dr. Maca Jogan: Pregled zgodovine ženskega gibanja na Slovenskem

Prispevek je bil objavljen kot spremna beseda dr. Mace Jogan 

k slovenskemu prevodu knjige Nevarna razmerja - Poroke in razveze marksizma in feminizma

Vir: Nevarna razmerja : poroke in razveze marksizma in feminizma (Str. 125-155)

Avtorica: Cinzia Arruzza
Prevod: Mojca Dobnikar 

Založništvo - Ljubljana : Sophia, 2016

Avtorica spremnega teksta: dr. Maca Jogan

Pojem feminizem je v javnem govoru na Slovenskem navzoč že več kot stoletje. Kljub temu je z njegovim razumevanjem veliko težav, nejasnosti in svojevoljnih tolmačenj, ki se navezujejo tudi na zgodovinsko spremenljivo raznolikost pomenov tega pojma, izvorno povezanega z odpravljanjem diskriminacije žensk - primarno v zahodni civilizaciji. Glede na zgodovinsko dolgotrajno moško gospodovanje, ki je sicer »prvemu spolu« dajalo razredno neenake prednosti, so bile ženske v podrejenem položaju, zoper katerega so se (spet razrednemu položaju primerno) začele organizirano boriti zlasti proti koncu 19. in potem neprekinjeno v 20. stoletju. V sedemdesetih letih 20. stoletja je neenakopraven položaj žensk končno priznan kot svetovni problem, ki mu je OZN od 1976 do 1995 posvetila štiri svetovne konference. Na podlagi praktičnih izkušenj v različnih kulturnih okoljih se je krepilo in bogatilo tudi teoretično pojasnjevanje vzrokov za diskriminacijo in upravičevanje ukrepov za postopno izboljšanje položaja žensk.

Zato v začetku 21. stoletja pojem »feminizem« pretežno ni več dojet kot nekaj po sebi nevarnega in zarotniškega ter tudi ne more več biti priročno orodje za napadanje in sramotenje tistih, ki se označujejo kot feministke, feministi. Sam pojem feminizem namreč označuje celo vrsto dejavnosti, ki so povezane s prizadevanji za to, da bi človekove pravice postale tudi ženske pravice, kar je bilo izrecno poudarjeno na 4. svetovni konferenci v Pekingu (1995). To pomeni, da feminizem kot teorija in praksa zajema tako raziskovalno, izobraževalno, kot medijsko in politično dejavnost; na vseh teh področjih delovanja gre predvsem za to, da se razkrivajo ključne določilnice družbene neenakosti spolov, da se iščejo načini, kako odpravljati ovire, ki na različnih ravneh človeškega delovanja opredeljujejo ženski spol kot manjvreden, nepomemben, sekundaren in predvsem kot spol, ki nima kaj iskati v javnem življenju in javnem odločanju.

Odpravljanje raznovrstnih ovir pa ni (bilo) nekaj samodejnega, ni bilo kar samoumevna sestavina »modernizacije« (kot se včasih razlaga), temveč je bilo povezano z ženskim gibanjem, čigar idejne korenine so v razsvetljenstvu, praktično pa ga je spodbudila zlasti francoska revolucija. Od začetkov v 18. stoletju so bile nosilke tega gibanja bodisi posebne samostojne ženske organizacije, bodisi ženski odseki v okviru spolno mešanih političnih strank in/ali organizacij. Žensko gibanje je bilo pogosto povezano z gibanji (in boji) zoper druge oblike neenakosti in zatiranja, zlasti zoper razredno, nacionalno (v protikolonialnih delovanjih) in rasno. Vse 20. stoletje se povezuje z gibanji za mir in demilitarizacijo družb ter mednarodne politike, v drugi polovici 20. stoletja tudi z okoljskim gibanjem ter gibanji za svobodno izražanje spolne usmeritve. Žensko gibanje se je v 19. st. razvijalo predvsem v Evropi in severni Ameriki, v 20. st. pa je postalo svetovno.

Tako v praktični politični usmeritvi kot tudi v teoretičnem utemeljevanju žensko gibaje ni bilo enotno, temveč razcepljeno: vodilna struja je zagovarjala družbeno enakost med spoloma in težila k odpravljanju različnih oblik diskriminacije žensk, manjšinska pa je poudarjala razlike, drugačnosti (oprte zlasti na materinstvo in biološke posebnosti ženske) in je v bistvu prispevala k ohranjanju stausa quo – torej moškosrediščnega družbenega reda.

V centralni Evropi je konec 19. stoletja prišlo do ostrega ločevanja med zagovorniki revolucionarnega odpravljanja podrejenosti žensk v okviru razrednega delavskega boja (najbolj dosledno je to strategijo zagovarjala nemška socialnodemokratska stranka, ki jo je sprejela zlasti na pobudo K. Zetkin na kongresu v Erfurtu 1891) ter zagovorniki reformistične strategije (katere nosilke so bile meščanske ženske organizacije). Spričo te razcepljenosti je bilo (zlasti v Evropi) do zadnjih desetletij 20. st. tudi očitno razlikovanje v označevanju ženskega gibanja: radikalno usmerjeno je bilo označevano kot "osvobajanje žensk", "emancipacija žensk", rešitev "ženskega vprašanja", medtem ko se je bolj ozko reformistično usmerjeno gibanje označevalo kot "feministično".

"Feminizem" so v javnem govoru uporabljali raznosmerno kot slabšalno in celo zasmehovalno oznako; sam pojem, ki ga je začel uporabljati Charles Fourier, pa je izvorno povezan z radikalnim načrtom socialistične družbene preobrazbe. Konec 20. in v začetku 21. stoletja se je na ravni označevanja zmanjšala ostrina razlikovanja, prevladala je enotna oznaka "feminizem", ki pa vključuje raznolikost teoretičnih pristopov in praktični ciljev, hkrati pa je tarča za zagovornike in varuhe »naravnega spolnega reda«. Ker se v zadnjo držo uvrščajo tudi nekatere usmeritve »feminizma« (npr. »radikalni« feminizem s poudarjanjem razlik med spoloma), zahteva razpravljanje o problematiki odnosov med spoloma tenkočutnost za pomensko raznolikost in praktično politično usmeritev. Notranja razcepljenost je nasploh značilna tako za »prvi« kot za »drugi« val feminizma.

K spoznavanju različnih feminističnih izkušenj, tako z vidika ženskega gibanja kot glede na raznoliko dojemanje in teoretično razlaganje spolnega reda, bo slovensko beročemu bralstvu pripomoglo tudi to delo Cinzie Arruzza. Delo, ki ima v uvodu jasno izražen (na marksističnem izhodišču temelječ) spoznavni pristop, je vsebinsko usmerjeno na predstavitev nekaj primerov konkretnega zgodovinskega prizadevanja za odpravljanje diskriminacije žensk, ob katerih pa se kažejo splošne značilnosti (zlasti težave) ženskega gibanja kjerkoli v svetu, ki ga obvladuje androcentrizem kot vseobsegajoč institucionalno dolgotrajno utrjevan spolno-razredni red: kolektivno organizirano emancipativno delovanje je povsod deležno sumničenj, vsestranskega zavračanja, obsojeno je na dolgotrajnost in vedno novo oviranje, na institucionalne pritiske od makro- do mikro ravni in na neprekinjeno kulpabilizacijo, vnašanje občutka krivde v nosilne osebe gibanja in v večinsko žensko populacijo, ker da s prizadevanji za osamosvajanje s položaja objekta v družinsko-gospodinjski vlogi ogroža obstoj družine in družbe sploh.

K širši uporabnosti dela (zlasti v akademskih krogih) gotovo prispeva drugi del knjige, v kateri avtorica razkriva teoretična orodja tistih vrst feminizma, ki se osredotočajo na pojasnjevanje razlik (končno biološko danih) med spoloma, gibljive identitete, ki zavračajo možnosti kolektivne subjektivitete. V teh (postmodernističnih) pristopih vidi usklajenost s kapitalizmom, ki jo posredno omogočajo zlasti dehistorizacija v obravnavi kompleksnih vzrokov za družbeno neenakost spolov, raznolika redukcija celovitih pojavov (neločljiva povezanost med »narejanjem sredstev za življenje« in »narejanjem ljudi«) in izključevanje katere koli pomembne določilnice realnih položajev žensk in moških ob hkratnem posploševanju izbrane lastnosti na celoto, npr. najpogosteje krčenje spolne dimenzije in posploševanje razredne in narobe (kar pogosto vsebuje, denimo, pojem »sestrstva«). Pozornosti vredno je tudi odločno stališče avtorice o brezplodnem razpravljanju, kaj je prvenstveno razred ali spol (po vzoru »kokoš – jajce«) ter njen sklep, da v sodobnosti zelo popularno orodje, kot je univerzalni temeljni dohodek, ne ogroža temeljnh mehanizmov kapitalističnega izkoriščanja.

