Več kot 100 delegatk, ki delujejo za enakost spolov v šestih državah, ki so nastale iz nekdanje skupne države, se je 6. in 7. decembra 2022 zbralo na proslavi in konferenci ob 80. obletnici ustanovitve AFŽ Jugoslavije. Dvorano v Bosanskem Petrovcu (BIH), v kateri se je na prvi konferenci AFŽ, 6. novembra 1942 zbralo 166 delegatk iz vse Jugoslavije, so osem desetletij pozneje napolnile ženske iz Bosne in Hercegovine, Srbije, Hrvaške, Črne Gore, Severne Makedonije in Slovenije.


Nekaj zgodovinskih dejstev o AFŽ
Več kot 100.000 žensk iz držav nekdanje skupne Jugoslavije je sodelovalo v vojni z orožjem, vsaka četrta pa je padla v boju. 40.000 žensk je bilo ranjenih. 620.000 žensk je bilo žrtev fašističnega terorja - več kot tretjina vseh človeških izgub, ki jih je Jugoslavija med drugo svetovno vojno utrpela. Odbori AFŽ so zbirali hrano, obleko in sanitetni material za narodnoosvobodilno vojsko, skrbeli za obdelovanje zemlje, žetev in setev, za bolnišnice, za otroke, za kurirsko službo in podobno. AFŽ je bila ukinjena leta 1953 na 4. kongresu Antifašistične fronte žena, kjer je bila sprejeta odločitev, da se preimenuje v Zvezo ženskih društev Jugoslavije in se pridruži Socialistični zvezi delovnega ljudstva Jugoslavije. Sklep o ustanovitvi poudarja, da bi obstoj enotne organizacije, kot je AFŽ, »ženske preveč izključeval iz skupnih prizadevanj za reševanje družbenih problemov, podpiral zmotno mnenje, da je vprašanje položaja žensk nekakšno ločeno, žensko vprašanje, ne pa vprašanje naše družbene skupnosti, vprašanje vseh borcev za socializem.«  Slovenska protifašistična ženska zveza je bila ustanovljena v Dobrniču, 16. oktobra 1943. 


V slovenski delegaciji na proslavi 80. obletnice ustanovitve AFŽ, ki jo je ves čas koordinirala in vodila Tonja Jerele, je bilo 13 udeleženk: predstavnice Rezistence (Študentska feministično-raziskovalna skupina), Tonja Jerele - mlada raziskovalka na Fakulteti za družbene vede in Nesa Vrečer - mlada raziskovalka na Inštitutu za novejšo zgodovino; Tina Podbevšek in Sara Dujić iz Cedre (Center za družbeno raziskovanje); predstavnice Ženskega lobija Slovenije Sonja Lokar in Milena Šmit; predstavnici Društva Dobrnič dr. Vera Klopčič in Živa Vidmar; predstavnici Ženskega foruma Socialnih demokratov Jolanda Lašič in Majda Ivnik in predstavnica Levice, poslanka dr.Tatjana Greif.


Proslava je bila veličastna - začela se je s petjem partizanskih pesmi ženskega zbora Lira iz Banja Luke, sledile so predstavitve zgodovine AFŽ s strani raziskovalk iz Srbije, Makedonije in Hrvaške in gledališka predstava o zgodovini boja Črnogork za volilno pravico in družbeno moč v 20. in v 21. stoletju.


Konferenca v Bihaču se je začela s plenarnim uvodom, kjer so delegatke predstavile politično stanje in položaj žensk v svojih državah ter se nadaljevala v treh delovnih skupinah: Kaj smo se naučile od AFŽ, Kako se upirati neofašizmom danes in Kako bolje skupaj delovati v naši regiji. V zadnjem delu so udeleženke povzele ugotovitve in sklepe vseh treh delovnih skupin.

