ANALIZA
KANDIDATNIH LIST ZA VOLITVE V DRŽAVNI ZBOR 2026
Ženski lobi Slovenije je bil prvi, ki je javnosti in celo naivnim in slabo poučenim kandidatkam, ki so jih stranke uvrstile na liste, da bi zagotovile z zakonom predpisano minimalno kvoto 35% za enega od spolov, že leta 2011 z raziskavo dokazal, da pri volitvah v našem volilnem sistemu ne gre za izvoljivost oseb, ampak za izvoljivost volilnih okrajev.
Naš volilni sistem za DZ ima še druge čudaščine, na primer to, da niti po spremembah volilnih okrajev, sprejetih za časa 3. Janaševe koalicije marca 2021, volilni okraji niso enako veliki. Med največjim in najmanjšim, Celje in Ilirska Bistrica, je razlika še vedno 2.7:1 (prej 3.73:1). Za pridobitev sedeža v DZ ni pomembno število glasov, ampak % glasov v volilni enoti, kar pomeni, da sedež še vedno lahko dobi oseba, ki je zbrala pol manj glasov od druge osebe na listi iste stranke v drugi volilni enot. Načrtovalci volitev v strankah, ki so se že večkrat preizkusile na državnozborskih volitvah, vse to dobro vedo, to vedo tudi ženske, ki so dovolj dolgo sodelovale v strankarskem življenju in se aktivno udeležile strankarskih priprav na volitve. V našem volilnem sistemu za DZ se mesarsko klanje za stolčke v parlamentu zato najprej odvije znotraj vsake stranke in šele nato v javni kampanji za glasove volivk in volivcev.
Žensko gibanje v Sloveniji je doseglo, da je strankam postalo jasno, da volivke in volivci od njih pričakujejo, da bodo na liste uvrstili pravično število kandidatk, in da je zakonsko zavezujoča kvota 35 % res samo minimum, ki se ga spodobi preseči, saj je otrokom jasno da 35% ni 50%, in da uravnoteženost, ki po definicijah Sveta Evrope zajema 40%, ni isto kot enakost, pariteta, 50%. Še posebej, ko je na dvojnih volitvah v DZ, leta 2022, (prej stranka Mira Cerarja) Svoboda visoko zmagala stranka z listo, na kateri je bila uveljavljena skoraj spolna pariteta, delež žensk je znašal 46,6%. Značilno je, da pariteto tokrat ponuja samo stranka Pirati, druga najboljša pa je stranka Karla Erjavca Zaupanje. Torej dve strančici, ki, tudi če prideta v DZ, ne bosta usodni za delež poslank v DZ.
Januarja letos je Evropski ženski lobi in ŽLS, kot njegova nacionalna organizacija, začel veliko zagovorniško akcijo za pariteto, torej 50/50 po vsej EU za vse voljene organe odločanja, v politiki, gospodarstvu, kulturi, sistemih socialne države. Prvi korak za doseganje paritete izvoljenih je pariteta na kandidatnih listah. Ne upam si trditi, da so zato stranke dale na liste več kandidatk, vsekakor pa je lepo videti, da so čisto vse tekmujoče stranke letos presegle minimalne kvote 35%, čeprav je samo ena, Pirati, dosegla popolno izenačitev.
Najslabše so glede tega tri stranke, Lista NSI, SLS, Fokus, Resnica in lista SDS, prva z 39,8% druga z 40.9 in tretja z 41.4 %
Torej, če želimo izvedeti, koliko je kaki stranki mar za dejansko enake možnosti žensk pri volitvah v DZ, moramo predvsem pogledati, kolikšen je delež kandidatk, ki so dobile za to stranko izvoljive okraje, kajti teoretično bi se lahko zgodilo, da bi imela kaka stranka celo 70% kandidatk, pa ne bi bila izvoljena niti ena, ker bi jih poslali kandidirat v okraje, kjer ne bi imele realne možnosti za izvolitev.