Pri iskanju odgovorov na vprašanje medsebojne povezanosti različnih vrst neenakosti (zlasti razredne in spolne) pa avtorica kljub jasnim izhodiščem v nekaterih presojah pokaže premalo posluha za upoštevanje celote prepletenih pomembnih določilnic (determinant), ki opredeljujejo tako praktična gibanja kot tudi teoretične usmeritve. Tako bi verjetno obravnava radikalnega feminizma potrebovala umestitev v konkretni prostor in čas, ki je spodbujal iskanje »drugačne« razlage spolne neenakosti, katere bistvena značilnost je bila prefinjeno zavračanje emancipativnega potenciala (»preživetega«) feminizma. Emacipativnemu nasproten (neprijazen) feminizem namreč ni nastal v nevtralnem prostoru, temveč v času, ko so se varuhi (zrelega, noeliberalističnega) kapitalizma vedno bolj srečevali s potrebo po zaviranju emancipativnih družbenih ukrepov tudi (ali predvsem, ker so tradicionalne duhovne sile imele z razvojem znanosti vedno bolj omejeno moč vplivanja) s pomenskim rahljanjem oziroma notranjim razkrojem emancipativnih potencialov. Prav takšen potencial je bil v ukrepih socialne države (v Evropi po koncu druge svetovne vojne), pa tudi v jedru prizadevanj OZN, ki je družbeno neenakost spolov priznala kot svetovni problem (in temu ustrezno sprejemala tudi različne ukrepe v mejah svojih pristojnosti).

Šibko povezovanje »konteksta« teoretičnih razlag s celovito resničnostjo se lahko zasluti tudi pri ocenjevanju delavskih (npr. boljševiških) revolucionarnih izkušenj pri reševanju »ženskega vprašanja«, češ, da niso imeli »popolne teorije osvoboditve žensk«. Končno se neka teoretična razlaga in na njej sloneč načrt (model) spreminjanja ustvarjata in dopolnjujeta glede na dosežene (ali izgubljene) praktične učinke. Prav zaradi trdoživosti androcentričnega spoja spolnega in razrednega reda se bo »popolnost« teorije še dolgo kazala kot cilj, h kateremu vodijo mnoge majhne preobrazbe v delitvi družbenega dela in moči. Realno rahljanje seksističnega moškosrediščnega reda (ne glede na tip pojavljanja) namreč spodbuja njegove varuhe k ustvarjanju novih ovir. Ustvarjanje novih ovir za uresničevanje emancipativnega feminizma kot družbenega projekta (bolje bi bilo dodati in »maskulinizma«, kajti že konec prejšnjega stoletja se je prebilo prepričanje, da je »žensko vprašanje« predvsem »moško vprašanje«) pa je še bolj učinkovito, če se v nova pojmovanja in poimenovanja vnašajo stare vsebine (v »stare posode se nataka novo vino«). Primer za to je katoliški feminizem, katerega omembo pa zaman iščemo v tej knjigi.

Za emancipacijo žensk občutljivo slovensko bralstvo bi se lahko zamislilo ob sklepanju C. Arruzze na koncu uvodne misli: »Nimamo še odgovora na vprašanje, kako lahko razumevanje tesnih povezav med kapitalizmom in zatiranjem žensk pripelje do tega, da bodo ženske postale protagonistke, sposobne oblikovati organizacije in politične arene, v katerih se bodo ženske počutile domače.« Nastavki za odgovor na to vprašanje so zlasti za angleško in ameriško okolje (in kot zgledi za druga okolja) vsebovani v predgovoru Penelope Duggan in (v sodelovanju s) Terry Conway. V nadaljevanju naj kratek oris razvoja »emancipacijskega projekta« na Slovenskem spodbudi k razmišljanju o tem, kje smo bile_i, kje smo in kam je treba usmeriti raznolika prizadevanja, da se zajezi retradicionalizacija spolno-razrednega reda. Pri osmišljanju prihodnjih dejavnosti za ohranitev dosežkov emancipacije so lahko v čvrsto oporo izkušnje, ki jih je žensko gibanje na Slovenskem pridobilo v gibljivi preteklosti (od konca 19. do začetka 21. stoletja), ki jo zaznamujejo: enakosti spolov odkrito neprijazni kapitalizem, za enakost spolov odprt zgodnji socializem in delno prikriti mizogini skrajni neoliberalni kapitalizem.

Žensko gibanje na Slovenskem je razčlenjeno in razvejeno glede na različna institucionalna in socialna ter kulturna merila; poleg značilnosti, ki so skupne gibanjem v drugih evropskih državah, ima tudi nekatere posebnosti - zlasti povezavo z narodnoobrambnim delovanjem. Potekalo je v okviru štirih državnih tvorb (Avstro-Ogrske, Kraljevine SHS oz. Jugoslavije 1918-1941, FLRJ oz. SFRJ 1945-1991 ter samostojne države Slovenije) in dveh temeljnih vrednotnih (in ideoloških) usmeritev: odkrito androcentrična in spolno diskriminatorna v prvih dveh tvorbah; emancipatorska in spolno egalitaristična v tretjem ter (z določenimi omejitvami) tudi v četrtem tipu. Do druge svetovne vojne je bilo razredno-politično in religijsko razcepljeno, v obdobju socializma je bilo politično enotno (po definiciji delavsko razredno), v samostojni državi Sloveniji pa je spet razcepljeno po razredni, politični in delno religijski dimenziji.

Začetek ženskega gibanja (=ŽG) predstavlja ustanovitev prve ženske podružnice Ciril Metodove družbe leta 1887 v Trstu, katere pomemben cilj je bil predvsem narodnoobrambno delovanje. V Trstu je 1897 začel izhajati tudi prvi slovenski ženski list Slovenka (do 1903). Spričo povečanega radikalnega organiziranja delavstva (1896 ustanovljena socialnodemokratska stranka je načelno priznavala enakopravnost spolov) je J. E. Krek 1894 ustanovil Katoliško društvo za delavke, ki se je 1919 preimenovalo v Krekovo prosveto (v katero so pristopile še druge ženske organizacije: Zveza delavk, Zveza uradnic in trgovskih nastavljenk ter Zveza služkinj).

Leta 1901 je bila v Ljubljani ustanovljena Krščanska ženska zveza, 1919 pa Slovenska ženska zveza (kot del Slovenske krščansko socialne zveze), ki se je 1922 preoblikovala v Slovensko krščansko zvezo, ki je združevala "organizacije krščansko mislečega ženstva" in delovala na podlagi katoliške socialne doktrine za "povzdigo splošne ženske omike na verskem, socialnem, gospodinjskem, žensko pravnem polju..."; ta organizacija je imela močne ženske in dekliške krožke, po orliški podzvezi je izdajala glasilo Vigred (od 1923), redno je praznovala materinski dan (25. marec). Leta 1926 je bilo ustanovljeno Krščansko žensko društvo v Ljubljani.

Čeprav je bilo izvorno stanovsko (poklicno), je izredno pomembno vlogo v ŽG do začetka druge svetovne vojne imelo Društvo slovenskih učiteljic, ustanovljeno 29.12.1898. To društvo je poleg zahtev po enakopravnosti učiteljic z učitelji na delovnem mestu (pri plači, možnostih napredovanja), po odpravi diskriminacije v urejanju zasebnega življenja (npr. boj proti celibatu učiteljic, ki je trajal od 1911 do 1939, ko je bil celibat odpravljen) zahtevalo tudi splošno volilno pravico (že 1902) in delovalo narodnoobrambno (pomembno je prispevalo k temu, da se je pod Majniško deklaracijo 1917 podpisalo 200.000 Slovenk). Kot politično in versko nevtralno je med prvo in drugo svetovno vojno sodelovalo v Ženskem pokretu in Splošnem ženskem društvu, včlanjeno je bilo v Narodno žensko zvezo (pozneje Jugoslovansko žensko zvezo). Z odločbo banske uprave je bilo Društvo učiteljic 1931 ukinjeno (oznaka "slovenskih" je bila zaradi raznarodovalnih pritiskov po 1929 že izbrisana), vendar je na izrednem občnem zboru sklenilo, da se preimenuje v Društvo Dom učiteljic, ki se je 6.12.1931 preimenovalo v Zadrugo Dom učiteljic, ki je delovala do začetka druge svetovne vojne. Poleg boja zoper diskriminacijo v poklicnem delu je bilo izredno pomembno narodnoobrambno delovanje društva (predvsem v drugi polovici 30-tih let), zlasti ozaveščanje žensk najširših družbenih plasti o nevarnostih fašizma in nacizma. Na tem področju je bila posebej dejavna A. Vode, ki je bila tudi glavna pobudnica ("sporazumno s predstavnico levice Vido Tomšič") za ustanovitev Meddruštvenega narodnoobrambnega odbora (1939), v katerega se je vključilo 67 ženskih društev in 185 mešanih organizacij. Odbor je 30.3.1939 izdal Spomenico slovenskih žen (ki pa je niso podpisale klerikalno organizirane ženske), v kateri je - spričo bližajoče se vojne nevarnosti - poudarjena potreba po edinosti in skupnem delovanju vseh žensk za skupne koristi naroda.

