Jana Javornik v intervjuju na RTV Slovenija: namišljena razklanost slovenske družbe

RTV Slovenija, 

2.7.2023 • 52 min

Intervju Ksenije Horvat z dr. Jano Javornik

Gostja oddaje Intervju je bila doktorica Jana Javornik, raziskovalka in predavateljica na Univerzi v Leedsu v Združenem kraljestvu, v Stockholmu in v Utrechtu. Raziskuje področja, kot so javne politike, delovna razmerja, enakost in vključenost na trgu dela, organizacija dela, usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, poklici prihodnosti, vpliv pandemije na družbo.

Med letoma 2019 in 2021 je bila generalna direktorica za visoko šolstvo na slovenskem Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šolstvo. O tem, kaj kažejo njene raziskave in kako razmišlja, jo sprašujejo v Guardianu, Observerju, Financial Timesu, Telegraphu, na BBC-ju in tokrat tudi Ksenija Horvat v oddaji Intervju.

dr. Jana Javornik je članica našega Ženskega lobija Slovenije

Nekaj "iztrganih" misli iz intervjuja:

• Odtujenost, oddaljenost je bolezen sodobne Slovenije. Skrbno se je gradila 30 let. Na eni strani imamo novo vznikajočo ekonomsko in politično elito ter na drugi strani množico razočaranih in prepuščenih sami sebi. Ta projekt odtujenosti se je skrbno negoval. Razdalja med elito na eni strani in množico na drugi strani je izredno velika in globoka. Tako imamo na eni strani vseznanlce in na drugi strani ljudi, ki se počutijo izključene ali pa dejansko so izključeni iz teh centralnih procesov. In ravno ta občutek odtujenosti, zlasti v tako nevključujočem jeziku, tako leva kakor desna politična struja ne znata nasloviti. Leva struja ima predvsem problem, da ne zna odpreti levega ušesa ekonomske elite, ki bi pomagala na nek način, da vključimo vse segmente družbe. Desna ima velik problem s populizmom. No, ona ga nima. Družba ima z njim probleme, ker ga ta (desna struja) skrbno goji.

• Namišljeno razklanost (slovenske družbe) utemeljujem s tem, da gre za izredno naštudiran, tehnično izpiljen pristop k oblikovanju lastnega volilnega telesa.

• Prišli smo do točke, ko so uspeli s tem svojim projektom, programom zlepiti čustva ljudi in jih na nek način zasidratiti v najbolj elementarne strasti. Ko to preide iz polja racije, torej razuma v polje čustvenosti in strasti, postaja ta razkol skoraj nepremagljiv.

• Tudi sama sem polagala izredno velike upe v neko novo politično generacijo oblikovalcev politik. Z razočaranjem ugotavljam, da tudi ta nova politična generacija še ne zna umirjati javnega diskurza, in nima tega glutenskega pristopa lepljenja in fokusiranja na zdravo jedro slovenske družbe.

• Vztrajamo pri tej delitvi na naše in vaše in potem na vse druge. To naševstvo in vaševstvo in onokrajništvo in drugačno je v tako majhni naciji, kakršna je slovenska, lahko izjemno pogubno.

• Človek bi pričakoval, da v tako majhni družbi dobiš nekega Don Kihota, ki se izpostavi za vsako ceno in začne mobilizirati skupnost. Takrat pa ta profesionalna mašinerija, ki ima za sabo medije, cel ustroj, v resnici pride do izraza in porazi vse individualne poskuse. 

• Če si tako majhna družba in ne gradiš na skupnosti, ki osvobaja, temveč na delu skupnosti, ki razdvaja, je ta individualni projekt obsojen na propad, od začetka. Nato se »zaciklaš« v ta način razmišljanja: »Zakaj bi jaz, če bom s tem verjetno preveč tvegala." In na koncu več ni nikogar…

• V Sloveniji je majhnost kritična zato, ker nimamo dovolj kritične mase alternativno razmišljujočih ljudi, ki si drznejo javno izpostaviti svoja alternativna stališča, ne glede na ceno lastne kariere. Ta eksistenčni strah, ki preveva slovensko intelektualno elito, je prav paralizirajoč. Tisto malo nekaj ljudi, ki si drznejo, ne glede na to, koliko to stane, bodisi v slovesu, bodisi v službi, tisti res izstopijo. Točno veš, kdo so in jih prepoznaš.

• Nimamo ničelne tolerance do nasilja. Zelo smo selektivni pri tem, katero nasilje obsojamo in katerega ne.