Najboljši volilni okraji so za vsako stranko tisti, ki so skozi več ponovljenih volitev strankam prinesli sedež v parlamentu. Strankarski prvokategorniki in prvokategornice se zato med seboj izborijo za te izvoljive okraje v zakulisnem, nepreglednem dogajanju, kjer imajo dejansko moč odločanja voditelji strankarskih struj in neformalno najmočnejši odločevalci v vrhovih strank ter močni podporniki strank, ki dostikrat niso niti člani strankarskih organov, ki o listah formalno odločajo z glasovanjem.
To pomeni, da dejanski odločevalci v večjih, preizkušenih strankah lahko precej natančno načrtujejo, kolikšen delež žensk bodo dosegli v svoji poslanski skupini in tudi, kateri so kandidati in kandidatke, za katere poskušajo doseči, da bi bili izvoljeni_e. Pri manjših strankah je to precej težje, ker dobijo bistveno manj sedežev in če so razlike v izvoljivosti njihovih najboljših okrajev majhne, se lahko uštejejo. Take primere smo v preteklosti že imeli, ko je odločevalcem v kaki stranki spodletelo, da bi v DZ pripeljala svojo predsednico (Alenko Bratušek) ali predsednika (Karla Erejavca).
Leta 1996, mnogo prej kot smo uzakonili minimalne spolne kvote, je predhodnica SD imela na listah 40% kandidatk in dobile so lepo število drugih najboljših okrajev. Stranka pa je tiste volitve grdo izgubila, izvoljeni so bili samo tisti v najbolj izvoljivih okrajih – vsi so bili moški in stranka je takrat ostala brez ene same poslanke v DZ.
Na podlagi tega uvoda, lahko dokaj zanesljivo napovemo: vse kandidatke za poslanke v SDS, ki kandidirajo v volilnih okrajih, kjer so že zmagale v preteklosti, bodo najbrž izvoljene, toda velika je verjetnost, da se delež poslank v verjetno nekoliko povečani poslanski skupini SDS ne bo povečal. Ostal bo daleč pod 50%.
Odločevalci v SDS torej ne uveljavljajo politike izenačevanja politične moči spolov v svojih vrstah. Gibanje Svoboda je na volitvah 2022 v DZ kandidirala 46.6% odstotkov kandidatk in v DZ pripeljala dve poslanki več kot poslancev. Zdaj za Svobodo lahko napovemo, da v zmanjšani poslanski skupini, ki se ji obeta po 22. marcu, obstaja velika verjetnost, da bo dosegla pariteto (50/50), ker se je samo v enem primeru zgodilo, da je kandidatko v dveh bolje izvoljivih okrajih nadomestila s kandidatom. Če smo po prvih volitvah , ki se jih je udeležilo Gibanje Svoboda lahko cinično špekulirali, da se ta stranka samo dela, da misli resno z enakostjo spolov v politiki, saj ni mogla vedeti, kateri bodo njeni najbolj izvoljivi okraji in se je za tako visok odstotek kandidatk odločila , da bi ugajala svojim liberalnim volivkam in volilcem, danes lahko rečemo, da je bil cinizem odveč. Mislili so
resno in še vedno mislijo resno.
Zanimive so tudi tri majhne parlamentarne stranke Lista NSI, SLS in Fokus, SD in Levica. Za listo NSi, SLS in Fokus lahko trdimo, da ta lista iskreno poskuša v DZ ponovno pripeljati dve poslanki - Vido Čadonič Špelič in Ivo Dimic, verjetno računa, da bo uspelo tudi predsednici SLS, dr. Tini Bergant, a bo delež poslank v njihovi poslanski skupini, če dobi kak sedež več, ostal tradicionalno skromen, globoko pod 50%. Ničesar niso storili, da bi v NSi delež poslank dvignili, pa bi ga lahko, če bi npr, vsaj enega od visoko izvoljivih okrajev, v katerih je 2022 poslanski sedež dobil Matej Tonin, tokrat namenili kandidatki, pa tega niso storili. Enakost moških in žensk v politiki ni cilj odločevalcev te liste.