 

Aktivnejšo vlogo so na srečanju s svojimi prispevki imele Sonja Lokar, Milena Šmid, Tonja Jerele in dr. Vera Klopčič

 

B. Petrovac 80 godina AFŽ 32 1024x672
Sonja Lokar, ki je bila prva govornica na proslavi in povezovalka tretje delovne skupine na konferenci, je med drugim dejala: »Zbrale smo se aktivistke za socialno enakost in človekove pravice žensk iz države, ki smo jo izgubile. Nismo je izgubile na razvpitem zadnjem kongresu ZKJ, niti ob izbruhu vojn. Izgubile smo jo že zdavnaj, ko so dediči partizanov in revolucionarjev v vrhu političnih vodstev prenehali verjeti, da obstajajo tudi druge, bolj humane možnosti, ne le sebičnost nacionalnih držav, partitokracij, ki se ukvarjajo s svojimi posli in ne z javnim dobrim. Niso se tudi zavedali, da Evropa brez ustvarjalne, dosledne levice ne more prerasti v projekt humane, solidarne, vključujoče družbe, ampak vse bolj postaja Evropa globalnih multinacionalk, Evropa trdnjava, Evropa vojn starih in novih velikih geostrateških igralcev.« (njen prispevek si lahko preberete tukaj) 

 

Milena Šmit je na plenumu konference predstavila politično stanje in trende v Sloveniji. Med drugim je ob koncu svojega prispevka poudarila: »V uporu ljudstva zoper avtokracijo desne vladne koalicije so ženske, predvsem tudi mlade, odigrale odločilno vlogo. Niso bile samo množične podpornice, ampak vidne voditeljice v organizaciji protestov, referendumov, shodov proti nasilju. Izumile so brezplačno pravno pomoč za žrtve preganjanj zaradi prepovedanih protestov, organizirale uspešno zbiranje prostovoljnih prispevkov za preživetje zaposlenih v Slovenski tiskovni agenciji, ko jim je prejšnja vlada za leto dni prenehala plačevati koncesionirane storitve. Posebej pa smo ponosne na to, da smo dokazale, da se da tudi od desne vlade izsiliti napredne spremembe: združene v dve ciljni koaliciji ter preko vseh političnih delitev smo feministke izbojevale spremembo kazenskega zakonika pri definiciji posilstva po konceptu »samo da pomeni da« ter dosegle znižanje davka na higienske pripomočke za menstruacijo.« (njen prispevek si lahko preberete tukaj)

 

B. Petrovac 80 godina AFŽ 11 1024x650

 

Članica SDP BIH Besima Borić je med drugim dejala: »Dosegli smo veliko. Imamo zakon o enakosti spolov, kvoto 40 odstotkov v volilni zakonodaji, med prvimi smo ratificirali Istanbulsko konvencijo, zgradili smo institucionalne mehanizme za enakost spolov in uspeli sprejeti številne zakone o nasilja v družini in izboljšanju mehanizmov za zaščito žrtev. Statistično pa je slika družbe še vedno klavrna - ženske v gospodarstvu so še vedno večinoma na negotovih delovnih mestih, katerih tržna vrednost pada. Manj jih je med delovno aktivnim prebivalstvom, več pa med brezposelnimi in trajno brezposelnimi v BiH. Okoliščine nam niso naklonjene. Premalo nas je v politiki. Nikakor ne moremo doseči kritične mase žensk na položajih odločanja, ki bi lahko spodbudile širše družbene spremembe in poslale pomembno sporočilo, da je naše mesto tam, kjer se sprejemajo končne odločitve. Na srečo obstajajo političarke, ki kljub temu ostajajo dosledne in med seboj sodelujejo tudi takrat, ko naj bi si šefi strank nasprotovali.«


Ana Pejić iz Centra za ženske študije v Zagrebu je izpostavila, da "Problem krepitve desničarskega in klerikalnega vpliva ter porast nasilja nad ženskami in femicida je na Hrvaškem viden v zadnjih desetih letih. Na Hrvaškem je na papirju vse v redu, praksa pa je drugačna. Na Hrvaškem vsakih 15 minut ena ženska doživi nasilje. Prisotna je velika diskriminacija Romov, srbske narodne manjšine in LGBT-skupnosti. Skrb vzbujajoče je predvsem dogajanje na meji, kjer vsakodnevno migrantom onemogočajo vstop na Hrvaško, ko pa že vstopijo in zaprosijo za azil, jih prisilno vrnejo nazaj. Celo EU je to na deklarativni ravni obsodila, a se glede tega ni veliko naredilo. Na drugi, pozitivni strani pa je vedno več naprednih strank in gibanj«.

