Govor prim. Anice Mikuš Kos v Dobrniču, 16.10.2022, ob obletnici prvega kongresa AFŽ

 

Anica Mikuš Kos (roj. 1935), zdravnica, specialistka pediatrije in psihiatrije. Danes je predsednica Slovenske filantropije. 

Po upokojitvi leta 1994 se je strokovno predala psihosocialni pomoči otrokom, ki so jih prizadela vojna dogajanja. Delala je na od vojne prizadetih področjih bivše Jugoslavije, na Severnem Kavkazu, Moldaviji, Iraku, Iraškem Kurdistanu, Afganistanu, Pakistanu, Gazi in Maroku. Delala je za agencije Združenih narodov: WHO, UNICEF in UNHCR in za druge humanitarne organizacije.

 

 

Anica Mikuš Kos 2

 

 

Dragi in spoštovani,


Dragi in spoštovani - ne le zato, ker s temi besedami običajno govorniki pričenjajo svoj govor.

 

Dragi, ker so mi dragi, ker se čutim povezano z vsemi, ki dobro mislijo in dobro želijo, z vami, ki ste tukaj, da obudimo spomin, izrazimo spoštovanje, se poklonimo srčnim ljudem, ki so imeli pogum, da se uprejo nacizmu, fašizmu, okupatorju, zlu. Pa tudi, da razmislimo o sedanjem času – kaj lahko naredimo v našem času, da bi bili bolj varni pred pojavi, zoper katere so se borili možje in žene v NOB - za boljši, bolj pravičen svet, za svet miru.


Spoštovani, zato, ker so človečnost, opredelitev za dobro, javno izražanje pripadnosti dobremu, pravičnosti, bratstvu in svobodi, vrhunske vrednosti in vrednote, in spoštujem ljudi, ki jih izkazujejo. Včasih nas idealizem zapelje v mišljenje, da so te lastnosti samoumevne. Vendar žal ni tako. Poleg dobrega je na svetu tudi veliko slabega. To se umakne, pa se zopet z novim zagonom zgrne nad človeštvo. Prizadevanja za dobro terjajo nemalokrat tudi pogum. Neskončnemu zlu druge svetovne vojne so se uprle ženske teh krajev in cele Slovenije. Njihove predstavnice so bile udeleženke na 1. kongresu Slovenske protifašistične ženske zveze v vasi Dobrnič, oktobra 1943. Prišle so iz cele Slovenije.


Po vojni smo rekli v Sloveniji, skupni državi Jugoslaviji in Evropi: »Nikoli več». In smo res mislili, da se vsaj na naših tleh, na tleh Evrope veliko zlo ne bo ponovilo. A se je ponovilo – v zadnjih balkanskih vojnah na področjih nekdanje Jugoslavije, v sedanji ukrajinski vojni. Nič manj nevarne niso težnje obnove neonacizma v evropskem prostoru, žal so zametki tudi pri nas.

 

V niz slabih dogajanj, ki ogrožajo varnost in dobrobit ljudi, sodijo tudi naraščajoče socialne razlike na svetovni ravni, zaradi katerih je vse več revnih, prikrajšanih, lačnih, zapostavljenih ljudi, in dogajanj, zaradi katerih so revni vse bolj revni, bogati pa vse bolj bogati. Čudno je to, da kar koli slabega se zgodi na ravni države ali planeta, vselej to prispeva k večjemu bogastvu bogatih. Ob sedanji energetski krizi lahko zopet slišimo, koliko so v teh tednih obogatele naftne družbe.