SD in Levica sta tudi tokrat igrali pošteno do kandidatk. V svoje najbolj izvoljive okraje sta namestili pol kandidatk in pol kandidatov. Žal pa to ne pomeni nujno, da bodo v poslanske klopi sedli spolno zares izenačeni poslanski skupini teh dveh strank. Ker sta obe stranki majhni, je celo njihovim strankarskim volilnim magom zelo težko predvideti, kako se bo na koncu izteklo z izvolitvami. Politična volja, da se uveljavi pariteta izvoljenih pa v teh dveh strankah nedvomno obstaja.
Sklep je preprost:
Zakonske spolne kvote, ki jih imamo, 35% minimum en za oba spola, nas v volilnem sistemu, ki ga imamo za DZ, ne morejo zanesljivo pripeljati niti do 35% izvoljenih poslank, še manj nas bodo pripeljale do resnično enake zastopanosti moških in žensk v DZ. Del sedanjih parlamentarnih strank si sploh ne zastavlja tega cilja, drugi del, ki se zanj trudi, pa nima zanesljive metodologije, da bi ga uresničil.
Zato Ženski lobi Slovenije tudi predlaga, da se v ustavo, po zgledu Francije, vpiše obvezna pariteta, a na samo za enakost spolov na kandidatnih listah, ampak izvoljenih v DZ. Ko smo v znameniti veliki Koaliciji za uravnoteženo zastopanost žensk in moških v javnem življenju pred vstopom Slovenije v EU zahtevale uzakonjenje spolnih kvot, so se nam najprej posmehovali, potem so naš predlog tehtali in mehčali, nazadnje pa so spolne kvote skoraj soglasno izglasovali. Pri tem je bilo izjemno pomembno zavezništvo z najmočnejšimi moškimi politiki. Naj vas spomnim, predlog za uzakonjanje podpornih ukrepov za enakost spolov v ustavi so podpisali takratni in nekdanji predsedniki DZ: Pahor iz SD, Školč iz LDS in Janez Podobnik iz SLS. Javno podporo pred tem pa nam je prvi dal nekdanji poslanec EP iz SDS. Tudi paritete na listah in paritete izvoljenih ne moremo uveljaviti, ne da bi zgradile družbeno soglasje, da ju potrebujemo, in pridobile podporo dveh tretjin vseh parlamentark in parlamentrcev.
Zdi se kot misija nemogoče. A enako je bilo tudi leta 2004.
Ponovimo torej vajo, uzakonimo pariteto!
Analizo kandidatnih list pripravila Sonja Lokar, predsednica ŽLS
V Ljubljani, 9.3.2026.
ANALIZA PROGRAMOV
POLITIČNIH STRANK ZA VOLITVE V DRŽAVNI ZBOR 2026
Enakost spolov med sistemskimi ovirami, strankarskimi programi in medijsko nevidnostjo
Podatki kažejo, da v slovenski politiki in medijih do resnične enakopravnosti še vedno nismo prišli. Po podatkih Evropskega inštituta za enakost spolov (EIGE) je Evropska unija leta 2025 dosegla 63,4 točke od 100 na indeksu enakosti spolov. Razlike se še vedno kažejo v plačah, politični moči in skrbstvenem delu. Ženske v Evropi v povprečju zaslužijo približno 13 odstotkov manj kot moški na primerljivih delovnih mestih, obenem pa opravijo večino neplačanega skrbstvenega dela. Ocenjuje se, da ženske opravijo od 70 do 90 odstotkov skrbstvenega dela.