Leta 1901 je bilo ustanovljeno Splošno žensko društvo v Ljubljani (predsednica F. Tavčar, ključna delovna osebnost Minka Govekar), katerega glavni namen je bilo kulturno prosvetno "dviganje" slovenskega ženstva, po prvi svetovni vojni pa se je zavzemalo še za "socialni in gospodarski razvoj ženstva" (pomembno vlogo ima za ustanovitev Dečjega doma v Ljubljani) in (v okviru vsejugoslovanske Narodne ženske zveze, ustanovljene 1919 v Beogradu) za enakopravnost zakonskih in nezakonskih otrok.

Po prvi svetovni vojni je bilo poleg že obstoječih ustanovljenih še več ženskih društev, tako za obrambo severne narodnostne meje kot zaradi raznarodovalnih fašističnih pritiskov v okupiranem primorskem delu slovenskega ozemlja, pa tudi zaradi povečevanja socialnih razlik in napetosti. V Mariboru je bilo maja 1919 ustanovljeno Mariborsko slovensko žensko društvo, ki je ob narodnoobrambni imelo razvito tudi kulturno in socialno dejavnost; podobno društvo je bilo istega leta ustanovljeno v Celju (Žensko društvo). Leta 1920 je bil v Ljubljani ustanovljen Klub Primork, ki je pomagal zlasti dijakom, študentom in izobražencem, ki so iz zasedenih primorskih območij pobegnili v Jugoslavijo. Podobno patriotsko humanitarno je bilo usmerjeno Kolo jugoslovenskih sester, ustanovljeno 1921 v Ljubljani, ki je bilo s prodružnicami razpredeno po celem slovenskem ozemlju.

V izjemno razvejenem organiziranem delovanju žensk ima posebej pomembno vlogo Zveza delavskih žen in deklet, ustanovljena 9. 5. 1924 v Ljubljani, ki je bila odkrito socialistično feministično usmerjena, kar je vidno v njenem glasilu Ženski list (ta je izhajal od oktobra 1924 do 1935), zlasti pa v resoluciji, ki je bila sprejeta ob praznovanju Mednarodnega ženskega dne 1926. V tej resoluciji ZDŽD zahteva splošno, enako in tajno volilno pravico, enakopravnost zakonskih in nezakonskih otrok, uzakonitev starostnega zavarovanja za vse delavstvo (tudi za služkinje), skrb kapitalističnih podjetij za "dečje domove", itd. V začetku je bila ZDŽD pod vplivom socialdemokratov, kasneje pa se je krepil vpliv komunistične stranke, ki je težila k oblikovanju "enotne fronte delavskega razreda" pod svojim vodstvom. V ZDŽD je bila močna frakcija KP, katere pripadnice (v začetku Tončka Čeč, Anica Lokar, kasneje Poldka Kos, Štefka Zbašnik, Milena Mohorič) so bile zelo aktivne v boju zoper diskriminacijo delavk in za splošne delavske pravice (npr. organiziranje in podpiranje delavskih stavk v 30-tih). Zaradi komunističnega delovanja je bila ZDŽD 1935 prepovedana.

Cilje, ki jih je ZDŽD postavila že v 20-tih letih, je prevzela KPJ (in KPS - Komunistična partija Slovenije), ki je svoj odnos do ženskega vprašanja jasneje izoblikovala na 5. državni konferenci (1940 v Zagrebu) na podlagi referata Vide Tomšič. Na tej konferenci je bila postavljena stroga ločnica med meščanskim ŽG (ki je bilo označeno kot "feministično"), ki je poskušalo rešiti žensko vprašanje v okviru "razredne družbe s pomočjo nekakšnih reform" in proletarskim, delavskim ŽG, ki je zahteve za ženske pravice povezovalo s primarnim bojem (moških in žensk skupaj) zoper razredno izkoriščanje in zoper "imperialistično vojno". Na tej konferenci je bila sprejeta tudi podrobneje izdelana strategija (ki se je razvijala v 30-tih letih) širjenja revolucionarnega ŽG pod vodstvom KP, katere načelo je bilo "povsod, kjer se zbirajo ženske, moramo delati mi; ob vsaki priložnosti, kadarkoli je to mogoče, moramo mobilizirati in razgibati vse ženske za boj". Za ozaveščanje in radikaliziranje žensk je KP uporabila predvsem legalne ženske organizacije in društva (ker so bile mnoge zenske organizacije pod strogim policijskim nadzorom, so prišle v poštev tudi ilegalne oblike) ter tisk. Tako se je KP skupaj z mnogimi že obstoječimi organizacijami borila za žensko popolno volilno pravico, za uresničitev načela enako plačilo za enako delo, zoper draginjo in izkoriščanje, za dostop žensk do vseh vrst izobraževanja in do vseh poklicev (ženske npr. niso mogle biti sodnice), za izenačitev položaja zakonskih in nezakonskih otrok, za družbeno varovanje materinstva, za legalizacijo splava, za odpravo zakonsko določenega položaja moža očeta kot poglavarja družine. Na 5. konferenci je bila odločno postavljena zahteva, da se žensko vprašanje znotraj KP upošteva kot enakovredno drugim, s čimer je bila prekinjena pretekla praksa pri mešanih (tudi radikalno usmerjenih) strankah, v katerih je prevladovalo zanemarjanje ženskega vprašanja ali pa paternalističen odnos do ženskega organiziranega delovanja.

Radikalno je bilo usmerjeno tudi "najnaprednejše meščansko žensko društvo" Ženski pokret, ki je bilo ustanovljeno 1926 in ga je od 1927 do 1937 vodila A. Vode (ki se je udeleževala tudi kongresov mednarodnih ženskih organizacij - npr. IAW, ICW). To društvo se je (s predavanji, v tisku, na zborovanjih) med drugim borilo za volilno pravico žensk, zoper odpuščanje poročenih žensk iz javnih služb, zoper celibat učiteljic in državnih uradnic, za pravico do splava na podlagi socialnih indikacij (skupaj z ZDŽD). Delo društva je bilo onemogočeno, ko je 1937 prišlo pod policijski nadzor. Za ustrezno vrednotenje gospodinjskega dela in za delitev dela med spoloma v gospodinjstvu ter zoper nasilje ("očeta pijanca") v družini se je med 1. in 2. sv. v. zavzemala Zveza gospodinj.

Večina ženskih organizacij (razen ZDŽD in Krščanskega ženskega društva) je bila med vojnama povezanih v Jugoslovanski ženski zvezi - sekciji za Dravsko banovino (kasneje preimenovano v Slovensko sekcijo JŽZ, zadnja leta pred 2. sv. v. pa v Slovensko žensko zvezo), ki je organizirala različne množične akcije (npr. zoper zmanjševanje prejemkov javnih nameščenk, za pomilostitev političnih zapornikov).

Slovenske ženske so organizirano delovale tudi v tistih slovenskih območjih, ki so po prvi svetovni vojni ostala zunaj meja Kraljevine SHS oz. Jugoslavije. Tako so novembra 1919 v Velikovcu ustanovile Zvezo ženskih društev na Koroškem, katere prva naloga je bila organiziranje žensk za "narodno delovanje v dobi plebiscita", poleg te pa še socialno skrbstveno delovanje, strokovno in splošno izobraževanje žensk ter boj za politično enakopravnost žensk. Prosvetno in dobrodelno dejavnost sta (v okoliščinah fašističnega terorja) gojili zlasti društvi v Gorici (Splošno slovensko žensko društvo, ust. sept. 1922) in v Trstu (Žensko dobrodelno udruženje v Trstu, ust. nov. 1922, ki je 1923 začelo izdajati Ženski svet; po letu 1927 je izhajal v Ljubljani do 1941, ur. Pavla Hočevar), dokler ni bilo vse slovensko društveno življenje prepovedano (1928).