 

Nađa Duhaček, aktivistka za pravice žensk v Srbiji, pravi, da tudi v Srbiji zaradi krepitve desnice stanje ni nič boljše. "Ko govorimo o pravicah žensk in enakosti spolov, govorimo o prazni lupini. V Srbiji imamo impresiven seznam zakonov, strategij in akcijskih načrtov, ki se ne izvajajo. V zadnjih dveh letih vzbujata upanje močno gibanje, ki se je ustvarilo okoli odziva na nasilje nad ženskami. Najprej govorim o mladih igralkah, ki so spregovorile o nasilju, ki so ga bile deležne v igralski šoli, nato o dekletih iz raziskovalne postaje Petnica. In kar je najpomembnejše, močno gibanje, ki se je začelo razvijati na fakultetah, kjer se sprejemajo resni predpisi na ravni univerze in fakultete. To je pomembno, da ne ostanemo več samo v okviru civilne družbe. Posebej pomembno je, da se je aktivnost prelila in ni ostala samo v Beogradu.


Cvetanka Ivanova, generalna sekretarka parlamenta Severne Makedonije je dejala, da so ženske v Severni Makedoniji danes v dobrem položaju, saj zasedajo 41 odstotkov poslanskih klopi v skupščini, na lokalni ravni je večje število Županij. Ni se nam treba več pritoževati, ampak je treba delati in si zastaviti cilje, ki jih je treba uresničiti v prihodnjem obdobju. Cilj za naslednje volitve je doseči 50-odstotno zastopanost žensk v parlamentu.


Milica Nikolić, članica akademske skupnosti iz Podgorice, je menila, da poslanci ne storijo dovolj za zatiranje nasilja na podlagi spola in izboljšanje družbeno-političnega položaja žensk v Črni gori. "Ni vprašanje, koliko vas je v parlamentu, vprašanje je, kako svojo moč uporabljate. V Črni gori so v manj kot letu dni ubili štiri ženske, sprememb v kazenski politiki pa ni. Včasih se pritožujemo, da nobeni vladi ni uspelo zatreti nasilja nad ženskami, niti uvesti femicida v pravne norme. Nasilni se izvlečejo z minimalnimi kaznimi, če jih sploh dobijo. V Črni gori so za gospodarski kriminal predpisane višje kazni kot za ubiti žensko.

 

 

Osnovna spoznanja prve skupine Kaj smo se naučile od AFŽ, so bila: Dediščina AFŽ je v celoti aktualna tudi danes. V glavnem je načrtno prezrta, zamolčana, celo re-definirana v nekaj slabega ali vsaj posmeha vrednega. Mlade generacije o njej ne vedo skoraj nič. Sklep je bil, da storimo vse , kar moremo, da v javnosti povrnemo spoštljiv spomin na naše predhodnice in da od njih povzamemo zlasti njihovo sposobnost, da mnogo več delamo tudi skupaj s socialno odrinjenimi, manj izobraženimi delovnimi in brezposelnimi ženskami za reševanje njihovih najbolj perečih težav.


Druga skupina Kako se upirati neofašizmom danes, je ugotovila, da pojavi neofašizma obstajajo prav v vseh državah naše regije ter tudi v EU in v svetu, da pa niso povsod enako intenzivni in (še) nimajo popolne diktatorske oblasti kot v Nemčiji, v času pred drugo svetovno vojno. Osnovi sklep je bil, da potrebujemo solidarnostno AFŽ 2, SOS povezanost, ki se s klicem na pomoč lahko aktivira vsakokrat, ko je napadena enakost spolov ali katerakoli naša organizacija ali posamezna soborka, kjerkoli v naši regiji. Ta solidarnost mora preseči zgolj elektronske izraze podpore in zbiranje podpisov na peticijah, ampak mora prerasti v bolj aktivne oblike odpora in izkazovanja solidarnosti.


Najpomembnejši sklep tretje skupine Kako bolje skupaj delovati v naši regiji, je bil, da sprožimo novo neformalno antifašistično feministično gibanje v regiji, da se vanj vpisujemo individualno in da vsaka v njem sama in skupaj z drugimi članicami naredi, kar more, da se naš boj za mir, demokracijo za ljudi, vzdržen razvoj in družbo dejanske enakosti spolov, uspešno nadaljuje.