Problem ostaja tudi nasilje, saj Evropske raziskave kažejo, da je približno vsaka tretja ženska v življenju doživela fizično ali spolno nasilje. Raziskava, ki jo je v Sloveniji izvedel Pedagoški inštitut, kaže, da se 40 odstotkov fantov in 12 odstotkov deklet strinja s trditvijo, da so moški bolje usposobljeni za politične voditelje kot ženske, več kot 30 odstotkov fantov pa meni, da se ženske sploh ne bi smele ukvarjati s politiko.
»Trendi takšnega pozitivnega razvoja so se začeli upočasnjevati in posameznih okoljih tudi obračati po ekonomski krizi 2007 in drugih krizah, ki so sledile, kar v zadnjih dveh desetletjih sovpada s porastom populizma, nacionalizmov in drugih izključujočih ideologij, verske in ideološke radikalizacije ter predvsem desnega ekstremizma po svetu in tudi v tradicionalnih zahodnih demokracijah. To se odraža v političnih obratih v desno in zlasti v krepitvi skrajne desnice, ki vse bolj sooblikuje družbeni in politični diskurz v posameznih državah, vključno z državami EU, kot so Češka, Francija, Italija, Madžarska, Nemčija, Poljska, Slovaška, Argentino, Čilom, ZDA in še mnogimi drugimi po svetu,« pojasnjuje dr. Mitja Žagar z Inštituta za narodnostna vprašanja.
ANALIZA PROGRAMOV
Pred prihajajočimi državnozborskimi volitvami smo preverili, kakšna so stališča strank pri tematikah, ki zadevajo enakost spolov in položaj žensk v družbi, ter kakšne ukrepe pri tem napovedujejo. Ugotovili smo, da se večina strank zateka k splošnim usmeritvam in ne opredeljujejo konkretnih ukrepov z nekaj izjemami.
Analiza je zajela programe naslednjih političnih akterjev: Gibanje Svoboda, Socialni demokrati (SD), Levica in Vesna, SDS, skupni program NSi–SLS–Fokus, Mi, Socialisti!, Pirati, Demokrati. Anžeta Logarja, Prerod – stranka Vladimirja Prebeliča, stranka Zaupanje, Alternativa za Slovenijo, Resni.ca ter skupni program Zelenih Slovenije in Stranke generacij.
Pregled strankarskih programov nakazuje tudi nezadostno razumevanje strukturne neenakosti spolov. Vprašanje spolov v številnih programih sploh ni posebej obravnavano, pri nekaterih pa se pojavlja izključno skozi prizmo demografije, ponekod pa se pojavlja celo kot ideološko vprašanje. Ob tem je zgovoren podatek, da termin »enakost spolov« eksplicitno uporablja le stranka Socialni demokrati (SD). V programih Demokratov, Preroda ter skupnega programa Zelenih Slovenije in Stranke generacij spol kot politična kategorija sploh ne obstaja. Ne navaja ga niti stranka Pirati, čeprav ima močen socialni program (javne storitve, boj proti (spletnemu) nasilju ipd.). Najbolj razdelana programa imajo Socialni demokrati ter Levica in Vesna.