V času okupacije in NOB (1941-45) je večina ženskih društev in organizacij delovala narodnoobrambno in humanitarno; najprej so pomagale beguncem, ki so zlasti iz Štajerske bežali pred izgonom. Pomembno spodbujevalno in povezovalno vlogo v vključevanju žensk v narodnoosvobodilno gibanje je imela skupna ženska organizacija Antifašistična fronta žensk Jugoslavije (ki je bila na pobudo KPJ ustanovljena decembra 1942 v Bosanskem Petrovcu) in Slovenska protifašistična ženska zveza (ustanovljena oktobra 1943 v Dobrniču). Osrednje glasilo SPŽZ je bila Naša žena (izhajati je začela 1941), na Primorskem pa je izhajala Slovenka. SPŽZ si je prizadevala za organizirano množično vsestransko podporo žensk Osvobodilni fronti slovenskega naroda in narodnoosvobodilnemu boju ter za politizacijo žensk. Ženske so v NOB zlasti v zaledju opravljale številne naloge kot politične aktivistke, kurirke, obveščevalke; pomemben je njihov delež v zagotavljanju prehrane, oskrbe ranjencev, v zbiranju pomoči za partizansko vojsko; v poučevanju otrok v partizanskih šolah; proti koncu vojne pa so v vedno večjem obsegu delovale tudi v lokalnih vodstvenih organih OF in KP.

Čeprav v manjšem obsegu kot moški, so bile med različnimi žrtvami vojnega in raznarodovalnega nasilja okupatorjev tudi mnoge ženske (npr. v zaporih v Begunjah je bilo v celotnem obdobju vojne med vsemi zaporniki 19,87 % žensk, v Auschwitzu je bilo od skupno 2358 slovenskih jetnikov 72,5 % žensk, med vsemi smrtnimi žrtvami /na partizanski strani/ je bilo približno 8% žensk). V oboroženem uporu zoper okupatorje, v partizanski vojski, je bilo že 1941 med vsemi (2.058) borci 4 % žensk in ta delež se je v poprečju ohranjal do konca vojne. Posebej pomembno vlogo so imele ženske v saniteti kot bolničarke in zdravnice; v najtežjih okoliščinah so pod vodstvom zdravnic delovale nekatere znane partizanske bolnišnice (Pavla - poimenovana po dr. Pavli Jerina-Lah, Franja - po dr. Franji Bidovec). Zlasti ženske borke so bile v desničarskem tisku zasmehovane, poniževane in zasramovane; kot "rdečim emancipirankam" so jim pripisovali najnizkotnejše lastnosti: koristolovskost, krvoločnost, grabežljivost, vlačugarstvo (npr. Slovenski dom v članku "Vloga in usoda ženske v slovenski rdeči revoluciji" - 29. januar 1944). Sovražnost do emacipiranih žensk, ki so jo na Slovenskem večinoma utrjevali in razširjali katoliško usmerjeni pisci od osemdesetih let 19. stoletja naprej, je v času kolaboracije v drugi svetovni vojni brez dvoma dosegla vrhunec.

Skladno s strategijo (KP in OF) uresničevanja enakopravnosti spolov (ob nacionalnem in socialnem osvobajanju) so z odlokom IO OF (17. maja 1942) slovenske ženske dobile aktivno in pasivno volilno pravico, ki so jo v času okupacije lahko uresničevale na osvobojenem ozemlju, v okviru partizanske oblasti. Na zasedanju odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943 (med vsemi odposlanci je bilo 10,8% žensk, 62 od 572) pa so ženske aktivno vstopile v parlamentarno življenje (med 120 člani Vrhovnega plenuma OF je bilo 10% žensk). Po koncu vojne je bila ta pravica tudi ustavno potrjena (1946). S to pridobitvijo se je končal skoraj polstoletni boj slovenskih žensk za volilno pravico, ki so jo v času Avstro-Ogrske (1907) sicer redke ženske dobile na občinski ravni zaradi ekonomskega položaja (kot davkoplačevalke), vendar so jo lahko uresničile le preko moškega pooblaščenca; v Kraljevini SHS oz. Jugoslaviji pa jim je bila le obljubljana.

Po osvoboditvi je bila že s prvo ustavo FLRJ (januar 1946) zagotovljena vsestranska enakopravnost spolov, kajti 24. člen je določal: "Ženske so enakopravne z moškimi na vseh področjih državnega, gospodarskega in družbenega življenja. Za enako delo imajo ženske pravico do enakega plačila kakor moški in uživajo posebno varstvo v delovnem odnosu. Država še posebej varuje interese matere in otroka, tako da ustanavlja porodnišnice, otroške domove in varstvene ustanove, in s tem, da daje materi pravico do plačanega dopusta pred porodom in po njem."

V prvih letih po osvoboditvi je (v sicer težkih ekonomskih razmerah) pomembna mobilizacijska vloga pri utrjevanju nove oblasti in tudi emancipacijskega programa pripadala AFŽ (oz. SPŽZ), ki je kot sestavina Osvobodilne fronte skrbela za politično vzgojo žensk in reševala specifična praktična vprašanja žensk. Po uvedbi samoupravljanja (1950) in preoblikovanju OF v SZDL, pa naj bi bila posebna ženska organizacija odveč, kajti vodila naj bi "k izločanju ženske iz našega skupnega političnega življenja...do zgrešenega naziranja, da se morajo ženske za uresničenje svojih pravic bojevati proti ostali družbi, kar je posebno nevarno", kot je razpust AFŽ na 4. kongresu 1953 opravičevala V. Tomšič. AFŽ se je na tem kongresu preoblikovala v Zvezo ženskih društev Jugoslavije (ki je povezovala veliko različnih društev in delovala znotraj SZDL). Odprava posebne (čeprav v veliki meri transmisijske) ženske organizacije je temeljila na prepričanju, da "žensko vprašanje" (torej boj zoper mnogostransko diskriminacijo žensk) ni le žensko, temveč skupno, splošno družbeno vprašanje. Potreba po ustreznem političnem delovanju žensk v novih (samoupravnih) okoliščinah je bila že ob ustanovitvi ZŽD povezana z zahtevo po upoštevanju izobraženosti in strokovnosti pri vključevanju žensk v politično delovanje, zavrnjena pa je bila možnost, da bi se ženske vključevale v politiko zgolj zaradi spola.

ZŽD se je 1961 preoblikovala v Konferenco za družbeno aktivnost žensk, od 1976 naprej pa je njeno vlogo prevzel Svet za vprašanja družbenoekonomskega in političnega položaja žensk pri predsedstvu RK SZDL. V 60-tih, 70-tih in 80-tih letih je bilo delovanje KDAŽ in Sveta usmerjeno zlasti v institucionalno zagotavljanje ugodnejših (predvsem materialnih) razmer za usklajevanje poklicnega dela (zlasti žensk, čeprav se je že takrat ta načrt razumel kot zadeva v pristojnosti in odgovornosti moških in žensk) z družino.

Poklicno delo žensk (udeležba v plačanem delu) je bilo na Slovenskem dokaj močno že v 19. stoletju, v nekaterih panogah pa že v 18. st. (dvorna pisarna je npr. 1776 z odlokom dovolila zaposlovanje žensk v svilarski industriji v Avstriji, 1889 je bilo od vseh zaposlenih v tej panogi 61 % žensk, v bombažni industriji pa 56%). 1885 je bil v Avstriji z zakonom omejen delovni dan na 11 ur (prej 12-14 ur). 1900 je bilo v celotni Avstro-Ogrski med vsemi zaposlenimi 30% žensk; 1910 pa je bilo v Avstriji od vseh žensk zaposlenih 46,6 %. Obsežno zaposlovanje žensk se je na Slovenskem nadaljevalo po prvi svetovni vojni (npr. 1931 je bilo v takratni Dravski banovini med vsemi zaposlenimi 39,6 % žensk) in kasneje po drugi svetovni vojni (1952 je bilo v Republiki Sloveniji med vsemi zaposlenimi 33,3 % žensk, 1970 41,2 %, 1980 44,2 %, 1990 46,8 % in 1997 46,3 %). Ženske so se večinoma zaposlovale v neindustrijskih dejavnostih, zlasti na področju osebnih storitev (npr. 1995 je delež žensk med zaposlenimi na področju: zdravstvenega in socialnega varstva 82,36 %; gostinstva in turizma 68,85 %; izobraževanja, znanosti, kulture 67,13 %; v trgovinskih dejavnostih 61,66 %), v industriji pa zlasti v (tradicionalnih "ženskih") tekstilni, kovinski in usnjarsko-predelovalni. Poleg te horizontalne segregacije je za zaposlene ženske značilna tudi vertikalna segregacija: višji ko so položaji, manjše je število žensk (tudi v panogah, ki so izrazito feminizirane).