Ljudje iz preteklosti, katerih spomin častimo danes, tukaj, so si prizadevali, tvegali lastna življenja in življenja svojih dragih in bližnjih oseb, ne le za svobodo in proti zločinski industriji smrti nacizma, temveč tudi za odpravljanje socialnih krivic, ponižanja. V mojem otroštvu smo peli prvotni slovenski prevod Internacionale – pesmi delavskega gibanja, napisane leta 1871: Vstanite v suženjstvu zakleti, ki tare vas krivic nebroj. Ali vas besede ne spominjajo na ravnanje nekaterih delodajalcev z brezpravnimi delavci, aroganco bogatih in močnih posameznikov ali družbenih sistemov in institucij, na stare ljudi s pokojninami, ki jih uvrščajo pod prag revščine, na zaposlene s plačami, ki ne zadoščajo za preživetje družine in na mlade, ujete v življenjske težave - od ekonomskih stisk in negotovosti do težav z zaposlovanjem in stanovanjem, brez možnosti za oblikovanje lastnih družin.


Slabe reči, o katerih govorim, se v svetu razraščajo. Obljubljali so nam, da bo prihodnost vse lepša, vse bolj pravična, varna, pa temu ni bilo tako. V internacionali je tudi verz Ta svet krivičnosti razbijmo. Čas krvavih revolucij je, hvala bogu, minil. Demokratična ureditev nam nudi veliko možnosti izražanja upora zoper naraščajoče socialne krivice, poniževanje in preganjanje drugačnih - izražanja na način, ki ne terja človeških žrtev.


Ob poslušanju poročil o vojni v Ukrajini, o goljufijah bogatih in močnih, o korupciji, o praksah izkoriščanja delavcev, o stiskah mladih, pa tudi o otrocih, ki umirajo od lakote v daljnih državah in o nemoči vseh velikih institucij, kot so Združeni narodi, Varnostni svet, institucije za varovanje človekovih pravic, se marsikomu, ki je na strani dobrega, lahko zgodi, da zapade v brezup, da resignira, kot temu danes rečemo, da vrže puško v koruzo, kot smo temu nekoč rekli. Zdi se mu, da je kot posameznik brez moči in ničesar ne more spremeniti. Tudi meni se to kdaj zgodi. Toda, če bi enako mislil kmet iz Dobrniča, ki je nastanil delegatke ali kmečka žena, ki je dala jajca in moko za partizane, če bi tako mislili tisti, ki so bili pripravljeni dati svoja življenja za drugačen svet, ne bi mi bili danes v samostojni državi Sloveniji. Navsezadnje, kdo pa je bil ta kmet iz Dobrniča, kdo neki delavka, ki je postala borka, kdo so ženske ki so podpirale, hranile, negovale ranjence, v primerjavi z mogočnimi okupatorjevimi armadami? In vendar je to ljudstvo osvobodilo svojo zemljo od okupatorja, zadržalo okupatorjeve divizije na naših tleh in s tem olajšalo zmagoslavno pot velikih osvoboditeljev Evrope. Vsak od teh, kot pravimo običajno »majhnih ljudi«, je bil sestavni del mozaika borbe za svobodo in za boljši svet. A sleherna in sleherni med njimi bi po razmisleku o dometu svoje moči in moči okupatorjevih armad lahko obupal, prepoznal svojo nemoč. Ti ljudje so v resnici bili veliki ljudje.


Svet je danes precej drugačen kot so si ga želeli, upali prebivalci Dobrniča in na tisoče žensk podpornic in udeleženk in udeležencev partizanskega boja v Sloveniji in povojnih bork za boljši svet. Človeška družba je živo bitje, ki se razvija, spreminja z lastniškimi odnosi, s tehničnim napredkom, s spreminjanjem ekologije, s časom. Toda osnovne vrednote naših odnosov, ki nam omogočajo preživetje, ostajajo - človečnost, solidarnost, človeško dostojanstvo, svoboda. Z delovanjem za svet miru in čim manjših krivic v današnjem času nadaljujemo prizadevanja ljudi iz Dobrniča, žensk, ki so prišle na kongres, vseh žena in mož, ki so prispevali k svobodi in odpravljanju krivic.