V grobem – za lažjo ilustracijo – lahko prepoznamo tri pristope oziroma skupine
1. Prvi pristop, v katerem lahko prepoznamo Socialne demokrate, Gibanje Svoboda, Levico in Vesno ter stranko Mi, socialisti!, ki neenakost spolov razume kot strukturni problem (Mi, socialisti sicer neenakost razume bolj v ekonomskem smislu). Njihovi programi prinašajo najbolj razdelane ukrepe, ki bi prispevali k izboljšanju položaja žensk. Socialni demokrati med drugim predlagajo pariteto 50/50 na vseh ravneh odločanja, prevrednotenje plačila v t.i. za družbo ključnih, večinoma feminiziranih poklicih, objavljanje izplačevanja plač in dodatkov za enako delo po spolu in ukrepanje delodajalcev in inšpekcij, da se doseže enako plačilo za delo enake vrednosti, postopno uvedbo brezplačnega vrtca za vse ter krepitev programov za preprečevanje nasilja v družini. Levica in Vesna med drugim navajata, da bosta odločno ščitili pravice žensk, enakopravnost spolov, reproduktivne pravice in pravico do splava, ter branili javno zdravstvo (ter druge sisteme) pred privatizacijo in nadaljnjim propadanjem ter krepili njegovo odpornost in dostopnost. Gibanje Svoboda na primer izpostavlja uvedbo obveznih kvot za povečevanje spolne raznolikosti ter zastopanosti žensk v vodstvenih in nadzornih organih podjetij in javnih institucij, vključevanje vsebin o spolnih in drugih stereotipih v izobraževanje ter uvedbo družinskega pomočnika tudi za starejšo osebo, ki potrebuje nego in varstvo. Mi, socialisti!, pa poudarjajo močne javne skrbstvene sisteme, ki jih vidijo kot »temelj ženske emancipacije«. Socialni demokrati (SD) imajo najbolj razdelan pristop k nasilju kot specifično spolno zaznamovanemu problemu; tudi Levica in Vesna nasilje razumeta na podlagi spola, kar »dokazujeta« z uporabo specifičnega termina femicid in bojem proti seksizmu. Pirati imajo močen socialni program, vendar nikjer specifično ne omenjajo spola.
2. Drugi pristop lahko prepoznamo pri SDS, listi NSi, SLS in FOKUS ter strankah Resni.ca in SNS (delno tudi pri Demokratih. Anžeta Logarja). Ta ženske umešča predvsem v kontekst družine in demografije. Njihov fokus je (glede na programe) materialna krepitev tradicionalne družine skozi državna jamstva za prvi dom, brezplačne vrtce in višje neto plače prek nižjih davkov. Ne predvidevajo omejevanja privatnega zdravstva, temveč podpirajo konkurenco javnega in zasebnega sektorja, izboljšanje položaja žensk pa se pogosto veže le na demografske cilje. Program SDS navaja, da podpira »smiselno uravnoteženost zastopanja obeh spolov v političnem in družbenem delovanju v okviru meritokracije.« Ena izmed osrednjih prioritet skupne liste NSI, SLS in Fokus je družinska politika, ki bi jo med drugim spodbujali z državnim jamstvom za prvi dom za mlade, brezplačnim vrtcem za vse otroke, ukrepi za usklajevanje poklicnega in družinskega življenja (skrajšan delovni čas, delo na daljavo). Stranka Resni.ca na primer predlaga »Kredit za prihodnost« v višini 50.000 evrov za reševanje stanovanjske problematike, vezan na ustvarjanje družine. SNS, Resni.ca in SDS sicer nasprotujejo netradicionalnim družinam, SNS pa predvideva omejitev pravice do splava na medicinske razloge. SDS med drugim v programu tudi zapiše, da je »država dolžna varovati otroke in mladostnike pred vsebinami, ki predstavljajo spolno disforijo – neskladje med biološkim spolom in spolno identiteto posameznika oziroma s tem povezano psihološko stisko. Osebam, mlajšim od osemnajst let, je prepovedano dajati/vsiljevati/prikazovati kakršne koli vsebine oziroma oglase, ki prikazujejo pornografijo, spodbujajo, ali prikazujejo odstopanje od samoidentitete, ki ustreza spolu ob rojstvu, spremembo spola ali homoseksualnost.« Poleg tega družino izpostavljajo »blažilko« družbenih pretresov, ki ji je treba pomagati pri zagotavljanju avtonomnosti, ekonomske neodvisnosti, zasebnosti in varnosti, kar pomeni tudi preprečevanje zlorab in nasilja znotraj družine (nasilje nad ženskami ni posebej omenjeno). Te stranke nasilje nad ženskami skoraj v celoti spregledajo oziroma je obravnavano spolno nevtralno – torej izključno v okviru splošnega boja proti kriminaliteti, zagotavljanja javnega reda in miru ali pa se zameji na problematiko »medvrstniškega nasilja« v šolah ter nasilja »znotraj družine« (SDS).