Specifična diferenca socializma je, da je bila zmanjšana razlika v plačah (v kapitalizmu od 25-30% nižje plače žensk, v samoupravnem zgodnjem socializmu do okoli 11 %, kar je bila npr. 1998 najnižja razlika v primerjavi z evropskimi državami konec 90-tih let 20. stoletja) in da se je postopno, z gradnjo otroških vrtcev (zlasti intenzivno v obdobju od 1971 do 1985 in predvsem s samoprispevkom), zdravstvenih domov, domov za ostarele ter z zagotavljanjem varstva v osnovni šoli, olajševala povezava poklicnega dela z družinskim življenjem. Leta 1979 je bilo v vrtcih 33% vseh predšolskih otrok, 1987 52%, 1994 pa 54 % (od 1-3 let 35 %) in 1997 57,7 %; na 100 zaposlenih žensk se je število otrok v vrtcih dvignilo od 8,2 v letu 1960 na 17,8 v letu 1980 in v letu 1994 do 22,6. H kvalitetnejšemu življenju je prispevalo tudi podaljševanje porodniškega dopusta in dopusta za nego otrok v času zgodnjega socializma: od 84 dni v prvih povojnih letih na 105 oz. 135 v 60-tih, potem na 8 mesecev (1975) in končno na 1 leto (1986). Možnost delitve dopusta za nego otrok med očetom in materjo (od 1976 naprej) je do 90-tih izkoristilo poprečno 1-2 % očetov letno, v 90-tih pa je delež očetov padel pod 1 %. Sploh so moški (očetje) bistveno manj vključeni v družinsko in gospodinjsko delo (podobno povsod po svetu), kar kažejo izsledki različnih raziskav ob koncu 20. stoletja: npr. raziskava o kakovosti življenja v Sloveniji 1994 je pokazala, da so zaposleni moški porabili za gospodinjska opravila v večini življenjskih obdobij 6,3 ure na teden, zaposlene ženske pa 23,3 ure na teden; raziskava SJM 1997 pa je pokazala, da v gospodinjstvu v glavnem opravlja domača opravila 65,1 % žensk in le 6,2 % moških. V začetku 21. stoletja se stanje počasi izboljšuje, vendar so ženske še vedno nekajkrat bolj obremenjene z gospodinjskim delom kot moški (npr. po podatkih SJM iz leta 2003 porabijo povprečno tedensko za gospodinjsko delo moški 7,93 ure, ženske pa 21,79 ure).

Od sredine 19. stoletja naprej se je dvigovala izobrazbena raven žensk, najprej z možnostmi pridobivanja osnovne in srednje izobrazbe (zlasti učiteljske), od konca 19. st. pa tudi visoke. Akademsko izobraževanje žensk se je zlasti razmahnilo po ustanovitvi Univerze v Ljubljani (1919): od 3 % vseh slušateljev v št. l. 1919/20 se je delež žensk pred začetkom druge svetovne vojne povzpel na eno petino (1938/39 je 19%), po vojni pa se je od 31,2 % v št.l. 1945/46 povzpel (na univerzah v Ljubljani in Mariboru) na 42,4 % v št.l. 1970/71, naprej na 53,9 % v št. l. 1980/81 in 56,9 % v št. l. 1998/99; od leta 1985 (ko je bil 58,8%) naprej je delež žensk med diplomanti dodiplomskega študija večji kot delež moških (npr. 1990 59,6% in 1998 58,6%). V zadnjih desetletjih 20. stoletja se je povečeval tudi delež žensk med magistri (od 18,2 % 1975 na 35,6 % 1990 in na 48,8 % 1998) ter doktorji znanosti (od 17,7 % 1975 na 26,4 % 1990 in dosegel vrh 1997 s 45,1 %, 1998 pa je zdrsnil na 38,9 %). Konec 90-tih let 20.st. so ženske v poprečju že bolj izobražene kot moški (1996 so imeli zaposleni moški poprečno 10,6 let šolanja, zaposlene ženske pa 10,8 let), vendar se ženske še vedno izobražujejo za pretežno "ženske" poklice, ki so na trgu dela večinoma podcenjeni (najbolj so feminizirani pedagoški študijski programi - npr. 1998/99 je delež žensk na Pedagoški fakulteti v Ljubljani 90,9%, na Filozofski pa 78,6%). V času tranzicije pa so se poslabšale možnosti zaposlovanja žensk nasploh in zlasti tistih z višjo in visoko izobrazbo.

Brezposelnost, ki se je množično pojavila v 90-tih, je najprej bolj prizadela moške kot ženske, od 1997 naprej pa se brezposelnost žensk povečuje (stopnja brezposelnosti se pri moških hitreje zmanjšuje kot pri ženskah).

Hitremu naraščanju deleža izobraženih žensk (s srednjo, visoko in zlasti višjo izobrazbo) v drugi polovici 20. stoletja ni z enako močjo sledilo vstopanje žensk v politično delovanje, zlasti ne na najvišjih ravneh. V obdobju socializma se je postopno povečeval delež žensk v organih odločanja. Po volitvah 1974 je bilo med vsemi delegati republiške skupščine SRS 26 % žensk, v mandatnem obdobju 1978-82 pa je bilo v Zboru občin 22 % žensk, v Zboru združenega dela 29,5 %, v družbeno-političnem zboru pa 28 %. Približno takšni deleži žensk so se ohranjali do prvih strankarskih volitev 1990, ko je prišlo do očitnega znižanja: med delegati v Zboru občin je bilo le 3,75 % žensk, v družbenopolitičnem zboru 11 %, v zboru združenega dela pa 15 %. Od zadnjih volitev v socialističnem sistemu (1986) se je delež žensk zmanjšal od poprečnih 24 % na 11,25 %. Po volitvah v državni zbor 1992 je bil delež žensk 13,3% (12 oseb od 90); najnižji delež žensk (daleč pod evropskim poprečjem) pa je bil po volitvah 1996 - samo 7,8% (7 od 90). Z volitvami 2000 se je delež dvignil na raven 1992 - 13,3 %. Tendenco izključevanja žensk iz političnega odločanja so pripadniki desno usmerjenih strank v začetku uveljavljanja novega družbenega reda (»tranzicije«) opravičevali s potrebo po "evropeizaciji" in vračanju žensk v njihov "naravni" prostor − v družino, ne da bi upoštevali spremembe v (samo)zavesti žensk in tudi že doseženo stopnjo odpravljanja diskriminacije v Evropi (in svetu). Medtem ko so v mnogih evropskih državah ustreznejšo udeležbo žensk v političnem odločanju že zagotavljali s kvotami, levo usmerjene stranke na Slovenskem (še) niso bile naklonjene takšnemu ukrepu, češ da so ženske v demokraciji dovolj izobražene in ekonomsko samostojne in da ne potrebujejo posebnih podpor. V začetku 21. stoletja je bilo takšno stališče potisnjeno na obrobje političnega delovanja, saj so vsakdanje izkušnje žensk v politiki govorile v prid posebnim ukrepom za zagotavljanje paritetne demokracije.

Do socialističnih sprememb je urejanje javnega in zasebnega življenja temeljilo na predpostavki, da je ženska nesamostojna in odvisna od moškega vzdrževalca in da je njena "naravna" vloga biti žena, mati gospodinja. Takšen položaj žensk je bil strogo reguliran z (nerazvezljivo) zakonsko zvezo. S prvo (socialistično) ustavo (1946) je bila zagotovljena enakopravnost moškega in ženske v zakonski zvezi in družini, dana je bila možnost razveze, izenačen je bil položaj zakonskih in nezakonskih otrok. Temeljna predpostavka celostnega urejanja zasebnega in javnega življenja je bila samostojnost in neodvisnost zenske, ki je postala podlaga za upravljanje spolnega reda šele kasneje − v začetku 21. stoletja v EU.

Delno pod vplivom ženskega gibanja v zahodnih družbah in zaradi (domačih) trdovratnih elementov seksizma na različnih področjih je prišlo do posebnega ženskega organiziranega delovanja v sredini 80-tih, ki se je po osamosvojitvi Slovenije in uvedbi parlamentarne večstrankarske demokracije še okrepilo in razvejilo. Organizirano posebno žensko združevanje v okviru drugega vala feminizma se je v Sloveniji začelo z ustanovitvijo Ženske sekcije pri Slovenskem sociološkem društvu (1984) in nadaljevalo z ustanovitvijo sekcije Lilit pri ŠKUC Forumu (1985), znotraj katere se je oblikovala lezbična skupina LL (1987). Na prvem jugoslovanskem feminističnem srečanju (1987) je bilo deležno posebne pozornosti vprašanje nasilja v zasebni sferi in ukrepov za pomoč žrtvam (zatočišča, svetovalnice, krizni telefoni). Leta 1989 je začel delovati prvi SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, predstavnice žensk so na kongresu ZSMS zahtevale ustanovitev posebnega ministrstva za ženske, podobno zahtevo je tega leta postavil tudi Svet za družbeno aktivnost žensk pri RK SZDL, ki se je trudil za večjo aktivno udeležbo žensk na bližnjih volitvah. Aprila 1990 je bila v Ljubljani ustanovljena skupina Ženske za politiko, v Kopru pa junija istega leta Ženska iniciativa. Leta 1990 je bila ustanovljena Ženska frakcija Stranke demokratične prenove (reformirane ZKS), iz katere se je razvil Ženski forum Združene liste socialnih demokratov, ki je bil kasneje pobudnik in pomemben so-nosilec različnih protestnih akcij.