 

Skupne ugotovitve so bile, da je vsepovsod, od Madžarske do trde desnice na Hrvaškem ali v Srbiji, deloma tudi v Sloveniji, značilno:

  • rušenje svetovnega mednarodnega sogasja, ki je bilo doseženo leta 1995 na svetovni konferenci OZN o ženskah (v Pekingu), da so človekove pravice ženske pravice in obratno;
  • zavračanje Istanbulske konvencije, ki države obvezuje, da ustavijo nasilje nad ženskami in deklicami;
  • opravičevanje diskriminacije žensk in LGBT (zavračajo nekakšno izmišljeno »teorijo spola«), beguncev in migrantov;
  • demonizacija feminizma in vsakega ženskega aktivizma za enakost spolov, brisanje spomina na tradicijo in zanikanje dejanskih civilizacijskih pridobitev žensk, ki so jih aktivske AFŽ in njihove naslednice izbojevale med NOB in v času socializma:
  • glorifikacija »svetih nacionalnih tradicij« , tradicionalne vloge ženske kot »matere naroda in kraljice doma«;
  • preobražanje žensk v drugorazredno, slabše plačano in socialno slabše zavarovano delovno silo;
  • napadi na pravice žensk, da odločajo o lastnem telesu, nasprotovanje spolni vzgoji v javnih šolah, legalnemu, brezplačnemu splavu in kontracepciji;
  • kršenje ustavnih določil o ločenosti verskih organizacij od države, uvajanje verouka v javne šole in religioznih dogem v učne načrte; 
  • uporabljanje žensk v politiki za uveljavljanje politik, ki so v nasprotju z dejansko enakostjo spolov.

Na konferenci so se udleženke dogovorile, da se bodo povezano in solidarno upirale tem neofašističnim izpadom zoper enakost spolov in se vzrtajno borile za mir, za ekološko varen razvoj, za pariteto spolov v politiki in podpirale prodor samo tistih žensk na mesta odločanja, ki so s svojim aktivizmom dokazale, da si prizadevajo za družbeno enakost, za ekonomske, socialne, osebne pravice žensk, ki lahko živijo le od lastnega dela, za to, da se v praksi, ne samo v zakonodaji, uveljavi ničelna toleranca do nasilja nad ženskami in deklicami kjerkoli, doma, v izobraževanju, v športu, pri delu, v javnih prostorih ali v politiki.

 

Vse delegacije so se na koncu obvezale, da bodo svoje javnosti obvestile, kaj se je dogajalo in kaj je bilo sklenjeno v Bihaću, da zaženejo akcijo včlanjevanja ter kot članice tega novega, za začetek neformalnega feminističnega gibanja, ostanejo dejavne in povezane. Dogovorile so se tudi, da svoje odločitve na konferenci povežejo v Manifest, ki je še v fazi končnega oblikovanja.
Na srečanju so udeleženke iz držav s področja nekdanje skupne države Jugoslavije sodelovale s svojimi prispevki, v katerih so razgrnile stanje v svoji državi.

 

Profesorica filozofija iz Zagreba Ankica Čakardić je v svojem sklepnem govoru poudarila, da "Potrebujemo žensko antifašistično internacionalo, preko ograj naših držav in regionalnih meja. To ni le zgodovinska tema, obujanje spominov ni več dovolj."


Morda bo oblikovanje regijske mreže AFŽ SOS, Mreže ženskih organizacij kot nove AFŽ, kar je eden od sklepov predstavnic ženskih organizacij, ki so se zbrale ob 80. obletnici ustanovitve AFŽ, najboljši odgovor na številne ugotovitve, sklepe in dogovore o nadaljnjem skupnem delovanju posameznic in ženskih organizacij v regiji.   

  

 

 

  

 Prispevke in fotografije ter video posnetek so prispevale udeleženke 80. obletnice ustanovitve AFŽ. 

 

 

LOKACIJA

Ženski lobi Slovenije

Dalmatinova 4, 1000 Ljubljana

KONTAKT

zenski@gmail.com

telefonska številka

© 2023 Ženski lobi Slovenije. Vse pravice pridržane. Produkcija 5ka