»Izkušnje, podatki in rezultati raziskav po svetu kažejo, da zavzemanje za takšno materialno krepitev tradicionalne družine, privatizacija javnih storitev in servisov, zlasti še zdravstva in dolgotrajne oskrbe, odklonilna stališča do netradicionalnih družin ter nasprotovanje svobodnemu odločanju o rojstvu otrok ob hkratnem prizadevanju za povečanje števila rojstev v kontekstu demografskih ciljev, ne prispevajo k večji vključenosti, participaciji in enakopravnosti žensk. Nasprotno, komercializacija javnih storitev in služb, kot ugotavlja analiza, predstavlja tveganje za povečanje stroškov za družine ter s tem za poslabšanje njihovega ekonomskega položaja in hkrati slabše dostopnosti teh storitev. To posledično ženske sili, da prevzemajo še več neplačanega skrbstvenega dela,« komentira dr. Mitja Žagar.
3. Tretji pristop (oziroma skupina) zaznamuje tako imenovana programska nevtralnost, opazna pri Demokratih. Anžeta Logarja, Prerodu – Stranka Vladimirja Prebeliča, stranki Zaupanje, Stranki Generacij ter Zelenih Slovenije. Te stranke vprašanja spola posebej ne izpostavljajo, reševanje družbenih izzivov pa podrejajo širšim sistemskim reformam in gospodarski rasti. Ker politike in ukrepi, ki so navidezno nevtralni, različno vplivajo na moške in ženske, ignoriranje teh specifik pomeni morebiten spregled strukturnih ovir. Stranka Prerod navaja, da potrebujemo celovit in usklajen sistem demografske politike, ki bo mladim omogočil dostopna in kakovostna stanovanja, cenovno sprejemljive vrtce, stabilno zaposlitev ter podporno okolje za ustvarjanje družin. Kot temelj izpostavlja stanovanjsko politiko, navaja pa tudi, da mora država prevzeti večji del stroškov vrtcev – po vzoru univerzalnega otroškega dodatka – ter skupaj z gospodarstvom ustvariti pogoje za usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. V programskem delu stranke Zaupanje, ki pokriva kmetijstvo, se ta izrecno zavzema za boljši položaj žensk v tem sektorju, Stranka generacij in Zeleni Slovenije pa na revščino starejših in popravo krivic pri izračunu pokojnin (vseh, ne le žensk). Program stranke Demokrati je primarno osredotočen na gospodarski razvoj in učinkovitost sistemov, njihov stik z izboljšanjem položaja žensk pa se kaže posredno skozi družinsko politiko z rešitvami, kot sta na primer »Stanovanjski feniks« in brezplačen vrtec od drugega otroka dalje. Navajajo, da je cilj družinske politike »izboljšati ekonomsko varnost družin, povečati dostopnost varstva ter ustvariti pogoje za odločanje za več otrok brez socialnega tveganja«.
Glede oboroževanja: Analiza programov pokaže, da stranke vprašanje obrambe in oboroževanja na različne načine (ali pa sploh ne) povezujejo s socialnimi politikami in položajem žensk. Stranke levega pola (Levica, Vesna, Mi, socialisti!) izpostavljajo, da povečanje izdatkov za obrambo vpliva na zmanjšanje razpoložljivih sredstev za javne storitve in socialo. Pri tem opozarjata, da krčenje javne mreže posredno vpliva na ženske, ki so večinsko zaposlene v skrbstvenih sektorjih (zdravstvo, šolstvo, dolgotrajna oskrba) in hkrati prevzemajo večji delež neplačanega skrbstvenega dela v gospodinjstvih. Socialni demokrati (SD) vprašanje spola obravnavajo boljj neposredno znotraj obrambnega sistema; v programu predlagajo oblikovanje »vojske enakih možnosti« in izpostavljajo pomen enakopravnosti ter možnosti napredovanja žensk v uniformiranih poklicih. Pri preostalih strankah, predvsem pri tistih z desne sredine (kot so SDS in NSi-SLS-Fokus), ki zagovarjajo povečanje obrambnih proračunov in uvedbo obveznega vojaškega usposabljanja, pa obrambna politika v programih ni vsebinsko povezana z vprašanjem enakosti spolov, temveč je obravnavana izključno kot ločeno področje nacionalne varnosti.