 

Takšna prizadevanja v sedanjem času so v osebnem interesu nas vseh in to smo dolžni tudi našim otrokom. Svojo držo lahko izrazimo v naši državljanski vlogi – z udeležbo na volitvah, z udeleženostjo v dogajanjih naše skupnosti, v protestih zoper krivice, s tem, da ne ostajamo nemi opazovalci slabih dogajanj v naši družbi. A nismo le dolžni bdeti nad dogajanji in opozarjati, obsojati slabe reči, kritizirati, temveč tudi prispevati s svojim aktivnim delovanjem k dobrim usmeritvam in rešitvam.


Dobro žal ni od boga ali narave dano za trajno. Koliko bo dobrega in zlega je odvisno od ljudi. Ljudje smo mi vsi. Tvorimo mozaik sil, ki v povezavah, vzajemni krepitvi lahko vpliva na to, koliko bo slabega in koliko človečnosti v našem času. Pa tudi ne glede na vplivnost – mar ni naša človeška dolžnost, da se izrazimo, da delujemo za človečnost in obče dobro? Za mlajše generacije so pomembne sedanje okoliščine življenja. Usmerjajo svoj pogled, razmišljanja, upe in skrbi v sedanjost in v prihodnost. Toda iz preteklosti se lahko marsičesa naučijo, naučimo. Preteklost nas lahko okrepi za dejavna prizadevanja za spremembe v sedanjosti.

 

Še o tem sem razmišljala: Ko govorimo o človečnosti, empatiji, skrbi za drugega v stiski, imamo v današnjem času v mislih predvsem skrb za bližnje in nam drage osebe – družinske člane, sosede, člane skupin s katerimi smo neposredno povezani. Mnogo manj delujemo aktivno in aktivistično v korist širše nacionalne skupnosti, globalne skupnosti, za skupno dobro in dobrobit. Da bi naš svet v večji meri vodila in oblikovala človečnost, je potreben širši domet prizadevanj ljudi za pravičnost, solidarnost. Potrebno je preseči individualno in družinsko človečnost, jo razširiti na delovanje na ravni skupine, skupnosti, države, planeta. Danes se ponovno odpira vprašanje odnosa med posameznikom in skupnostjo, ne le bližnjo skupnostjo, temveč tudi širšo skupnostjo kot so vas, mesto, regija, država. Epidemija covid 19 nam je prikazala to razsežnost naše biti in odgovornosti. Moje zdravje je odvisno od števila obolelih v skupnosti, to je od zdravja skupnosti. In zdravje skupnosti je odvisno od mojega zaščitnega vedenja in zdravstvenega stanja.

 

Ljudje, katerih spomin obeležujemo danes, so presegli zasebno sfero človečnosti, skrb zase kot posameznike in za svoje bližnje in ju razširili na skupnost ljudi, na domovino, na svet, ki ga je tlačil, moril fašizem. Katja, hčerka Mare Rupena, rojena nekaj mesecev po kongresu v Dobrniču, je to zapisala mnogo lepše in bolj človeško, kot je slišati iz govorniških hvalnic: «Mene se je močno dotaknilo dejstvo, da je sredi vojne ta odmaknjena, zakotna, revna vasica - njeni prebivalci premogli toliko domoljubja, toliko hrabrosti in toliko vere in hrepenenja po svobodi, boljši, svetlejši prihodnosti, da so gostili 178 žena iz cele Slovenije. Delili so z njimi skromna bivališče, hrano, ki je ni bilo veliko, misli, želje, upanja. Nihče jih ni izdal«. Dodajam: in seveda veliko tvegali.


Pri večini ljudi, ki so sodelovali v NOB, to ni bila posledice neke s strani cerkve ali partije sprožene plemenitosti, ideologije in pristajanja na osebno žrtev, temveč človečnostni, odziv na zlo, ki zadeva občestvo, na zlo samo po sebi. Prizadevanja za dobro – za svobodo, za pravični svet, je bila skupna podstat vernih in ne vernih, tistih, ki jih je vodila ideologija komunistične partije in tistih, ki jih je vodil upor zoper okupatorja in njegove zločine. In v teh prizadevanjih, bojih, med preživelimi in žrtvami, so bile ženske vseh družbenih stanov in položajev.


