Datum: 1. junij 2024
Avtorica članka: Milena Šmit, nekdanja diplomatka in veleposlanica,
članica Ženskega lobija Slovenije
Letos mineva pol stoletja, odkar je naša prejšnja skupna država v 191. členu ustave SFRJ prva na svetu opredelila novo človekovo pravico, to je pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki je poznala omejitve le iz zdravstvenih razlogov. Slovenija je edina republika nekdanje skupne države, ki je to pravico doslej ohranila skoraj neokrnjeno ne le v ustavi, temveč tudi v praksi. Ženske v drugih nekdanjih republikah imajo, kljub načelnim ustavnim določbam, vedno večje težave z uveljavljanjem pravice do dostopne in varne prekinitve nezaželene nosečnosti.
Enakost spolov je presečna tema evropskih in svetovnih politik, spolne in reproduktivne pravice pa so osrednjega pomena za doseganje enakosti v sodobnih družbah. Feministična gibanja so v zgodovini, enako kot danes, odigrala glavno vlogo v boju za ohranjanje in širjenje reproduktivnih pravic.
»Reproduktivne pravice vključujejo pravico do zadovoljujočega in varnega spolnega življenja ter pravico, da se posameznice/ki brez strahu, diskriminacije ali nasilja informirano odločajo o svojem telesu, zdravstvenem varstvu in možnosti rojevanja otrok.« O tem je sredi maja letos govorila tudi ulična razstava Mirovnega inštituta in Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je predstavila ključne mejnike v zgodovini teh pravic v Sloveniji na plakatni galeriji TAM-TAM v središču Ljubljane. Razstava je sovpadala s programom srečanja Fame, Feministične antifašistične mreže z območja nekdanje Jugoslavije v Ljubljani. K nevladnemu povezovanju v regiji je pripomoglo srečanje decembra 2022 v Bosanskem Petrovcu na slavnostni akademiji v počastitev obletnice ustanovitve AFŽ – Antifašistične fronte žensk. Organizirale so ga duhovne potomke nekdanjih bork za svobodo, ki so se med vojno vihro odločile, da bodo med bojem proti nacifašizmu zastavile svoje moči tudi za to, da bodo imele ženske po vojni več pravic kot pred njo. Ustava Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev jim je namreč omogočala lastno poklicno advokaturo, opredelitev aktivne in pasivne volilne pravice pa je prepustila posebnemu zakonu, ki ni bil nikoli sprejet. Ženske so si jo izborile leta 1946 s prvo ustavo FNRJ.
Ko je bila leta 1953 ustanovljena Zvezna konferenca za družbenopolitično aktivnost žensk, so AFŽ sicer ukinili, a njen duh je ostal živ, ne nazadnje v ljudskem humorju. Feminizem je bil na socialistično-marksističnem obnebju definiran kot nevarna oblika buržoazno individualistične ideologije in konservativne zavesti. Za današnje zavzemanje Fame je verjetno bolj ustrezna definicija filozofinje Rosi Braidotti, ki feminizem opredeljuje kot projekt, ki si je naložil izjemno težko nalogo spreminjanja vsakdanjega življenja žensk in moških. Dr. Svetlana Slapšak trdi, da je feminizem boj za vse človekove pravice. In če je ženska res prihodnost moškega, kot je trdil francoski poet Aragon, je treba začeti pri pravici odločanja žensk o svojem telesu.
Desni ekstremizem ruši ženske pravice
Situacija v regiji našega južnega sosedstva ni rožnata, vedo povedati aktivistke, ki so za srečanje v Ljubljani, ki ga je podprla ugledna fundacija Friedrich Eber Stiftung, izbrale naslov Od ustave 1974 do rušenja ženskih pravic. Vse po vrsti so ugotavljale, da so se razmere v zadnjih desetletjih na področju reproduktivnih pravic – kamor spadajo kontracepcija, abortus, spolna vzgoja, umetna oploditev in starševstvo – poslabšale oziroma ženske svoje pridobljene pravice vse težje uresničujejo, raste pa nasilje nad njimi v reproduktivnem zdravju, veča se ginekološko in obporodno nasilje. Namerno slabo opredeljen ugovor vesti predstavlja močno oviro zagotavljanju pridobljenih pravic žensk. »Desnica se je ukoreninila v institucijah, patriarhat se vrača na velika vrata, spremlja ga femicid,« je strnila svoje misli ena od udeleženk iz BiH. Verski, tradicionalistični in nacionalistični temelji kantonov dušijo svobodo in pravice, zagotovljene v federalni ustavi. Njena kolegica iz Hrvaške je ugotovila, da je ustava postala lepa pravljica za otroke, kjer dobro premaguje zlo, drugače pa je v resničnem življenju. Desničarska politika v Srbiji, Makedoniji in Črni gori postavlja vedno nove ovire in omejitve svobodni odločitvi o rojstvu otrok, cilj je preprečiti abortus. Navsezadnje cena takšnega zdravniškega posega ponekod že predstavlja več kot polovico minimalnega dohodka.
Feministične aktivistke so pogosta tarča oblastnikov. Fama se je angažirala za solidarno pomoč Aidi Ćorović, ki je dobila denarno kazen zaradi kršitve javnega reda in miru, ker je v Beogradu vrgla gnilo jajce v ulični mural, na katerem je upodobljen obsojeni vojni zločinec Ratko Mladić. Fama je objavila regionalni poziv za obrambo novinarke in aktivistke Besime Borić, ki jo je doletela strateška tožba slapp zaradi klevetanja, ker je javno nasprotovala, da bi nekdo, ki mu je sodišče naložilo prepoved približevanja zaradi nasilja v družini, postal kantonalni minister za kulturo in šport v Sarajevu.