Politična kultura: Kvote kot »nujno zlo« in prisotnost nasilja
Sociologinja dr. Milica Antić Gaber opozarja, da so se več kot dvajset let po uzakonitvi spolne kvote na nek način sicer »prijele« in so jih stranke »posvojile«, vendar jih niso zares inkorporirale v svoje politike in politično kulturo. Razumejo jih predvsem kot nekaj nujnega in kot »nujno zlo«, ki ga je preprosto treba izpolniti za nastop na volitvah. Redke pa jih razumejo kot mehanizem, ki izboljša politiko in prispeva k vključevanju različnih skupin. Malo strank razmišlja o tem, kako kandidatkam zagotoviti dejansko enake možnosti za izvolitev in enakovredno sodelovanje v volilnih kampanjah. To bi pomenilo konkretno podporo pri javnih nastopih, dostop do finančnih sredstev ter sistematično politično podporo znotraj strank.
Ko so ženske izvoljene, jih stranke pogosto ne spodbujajo, da bi v politiki ostale. Prepogosto ostanejo le en mandat, kar otežuje dolgoročno delovanje in vpliv na spremembe. Stranke redko zaščitijo kolegice, ko postanejo tarče sovražnega govora, seksizma ali nasilja na podlagi spola. Takšne oblike nasilja so po raziskavah najpogostejše v času volilnih kampanj. Pogosto so usmerjene proti ženskam z namenom oteževanja delovanja in odvračanja od politike. Še posebej pogoste tarče so mlajše ženske, tiste, ki se zavzemajo za pravice žensk, ter kandidatke z dobrimi možnostmi za izvolitev. Prav te se zdijo najbolj »nevarne« in so bolj izpostavljene napadom. Kljub temu je zaznati pozitiven premik: ženske niso več tiho. Na nasilje reagirajo, ga prijavljajo in o njem javno spregovorijo. Skrajni čas je, da družba takšno nasilje jasno obsodi in ustrezno sankcionira.
Medijska podoba: Moč še vedno nima ženskega obraza
Predsednica Združenja ONA VE Mateja Malnar Štembal izpostavlja, da moč v javnem prostoru še vedno nima ženskega obraza. Čeprav pogosto govorimo o napredku in številu žensk v politiki, podatki kažejo, da so ženske v medijih bistveno manj prisotne, predvsem kot nosilke avtoritete in odločanja.
Raziskave Združenja ONA VE kažejo, da ženske v slovenskih medijih predstavljajo le 28 odstotkov vseh oseb v novicah, moški pa 72 odstotkov. Še posebej nevidne so ženske po 50. letu, ki se pojavljajo pet- do šestkrat redkeje kot moški iste starosti, hkrati pa so pogosteje predstavljene v družinskih vlogah oziroma kot pričevalke vsakdanjega življenja.
Po besedah predsednice zato ni dovolj zgolj ponavljati, kaj bi morale storiti ženske. Ključno je spremeniti način, kako mediji prepoznavajo in predstavljajo avtoriteto, saj demokracija ne more biti popolna, dokler obraz moči ostaja pretežno moški.
Analizo programov pripravila Nika Černoga Mihelič
Naslovna fotografija je LOGO volitev 2026, ki ga uporablja RTVSLO.
Povzet je iz spletne strani RTVSLO.
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com