Marca 1991 je (iz Sveta... pri RK SZDL) bila ustanovljena Iniciativa - Društvo za enake možnosti žensk in moških; 1993 so začeli delovati Ženski center, Ženska svetovalnica in Modra (društvo za raziskovanje in uresničevanje psihosocialnih potreb žensk). Junija 1994 je bilo ustanovljeno Združenje proti spolnemu zlorabljanju, januarja 1995 pa Feministično informacijsko kulturno središče Ljubljana (F-IKS). Januarja 1996 so se društva Ženska svetovalnica, Kasandra, Prenner klub in Modra združila v Avtonomne ženske skupine. Ženski forum ZLSD je maja 1996 organiziral ženske demonstracije ob obisku papeža Janeza Pavla II v Ljubljani, oktobra tega leta pa je bilo ustanovljeno Mesto žensk - Društvo za promocijo žensk v kulturi. Poleg teh neodvisnih skupin delujejo še različne stanovske skupine (npr. Sekcija podjetnic, Zveza kmetic Slovenije, itd.) in politično angažirane skupine (npr. Aktiv žensk veterank ZZB, Ljubljanski ženski klub, itd.). Konec 90-tih je delovalo pet ženskih skupin znotraj političnih strank: Ženski forum (ZLSD - pobudnik v DZ zavrnjenega predloga za zakonsko določitev ženske kvote v predstavniških telesih); Forum za politiko enakih možnosti (LDS - prej: od 1992-95 Klub Minerva, 1995-99 Ženska mreža); Slovenska ženska zveza (SKD pred združitvijo SLS); Ženska zveza (SLS) in Odbor socialdemokratk (SDS).

Večina novih skupin in društev si je prizadevalo za razkrivanje in sistematično odpravljanje spolne diskriminacije na tistih področjih, ki so bila v prvem valu ženskega gibanja nekoliko bolj v ozadju (npr. nasilje v zasebnem prostoru), hkrati pa se spričo teženj po repatriarhalizaciji in restavraciji kapitalizma od začetka devetdesetih let 20. stoletja po potrebi borijo za ohranjanje že pridobljenih pravic na različnih področjih (npr. za enake možnosti zaposlovanja, za večjo udeležbo žensk v političnem odločanju, za pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok). Delovanje ženskih organizacij v Sloveniji v drugi polovici 20. in v začetku 21. stoletja spodbuja tudi strategija OZN (prm. deklaracije svetovnih konferenc o ženskah od 1976 naprej, konvencije UNESCO-a, MOD), Sveta Evrope in EU. Pomembno vlogo v seznanjanju prebivalk/cev Slovenije z dosežki in načini odpravljanja družbene neenakosti po spolu ter v usklajevanju in spodbujanju nekaterih dejavnosti (npr. boj zoper nasilje nad ženskami) je v 90-tih odigral Urad za žensko politiko pri Vladi RS, ki je začel delovati julija 1992 (marca 2001 pa je bil preimenovan v Urad za enake možnosti, kasneje pa odpravljen oziroma vključen kot skromen, podrejen sektor v Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve). Zlasti ob pripravi Četrte svetovne konference o ženskah v Pekingu (1995) je Urad pritegnil k sodelovanju tudi raziskovalke univerzitetnih (in drugih) ustanov, ki se ukvarjajo s problematiko neenakosti spolov.

Sprememba enostrankarskega političnega sistema v večstrankarski (leta 1990) in sistematično vpeljevanje tržnega gospodarstva nista pomenila nadaljevanja prizadevanj za odpravljanje spolne neenakosti in za utrjevanje egalitarizma oziroma za večjo pravičnost v razdelitvi ustvarjenih dobrin nasploh. Nasprotno, institucionalno vzpostavljeni temelji za usklajevanje poklicnega (plačanega) dela žensk z družinskimi obveznostmi (vrtci, domovi za ostarele itd.) so postali predmet zelo ostrega kritiziranja. Vsakokrat znova pa so različno sestavljene velike zveze (koalicije) staršev in naprednih ženskih skupin uspele ubraniti in celo izboljšati sistem javnega, posvetnega (sekularnega) otroškega varstva. Splošna težnja po ponovnem udomačevanju (redomestifikaciji) žensk v postsocialističnih družbah se je v Sloveniji pokazala tako na duhovni kot na čisto predmetni ravni. Na prvi ravni se je najbolj očitno izražala v povezavi s težnjami po rekatolizaciji, najpogosteje v zahtevah po “moralni prenovi družbe”. Družba naj bi bila pod vplivom (nemoralnega) marksizma v socialistični preteklosti prišla do moralnega razsula, ki da ga lahko odpravi le vrnitev prave morale v javno življenje, to pa je edinole sklop moralnih zapovedi, ki izhajajo iz družbenega nauka katoliške cerkve. Kljub temu so se napredne ženske uspele organizirati v ciljne zveze in zavrniti vse poskuse uvajanja verouka v javne šole in privatizacije vrtcev; za pridobitev koncesije za vrtce se je zlasti trudila Katoliška cerkev. Zelo očitno je prišla redomestifikacijska težnja do izraza v več poskusih, da bi z zakonom podaljšali porodniški dopust, začenši s predlogom skupine poslancev Slovenskih krščanskih demokratov (24. 12. 1994), da bi ta dopust iz enega leta podaljšali na tri leta. Ob močnem angažiranju Urada za žensko politiko in sodelujočih strokovnjakinj/kov, sindikatov ter političnih strankarskih skupin s strani levega centra je bil ta predlog (podobno kot kasnejši) tako v parlamentu kot tudi v javnosti zavrnjen.

»Vračanje prave morale« je neločljivo povezano tudi z vračanjem »pravega dostojanstva« ženskam, takšnega, ki ne bi bilo v nasprotju z njihovo pravo naravo in ki bi zaustavilo »pomoženje« žensk. To svarilo je univerzalna stalnica v mizoginem teoretiziranju in javnem razpravljanju, ki spremlja prizadevanja žensk, da bi se odpravili očitni znaki seksizma in diskriminacije po spolu (takšno sredstvo »duhovne kolonizacije« so denimo uporabljali slovenski katoliško usmerjeni sociologi v prvi polovici 20. stoletja). Tako so (bila) opravičena – kot edino prava in ženskam prijazna – prizadevanja za odpravo (nemoralne in po teh razlagah ženskam neprijazne) socialistične prakse, ki da je z zaposlovanjem žensk naredila družino za »največjega mučenca« sodobnosti itd. Kot kažejo podatki SJM iz leta 2012 pa med odraslimi prebivalci stališča, da je zaposlovanje žensk (kot temelj za neodvisnost) na škodo družine, niso več prevladujoča (zlasti ne pri ženskah).

Vsebinsko polnenje demokracije s prikrito mizoginijo je povečevalo svojo privlačnost s poudarjenim primerjanjem med »nekoč«, ko slovenski narod še ni številčno nazadoval, in »sedaj«, ko naj bi bil zaradi moralnega razsula in razkroja družine obsojen na izumrtje. »Nekoč« je pomenilo predsocialistično obdobje, »sedaj« pa socialistično in delno že postsocialistično, kolikor so v zadnjem še značilnosti socialistične urejenosti, ali preprosto, kolikor gre še za »kontinuiteto«. Velika odgovornost za negativne pojave, ki so bistveni za narodov obstoj, leži na ženskah. Poleg katoliške cerkve, kot zgodovinsko preskušene institucije utrjevanja spolne (in razredne) neenakosti, so takšna stališča v javnosti zagovarjali (in še vedno zagovarjajo) pripadniki tistih strank, ki se opirajo na katoliško socialno dokritno.