Zares se počutim počaščeno, da javno govorim o ljudeh, ki so bili oktobra 1943 v Semiču – o domačinih in gostih, o ženah, ki so podpirale sinove in može v boju. V pripravah na govor sem prelistala delo Slovenke v narodno osvobodilnem boju. To so tri debele knjige, 3000 strani drobnega tiska. Potreboval bi kako leto, da jih natančno prebereš. V njih je zapisanih na stotine imen žensk, ki so se borile ali podpirale osvobodilno gibanje, bile zaprte, deportirane, mučene ali padle v NOB. Zapisani so priimki in imena žensk z oznako njihovega stanu – kmetica, delavskega porekla, kmečka hči, dijakinja, učiteljica, profesorica. Članice plenuma OF slovenskega naroda so bile (ne navajam imen, le stanovsko pripadnost): delavka, kmetica, šivilja, nameščenka, delavka, delavka, učiteljica, učiteljica, operna pevka, profesorica, delavka, profesorica. V knjigah je tudi seznam partizanskih mater iz okraja Metlika, zapisan marca 1944, ki imajo v »naši NOV 3-4 sine in ne dobivajo podpore NOF, ker niso toliko potrebne.« Teh mater je 20, njihovi »sini« pa so stari 18-30 let. Niso navedene matere, ki podporo prejemajo. V knjigi je množica poročil o zbiralnih akcijah s seznami darovane hrane za partizane. V poročilu okrajnega odbora Mirna (iz aprila 1944) o obdaritvi borcev za velikonočne praznike, piše: »V bolnico smo poslali za praznike 20 kg rezancev, 24 parov klobas ….. in na koncu 99,08 litrov črnega vina. Organizirali smo, da so na Mirni za velikonočno nedeljo povabile nekatere družine na pojedino velikonočnega blagoslova 118 vojakov.« Ob teh konkretnih podatkih začutiš veličino in ljudski utrip tkiva partizanskega gibanja, bolj kot v govorniških hvalah.


Slišimo in beremo o dogodkih povezanih z NOB, ki niso bili dobri, še posebej iz povojnega časa. Dejala bi, da ni idealnega sveta. Ljudje smo različni. Vsi delamo napake, zavede nas lahko ideja, ob kateri v imenu visokih ciljev naredimo škodo posameznemu človeku. Ali pa se pokvarimo – kot pravijo, človek je pokvarljivo blago. Toda, ko slišite kaj slabega o NOB, se spomnite na velika prizadevanja in žrtve ljudstva. In predvsem se spomnite na razliko: ali so osnove, vodila nekega gibanja ali ureditve pravičnost, enakost, skupno dobro, znotraj katerega se pojavljajo tudi slaba dejanja posameznikov (kar se dogaja v vseh sistemih – tudi v družinskem, v cerkvi, v vseh družbenih ureditvah). Ali pa sistem gradi na zlu, udejanja jasno izraženo ideologijo nadvlade nadčloveka, oblastnika nad drugimi, prilaščanju, izkoriščanju, preganjanju in pobijanju desetin milijonov ljudi, med katere niso sodili le Romi, Judje, duševni bolniki, homoseksualci in komunisti, temveč tudi Slovani.


