Nevladne organizacije, delujoče na področju nasilja nad ženskami, smo se 29. 9. 2022, v prostorih Ministrstva za notranje zadeve sestale z ministrico za notranje zadeve, mag. Tatjano Bobnar, ministrico za pravosodje dr. Dominiko Švarc Pipan, državnimi sekretarji in predstavnicami in predstavniki nekaterih ministerstev.
Vabilo na pogovor je bil odziv na poslano pismo nevladnih organizacij vladi in ministrstvom. Poziv je bil 5.9.2022 tudi javno prebran pred parlamentom v okviru solidarnostnega shoda v podporo ženskam z izkušnjo spolnega nasilja.
Uvodoma sta obe ministrici izpostavili nekatera aktualna vprašanja preprečevanja nasilja nad ženskami, s katerimi se intenzivno ukvarjajo na posameznih ministerstvih. Poudarili sta, da smo v Sloveniji soočeni tako z dobrimi praksami državnih organov, kakor tudi s pomanjkljivostmi delovanja pravosodnih organov, organov pregona ter dela drugih institucij, ki bi morale učinkoviteje delovati za uveljavitev ničelne tolerance do vseh oblik nasilja nad ženskami. Načeloma so vprašanja sistemsko, zakonodajno ustrezno urejena, vendar je učinkovitost njihovega izvajanja slabša od pričakovanega, sta poudarili.
Predstavnice nevladnih organizacij s področja boja proti nasilju nad ženskami smo v nadaljevanju pogovora izpostavile pomembnost kakovostne podpore ženskam, ki so doživele nasilje. Opozorile smo na pomanjkanje storitev in dejavnosti, ki bi žrtve opolnomočale in jih spodbujale, da spregovorijo o izkušnji naslja. Informacije žrtvam niso zagotovljene dovolj hitro, so nedosledne in razpršene po različnih virih. Primanjkujejo zlasti informacije o njihovih pravicah, službah in institucijah, na katere se lahko obrnejo in nadaljnih ukrepih, ki sledijo njihovim prijavam.
Nevladne organizacije smo poudarile tudi potrebo po jasnejših pravilih in protokolih prijavljanja nasilja in zagotovilih, da se ta kazniva dejanja lažje in hitreje privedejo pred sodišče (spodbujanje prijavljanja, hitra obdelava takih prijav, učinkovite preiskave, …). Ženske, žrtve nasilja so večkrat deležne sekundarne, ponovne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja. Nesprejemljivo je, da sodniki »enako obravnavajo tatvine ali posilstva«. Potrebni so tudi nadaljnji ukrepi za izboljšanje dostopa do sodnega varstva, odpravo večkratne viktimizacije žrtve ter večkratnega soočenja žrtve in storilca (na sodiščih pred in med obravnavo, ko se srečata obdolženec in oškodovanec). Za obravnavo tovrstnih kaznivih dejanj je treba zagotoviti dovolj strokovnega znanja, kadrovskih potencialov in finančnih virov.
Posebej smo izpostavile potrebo po zagotovitvi kakovostnih in kontinuiranih programov izobraževanja in usposabljanja strokovnih delavk in delavcev iz številnih sektorjev, ki se srečujejo in obravnavajo različne vidike nasilja (zdravstvo, socilane službe, službe za psihosocialno pomoč, policija, tožilstvo, sodstvo, odvetništvo, šolstvo, …). Pomembno je tudi izobraževanje na pedagoških in drugih fakultetah. Na vse ravni izobraževanja, od vrtca do univerze, je treba v večji meri vključiti vsebine, ki bodo otrokom, učencem, dijakom in študentom prispevale k dvigu znanj in vedenj ter osveščenosti o problemih nasilja nad ženskami, o stereotipih v družbi in drugih vprašanjih.