Čeprav ta vrsta duhovnega »približevanja« Evropi ni (bila) edina in čeprav je sekularizacija kljub zastoju v osemdesetih in v začetku devetdesetih let že postala očiten množični pojav, bi vendarle sorazmerno stalno ponavljanje potrebe po moralni prenovi (rekatolizaciji), če drugega ne, lahko vplivalo na nastajanje oziroma povečevanje občutka krivde pri prizadetih osebah predvsem ženskega spola; ta občutek je tako in tako (bil) latentno navzoč pri mnogih ženskah. Obremenjevanje žensk se ni ustavilo na duhovni ravni (medijske produkcije), temveč se je opredmetilo v zahtevah po spreminjanju nekaterih temeljnih institucionalno varovanih okoliščin za svoboden obstoj posameznice/ka (kar se v zadnjem desetletju še stopnjuje).

To se je najprej pokazalo v jasno izraženi težnji po kontroli ženskih reproduktivnih zmožnosti v času priprave ustave samostojne države Slovenije (med letoma 1990–1991), v zahtevah po odpravi (leta 1974) ustavno določene pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Pronatalistična usmeritev, ki jo je Katoliška cerkev (vesoljna in slovenska) v drugi polovici 20. stoletja neprestano zagovarjala, se je jedrnato izražala v zahtevi po odpravi pravice do splava. Boj rimskokatoliške cerkve zoper pravico do splava temelji na redukcionistični predpostavki, po kateri so vse umetne kontracepcijske metode za uravnavanje rojstev izenačene s splavom. Odločna javna nasprotovanja takšni praksi odvzemanja pravic so bila prisotna v Sloveniji že v šestdesetih in sedemdesetih letih, v devedesetih pa so se – ob neposredni grožnji s posegom v temeljne človekove pravice ženske – še okrepila in pomnožila. Boj za ohranitev ustavne pravice do svobode v reproduktivnem obnašanju, ki je združil (tudi politično strankarsko) različne ženske organizacije in skupine, je bil uspešen – temeljna pravica (in možnost njenega uresničevanja) je ostala v Ustavi RS. Vendar se prizadevanja za posredno odpravo te pravice, oziroma za onemogočanje njenega uresničevanja, nadaljujejo tudi v 21. stoletju, pri čemer imajo posebej aktivno vlogo različne iniciative.

V začetku 21. stoletja je prišlo do drugega povezovanja, ki je bilo ciljno usmerjeno na paritetno udeležbo obeh spolov v političnem odločanju. Ker je bilo v DZ RS v 90-tih več predlogov zakonskih sprememb, da bi se odpravila izrazita spolna asimetrija v političnem prostoru, zavrnjenih, so različne (ne)vladne organizacije, ženske skupine v političnih strankah, samostojne ženske skupine ter druge oblike organizirane civilne družbe 20. 2. 2001 v Ljubljani ustanovile Koalicijo za uveljavitev uravnotežene zastopanosti žensk in moških v javnem življenju, katere cilj je bil predvsem doseči takšne spremembe v volilni zakonodaji, da bodo v vseh organih odločanja enako zastopane ženske in moški. To je bila prva ženska koalicija, ki je povezala ženske vseh političnih usmeritev in leta 2004 dosegla, da je bil dopolnjen 43. člen Ustave RS, ki je veleval, da zakon določi ukrepe za spodbujanje enakih možnosti moških in žensk pri kandidiranju na volitvah v državne organe in organe lokalnih skupnosti. Na podlagi te dopolnitve so bile uzakonjene in postopno uveljavljene minimalne zakonske kvote za oba spola pri volitvah za evropski parlament, državni zbor in lokalne skupnosti. Kvote sicer niso uzakonjene tako, da bi zagotavljale tudi izvolitev deleža žensk, ki je predpisan za kandidiranje, so se pa izkazale za razmeroma učinkovite vsaj pri volitvah v lokalne skupnosti s proporcionalnim volilnim sistemom. Šele tektonske spremembe v političnem zemljevidu parlamentarnih strank v zadnjih treh volitvah so vsaj začasno vendarle pripeljale do občutnega zvišanja deleža žensk v DZ (s 13 % na 36 %); v sedanji vladi pa je (z jesenjo 2016) število ministric celo večje (za eno osebo), kot imamo ministrov. Še naprej pa ostaja delež žensk zelo nizek na županskih položajih in v upravnih odborih podjetij ter institucij, kjer zakonsko določenih kvot še ni. Čeprav Koalicija za uveljavitev uravnotežene zastopanosti žensk in moških v javnem življenju sedaj (2016) več ne deluje, je njen učinkovit poseg v temeljne pogoje za doseganje paritetne demokracije lahko zgled in podlaga za nadaljnje zakonsko zagotavljanje enakih možnosti spolov prav na teh deficitarnih področjih.

Takšne zgodovinske kolektivne (ženske) izkušnje v obrambi pridobljenih pravic in v njihovi praktični krepitvi brez dvoma niso nastale v praznem prostoru, temveč izvirajo iz zgodnje socialističnega delovanja. So tudi dokaz, da v socialističnih družbah liberalne emancipativne vrednote niso bile »samo manifestna ideologija« in da je do spreminjanja stališč glede spolnih vlog prišlo z ustreznim “bojem”, nič pa ni bilo podarjeno kar tako od “državnega feminizma”. Za slovenske razmere lahko na podlagi oprijemljivih dejstev sklepamo, da tako v (bližnji in daljni) preteklosti kot v postsocialističnem obdobju že obstajata tudi kolektivna zavest (vsaj v nastavkih in seveda diferencirana glede na socialni položaj) in kolektivna izkušnja (na podlagi mnogih individualnih), ki sta plod institucionalnih in neinstitucionalnih organiziranih in posamičnih delovanj žensk.

Pri vseh velikih gibanjih so pomembni nosilni in spodbujevalni “akterji”. Tudi v Sloveniji niso bile po odpravi socializma vse skupine enako močne v postavljanju ciljev in združevanju mnogih posamičnih hotenj v skupno akcijo in izražene zahteve. Najpomembneje pri vsem ženskem gibanju v samostojni državi Sloveniji je vsekakor to, da so v obrambi pridobljenih pravic in pri postavljanju novih zahtev sodelovale in se povezovale različne organizirane skupine, ki so s svojim javnim delovanjem zavirale retradicionalizacijo slovenske družbe. Med ključne akcije gotovo sodijo naslednje: obramba ustavnega (55.) člena o svobodnem odločanju o rojstvu otrok (pri kateri so na pobudo S. Lokar in Ženskega foruma združeno delovale pripadnice Ženskega kluba Ljubljana, poslanke v DZ, zlasti M. Mencin Čeplak, članica sindikata zdravstva N. Lekše, vse pa je podpirala tudi močna medijska dejavnost strokovnjakinj z različnih področij znanosti – od medicine, prek družboslovja do humanistike); kampanja za laične vrtce in kampanja proti verouku v javnih šolah; kampanja zoper spolno nadlegovanje na delovnem mestu; kampanja za otroški dodatek (“proti oboroženi revščini”); kampanja za spolno uravnoteženje na politično odločevalskih položajih Koalicija ... – na pobudo V. Neubauer, L. Kalčina); kampanja proti vstopu Slovenije v NATO; kampanja za družinski zakonik. Prav upoštevanje praktičnih izkušenj, ki so se porajale v zgodnjem (samoupravnem) socializmu, je tista podlaga, ki lahko kaže smer delovanja v vedno bolj tekmovalno (kapitalistično) usmerjeni družbi. Za uspešno odpravljanje (vedno novih) ovir v odpravljanju spolne in razredne neenakosti je zato potrebno neprekinjeno medgeneracijsko prenašanje teh izkušenj. S tem se ustvarja tudi zaupanje v nosilne organizacije emancipativnega delovanja.

Kot kažejo podatki mednarodnega raziskovanja zaupanja v institucije (v desetih srednje- in vzhodnoevropskih državah iz leta1995 in kasneje v raziskavi SJM 2011), je v Sloveniji sorazmerno močno zaupanje v žensko gibanje, daleč najvišje v primerjavi z drugimi postsocialističnimi državami. To zaupanje pa je gotovo tudi posledica posebnosti v ustvarjanju materialnih temeljev za usklajevanje delovne in družinske vloge žensk, ki Slovenijo razlikujejo od »trdega« tipa socialističnih družb. Zelo preprosto: v Sloveniji se je »družbene servise« (npr. vrtce, zdravstvene domove, domove za ostarele) v času samoupravnega socializma večinoma gradilo s samoprispevkom, torej s premišljenim in neposrednim vlaganjem denarja iz osebnih dohodkov prebivalstva. Torej te ustanove v mnogih primerih nikakor niso (ali pa v glavnem niso) neko »darilo države«. In tudi odločitve za samoprispevek niso nastale po neki evolucijski naravni poti, temveč v demokratičnih postopkih izrekanja (in prerekanja) ter prepričevanja na (posebnih) zborih krajanov (volivcev). In še en moment je vreden omembe: v teh procesih sta bila udeležena oba spola, torej ni šlo le za neko izolirano delovanje žensk in tudi ne za pritisk »od zgoraj«, temveč za pravo referendumsko odločanje.

