celostno uresničeno načelo o enakih možnostih, dotlej ima ta dan smisel kot spominski in opominsko-obračunski dan. Ker nikjer na svetu niso odpravljene pogosto niti najbolj očitne in grobe oblike izkoriščanja in zapostavljanja žensk, da prevladujoče prikrite diskriminacije niti ne omenjam, je prav, da ga sprejmemo kot čas resne presoje o vprašanju, kje smo bili, kje smo, kam gremo – tudi v Sloveniji. K temu nas zavezuje več kot stoletje stara dediščina prizadevanj za odpravljanje diskriminacije žensk in vedno nova spoznanja o ovirah, ki jih je treba v prihodnje odstraniti, da bi se vzpostavil enak položaj obeh spolov v javnem in zasebnem delovanju.
Smiselnost tega dne pa glede na razredno neenakost ni univerzalno dojeta, saj redkim pripadnicam in pripadnikom ekonomsko in politično močne elite ne ugajajo neposredni ukrepi za vzpostavljanje enakih možnosti (za katere je odgovorna država kot najvišja urejevalna ustanova), ker ogrožajo njihove privilegije. Sporočilo mednarodnega dneva žensk je bliže večini prebivalstva, ki jo zaznamujejo vedno večja socialna neenakost, podnebne spremembe z naravnimi katastrofami in vojne. V takšnih okoliščinah nosijo večja bremena in negativne posledice prav ženske večinskih družbenih plasti.
Preverjanje doseženih sprememb v družbenih pogojih življenja se lahko kjer koli na svetu opira na gesla prvega desetletja OZN za ženske »enakopravnost, razvoj in mir«, katerih veljavnost so potrjevale že v 20. stoletju svetovne konference na različnih celinah, z vrhom v Pekingu 1995. Na tej, 4. svetovni konferenci je bilo posebej poudarjeno, da so človekove pravice tudi pravice žensk. Uresničevanje teh pravic je v zadnjih desetletjih v državah članicah neenakomerno in pogosto ovirano, za kar poskrbijo tudi različne fundamentalistične protifeministične organizacije. V ZDA je za predsednika krščanske moške organizacije (Focus on the Family) npr. ta konferenca »najbolj radikalen, ateističen, protidružinski križarski pohod v zgodovini človeštva«.
»Feminizem« je v vsakdanji rabi pogosto uporabljan za označevanje modernosti. Nihče ne mara biti antifeminist, sploh ne tisti, ki so v vrhu političnega odločanja. Vendar tudi izrekanje o tem, da so vodilne osebe feministično usmerjene, pove premalo, saj se oznaka »feminizem« dojema na razredno neenak način; privilegiranim plastem pa je še vedno bliže (duhovno in materialno) »naravno stanje«, ki je bolj po meri bojevitih in pohlepnih moških. Zato naj končam z opredelitvijo dr. Jane Javornik: »Feminizem je intelektualna zaveza in politično gibanje, ki išče, zahteva in soustvarja enakost, pravičnost in dostojanstvo za vse ženske«. V takšnem idejnem (feminističnem) okviru nastopajo ob letošnjem prazniku s svojimi zahtevami mnoge organizirane ženske v Sloveniji in v mnogih drugih okoljih.
..
Naslovna fotografija povzeta s spletne strani časopisa DELO.
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com