Kje iskati zaveznike v strategiji in taktiki za pridobljene pravice žensk?
Dediščina jugoslovanske AFŽ jasno usmerja v socialno pravičnost namesto k rasti nacionalizmov in profita. Mednarodnopravni instrumenti človekovih pravic utrjujejo dobro prakso in lahko pomagajo dokazovati, da notranje pravo ne deluje, vzgoja in izobraževanje pa sta nepogrešljiva sopotnika osveščenemu državljanstvu.
Slovenska feministična zunanja politika
Inštitut 8. marec pravkar koordinira evropsko državljansko pobudo z zbiranjem milijona podpisov za varen in dostopen splav za vse ženske v EU, ki ga potrebujejo. »Po mnenju Ženskega lobija Slovenije (ŽLS), ki je včlanjen v Evropski ženski lobi in je del mreže Fama, bi morali reproduktivno zdravje in pravice žensk, ki se nanj navezujejo, postati sestavni del evropske listine temeljnih človekovih pravic. In EU bi morala sprejeti enotno definicijo posilstva kot spolnega odnosa brez zavestnega soglasja,« pravi njegova predsednica Sonja Lokar. To nadgradnjo bi lahko kot vsebinski »input« za zahtevnejšo srž feministične zunanje politike prevzela tudi naša država in v duhu najboljše prakse sodelovanja vlade z nevladnim sektorjem prispevala res nekaj izvirnega v evropsko skupnost.
Posledice umne reproduktivne politike
V bran dobro organiziranemu javnemu zdravstvu, kakršno je naša država razvijala tudi na področju reproduktivnega zdravja vse od šestdesetih let naprej, je na tiskovni konferenci iniciative Glas ljudstva Sonja Lokar med drugim dejala:
»Bistvo tega sistema je, da imajo ženske dostop do ginekološkega varstva že na primarni ravni. Zaradi tega je pri nas še vedno nizko število splavov in mladoletniških nosečnosti ter manj rakastih obolenj na materničnem vratu, maternici in dojkah. Če uničimo dosedanje pridobitve ginekologije na primarni ravni, nam ne bo šlo več tako dobro.«
Sonja Lokar ne govori na pamet. V ZDA so prvo kontracepcijsko tabletko izdelali leta 1960 in v Sloveniji so jo ženske že leta 1964 lahko dobile zastonj na zdravniški recept. Nekdanja slovenska političarka Vida Tomšič je doma in v svetu promovirala pravico staršev do želenega otroka, ki gre z roko v roki z dolžnostjo države in družbe, da tudi v resničnem življenju omogočita uveljavljanje tega koncepta.
Zakaj torej ne bi ohranjali in razvijali dobrih praks? Naša družba bi morala imeti dovolj samozavesti, da bi pri(po)znala to, kar je bilo koristno za javni interes pred in po osamosvojitvi. In ko govorimo o pravici svobodnega odločanja žensk o prekinitvi nosečnosti, se je treba znova spomniti, da ni bila pridobljena z orožjem, temveč z dolgoletnim svetovnim golorokim in umnim bojem ter da ji je do veljave odločilno pomagal okrepljeni evropski humanizem po drugi svetovni vojni. Francija, ki je leta 1975 depenalizirala abortus in je 8. marca letos »urbi et orbi« razglasila, da je prva na svetu vpisala to pravico v ustavo, je kar spregledala, da je Slovenija enako naredila že več kot pet desetletij pred tem.
Ameriška feministka Gloria Steinem je pred časom bridko lucidno komentirala stanje duha v ameriški družbi, nad katerim se velja zamisliti: »Kaj če bi vsakega mladega moškega, ki želi kupiti puško, obravnavali tako kot vsako mlado žensko, ki hoče prekiniti nosečnost: obvezno 48-urno čakanje, dovoljenje staršev, potrdilo lečečega zdravnika, da on razume, kaj hoče, in obvezni ogled videa o učinkih nasilja z orožjem? Razen ene zaprimo vse trgovine z orožjem v vseh zveznih državah in naj moški potujejo stotine milj daleč, potem ko si bodo morali vzeti dopust in prenočiti v kakšnem čudnem mestu, zato da bodo lahko kupili puško! Naj gredo skozi špalir ljudi, ki bodo nosili fotografije svojih ljubljenih, ki so bili ustreljeni, in jih bodo zmerjali z morilci ter jih prosili, naj ne kupijo puške!«
Zato Sonja Lokar v imenu ŽLS sprašuje kandidatke in kandidate za evropske poslance, kaj bi odgovorili slovenski volivki, ko bi jih vprašala, zakaj naj bi ona, ki vsakodnevno doživlja bolj ali manj prikrito diskriminacijo in nasilje, oddala glas njihovi listi oziroma zakaj naj bi namenila prav njej ali njemu svoj preferenčni glas? ŽLS vzpodbuja razvoj politične kulture s spletnim »stebrom sramu«, na katerem med sedanjo volilno kampanjo zbira primere sovražnega in seksističnega govora ter izrazov nasilja, ki ga doživljajo kandidatke za evropske volitve. Rezultati bodo objavljeni po volitvah.
Ženski lobi Slovenije
zenskilobi@gmail.com