Strokovni delavci (policija, socialne službe), pri katerih obstaja velika verjetnost prvega stika z žrtvami, morajo biti deležni usposabljanja in prejeti ciljno usmerjene informacije. S tem se bo zagotovilo, da lahko pravočasno prepoznajo primere nasilja in se nanje ustrezno odzovejo, kar sedaj ni vedno praksa. Na centrih za socialno delo delajo s povzročitelji in žrtvami nasilja večkrat pripravniki ali osebe s premalo znanj in izkušenj. Premalo je kadrov, ki ob obilici administrativnih obveznosti nimajo dovolj časa za delo z žrtvami ali storilci.
Storiti bi morali več za zmanjšanje nasilja nad osebami v ranljivem položaju (starejše ženske, invalidi in drugi) ter skupinami, ki so izpostavljene večjemu tveganju in oblikam diskriminacije (pripadnice etničnih manjšin). Olajšati bi jim morali dostop do vseh podpornih storitev.
Ukrep prepovedi približevanja ni vedno ustrezno uporabljen in ni doslednega spremljanja njegovega izvajanja. Organi pregona, sodni in drugi organi bi potrebovali med seboj usklajene smernice za ustrezno obravnavo žrtev nasilja, in to v celotnem postopku, pred in med kazenskim postopkom ter v obdobju po njem. Na voljo bi moralo biti dovolj pravočasno dostopnih in strokovno visoko usposobljenih izvedencev (zlasti v družinskih zadevah).
Vsem žrtvam nasilja je treba, če to potrebujejo, zagotoviti dostop do posebnih zatočišč, kriznih centrov in varnih hiš ter nuditi pomoč pri vrnitvi v samostojno življenje.
Z različnimi ukrepi ter večjimi spodbudami bi tudi država morala prispevati k pripravi in izvedbi kampanj ozaveščanja, raziskovalnim in izobraževalnim programom in k razširjanju ustreznih informacij. Številne programe že dolgo uspešno vodimo prav nevladne organizacije.
Nevladne organizacije smo tudi izpostavile obvezo države, na osnovi ratificirane Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (Istanbulska konvencija), da bi morala zagotoviti delovanje vladnega organa, ki bo odgovoren za sodelovanje, usklajevanje, izvajanje, spremljanje ter vrednotenje politik in ukrepov za preprečevanje oblik nasilja nad ženskami. V delo takšnega vladnega organa bi morali povabiti tudi predstavnice in predstavnike nevladnih organizacij, delujočih na področju boja proti nasilju nad ženskami.
Obe ministrici ter predstavnice in predstavniki državnih organov so zagotovili, da bodo z dopolnitvami zakonodaje in drugimi ukrepi storili kar največ za pravočasno odkrivanje in prijavljanje kaznivih dejanj ter zaščito in opolnomočenje žrtev. Z dodatnimi oblikami in vsebinami izobraževanja strokovnih delavcev bodo prispevali k dvigu večje usposobljenosti in senzibilnosti vseh zaposlenih, ki se pri svojem delu srečujejo z žrtvami ali storilci tovrstnih kaznivih dejanj ter sprejeli ukrepe za preprečitev večkratne viktimizacije žrtev. Pozornost bodo namenili tudi ustreznejši opredelitvi ukrepa prepovedi približanja, spremljanju njegovega izvajanja ter hitrejšemu dostopu do brezplačne pravne pomoči za žrtve nasilja. Zavzeli se bodo za poglobvitev interdisciplinarnega pristopa pri sprejemanju sistemskih ukrepov ter pri njihovem učinkovitejšem izvajanju. Preverili bodo možnosti oblikovanja vladne medresorske delovne skupine, odgovorne za usklajevanje politik in ukrepov. V pripravi so tudi resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja in akcijski program boja proti nasilju ter resolucija o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških.
Ministrici sta ob koncu izrazili zadovoljstvo nad bogato in konstruktivno razpravo ter pozvali nevladne organizacije k nadaljnemu tvornemu sodelovanju.
Zapisala Liana Kalčina
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com