Ženske v vsaki vojni plačujejo davek največjega trpljenja ob izgubah svojih sinov, mož, bratov in vsega hudega, kar zadeva civilno prebivalstvo. NOB ni edina vojna, v kateri so se ženske borile z ramo ob rami z moškimi. To se je dogajalo v mnogih vojnah v preteklosti, toda vsaj v zgodovini novega veka, ženskam niso bili dani priznanje, enakopravna vloga, možnost enakopravnega zastopanja in soodločanja, kot v NOB in protifašističnih gibanjih drugih dežel. Nikjer pa ne v tolikšni meri, kot v Sloveniji in Jugoslaviji. Kongres žensk v Dobrniču je bil edinstveni dogodek v Evropi druge svetovne vojne. Po vojni so bile ženske v Sloveniji in v Jugoslaviji nosilke pomembnih in najvišjih državnih funkcij, pobudnice in nosilke socialnih politik, politik otroškega varstva, zdravstvenega varstva, nadvse pomembne na področju izobraževanja. V zapisih o Mari Rupena beremo, da je dosegla, da so vsi otroci v Sloveniji, še več - v tedanji skupni državi Jugoslaviji, imeli brezplačno toplo malico v šoli. Bili smo daleč pred Evropo glede zastopanosti žensk v skupinah odločanja. Boj za pravice žensk še ni zaključen. Tako kot boj za pravice človeka nikoli ni in ne bo zaključen.


Nisem bojevita feministka. Mislim, da smo moški in ženske - različni glede svojih lastnosti, sposobnosti, šibkosti in ne glede na spol, barvo kože ali druge lastnosti, ljudje z enakimi pravicami. Kar zadeva ženske – mislim, da ne gre le za enakopravnost, enake možnosti in enako zastopanost žensk pri odločanju v javnem življenju. Ampak, naj mi moški oprostijo, menim, da je ženska pamet bolj povezana z realnostjo, da lahko marsikdaj na drugačen, a življenjsko pomemben način prispeva k dobrobiti ljudi. Skupno delovanje žensk in moških na našem planetu je lahko najbolj koristno in učinkovito, ko je komplementarno - na ravni gospodinjstva ali na ravni vlade in parlamenta. In mislim, da ni le pravično, ampak tudi za državo, za nas vse koristno, da imamo v vladi, v parlamentu veliko žensk.


Vrnimo se v sedanjost. Prihajajo časi volnenih nogavic in jopic, termoforjev in gretja na drva, za mnoge pa tudi hujših materialnih stisk. Živimo v svetu, ki ni rožnat in nam grozi s ponovitvami iz preteklosti, katerih se nekateri še živeči (tudi jaz, stara 87 let) se je še živo spominjamo. Smo v času bližine vojne (Ukrajina) in nevarnosti njenega širjena. In smo v času, ki terja, da ponovno zberemo svoje sile za mir, bratstvo, solidarnost, odpravljanje krivic, v času, ki terja, da zaradi lastnega blagostanja in blagostanja svojih bližnjih, ne pozabimo na obče dobro. Občestvo, to smo mi vsi. Dobro občestvo je tudi moje osebno dobro.
Nisem članica nobene politične stranke. Moj govor je človeški govor, ne politični govor. Pa vendar se mi zdi prav, da povem: sedaj imamo v Sloveniji veliko poštenih ljudi - moških in žensk na vodstvenih položajih, ki si prizadevajo za skupno dobro. K aktivnim prizadevanjem nas državljanov za dobro v naši državi, v Evropi, sodi tudi to, da podpremo tiste, ki imajo več socialne moči, da sodelujemo z njimi. In seveda tudi to, da izrazimo svoj protest, ko zaznamo slabo.


Zaključim naj z geslom neke zelo stare revolucije: svoboda, enakost, bratstvo,
In s pozdravom tovarišic - velikih gospa, ki so se sestale v Dobrniču pred 79-imi leti: Smrt fašizmu (in vsemu, kar fašizem predstavlja) - svobodo narodu.

 

 

 

Foto Anice Mikuš Kos: Enver Palalić

 

 

Uvodna fotografija - nekatere članice ŽLS na spominski slovesnosti, od leve proti desni: Sonja Lokar,  Vera Klopčič, Nesa Vrečer (Rezistenca), Liana Kalčina in Tonja Jerele. 

 

 

 

LOKACIJA

Ženski lobi Slovenije

Dalmatinova 4, 1000 Ljubljana

KONTAKT

zenski@gmail.com

telefonska številka

© 2022 Ženski lobi Slovenije. Vse pravice pridržane. Produkcija 5ka