To kolektivno izkušnjo sedemdesetih in delno osemdesetih let, ki je bila »ideološko« opravičena in podprta z načelom o »družbeno odgovornem starševstvu«, je pri obravnavi prehoda v drug sistem na Slovenskem nujno treba upoštevati, kajti po eni strani je šlo v zgodnjem samoupravnem socializmu za (»malo«) šolo demokratičnega urejanja skupnih razmer za življenje pripadnikov družbe, po drugi pa se je v tem procesu – in statu nascendi – že uresničevalo načelo enakih možnosti na vseh ravneh in področjih (»gender mainstreaming«), ki ga je konec devedesetih postavila EU kot vodilo razvoju.

Vzpostavitev kapitalističnega ekonomskega sistema in večstrankarske demokracije je z rahljanjem sistema socialne varnosti prizadela večino prebivalstva. Zlasti spremembe v zaposlovanju so vplivale (in vedno bolj vplivajo) tudi na povečevanje socialne neenakosti in revščine. Ob povečani socialni neenakosti, izredno povečani brezposelnosti (ki je najbolj prizadela ženske z najnižjo in visoko družboslovno stopnjo izobrazbe) ter manj varnem zaposlovanju, ob zmanjšanih možnostih za reševanje stanovanjskega vprašanja (zlasti za mlade družine) se v postsocialističnem obdobju povečujeta negotovost in strah pred prihodnostjo. V tem času so se ženske kot iskalke zaposlitve začele srečevati s prej manj znanimi omejitvami in zahtevami, ki so (bile) pogosto v nasprotju z veljavno zakonodajo, npr. odpuščanje v primeru zanositve in po porodu, ipd.

Nadobremenjenost žensk z neplačanim delom pa ni vplivala na to, da bi ženske kot ideal sprejemale in gojile le vlogo matere in gospodinje. Ozaveščenost glede človekovih pravic in (kljub začetnim "otroškim boleznim" samoupravne prakse) pridobljene izkušnje z drugačno ideologijo enakosti ter večjo možnostjo izražanja svojih dejanskih stališč so verjetno prispevale k temu, da je v postsocialističnem obdobju prišlo pri obeh spolih do prevladujočega in nedvoumnega zavračanja ideologije enega hranilca, čeprav pri ženskem spolu nekoliko izrazitejše. Prav neskladje med večinsko emancipativno usmeritvijo in neoliberalističnim modelom »uspešnega« razvoja (ki reprodukcijo človeške vrste prenaša v območje neplačanega dela žensk, ideološko pa jo ponuja kot posebno žensko »naravno« področje), kar je vedno bolj izražena predpostavka političnega odločanja na ravni države, bo gotovo spodbujalo feministična emancipativna prizadevanja tudi v prihodnje.

Kako se bodo nakazane tendence krepile v času, ko je »skrajni kapitalizem« prispel v očitno krizo, je odvisno od vrste notranjih in (zlasti) zunanjih okoliščin. Med notranjimi spodbudnimi okoliščinami je vsekakor pomembna dosežena stopnja egalitaristične kolektivne zavesti, ki ob ustrezni podpori institucionalnih mehanizmov lahko zavira neoliberalistični usmeritvi inherentne težnje po »naravnem« redu. Med zunanjimi dejavniki pa je najpomembnejše uresničevanje strategije Evropske unije s poudarkom na kompleksnem zagotavljanju okoliščin za enake možnosti obeh spolov. Kljub temu, da se v »demokraciji« stalno bolj ali manj odkrito pojavljajo tudi »rešitve« za ženske, katerih bistvo je ponovno udomačevanje žensk, oziroma vrnitev k njihovi »naravni« vlogi, je pomembno, da slovenske ženske in moški razpolagajo z ustreznimi družbeno veljavnimi izhodišči, ki omogočajo prizadevanja za nadaljevanje emancipativnega projekta.

Ob prizadevanjih mnogih nevladnih organizacij je pomembno tudi dejstvo, da se je odpravljanje družbene neenakosti med spoloma na Slovenskem prebilo med družbeno priznana področja državnega urejanja, k čemur prispeva tudi zunanji nadzor OZN ter podpora spolno egalitaristične usmeritve EU. Nasprotovanje težnjam, da bi z vedno bolj »vitko« državo in povečevanjem socialne neenakosti krepili tudi neenakost med spoloma, se sedaj lahko opira na zakonsko podlago (Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja, 2007) in Resolucijo o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2015–2020 (sprejeto v Državnem zboru 27.10.2015).

Prav ta resolucija nedvoumno kaže, da družbena enakost med spoloma na vseh področjih in ravneh ni utopična zamisel, saj »vključuje cilje in ukrepe, katerih poglavitni namen je zmanjšati neenakost med spoloma na posameznem področju. Opredeljeni cilji temeljijo na analizi položaja žensk in moških na posameznem področju ter prepoznanju ključnih problemov, ki jih je treba obravnavati.« Podrobna obravnava področij, ki se navezuje na 55 virov (zakonov, raziskav, drugih resolucij), zajema vse tiste vidike, kjer je potrebno odpravljati ovire za izenačevanja položaja žensk in moških, od ekonomske neodvisnosti, usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, skrbi za reproduktivno zdravje, uravnotežene spolne zastopanosti na položajih odločanja v politiki, do nasilja nad ženskami. Uporabna vrednost resolucije je zagotovljena z natančno določenimi odgovornimi nadzornimi telesi ter kazalniki za spremljanje položaja moških in žensk na vseh področjih. Samo tako se lahko vrednoti, kje smo in kaj je treba storiti, da emancipacija žensk in moških ne bo le privlačen cilj.

Kot primer ciljno jasno začrtane smeri delovanja lahko vzamemo zahtevo s posveta (8. marca 2016) v DS »Enakost spolov na mestih odločanja v gospodarstvu«, da je treba v Sloveniji (podobno, kot je pred desetletjem npr. že storila Norveška) z zakonsko ureditvijo zagotoviti ustrezno zastopanost žensk na mestih odločanja. Preprosto, določiti je treba deleže, kvote, kar pa spet trči na najrazličnejše pomisleke, ki v glavnem vsi temeljijo na predstavi, da bi bilo bolje upoštevati »naravni razvoj«. Kaj je treba storiti na vseh pomembnih področjih uresničevanja emancipacijskega projekta, pa je sistematično zapisano v Feminističnem manifestu Ženskega lobija Slovenije iz leta 2014. Prav Ženski lobi Slovenije je aktualna povezovalna organizacija, ki (pod vodstvom M. Roksandič in od 2015 S. Lokar) združuje politično različno usmerjene skupine ter posameznice_ke, hkrati pa to delovanje postavlja na čvrste temelje spoznanja različnih znanstveno utemeljenih strok, ki so (že) občutljive za spolno diskriminacijo.

Kljub vsem navedenim orodjem (ali »orožjem«) pa razkrajanje moškosrediščnega reda s strogo delitvijo dela in podrejenostjo žensk v vsestransko negotovi prihodnosti in ob majavih temeljih trajnostnega razvoja nikakor ne bo potekalo premočrtno in enostavno ter brez organiziranega feministično humanistično usmerjenega delovanja.

Nekaj del za širjenje in poglabljanje vednosti o feminističnem delovanju na Slovenskem (po rastočem časovnem zaporedju):

Vode, Angela: Žena v sedanji družbi (1934), v: Zbrana dela Angele Vode (1. knjiga: Spol in upor. Ljubljana: Krtina, 1998); Značaj in usoda (1938/39), v Zbrana dela Angele Vode (2. knjiga: Ljubljana: Krtina 1999).
Tomšič, Vida: Ženska, delo, družina. Ljubljana: Komunist 1976.
Jogan, Maca (ur.): Ženske in diskriminacija. Ljubljana: Delavska enotnost 1986.
Jogan, Maca: Družbena konstrukcija hierarhije med spoloma.Ljubljana: FSPN 1990.
Antić Gaber, Milica: Ženske v parlamentu. Ljubljana: Znanstveno in publicistično sedišče 1998.
Jogan, Maca: Seksizem v vsakdanjem življenju. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede 2001.
Jalušič, Vlasta: Kako smo hodile v feministično gimnazijo. Ljubljana: *cf 2002.
Eva Bahovec, Katarina Šetinc: Demokracija je ženskega spola. Ljubljana: Delta 2006.
Antić Gaber, Milica (ur.): Ženske na robovih politike. Ljubljana: Sophia 2011.
Ženski lobi: Feministični manifest 2014.